»Svetnik« v črnem

Kdo je on? sem vprašal. »On je za nas svetnik, kaj je za tebe, za vas, pa res ne vem,« mi je dejal starejši domačin iz vasi Čavoglave. Vasi, v kateri živi nekaj več kot sto prebivalcev, v začetku avgusta, ko Hrvaška praznuje dan zmage in domovinske hvaležnosti ter dan veteranov domovinske vojne, za povrh pa slavi še obletnico vojaške operacije Nevihta, pa vanjo prihrumi več deset tisoč ljudi. Letos jih je bilo 80.000, pred tremi in štirimi leti po 100.000. Večinoma zaradi njega – Marka Perkovića Thompsona.

Vse se je začelo pred dobrima dvema desetletjema, ko je militantni del Srbov zasedel dele Hrvaške in jih razglasil za svoja ozemlja. Začela se je krvava vojna; to območje bo zaznamovala še za dolga leta. Pomemben je tudi vstop četrte in sedme gardijske brigade HV v Knin, ki ni imel le izjemnega vojaškega in političnega pomena za Hrvaško, ampak za celotno regijo, saj je naznanil popoln polom norih idej Slobodana Miloševića in konec krvave morije na Balkanu. Hrvaški strategi so z neuradno pomočjo Američanov na tem območju izvedli največjo vojaško operacijo po drugi svetovni vojni, ki je v sodobnih vojaških učbenikih opevana kot hitra in učinkovita vojaška operacija.

In med borci je bil od prvega dne tudi Marko Perković, ki je v rokah nosil ameriško strojnico thompson, po njej pa je pozneje tudi dobil vzdevek. V tistem času je napisal pesem, ki je kmalu postala ena najbolj znanih v prvih dneh hrvaške domovinske vojne. To je bila Bojna Čavoglave, ki sporoča, da Srbi ne bodo nikoli vstopili v vas Čavoglave. Postala je svojevrstna himna hrvaških vojakov, prepevali so jo tudi v Bosni in Hercegovini. »Ko je zapel Čavoglave, je postal priljubljen kot pevec iz naroda, precej drugačen od številnih, ki so takrat prepevali domoljubne pesmi,« meni novinar Ilko Čulić iz hrvaškega Expressa.

Anica – Kninska kraljica

Kaj kmalu je nastala pesem Anica – Kninska kraljica, v kateri je Srbom »sporočil«, da bodo »Hrvati kmalu osvobodili tudi Knin«. Marko Perković je bil med prvimi branitelji, ki so leta 1995 v operaciji Nevihta vstopili v osvobojeni Knin in Drniš.

Potem je šla njegova glasbena pot le še strmo navzgor. V politiko se menda nikoli ni mešal, se je pa politika vanj. Brez njegovega imena ni šlo niti v aferi vseh afer na Hrvaškem, v sodnem procesu Fimi medija, v katerem sodijo nekdanjemu hrvaškemu predsedniku vlade Ivu Sanaderju zaradi malverzacij z javnim denarjem in polnjenja črnih fondov. Thompsonu naj bi bil Sanader celo plačal, da ne prepeva na zborovanjih drugih strank.

Hrvaška je po domovinski vojni preživljala hude čase. Država je bila v razsulu, igranje na karto domoljubja je bilo zato nujno. Rep preteklosti se je vlekel tudi zaradi države ustaškega režima med drugo svetovno vojno.

»Del Hrvatov na zločine ustaškega režima ne gleda kot na nekaj zelo slabega, saj je prepričan, da je ideja nacionalne države najvišja vrednota za nacijo in človeka. Ta del prebivalstva sodi, da ni večjega boga od nacije in nacionalne države, čeprav je bila država NDH pošast, monstrum! Taki ljudje ljubijo tako državo,« je v pogovoru za Delo dejal zgodovinar Dušan Bilandžić. Franjo Tuđman se je zavedal, je dodal, da mora za uresničitev samostojne Hrvaške spraviti ustaštvo in partizanstvo. Razdeljeni narod namreč ne more vzpostaviti države. Vendar sprava ni bila uspešna. Trajala je le v obdobju 1989–1991, torej največ tri leta. Hrvaška se je takrat znašla pred nevarnostjo srbske invazije, uporom Srbov na Hrvaškem in JLA. To je ljudi zbližalo. Bilandžić pravi, da se je po vojni zgodil psihološki prelom in na plodna tla so padle ideje ustaške ideologije, ki so Srbe razglašale za edine sovražnike Hrvatov. Upor Srbov na Hrvaškem in agresija Srbije sta to »potrdila«, čeprav v resnici ni bilo tako. V zavest ljudi se je prikradlo razmišljanje, češ, vidite, ustaši so vedno govorili, da so Srbi sovražniki, in v tej vojni se je to pokazalo.

