Tiskane izdaje
V Ajdovščini, ki je lani štela 6656 duš, se namreč še ni zgodilo, da bi brez dela naenkrat ostalo okrog 700 ljudi. »Stiska je velika, še zlasti za tiste, ki morajo delati še deset, dvanajst, petnajst let. In to načenja tudi zdravje. Kar nekaj nas je v zadnjem času pošteno 'porukalo'. Nisem bil izjema,« je priznal Praček, sicer član izvršnega odbora sindikata Primorje OSO/KS 90. V omenjenem sindikatu so okrog tristo članom iz lastnih sredstev doslej razdelili več kot 100.000 evrov, saj je po Pračkovih besedah za člane sindikata iz centrale v Kopru doslej prišlo le pet solidarnostnih pomoči. »Naš račun bomo postrgali do konca. Važno je, da komu kaj olajšamo. Plače namreč ni bilo že tri mesece; nekateri prihranke imajo, drugi ne. Če je pri hiši le ena minimalna plača, zraven pa otroci in krediti, denarja tako rekoč ni več, ko pride na bančni račun. Sam spadam med starejše in mi je zato seveda lažje. Nove službe ne mislim iskati. Mislim, da sem tej družbi dal dovolj, poleg tega sem invalid in ni delodajalca, ki bi me bil pripravljen zaposliti. Če bi pri nekomu dobil delo za manj denarja kot na zavodu – se mi to splača? Sicer bi raje delal, a kaj hočemo ... Ob vsem, kar se je v zadnjem času dogajalo v Primorju, bi se morala zamisliti tudi država. Prav ta bi namreč morala poskrbeti za državljane, če je pravna država. Očitno se ji danes ne more reči niti banana republika. Država je namreč ustvarila tajkune in ona bi morala v teh težkih časih poskrbeti, da bi bili kazensko odgovorni za svoja dejanja. Pa ne govorim o maščevanju, taka naj bi bila pravica. Poglejte v sosednjo Italijo ali na Hrvaško: ne glede na to, kakšne države so, so poskrbele, da je bila večina tajkunov pravnomočno obsojenih. Pri nas ni bil še nobeden,« je glasno razmišljal Praček.
V samskih domovih
Tudi Vukoje ni skrival razočaranja nad državo. »Nekateri od nas so v Primorju garali vse življenje, marsikdo je danes invalid. Tudi sam nisem izjema. Vendar država za invalide ni poskrbela prav v ničemer, zdaj se nas vsi otepajo. Dokler smo bili zdravi, smo za delodajalca ustvarjali dobiček, zdaj smo za mnoge nekoristni. V zadnjih mesecih je veliko ljudi ostalo celo brez nadomestila za bolniški stalež, saj delodajalec za te prispevke ni poskrbel«.
Le nekaj minut hoje od osrednje poslovne stavbe Primorja domuje Center Karitas Ajdovščina. Dežurstva so morali zaradi naraščajočih socialnih stisk Vipavske doline v zadnjem času pošteno okrepiti, saj po stečaju Primorja, tako kot v Rdečem križu na drugem koncu mesta, pomagajo že več kot 600 družinam. »Žalostnim zgodbam ni konca in kraja,« je dejala Jožica Ličen, namestnica ravnatelja Škofijske karitas Koper. »Stečaji Tekstine, Ike, Mipa in drugih podjetij so nas zbistrili. Ko pride do stečaja, si je treba za človeka vzeti več časa. Še posebej hudo je za tiste, ki so pri nas prvič. Pridejo plaho in žalostno, sram jih je, zato vzamejo, kar jim damo. Mi to vemo, zato smo dežurstva za delavce Primorja organizirali posebej. Pakete hrane za prosilce pomoči pripravljamo individualno glede na število članov in višino prihodkov v gospodinjstvu, po zdajšnjih ocenah je med prejemniki tovrstne pomoči že okrog 30 odstotkov brezposelnih parov. Med njimi so tudi taki, kjer sta bila oba zaposlena na Primorju, še več je primerov, ko je mož delal na Primorju, žena pa v Iki, Lipi ali v drugih podjetjih, ki so prav tako končala v stečaju.« Ajdovščina je po besedah Ličnove trenutno socialno najbolj ogrožena točka na Primorskem, brezposelnim pa sodelavke Karitasa pomagajo tudi z besedo in spodbudo. »Veliko prostovoljk je končalo poseben tečaj za delo z ljudmi v stiski. Daleč od tega, da bi bile profesionalne svetovalke, znamo pa poslušati. In to je mogoče v danih razmerah največ, kar lahko naredimo poleg nudenja materialne pomoči.«
