TED Global: Serengeti pred domačimi vrati

»Praviloma vselej sledimo idejam, ki so tik pred našimi očmi, le redko pa se zmenimo za tiste, ki sečejo te naše ustaljene miselne poti. Prav zato sem prišel v Edinburgh. Na TED Global, na to veliko svetovno križišče idej. Da zvem kaj novega. Zase in za moje podjetje,« pravi Rupen Desai, strokovnjak za marketing iz Singapurja, po rodu iz Indije, iz Porbandarja, kjer je bil rojen tudi Mahatma Gandi.

Rupen Desai je s to svojo izjavo pravzaprav povzel bistvo Teda, neprofitne organizacije, ki svoje delovanje posveča predvsem širjenju idej, ki si to zaslužijo. Začeli so leta 1984, z majhno konferenco, a je z leti prerasla v enega največjih globalnih dogodkov sveta. Nastope povabljenih gostov, tudi tistih na regionalnih srečanjih, si namreč na spletu v letu dni ogleda skoraj 1,5 milijarde ljudi.

Očarljivi Edinburgh ni bil izbran po naključju. Velike ideje si tod že od nekdaj podajajo roke. Tu sta bila doma filozof David Hume in ekonomist Adam Smith. Tu sta bila rojena izumitelj telefona Alexander Graham Bell in pisatelj Walter Scott. Nič nenavadnega, da je Unesco prav Edinburgh razglasil za prvo svetovno mesto literature. Ted je v Edinburghu gostoval tri leta. Naslednji »vrh« bo oktobra prihodnje leto v Riu de Janeiru.

Levi na Trafalgarju

George Monbiot, znani britanski pisec in ekolog, je v Tedov program vskočil tako rekoč zadnji hip. Namesto Joséja Miguela Sokoloffa, znanega bojevnika za demobilizacijo kolumbijskih gverilcev, ki je pred tremi leti na rob pragozda postavil devet okrašenih jelk in nanje obesil velik napis: »Če so božična drevesca prišla v džunglo, lahko tudi vi pridete domov! Demobilizirajte se!« Izjemno zanimiva in tudi uspešna zgodba, a na podrobnosti bo, žal, treba počakati do naslednje priložnosti, saj Sokoloff tokrat ni mogel priti v Edinburgh.

Toda George Monbiot, eden najbolj priljubljenih kolumnistov v Guardianu, je bil zagotovo dobra zamenjava za Kolumbijca. Po svoje je ravno tako govoril o džungli, a povsem drugače. Zavzel se je namreč za rewilding narave (kar je pravzaprav tudi tema njegove najnovejše knjige Feral), za rehabilitacijo marsikje že uničenih ekosistemov. Za vračanje divjine, Serengetija, pred naš domači prag, ki je nekoč tod že bila. Ko so v devetnajstem stoletju prekopavali današnji londonski Trafalgar Square, bržkone zato, da bi na njem postavili Nelsonov steber, so pod njim denimo odkrili okostja nilskih konj. Nekaj desetletij kasneje so med izkopavanji na tem istem mestu našli kosti slonov in levov. Ti so na britanskih tleh živeli še pred 11.000 leti, kar v evolucijski uri predstavlja le majhen drobec sekunde ...

Volkovi iz Yellowstona

Najbolj znan primer oživljanja narave je zagotovo Yellowstone v ZDA, kjer so jeleni, ki so se razmnožili čez vse meje, v nekaj desetletjih malodane povsem uničili rastlinje. To se je zgodilo zato, ker so tod nekoč izkoreninili volkove. Toda leta 1995 so jih ponovno pripeljali in v nacionalnem parku so se začele dogajati prav dramatične spremembe. Število jelenov se je drastično zmanjšalo. Volkovi resda ubijajo divjad, toda hkrati v naravo vračajo tudi življenje. Popasena gola obrežja rek so znova ozelenela. Višina dreves se je na nekaterih krajih v pičlih šestih letih povečala za štirikrat. Ponovno so pognale vrbe in drugo drevje. V vejah so našle zavetje ptice pevke, ki jih tod prej ni bilo. Ker so na bregovih rek znova pognala drevesa, so se začeli vračati bobri. Ti so začeli ustvarjati niše za ribe, žabe, plazilce. Korenine so utrdile bregove. Erozija je bila manjša, zaradi česar so se začele spreminjati tudi struge rek in pritokov ... Yellowstonski park je dokaz, da lahko ena sama živalska vrsta v resnici nadvse korenito spremeni cel ekosistem.