To je bil čas, ko je bila oblast na Hrvaškem krepko v rokah desnice oz. Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ), od katere pa so nekateri, zlasti levica pa tudi krogi iz tujine, odločno zahtevali, da se opredeli do političnih in zgodovinskih dejstev, ki so močno obremenjevala tako njo (desnico) kot državo v celoti. Potem se je le zgodilo, da je Ivo Sanader na enem od strankarskih zborovanj obsodil ustaško stvaritev, s tem pa se je HDZ začel približevati t. i. politični sredini, radikalna desnica, ki je na Hrvaškem nikoli ni bilo malo, pa je nenadoma ostala sama.

In so se spomnili na Marka Perkovića Thompsona in njegove pesmi o Srbih kot sovražnikih, ki ne bodo nikoli vstopili »kamorkoli že« in podobno. Kot je rekel hrvaški sociolog Dražen Lalić, se je takrat Thompson »nehote in nevede iz desnega fenomena prelevil v skrajno desnega«.

»Tribun frustriranih Hrvatov«

»Njegovo hrvatstvo ni moje hrvatstvo,« pravijo številni v najmlajši članici Evropske unije. Na drugi strani pa si hrvaška Katoliška cerkev precej prilašča Thompsona kot svoj medij in mu skoraj ob vsaki priložnosti poskuša prilepiti etiketo pozitivnosti in hkrati poudarja, da ne gre za nacionalizem nobene vrste, kaj šele ustaštvo, gre le, kot prihaja iz ust cerkevih veljakov, za hrvatstvo. Navsezadnje je kamenček v tem mozaiku tudi dejstvo, da je eno od pesmi na zadnjem izdelku Marka Perkovića napisal župnik iz Šibenika, Thomson, ki se v javnosti vseskozi pojavlja v črnih oblačilih, pa sredi rojstne vasi gradi cerkev.

Teolog Drago Pilsel je po nastopu pevca na zagrebškem stadionu Maksimir pred leti dejal, »da je občutek, da je Thompson zaščitnik ogroženih Hrvatov, pravzaprav napačen, saj je pevec le tribun frustriranih Hrvatov«.

Poleg družbenega okvira, znotraj katerega je nastal fenomen, imenovan Thompson, obstaja tudi glasbeni. Glasba ima na Hrvaškem namreč prav posebno vlogo. Navsezadnje je bila prav v Zagrebu založba Jugoton, dolgo časa edina na ozemlju nekdanje skupne države, Zagrebu so celo rekli »mali Liverpool«, zato se ni čuditi, da je na tem območju odnos do glasbe malce drugačen.

Pred nedavnim je Thompson izdal novo ploščo, že deveti album. Prva pošiljka je bila v eni od zagrebških glasbenih prodajaln razprodana v dveh urah, kar se na Hrvaškem že dolgo ni zgodilo. Navdušenje je zajelo tudi hrvaško diasporo, ki je na itune pokupila toliko glasbe, da je album postal številka 1 v Nemčiji, Avstriji in Švici.

Pojavila pa so se ugibanja o tem, da pevec ne plačuje davkov. Izkazalo se je, da je obveznosti le poravnal.

»Branimir Johnny Štulić, šef Azre, in skupina Azra v celoti sta bila najbolj prepoznavna na hrvaškem glasbenem prizorišču. Potem dolgo časa nismo imeli skoraj nič. Azra je izvajala prefinjen zafrkantski uporniški rock, mediji je niso preveč zanimali. Prepoznavni so postali šele pozneje. MP Thompson je druga vrsta; prepoznati ga je mogoče na kilometre daleč, zaveda se medijev in je precej bolj spreten,« mi pravi sogovornik, sicer znani bobnar.

Magnet za množice

Ko sem pretekli ponedeljek v senci Thompsonove rojstne hiše sredi vasi Čavoglave opazoval množico, ki se je valila od enega prireditvenega prostora do drugega, pravzaprav pa čakala noč, ko se bo na osrednjem odru prikazal On, zaradi katerega so prišli, sem se vprašal, s čim M. P. T. z lahkoto privabi toliko ljudi. V začetku meseca, istega dne, ko je Hrvaška vstopala v evropsko družino, je osrednjo proslavo v Zagrebu spremljalo 12 tisoč ljudi, On pa jih je na splitskem stadionu zbral 50 tisoč. Na ponedeljkovi dopoldanski proslavi od dnevu zmage in slovesnostih ob obletnici Nevihte v Kninu se je zbralo nekaj tisoč vojakov in radovednih prebivalcev, na vzporedni proslavi, v vasi Čavoglave, jih je bilo 80.000.

Ali le zato, ker sredi vasi M. P. Thompson gradi cerkev hrvaških mučenikov, ker je financiral asfaltiranje ceste skozi vas? Ker ga ni sram priznati, iz katere vasi prihaja?