Tabletka prevare

Ali lahko nadrejenemu poveste, da se moti, da je bil površen ali pa da nekaj napačno dela? Bo kritiko dobrohotno sprejel ali pa vas bo zaradi nje prikrito ali odkrito kaznoval? Ta vprašanja so lahko življenjskega pomena. Če je vaš nadrejeni minister, šef jedrske elektrarne ali direktor velikega koncerna, za posledicami njegovih napak trpijo velike množice. Če je vaš nadrejeni zdravnik, mnogokrat gre za individualna življenja. Toda te napake posredno ogrožajo tudi druge.

Pred dobrimi desetimi leti se je ameriški zdravnik Peter Pronovost vprašal, kako bi se dalo preprečiti okužbe pri pacientih na oddelkih za intenzivno nego. Na list papirja je napisal, kako si morajo zdravniki razkužiti roke, imeti masko na obrazu, sterilne rokavice, kako morajo razkužiti predel telesa bolnika, kamor vstavljajo kakšno cev, in podobne informacije. Te postopke seveda zdravniki dobro poznajo, pri njihovem izvajanju pa so mnogokrat površni. Medicinske sestre velikokrat opazujejo to površnost, toda zaradi hierarhije, ki je med zdravniki in njimi, si zdravnikov ne upajo opozoriti na njihove napake. Pronovost je zato v njegovi bolnišnici pooblastil medicinske sestre, da lahko zdravnike opozorijo, kadar delajo napake v protokolu. Po enem letu je bolnišnica na veliko presenečenje vseh ugotovila, da se je število okužb pacientov radikalno zmanjšalo. Sledenje jasno zapisanemu protokolu je – statistično gledano – glede na prejšnja leta preprečilo osem smrti in bolnišnici prihranilo dva milijona dolarjev stroškov, ki so jih sicer imeli z zdravljenjem bolnišničnih okužb.

Paradoksno farmacevtske tovarne napake in zavajanja zaračunajo v ceno svojih zdravil. Švedska raziskovalca Anna Zetterqvist in Shai Mulinari sta se lotila vprašanja, kako farmacevtska podjetja zdravnikom oglašujejo zdravila za depresijo. Znano je, da podjetja, potem ko jim poteče patent, zdravilo običajno začnejo prodajati pod drugim imenom in seveda trdijo, da so naredili pomembne izboljšave. »Novo« zdravilo nato oglašujejo s sklicevanjem na raziskave, ki naj bi pokazale, kako zelo izboljšano je to zdravilo. Zavajanje v oglaševanju je seveda kaznivo. Države imajo običajno nadzorna telesa, ki takšna zavajanja preganjajo. Na Švedskem je delo komisije, ki skrbi za nadzor nad farmacevtsko industrijo, precej natančno. Toda preden komisija dokončno sklene, da je šlo zavajanje, in od kršitelja zahteva umik reklam, večkrat traja precej časa. Včasih tudi štiri leta. Kazen, ki farmacevtsko podjetje doleti, pa je običajno okrog 100.000 evrov. Za farmacevtsko podjetje je to drobiž. Cena kazni je že kar všteta v ceno zdravila in običajno predstavlja 0,009 odstotka dobička, ki ga ima farmacevtska industrija z zdravilom.

Mnoga farmacevtska podjetja danes porabijo več denarja za reklame kot za raziskovanje novih zdravil. Posamezni zdravniki, ki zdravilo predpisujejo pacientom, seveda nimajo časa preveriti, ali so raziskave, na katere se sklicujejo izdelovalci, avtentične ali so bile večkrat preverjene in ali jih ni morda plačala kar farmacevtska industrija.

Za zdravje kar naprej slišimo, da je najpomembnejša preventiva. To je lepo in prav, če ne bi iz te preventive zdravstvo in farmacevtska industrija kovala izjemnega dobička. Ti profiti so vezani na preventivne teste, ki jih vseskozi delamo, na zdravila, ki jih jemo, preden zbolimo, in tudi na dodatke (vitamine in podobno), ki jih uživamo, ne da bi vedeli, kaj je resnično v njih. Ideja preventive se je v ZDA pojavila za časa predsednika Nixona, ko se je njegova vlada odločila, da se bo zdravstvo bolj posvetilo preprečevanju bolezni kot pa zdravljenju. Gilbert Welch v knjigi Overdiagnosed: Making People Sick in the Pursuit of Health poudarja, da je veliko lažje zaslužiti s pacientom, ki je zdrav, pa se boji, da bo morda nekoč zbolel, kot pa s tistim, ki je že bolan.

Ameriški zdravnik Atul Gawande se je vprašal, kako to, da imajo v ZDA najdražje zdravstvo v nekem revnem kraju na jugu Teksasa. Ugotovil je, da ljudje v tem mestecu niso nič bolj bolni kot drugod. Problem je le, da je večina zdravnikov delničarjev v velikih medicinskih sanatorijih, kjer na najboljših napravah ponujajo raznovrstne drage teste. Za najbolj običajne težave splošni zdravniki pošiljajo revne paciente na drage dodatne preglede in si s tem seveda krepko povečujejo kapital.

Ilana Lowy, raziskovalka iz Pariza, ki se ukvarja s prenatalno diagnostiko, poudarja, da so preiskave, ki jih opravljajo noseče ženske, zlata jama tako za proizvajalce opreme kot za izvajalce. Problem pa je, da mnogih ugotovitev ne moremo jasno interpretirati. Predvsem pri genetskem svetovanju se zdravniki ubadajo z vedno več neznankami t. i. VUS (variants of uncertain significance), ko ni jasno, kaj naj bi kaka genetska sprememba pomenila.

