Temni varuhi Janševe usode

Kar se je zgodilo 27. marca, je imelo pričakovane posledice. Tistega dne je upravni odbor slovenskega oddelka mednarodne pisateljske organizacije Pen poslal v javnost sporočilo o izključitvi Janeza Janše. Že takrat je bilo znotraj članstva nekaj ugovorov, dan kasneje so začele prihajati novice o odstopih; do včeraj se jih je nateklo trinajst. To je dobra desetina vsega članstva, kar ni malo, a pomembneje je, da je ta desetina zavzela desetkrat več mentalnega prostora, kot ji ga empirično pripada. Bolj kot s številkami imamo namreč opravka s simboli, ti so za širšo javnost slastnejša jed.

Tako je postala izključitev Janše iz penovskih vrst v minulih dneh glavna afera v državi, dokazuje jo izjemen medijski interes. Po vseh korupcijskih, tajkunskih, premiersko-ministrskih, finančno-reševalnih in vremenskih zgodbah se navsezadnje prileže tudi kaj »kulturnega«. Toliko bolj, ker ima kultura v očeh javnosti podobo nesrečnice, ki je vredna prav toliko usmiljenja, kolikor ji ni pomoči. Zdaj pa je od nje nenadoma zavela svežina, škandal, ki je za nekatere mučen, za večino pikanten.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Če opustimo retorične žavbe, je neposredna resnica najbrž takšna, da je nekaterim članom Pena prekipelo, ker jih človek, ki je član istega združenja, žali z udbaši, sramoti z ovaduhi in zmerja z zombiji. Ali ni tudi sicer njegovo demokratično vedenje takšno, da ni v skladu z osnovnimi vrednotami organizacije? Seveda je. Ali ni ta problematični član popolno nasprotje tistih idealov, zaradi katerih je bil pred petindvajsetimi leti sprejet v to ugledno organizacijo, in to s potrditvijo na mednarodni ravni? Tudi to je res. Ali ni torej v skladu s temeljnimi listinami ustanove in tudi moralno upravičeno, da se ga znebijo?

Na tem mestu se pojavi neprijeten zaplet. Toda preden se mu posvetimo, povejmo dvoje. Prvič, Janša v tej druščini pravzaprav nima kaj iskati. Ne zato, ker že izvorno ni pisatelj (slovenska filiala Pena ima sicer v svojih vrstah tudi slikarje in klerike), temveč zato, ker je tudi njegova avtogena politična publicistika – napisal je dve visokonakladni knjigi – daleč od kulturnega esejizma, ki prav tako kot čista literatura legitimira člane. Toda če lahko razumemo evforijo, ki je Janšo leta 1988 kot mladega disidentskega demokrata pripeljala v Pen, pa je težko sprejeti dejstvo, da je ostalo njegovo članstvo nedotaknjeno tudi po tem, ko se je pokazalo, in to je bilo zelo kmalu, da gre vendarle za diktatorski tip osebnosti. Boris A. Novak ima prav: izključiti bi ga bilo treba že pred dvajsetimi leti, ko so se jasno pokazale njegove represivne sposobnosti. Najmanj druga priložnost je bila leta 2005/6, ko je, ob vsem drugem, postalo jasno, da je kot tedanji predsednik vlade naredil vse, da bi si podredil medije. Toda ne, penovci so hoteli mir v hiši in niso gledali v svoje ustanovne listine.

Druga stvar so konkretni odzivi sedanjih društvenih »disidentov«. Večina jih je delovala po pričakovani logiki desnega grupiranja. Ta logika govori o tem, da idol ne more storiti nič tako strašnega, da bi ne bil vreden zaupanja; ker gre za elemente religioznosti, ne pomaga nobeno sklicevanje na razsodnost. A recimo, da so trije primeri izstopa nekoliko drugačni: v prvem gre za omalovaževanje problema, kakršnega si lahko privošči starost, v drugem za vajo iz taktičnega lepodušja, v tretjem, ta se zdi za silo sprejemljiv, pa za resnično averzijo do političnega konteksta izključitve; to je čista – čeprav čistunska – drža. Posebno poglavje so dodatni člani, ki zaradi neplačevanja članarine to niso več, a so vseeno herojsko »izstopili«; v vsej neveseli zgodbi je to edina humoristična točka.

No, tudi zaplet, ki meče na izključitev Janše nekaj grenkobe, ima dve poanti. Prva je v tem, da je bil postopek očitno pripravljen formalno površno ali kar diletantsko, vsekakor je neučakanost prevladala nad metodologijo. In drugič, akterji tega izključevanja bi morali imeti pred očmi dejstvo, da je izključevanje v času, ko je izključeni pravkar doživel generalno izključitev iz vrhovnega političnega raja, moralno in prestižno netaktična poteza. Brcati v truplo je nespodobno – smo rekli ob padcu socializma.

Toda zdaj je, kar je: aktualni upravni odbor lahko spelje postopek do konca z dolžno korektnostjo – ali odstopi. Tretja možnost je razkroj slovenske podružnice Pena in seveda tudi nadaljnji razdor med pisatelji, ki ne bo tekel več samo po politični črti. Pravzaprav se je ta razkol pripravljal že od jeseni, ko se je vodstvo domorodnega društva (večina članov Pena je včlanjenih tudi v Društvo slovenskih pisateljev) angažiralo na strani vstajnikov. Z reakcijami na predlog o Janševi izključitvi – nedvomno utemeljen, a slabo procesiran – je prišlo na dan spoznanje, ki nas mora pri vsej stvari najbolj žalostiti: da so prav pisatelji, ki bi naj bili sol v znosnost napredujoče družbe, in so to zgodovinsko vzeto tudi bili, postali najbolj trdi in temni varuhi slovenskega ideološkega konflikta.