Nekaj podobnega Monbiot trdi tudi za kite. Japonska vlada vztraja, da je lov na kite koristna stvar, saj da je zaradi njihove požrešnosti vse manj rib v oceanih. Toda to ne drži. Manj ko je kitov, manj je rib v morju, svari Monbiot. To dokazujejo tudi najnovejše raziskave. Pretirani lov na kite namreč dramatično spreminja ekološko ravnotežje v morjih, kajti kiti s svojimi fekalijami, bogatimi z železom, znanstveniki jim pravijo »fekalni cvetovi«, hranijo rastlinski plankton. Z njim se hrani zooplankton, ki pa je spet nadvse pomembna hrana za ribe.

Več ko je kitov, več je torej rib in posledično planktona, ki je koristen tudi zato, ker pobira ogljikov dioksid iz ozračja in ga spravlja na dno oceana. Posegi v tovrstna ekološka ravnotežja so torej lahko naravnost uničujoči, svari Monbiot. V posamezna okolja je treba vrniti rastline in živali, ki izginjajo. Vse ostalo bo opravila narava sama, dodaja pisec, ki je v Feralu eno poglavje namenil tudi Sloveniji. In v njem zapisal, da je Kočevska tako gozdnata predvsem zaradi izseljevanja, pred vojno in po njej. Pred 150 leti je bilo z gozdovi poraščenih le trideset odstotkov tega območja, danes pa gozd pokriva že 95 odstotkov kočevske regije.

Kako jočejo bobri?

Ekološke teme so vznemirjale tudi druge nastopajoče. Bernie Krause iz Kalifornije, ki je napisal čudovito knjigo o glasbi živalskega sveta (The Great Animal Orchestra), pravi, da se biofonija narave dramatično spreminja s posegi vanjo. To je opazoval – in snemal – v Sierri Nevadi, kjer so gozdarji zatrjevali, da zaradi njihovega novega »selektivnega sekanja« gozdov ne bo nikakršnih vplivov na okolje. Toda gozdarji so lagali. V tamkajšnjem gozdu je bilo zaradi sekanja vsako leto manj živalskih in ptičjih glasov, kar je Bernie Krause vztrajno snemal in zapisoval.

Pri tem početju je nekega dne ujel tudi dogodek, ki ga je globoko pretresel. Nekdo, morda gozdar, morda kakšen drugi obiskovalec Sierre Nevade, je namreč v luknjo ob reki, kjer je živela bobrovka z mladiči, vrgel razstrelivo. Eksplozija je živalce raztrgala na kose. Posnel je jok bobrov, ki so potem še dolgo krožili okrog raztrganih trupelc in v svoji živalski bolečini presunljivo cvilili. Bernie Krause pravi, da tako žalostnih glasov svet doslej bržkone še ni slišal ...

Marla Spivak iz Minnesote v ZDA se vse odraslo življenje ukvarja s čebelami, ki so na svetu že najmanj 50 milijonov let. Toda po njenih besedah te še nikoli niso bile tako ogrožene, kot so sedaj. V Združenih državah se je število panjev od leta 1945 do danes več kot prepolovilo. Najhujša nevarnost zanje je sodobno kmetijstvo. Zaradi vse večjega števila monokultur izginjajo cvetovi, ki jih čebele nujno potrebujejo za preživetje. Njive in travniki se zanje zato spreminjajo v »puščave brez hrane« (food deserts), ki jih potem dodatno zastrupljajo še pesticidi.

V cvetnem prahu, ki ga nabirajo čebele, so v eni od preiskav odkrili sledi kar šestih različnih pesticidov. Najhujši med njimi so neonicotinoidi, ki ne ubijajo le parazite, ampak vse bolj množično tudi čebele. Zato Marla Spivak pravi, da nam čebele pravzaprav nenehno držijo zrcalo pred očmi, v katero pa se noče nihče zazreti. Toda dejstvo je, da bodo zaradi pretirane uporabe pesticidov za čebelami prej ali slej začeli umirati tudi ljudje. Zato skrivanje glave v pesek ne vodi nikamor. Skrb za čisto okolje mora zato postati prednostna skrb celotnega sveta.