Nekoč je bilo v Ajdovščini lepo živeti
Gospodarska podoba Vipavske doline je bila pred desetletji in še pred nekaj leti popolnoma drugačna. Ajdovščina in njena industrija sta bili njeno gonilo. Ljudje so imeli službo in lepo živeli. To dokazujejo tudi podatki Mirjam Božič, direktorice območne Gospodarske zbornice za severno Primorsko. V ajdovski občini je bilo pred desetletjem v 233 gospodarskih družbah zaposlenih 4759 ljudi, skupaj so ustvarili 424 milijonov evrov prihodkov, delež gradbeništva pa je v občini predstavljal 12 odstotkov. Čisti dobiček tukajšnjega gospodarstva je znašal šest milijonov evrov, toliko kot v letu 2005. »Leta 2008 in delno leta 2009 je ajdovsko gospodarstvo doživljalo razcvet. Veljalo je za najuspešnejše po razvoju in ustvarjenih prihodkih. Vse dejavnosti so bile v razcvetu: gradbeništvo, živilsko predelovalna, pohištvena in delno tekstilna industrija,« je povedala Božičeva. In potem šok. Kot hišice iz kart so se začele podirati Ika, Lipa, Tekstina in nazadnje še Primorje, na obzorju so odpuščanja v Fructalu. Če so v gospodarstvu občine konec leta 2009 že našteli za 1,9 milijona evrov čiste izgube, je ta lani, ko je bilo v občini 399 gospodarskih družb s 3682 zaposlenimi, 494 milijoni evrov prihodkov in 10,4-odstotnim deležem gradbeništva, dosegla že neverjetnih 65 milijonov evrov. Da je izgubo ustvarilo prav gradbeništvo, najbrž ni treba posebej izpostavljati. »Že letos lahko na Ajdovskem pričakujemo velik upad prihodkov in števila zaposlenih,« ocenjuje Božičeva.
Tudi zadnji podatki zavoda za zaposlovanje ne vlivajo ravno veliko razlogov za optimizem. V teh dneh namreč na zavodu pričakujejo kar 682 delavcev Primorja, največ, kar 475, na novogoriški območni službi. Ta je do 18. julija zanje pripravila posebne termine za prijavo. »Stečaj Primorja se ne bi smel zgoditi. Upniki, banke, država in lastniki bi morali v tej finančni krizi najti skupni jezik. Veliko znanja je bilo vloženega, kajti brez tega Primorje ne bi bilo to, kar je bilo pred letom. Tudi druge države je doletela kriza, pa vendarle naložbe niso povsem izumrle. Vse nacionalne ekonomije ščitijo svoja gospodarstva, mi pa odpiramo vrata tujim gradbincem, ki so samo navidezno v prvi fazi najugodnejši. Tu je veliki krivec tudi 'država', ki zahteva garancije za deset let, pa še te so zelo drage in težko dostopne! Zasebni sektor ne ustvarja dovolj povpraševanja, zato bi morala država sprožiti naročila za infrastrukturo. Celotna regija, ne samo Vipavska dolina, bo zdaj potrebovala kar nekaj časa, da se bo izvlekla iz nastalih razmer,« je prepričana Mirjam Božič. »Vsak stečaj ima lahko tudi pozitivne signale. Otresti se dolgov in začeti na novo, kjer obstajajo zdrava jedra, je mogoče. Trdno upam, da bo šlo v tej smeri, ne glede na to, kdo je lastnik novo nastalih jeder. Če interes lastnikov sledi interesu okolja, je to prava smer,« je dodala direktorica območne Gospodarske zbornice za severno Primorsko.
