Tiskane izdaje
Ne bomo plačali vaše krize, je v torek zvečer sramežljivo odmevalo po ljubljanskih ulicah. Približno petsto protestnikov je v krču osamljenosti kot na praznem stadionu, kjer se sliši vsaka kletvica branilca, ponavljalo gesla iz zimske uporniške pravljice. Celotno protestniško povorko je spremljalo toliko policistov, kot jih je lani – infrastruktura diktature – varovalo kvadratni meter središča prestolnice.
Iz Maribora, vstajniške prestolnice, so sicer prihajale novice o malce manj praznih in tihih ulicah, a obletnica začetka »vseslovenske ljudske vstaje« bi bila težko bolj komorna.
In sporočilna.
Leto dni od začetka protestov »proti vsem političnim in ekonomskim elitam« so ekonomske in socialne razmere v državi slabše in nobenega dvoma ni, da bo le še slabše. Pravo varčevalno razdejanje, davčno pustošenje, dokončna razgradnja socialne države in obračun z vsem javnim šele prihajajo. Slovenija tone, oblasti pa – sodeč po praznih ulicah – javnosti uspešno prodajajo veliko iluzijo, da se bomo izkopali iz krize. A kriza je tu, da ostane. Je novo, sistematizirano stanje, ki vodi v tretji svet. In zloglasna trojka je v Slovenijo že prišla. Dobili smo jo – dobesedno – s sredine. Brez kakršnekoli obrambe.
Pred slabim letom se je zdelo, da se je Slovenija, ki je prvih dvajset let preživela v trdnem družbenem spancu, prebudila. Ljudje so odšli na ulice in visoko dvignili iztegnjene sredince. Začela so se oblikovati nova družbena in politična gibanja. Govorilo se je o neposredni demokraciji in demokratičnem socializmu. Delovalo je obetavno. Vlada Janeza Janše se je – tudi s pomočjo poročila komisije za preprečevanje korupcije (KPK) – zatresla in s pomočjo manevra parlamentarne geografije tudi padla.
To je bil za Slovenijo – in proteste – ključen trenutek. Momentum protestov je, kljub generičnemu nadaljevanju, padel. Ulice so se začele prazniti. Nova vlada pod vodstvom Alenke Bratušek je dobila več miru, kot so ga njeni načrtovalci lahko sanjali. A z zamenjavo oblasti se politika (predvsem gospodarska in socialna) ni spremenila. Spremenil se je le način komuniciranja. Namesto obkladanja z »zombiji« in »levimi fašisti« je nova premierka začela deliti piškote brez energetske vrednosti. Ulice so ji očitno verjele. Ji verjamejo. Protesti so izpuhteli. Povedano drugače: s padcem Janševe vlade je vstajniško gibanje izgubilo direktorja svoje marketinške službe. Vodilne vstajniške skupine, ki so na dolgo in široko razpredale o nujnosti politične (ne)participacije, so zamudile zgodovinski trenutek, ko bi morale oblikovati skupno stranko in na ulicah s stisnjenimi zobmi zahtevati predčasne volitve, hkrati pa z enako intenzivnostjo zreti pod prste prav vsem politikom. Ker tega niso storile, se je protest dokončno razpršil in izgubil velik del vsebinskega, akcijskega in tudi etičnega potenciala.
V vmesnem času so (le na videz) nove oblasti nadaljevale neoliberalni pohod, ki mu nikjer v Evropi ne bi smeli pripisovati »desnega« predznaka. Socialna demokracija je že davno zlezla v posteljo z velikim kapitalom. Poražena, v izgubljeno preteklost, za katero se po padcu berlinskega zidu nikoli ni niti poskušala boriti utopljena levica, je izgubila kredibilnost in je za epidemično širjenje neoliberalizma vsaj tako odgovorna kot desnica. Nova družbenopolitična gibanja so se (rekordno) hitro izgubila v diktaturi majhnih narcizmov in razlik, kar je – z veliko pomočjo »tranzicijske levice« – rodilo totalitarnost sredine.
To je popolno darilo mednarodnim finančnim institucijam in načrtovalcem »učinkovite« in »konkurenčne« Evropske unije, ki svoj jug in vzhod (vključujoč Slovenijo, ki bo hitro postala nova Grčija) uspešno spreminja v Azijo sredi Evrope. V prostor cenene delovne sile, izginjajočih delavskih, socialnih in človekovih pravic. V prostor ksenofobije in ostrega notranjega družbenega konflikta. »Ko je prišlo do kolapsa, ko so začeli ljudi metati iz stanovanj, ko se je začelo odpuščanje in ko so se zapirali posli, ni bilo filantropije. Nobenih fondov ni bilo na voljo za reševanje šol, bolnišnic in družinskih domov. V teh turbulentnih mesecih se je pojavila nova oblika politične ekonomije: socializem za bogate in kapitalizem za revne,« je prvo leto, ko je Grčija že čutila posledice vsiljenih varčevalnih memorandumov, opisal filozof in pisatelj Kostas Duzinas. Razmer v Sloveniji ne bi mogel bolje opisati.
Medtem ko sanjamo o preteklosti, ki je ne bo več mogoče povrniti, je nova prihodnost že tu. Vstopila je – tako kot smo dobili trojko – brez obrambe.
