Tiskane izdaje
Ko je bila Temple Grandin še na kolidžu, je na nekem predavanju profesor dejal, da živali nimajo besed, s katerimi bi razmišljale, in zato nimajo zavesti. Ta izjava jo je močno prizadela, saj sama ne razmišlja v besedah, ampak v slikah. Če živali nimajo zavesti, je tudi jaz nimam, si je rekla. Morda je profesor govoril samo o eni perspektivi sveta, perspektivi tako imenovanih normalnih ljudi. Morda obstajajo dojemanja sveta, ki so drugačna, a zato nič manj vznemirljiva, morda obstaja zavest, ki je sestavljena iz podob, in ne iz jezika.
Temple Grandin je avtistka, ena najbolj znanih na svetu. Avtorica številnih knjig (Živali nas človečijo je pred kratkim izšla pri založbi Modrijan), doktorica zoologije in profesorica na univerzi v Koloradu. Predvsem pa velja za eno najboljših strokovnjakinj za vedenje živali na farmah in v klavnicah. Po njenih načrtih, prijaznih do živali, so zgradili več kot polovico velikih industrijskih hlevov v ZDA.
Avtist kot prevajalec
Revolucionarna teorija Grandinove je, da avtistični ljudje mislijo na podoben način kot živali. Oziroma da je avtizem neke vrste vmesna postaja med živalmi in ljudmi, kar avtistom omogoča, da znajo prevesti to, kar mislijo živali. »Znam povedati, zakaj živali nekaj naredijo,« pravi v izjemni knjigi Živali v prevodu (Animal in Translation), podnaslonovljeni Ženska, ki misli kot krava, »in za to se lahko zahvalim temu, da moji možgani delujejo drugače.« V vseh knjigah veliko piše o nevrologiji, saj bi rada razumela, kako »drugače« delujejo avtistični možgani.
Morda je na to vplival njen dobri prijatelj, znani nevrolog Oliver Sacks (prevedeno imamo njegovo izjemno knjigo Mož, ki je imel ženo za klobuk, založba Umco), ki je o Grandinovi pisal v delu Antropolog na Marsu in bil navdušen nad njenim poznavanjem živalskega sveta in nad tem, kako dobro zna opisati notranji svet avtista. Priznala mu je recimo, da sploh ne razume zgodbe o Romeu in Juliji, nič, kar naredita ta zaljubljenca, se ji ne zdi logično.
Opazil je, da je najsrečnejša med govedom. »Včasih jih poljubim na nos,« mu je priznala Grandinova, ki je vedno oblečena v lične kavbojske srajce s cvetličnimi motivi.
Sacksu je natančno razložila, kako poteka mišljenje v slikah, »kadar nekdo omeni cerkev, v mislih, kot da bi preletela googlov velikanski seznam fotografij, vidim vse slike cerkva, ki sem jih videla v življenju. Če na primer slišim besedo makroekonomija, najprej vidim sliko makrameja, ki visi na steni.«
Geniji druge perspektive
Avtisti imajo lahko posebne talente, nekateri (avtisti savanti) znajo natančno povedati, koliko ljudi je v gledališču, koliko vžigalic je v škatlici, imajo fotografski spomin in so neke vrste geniji, kot je bil glavni junak v filmu Rain Man. Tudi živali imajo lahko posebne talente, meni Grandinova, podobne tistim, ki jih imajo geniji, vendar jih ljudje ne opazijo. »Normalni« ljudje lahko opazujejo žival, ki dela nekaj izjemnega, vendar to spregledajo, ker ne vedo, kaj vidijo.
Živali, tako kot avtisti, opazijo vsak detajl in imajo neverjetne sposobnosti za dojemanje sveta. Za čas, na primer. Sigmund Freud je imel na seansah z bolniki vedno psa in nikoli mu ni bilo treba pogledati na uro, da bi vedel, kdaj je konec pogovora, pes mu je to vedno pokazal z obnašanjem. Avtisti so kot psi odlični v »merjenju« časa.
In vendar imamo nekatere živalske lastnosti za čudežne, preprosto nerazložljive, saj ljudje pozabljamo, kako zelo so razvita nekatera njihova čutila, kot so sluh, vonj, vid ... Vonj psa ali mačke je tisočkrat boljši od človekovega.