Novo Primorje: iščemo strateškega partnerja!
Na Ajdovskem se o novem Primorju, ki bo nastalo na pogorišču starega in zdaj dokončno pokopanega Primorja, govori že nekaj časa. Ko so v javnost pricurljale informacije, da bo vodja projekta Peter Kodrič, nekdaj pomočnik komercialnega direktorja Primorja in ajdovski občinski svetnik, ki je sočasno tudi poslovni partner Dušana Črnigoja, so bili mnogi zgroženi. »Za projekt smo snubili tiste, ki imajo največ poznanstev s poslovnim svetom in politiko. A mnogi si niso upali prevzeti te moralne odgovornosti. To je storil Peter Kodrič, ki je na predzadnji seji občinskega sveta svetnikom zatrdil, da ne bo delal po Črnigojevih navodilih. Sicer pa najbrž veste, kako je: v Ajdovščini je marsikdo sodeloval s Črnigojem, tako da je z njim v nekem smislu lahko povezan prav vsak, tudi jaz,« je poudaril ajdovski župan Marjan Poljšak. »Res je, da je Kodrič s Črnigojem povezan z nekim skupnim podjetjem v Novi Gorici, a ta povezava ne vpliva na to, kako se bodo v prihodnje organizirale stvari okrog novega Primorja. Čeprav ni nemogoče, da Kodrič za kakšen nasvet pri projektu novega Primorja ne bi povprašal Črnigoja,« ocenjuje župan. Na vprašanje, ali bi dolgoletni prvi mož Primorja v novo Primorje lahko vstopil tudi z lastniškim deležem, je Poljšak odgovoril, da teoretična možnost sicer obstaja, da pa to vsekakor ni cilj projekta, pri katerem sodeluje tudi občina s svojo podporo. »Računamo na strateškega partnerja, ki bo novo Primorje financiral, a bo imel hkrati čim manjši politični vpliv v Sloveniji. Jaz, denimo, nisem naklonjen italijanskemu kapitalu, prav tako ne ameriškemu. A ko si lačen, vzameš kruh, od kogarkoli. To priznam.« Strateškega partnerja novo Primorje za zdaj še nima, župan pa ocenjuje, da v projekt občina finančnih sredstev sploh ne bo vložila. »Kaj pa pomeni 150.000 evrov v primerjavi z, denimo, 60 milijoni evrov, ki so potrebni za zagon novega podjetja. Ali veste, kakšne so finančne možnosti občine? Majhne. Zdaj je treba kupiti Primorje, in to po čim nižji ceni, potem pa čim prej zagnati podjetje, ki bo imelo četrtino obsega prejšnjega,« je dodal župan.
Če zdaj že nekdanje zaposlene delavce Primorja povprašate o novem Primorju, boste priča skepsi in dvomu. »Ko stečajni upravitelj omenja, katere ljudi bo zaposlil, sem zelo razočaran. Saj vsi vemo, kdo so ti ljudje. To so sodelavci nekdanje uprave oziroma lastnikov, ki so pripeljali do zloma Primorja. Vsi so mastno obogateli, zdaj pa bodo delali naprej. To je za naš sindikat nesprejemljivo. Govori se tudi, da naj bi v novem Primorju zaposlili od 50 do 100 delavcev, več kot to ne vem. Od stečajnega upravitelja čakamo podatke, kje bodo pognali proizvodnjo. Vsako delovno mesto je za nas še kako pomembno,« je poudaril Ilija Vukoje. Peter Praček je bil še bolj črnogled: »Navadna raja, po domače rečeno, bo šla na zavod, gospodje pa bodo tam kraljevali še naprej, dokler bo še kaj mogoče pobrati. Najbrž bodo za delo najemali tujo silo. Ne verjamem, da bodo zaposlili domače delavce. Še ko je Primorju šlo dobro, se je govorilo, da smo predragi. Res je, da jih najeti delavec stane manj kot domači. Od kod bo prišla ta delovna sila, je sicer še prezgodaj govoriti, saj ne vemo niti, ali in kako bo Primorje sploh oživelo in kaj se bo iz vsega izcimilo. Idejo o novem Primorju sicer pozdravljam, a sem do vsega nekoliko skeptičen. Za novo Primorje moraš imeti nekaj kapitala, poslov ... In če teh ni, bog pomagaj zdajšnjemu in prihodnjemu Primorju!«