En dolar, en glas

Tega se morda najmanj zavedajo prav v ZDA in na Kitajskem, ta hip dveh največjih onesnaževalcih tega našega »majhnega sveta na velikem planetu, ki postaja velik svet na majhnem planetu«, kot duhovito pravi švedski profesor Johan Rockström. Prav zato je velika dvorana imenitnega edinburškega kongresnega centra prav nestrpno čakala kitajskega poslovneža in publicista Erica X. Lija, ustanovitelja družbe Chengwei Capital iz Šanghaja, ki zelo dobro pozna Zahod, saj je študiral v Berkeleyju v ZDA. Toda njegov nastop je bil za mnoge dobesedno šokanten.

Eric X. Li pravi, da mnogi v svetu zdajšnjo tekmo med Kitajsko in ZDA ocenjujejo kot spopad med demokracijo in avtoritarizmom. Toda to je po njegovem velika napaka. Na Kitajskem in v ZDA svoja politična sistema dojemajo na dva povsem različna načina. Za uradni Washington je demokratični sistem nekakšen cilj sam po sebi, za uradni Peking pa je zdajšnji kitajski – in tudi katerikoli drugi – politični sistem zgolj sredstvo za doseganje širših nacionalnih ciljev. Zato je kitajski enopartijski sistem, je prepričan Li, boljši od vsakršne demokracije. Ta je namreč nenehno omejena z mandati in strahovi, ali bo vladajoči stranki uspelo zmagati na naslednjih volitvah. Tovrstni pritiski v bistvu paralizirajo delovanje sistema, ki se mora nenehno prilagajati različnim pritiskom.

Ameriška volilna metamorfoza je v preteklih desetletjih, kot je zapisal nobelovec Andrew Michael Spence, ubirala takšna pota in formule: najprej en lastnik, en glas; nato en moški, en glas; potem en človek, en glas do današnje formule en dolar, en glas. Eric X. Li zato pravi, da so ZDA demokracija samo po imenu. Izvoljeni predstavniki le redko razmišljajo s svojo glavo. So pod nenehnim pritiskom različnih lobijev, tako da morajo velikokrat glasovati v popolnem nasprotju z logiko. Tako so na primer v zadnjem času podprli prav vse ameriške samouničujoče vojne ...

Kitajska je šla po drugačni poti. Oblast občasno dopušča svobodo. To se je denimo zgodilo po kulturni revoluciji. Takrat je partija popustila vajeti, a jih je kasneje znova močno zategnila, ker je čas to zahteval. Partija zna popravljati napake. Ve, kdaj je čas za reforme in kdaj ne. Tudi zaradi takšne politike je Kitajska v zadnjih tridesetih letih skokovito napredovala in postala druga gospodarska velesila sveta. Politične reforme niso medtem nikoli zastale. »Upam si trditi, da je kitajska partija brez tekmeca v svetu, ko gre za izvajanje političnih reform!« je vzkliknil Li. In dodal, da Kitajska seveda ne namerava izvažati svojega sistema. Je pa svetu z njim dokazala, da so alternative in da nikakor ne obstaja samo ena pot razvoja, kakor ves čas trdijo na Zahodu ...

Sončnično seme upora

Profesor Benjamin Barber ga je v svojem kasnejšem nastopu pomenljivo spomnil na pokol na Trgu nebeškega miru leta 1989, še bolj uničujoča pa je bila An Xiao Mina, umetnica, pisateljica in raziskovalka internetne kulture, ki je svojemu rojaku naštela kar nekaj primerov grobega teptanja svoboščin in cenzure na spletu. Pred dvema letoma so kitajske oblasti pripravile pravi pogrom nad aktivisti za človekove pravice. Veliko so jih zaprli. Znani umetnik Ai Weiwei je izginil za 81 dni, potem ko so ga aretirali na pekinškem letališču. Izginili so tudi nekateri njegovi znanci. Kdorkoli je tedaj na družbenih omrežjih omenil ime Ai Weiweia ali zgolj njegove kratice, je bilo njegovo sporočilo kot po nekakšnem čudežu v hipu izbrisano. Mnogi so ostali tudi brez svojega elektronskega naslova.