Po raznovrstnih testih in zdravilih zelo radi posegajo tudi starejši. Gawande se je zdravstvenih zagat starejših lotil tako, da je prosil za dovoljenje zdravnike, ki se ukvarjajo z zdravljenjem starejših, ali lahko sedi v njihovi ordinaciji in opazuje njihovo delo. Večina zdravnikov je pri starejših pacientih naredila preiskave krvi in vode ter izmerila krvni tlak, ukvarjala pa se je tudi z možnimi malignimi obolenji. Neki zdravnik pa je preglede opravljal popolnoma drugače. Najprej je pogledal noge in opazoval hojo pacientov. Gawande ga je začuden vprašal, kako to, da ne gleda izvidov krvnih testov in podobnega. Zdravnik pa mu je odgovoril, da je v visoki starosti največja nevarnost za posameznika padec. Zato je pomembnejše od vseh testov, da zdravnik pogleda, kako stabilna je posameznikova hoja in ali se na nogah kažejo podplutbe in razjede, ki bi lahko nakazovale druge zdravstvene težave.

Sodobna medicina je razkosala telo. Zdravnik je tako velikokrat specialist za majhen del telesa, bolnika ne dojema kot celote, predvsem pa ne opazuje njegovega psihičnega stanja in dojemanja bolezni. Zaradi te spremembe, ki se je zgodila v medicini, se vse več ljudi obrača k alternativni medicini in na žalost tudi k mnogim mazačem, ki posamezniku dajejo občutek, da ga nekdo gleda kot celoto.

V sodobni družbi pa se je spremenil tudi pogled na zdravnike. Izgubili so status nezmotljivih avtoritet – nekakšnih bogov v belem. Logika trga je v zdravstvu uvedla podobno spremembo do avtoritet kot v šolstvu. Porabnik, ki za storitve veliko plača, dojema avtoriteto kot ponudnika storitev na trgu in se, če s storitvami ni zadovoljen, pritožuje podobno kot nezadovoljen kupec v trgovini. Spremembo v odnosu do zdravnikov je prinesel tudi internet; zdravniki se morajo tako vsak dan ukvarjati s pacienti, oboroženimi z informacijami, ki so jih dobili na spletu. Konfliktne informacije mnogokrat povzročajo tesnobo in katastrofično razmišljanje o možnih boleznih. Zdravnik, ki se ne zna soočati s psihičnimi zagatami posameznikov ali se boji, da bi ga pacient zaradi premalo pozornega zdravljenja tožil, se ga bo najlažje rešil tako, da ga pošlje na mnogokrat nepotrebne teste. Če je solastnik diagnostičnega centra, pa bo ob tem še zaslužil.

Paradoksno pa komercializacija zdravstva ne škodi le pacientom, ampak tudi zdravnikom. Američani ugotavljajo, da so njihovi zdravniki vse bolj nezadovoljni s svojim delom. Pritožujejo se nad preutrujenostjo, strahom pred tožbami, splošno otopelostjo. Velike težave imajo tudi v komunikaciji s pacienti, predvsem v podajanju slabih novic in pri razumevanju čustvovanja pacientov. Zato so mnoge ameriške medicinske fakultete za študente uvedle dodatne predmete, ki poskušajo mehanični odnos zdravnik-pacient počlovečiti – in sicer tako, da se bodoči zdravnik nauči nekaj o lastnem in bolnikovem čustvovanju. V razvitem svetu namreč opažajo, da zdravnik sploh ne komunicira več s pacientom – v bolnišnici pregleduje bolniški karton in zapise na monitorju, pacienta pa komaj opazi, kaj šele, da bi ga kaj vprašal ali znal poslušati. Ta razčlovečenost je privedla tudi do tega, da danes vse več zdravnikov strese in nezadovoljstvo rešuje z alkoholom in drogami. Ameriške raziskave odvisnosti kažejo, da je tega največ med pravniki in zdravniki.

Zmanjševanje javnega zdravstva skupaj z ideologijo izbire, ki posameznika nenehno prepričuje, da je vse v njegovih rokah, je veliko ljudi napeljalo k samozdravljenju. Ljudje se oborožujejo z informacijami na internetu, preizkušajo alternativne oblike zdravljenja, se zatekajo k zdravilcem in podobno. Tudi tukaj običajno nekdo iz človeške stiske dela dobiček. Denar se ne steka le k zdravilcem, ampak posredno tudi h korporacijam. Posameznik, ki na spletnih forumih zastonj prebira informacije o svoji bolezni, se mora v forume velikokrat včlaniti in vprašalniki ga povprašajo tudi o starosti, poklicu, boleznih in podobno. Lastniki teh forumov tovrstne informacije veselo prodajajo naprej korporacijam, ki se ukvarjajo z zdravstvom. Tudi farmacevtska industrija bo iz naših tegob in želja dobila ideje, katera zdravila se ji splača najbolj agresivno tržiti. Celo to, kakšne barve in oblike naj bi bila tabletka, ne bo prepuščeno naključju. Ljudje imajo menda najraje roza in rdeče tablete. Mislijo namreč, da so boljšega okusa od rumenih ali belih. Sicer pa menijo, da imajo kapsule še več zdravilnega učinka od tablet.

Ljudje so pripravljeni pogoltniti marsikaj, če je lepo zapakirano in če to priporoči nekdo, ki mu zaupajo. Ko je belgijski umetnik Carsten Höller na razstavi v New Yorku ponudil obiskovalcem, da poskusijo, kakšnega okusa so prazne bele kapsule, je bilo zelo malo ljudi to pripravljenih storiti. Mnogi niso verjeli, da je kapsula res prazna. No, če bi vedeli, da je bil umetnik nekoč znanstvenik, bi jo najbrž poskusili. Umetnik pa bi jim seveda moral reči, da ta kapsula daje blažen občutek sreče.