V posmeh etiki in pravni državi
Tudi napovedi ajdovskih gospodarstvenikov o jutrišnji gospodarski sliki občine Ajdovščina niso optimistične. Predsednik uprave Mlinotesta David Nabergoj – skupina ima kar 835 delavcev, večino v Sloveniji, nekaj manj kot dvesto delavcev na Hrvaškem in pet v Srbiji, ter je hkrati poslednji večji delodajalec na Ajdovskem – je do trenutnih razmer v Sloveniji zelo kritičen. »Če bi slovenska vlada še lahko rešila slovensko lesno industrijo in s tem tudi ajdovsko Lipo, si je slovenska gradbena industrija programirano sama izkopala grob. Slovenija je tretja najbolj gozdnata država v EU; in zdaj brez svoje lesne industrije. Hlodi se vsak dan izvažajo v Avstrijo in Italijo. Parodija brez primere! Gradbeniki so nam zapustili pet milijard dolgov in dve milijardi preplačanih slovenskih avtocest. To je strošek dveh jedrskih central. Slovenske banke delajo lastno sanacijo na plečih preživelih pravnih in fizičnih subjektov.« Tudi v oživljanje gradbene dejavnosti v občini Ajdovščina na birokratski, javnoupraviteljski način Nabergoj ne verjame. »Če bi bilo to sploh mogoče, bi bilo sodelovanje bivših menedžerjev v posmeh etiki in pravni državi Sloveniji.«
Direktor ajdovskega Pipistrela, svetovno znanega proizvajalca ultralahkih letal, Ivo Boscarol je prepričan, da vzrok za propad vsakega podjetja vedno tiči v nevizionarstvu njegovega vodstva, ki ne zna predvideti prihodnjih gospodarskih trendov. To se v ajdovski občini po njegovem mnenju dogaja že zadnjih dvajset let. »Vodstvo Tekstine, Lipe, Ike in Planike ni zaznalo, da je treba prihodnost krojiti s produkti z večjo dodano vrednostjo in na novih trgih, ki so seveda bistveno bolj zahtevni od obstoječih. Zgodba Primorja je zavestna zgodba izčrpavanja podjetja, preselitve kapitala na varno in potem ustanavljanja novega podjetja, pri čemer pustiš banke na suhem. Meni se tak način sicer ne zdi pošten, ker je denar za sanacijo bank ne nazadnje denar nas vseh, poleg tega to ni pošteno niti do nekdanjih zaposlenih. Zdaj bodo šli na cesto, potem pa jih bo novo Primorje pobralo z zavoda za zaposlovanje in za to dobilo še subvencijo, kar je nesramno in sprenevedanje brez primere,« opozarja Boscarol, ki je hkrati velik kritik nekdanje občinske podpore Primorju. »Primorje je odiralo občino z nenormalnimi cenami. Zaradi nekaterih skupnih projektov je občina zdaj v takem finančnem stanju, kot je. Vsekakor upam, da bodo druge gradbene družbe, ki že nastajajo ali pa obstajajo, občini dajale boljšo podporo.« Boscarol je župana menda že opozoril, da mora gospodarstvo občine reševati, preden nastopi najhujše. »Mislim, da je v tem trenutku čas, da se začne aktivneje vključevati v reševanje Mlinotesta. Mlinotest bo čez pol leta na istem, kot je zdaj Primorje. Še tega bomo izgubili, če se ne bomo pravočasno odzvali. Veste, ko gre pogrebni zavod čez pokopališče, je prepozno iskati zdravila, ki bi pomagala mrtvecu.«