Mina je po teh pogromih opazila, da so se na družbenih omrežjih začele pojavljati podobice sončničnih semen. To je bila aluzija na razstavo milijon porcelanastih sončničnih semen, ki jo je Ai Weiwei ob pomoči 1600 kitajskih umetnikov, ki so mu ročno barvali semena, leta 2010 pripravil v londonski galeriji Tate Modern. Sončnično seme je postalo simbol podpore umetniku. In takšnih sporočil oblast na internetu seveda ni mogla cenzurirati. Tovrstni internetni memi, ki niso značilni le za Kitajsko, ampak jih vse bolj uporabljajo tudi v drugih avtoritarnih državah, so postali nekakšen nov način komuniciranja na spletu in svojevrsten izziv totalitarni oblasti, ki si s cenzuro tu ne more več pomagati.

An Xiao Mina je opozorila še na en podoben primer. Kitajski slepi umetnik Chen Guangcheng je zaradi svoje politične dejavnosti v zaporu sedel štiri leta. Ko so ga izpustili, je ostal v hišnem priporu. Toda ko je aprila lani pobegnil, ga je na spletu v hipu podprla tako rekoč vsa Kitajska. Ne več z navajanjem njegovega imena, ampak z risanjem in nošenjem njegovih očal. »Tovrstni novi pristopi postajajo nekakšna ulična umetnost socialnih omrežij,« pravi Mina. Svojevrstno orodje svobode, ki mu nobena cenzura ne more več do živega ...

(Ne)transparentnost

Ta svet je poln napačnih potez in zla. Največjega med njimi zagotovo predstavlja korupcija, pravi Charmian Gooch, soustanoviteljica (skupaj s Simonom Taylorjem in Patrickom Alleyjem) nevladne organizacije Global Witness. Za začetek je s prstom pokazala na Teodorina Obianga, sina predsednika z nafto bogate Ekvatorialne Gvineje. Obiang mlajši ima v lasti 18 milijonov evrov vredno zbirko umetniških del, nekaj izjemno dragih športnih avtomobilov, letalo gulfstream in 30 milijonov dolarjev vredno vilo v Malibuju. Do nedavna je njegova uradna plača znašala 7000 dolarjev na mesec. Na dlani je, da je do tega bogastva prišel nepošteno. S korupcijo, ki pa ni doma samo v Afriki. Korupcija je danes globalni problem, vanjo pa so vpletene tudi najuglednejše svetovne firme, ki zaradi profitov molče poslujejo z različnimi slamnatimi podjetji, za katera se zlasti v naftni industriji dobro ve, kdo tiči za njimi. Shell in Eni sta se take posle dokazano šla v Nigeriji.

V korupcijo so vpletene tudi banke. V malezijskem Saravaku je nedotaknjenega samo še pet odstotkov deževnega pragozda. Korumpirane elite so dovolile sečnjo, ki jo je financirala tudi banka HSBC, čeprav je to v nasprotju z njeno uradno politiko. Toda dobiček v višini 130 milijonov dolarjev je bil močnejši od pravil igre, so razkrili aktivisti Global Witnessa. Svetovna banka je v študiji iz leta 2011 analizirala skoraj dvesto primerov večjih korupcijskih poslov. Ugotovila je, da so akterji v 70 odstotkih primerov uporabljali tako imenovana slamnata podjetja, ki so imela sedeže tudi v ZDA in Veliki Britaniji. »Tu torej ne gre le za offshore problem. Problem je tudi onshore,« duhovito pravi Charmian Gooch.

Najhuje je, ko tovrstna slamnata podjetja kradejo denar revnim državam. Demokratična republika Kongo je nedolgo tega državne rudnike prodala slamnati družbi na Britanskih deviških otokih, ta pa je denar kmalu zatem, kot so ugotovili v Global Witnessu, poslala naprej v London. Africa Progress Panel, ki ga vodi Kofi Anan, je ocenil, da je Kongo s tem poslom izgubil najmanj 1,3 milijarde dolarjev. Dvakrat več, kot znašata proračuna za zdravstvo in izobraževanje v državi skupaj ...

Charmian Gooch opozarja, da se je proti korupciji najenostavneje boriti s transparentnostjo poslovanja. Evropski parlament je tovrstno zakonodajo podprl z 98 odstotki glasov. Ameriške naftne in rudarske družbe se transparentnosti še vedno odločno upirajo. Zanje je vsakdo, ki jim gleda pod prste, sovražnik. Tudi zaradi tega vsak teden v svetu v povprečju umreta najmanj dva aktivista različnih nevladnih organizacij. Najtežje je nadzorovati velika mednarodna podjetja, ki imajo posle v različnih državah. Mihalis Hristoforakos, nekdanji vodja grške podružnice Siemensa, je tožilcu v Münchnu denimo izročil imena 200 grških poslovnežev, ki so si razdelili za dve milijardi evrov podkupnin. Grška vlada ni še nobenega posadila za rešetke. In zdi se, da je problem prav v tem. Ker so v korupcijo marsikje vpletene tudi domače politične elite, je boj proti njej izjemno trd. Dela za Global Witness bo torej še veliko.

Droni za mir

In za nasprotnike (ameriških) dronov, ki ubijajo nedolžne civiliste v Afganistanu, Pakistanu in še kje, ravno tako. Daniel Suarez, pisec tehnoloških trilerjev iz Pasadene, je resno opozoril na nova, popolnoma avtonomna robotska orožja, ki sama odločajo, koga bodo ubila. Pri dronih tipa predator ali reaper o napadih na cilje še vedno odloča človek, nova robotska orožja pa takšnih ukazov pravzaprav ne potrebujejo več. Lahko se zgodi celo narobe, da bodo po novem droni ukazovali ljudem, kaj je treba storiti, kaj nadzorovati, koga umoriti. Prav zato je Suarez predlagal mednarodni sporazum o prepovedi robotskega orožja, po zgledu sporazumov, ki prepovedujejo uporabo biološkega, kemičnega in jedrskega orožja. Droni, kot pravi, združujejo preveč moči v enih samih rokah. S tem v bistvu ogrožajo demokracijo, zato bi morali ubijalski roboti za vselej ostati samo v znanstvenofantastičnih knjigah in filmih.

Alternativo ponuja Andreas Raptopulos, izumitelj majhnih propelerskih dronov, ki dva kilograma tovora lahko ponesejo deset kilometrov daleč. Svoje leteče strojčke, pravi jim matternet, je prvič preskusil lani na Haitiju. Z njimi je pošiljal zdravila v taborišče Petionville, ki so ga odprli po potresu pred tremi leti. Test je bil uspešen. Zdaj zbira denar za podoben projekt v Lesotu. Njegovi matterneti naj bi prenašali laboratorijske izvide krvi (testiranje virusa hiv) v večje bolnišnice. Z droni bi rad ustvaril mrežo, ki bi pokrivala 47 bolnišnic na površini 138.000 kvadratnih kilometrov. Ta projekt bi stal manj kot milijon dolarjev. Njegovi droni so namreč izjemno poceni. Desetkilometrsko potovanje na višini dobrih sto metrov stane vsega 24 centov.

Ta njegov izum je nadvse koristen zlasti za odročne kraje, še posebej v podsaharski Afriki, kjer je v deževnem obdobju neuporabnih kar 85 odstotkov cest. Skupina dronov namreč lahko kadarkoli in kamorkoli prinese najbolj nujna zdravila. Po orkanu Sandy bi bili zagotovo zelo dobrodošli tudi v New Yorku, ko je na tisoče ljudi sredi velemesta ostalo brez elektrike, hrane in tudi zdravil. Toda ali bodo pristojna ministrstva po svetu zainteresirana za njegov projekt? Težko je verjeti, saj so njegovi humanitarni droni nevarna konkurenca precej večjim ubijalskim trotom, ameriška vlada pa za zdaj podpira predvsem te. Vojna je namreč za mnoge še vedno donosnejša od miru ...

Hvaležnost in revolucija

V takem svetu je težko biti srečen. Toda recept vendarle obstaja. V Edinburghu ga je ponudil David Steindl-Rast, menih, doma iz Avstrije, avtor več knjig na to temo. Pot do sreče je, kot pravi, v hvaležnosti. V hvaležnosti za vsak trenutek, ki nam ga prinaša življenje. Dandanes preveč hitimo. Se ne ustavljamo, zato zapravljamo priložnosti, ki letijo mimo nas. Treba se je torej ustaviti, se razgledati, užiti bogastvo, ki nam ga ponuja življenje, in potem kreniti naprej. Menih trdi, da hvaležnost lahko spremeni ta naš nori svet. »Kajti če si hvaležen, se ne bojiš. Če se ne bojiš, nisi nasilen. Hvaležnost je nenasilna revolucija, ki revolucionizira sam koncept revolucije. Hvaležni ljudje so veseli ljudje. In več ko bo veselih ljudi, bolj vesel bo tudi ves ta naš svet,« je prepričan David Steindl-Rast.