Mačka Grandinove prijateljice je vedno vedela, kdaj bo lastnica prišla domov. Deset minut, preden je vstopila, jo je čakala pred vrati. Ampak ne zaradi telepatskih sposobnosti, kot mnogi verjamejo, ampak zato, ker je slišala in prepoznala njen specifični način odpiranja vhodnih vrat v stavbi in jo slišala, ko je pozdravila vratarja.
Psi znajo napovedati različne napade, od epilepsije do infarkta, in to zato, ker se začnejo v človekovem telesu takrat toliko prej dogajati določene spremembe, ki jih pes lahko zavoha, začuti, prepozna. Grandinova opisuje primer konja z imenom Pametni Hanz, ki je bil leta 1900 ena večjih znamenitosti v Nemčiji, saj je znal šteti. Koliko je sedem plus pet, so ga vprašali in Hans je s kopitom dvanajstkrat potolkel ob tla. Kmalu je neki psiholog ugotovil, da konj samo lovi pričakovanja okolice in po tleh potolče tolikokrat, kolikokrat se od njega pričakuje oziroma kar mu z gibanjem, obrazom in gestami nezavedno »pokažejo« ljudje okoli njega ali lastnik. Ko konj okoli sebe ni videl ljudi, ni znal več računati.
Postati pes
Opazovanje okolice in ekstremno naostrena čutila so živalske lastnosti, imajo pa jih še nekateri ljudje z »drugačnimi« možgani. Neka študentka Grandinove je bila izjemno dislektična in je imela zelo izostren sluh, saj je slišala radio, čeprav ta sploh ni bil prižgan, le vključen v elektriko, prav tako brnenje električnih žic v zidu. Izjemno se je razumela z živalmi, vedela je, kako se počutijo, saj je slišala vse odtenke njihovega dihanja, bitje srca ...
Avtisti so skoraj boleče občutljivi na zvoke. Čeprav so vse te čudežne »živalske« lastnosti zaklenjene v možganih vsakega od nas (naši možgani so glede na razvoj skozi evolucijo sestavljeni iz plazilskega, sesalskega in človeškega dela), le ključa, s katerimi bi jih lahko odklenili, nimamo več. Včasih ta ključ predstavljajo možganske poškodbe, drugič kemične substance. Grandinova v knjigi navaja zgodbo, ki jo je pripovedoval Oliver Sacks, o študentu medicine, ki je nekega dne po zabavi, na kateri je užival kokain, amfetamine in alkohol, sanjal, da je pes. Ko se je zjutraj zbudil, je bil njegov vid drugačen, vse je bilo bolj jasno, izostril se mu je vonj, v službi je zavohal čustvena stanja sodelavcev, vohal je njihov strah in seksualno vznemirjenost. Čez nekaj časa so ta občutja izginila. V sebi je v tistih nekaj dneh začutil nekaj divjega in primarnega, bil je žival in bilo mu je všeč. »Zdaj vem, čemu smo se odrekli, da smo omikani in človeški,« je dejal.
Primarna čustva
Grandinova trdi, da imamo živali in ljudje v možganih enake sisteme za osnovna čustva. Večina lastnikov živali to verjame in pozna, prepričani so, da imajo živali čustva. Skeptikom te misli Grandinova pove, da psihiatrična zdravila, prozak, na primer, učinkujejo na živali kot na ljudi. »Laiki bi pri seciranju možganov težko ločili spodnje dele možganov prašiča od spodnjih delov človeških možganov.« Ljudje imamo sicer veliko večji čelni reženj možganov, vendar osnovna čustva niso v čelnem režnju, temveč v spodnjem delu možganov. Kadar ljudje trpimo, si želimo, da bi se počutili bolje, da bi slaba čustva odšla in prišla dobra, enak cilj imajo živali.
»Ljudje ali živali se z osnovnimi čustvi rodimo.« Katera so ta čustva? Iskanje, pod katerim razumemo željo po dobrem, pričakovanje in radovednost, ki ju večina ljudi sploh nima za čustvo, pa je. Bes, ki se je evolucijsko razvil iz izkušnje ujetosti in nemoči v prijemu plenilca. Bes da živali eksplozivno moč, da se začne divje bojevati in šokira plenilca, da jo za trenutek izpusti. Bes nam je prirojen, piše Grandinova, »če novorojenčku podržite roke ob telesu, ga popade bes«. Frustracija je na primer blaga oblika besa. Potem je tukaj strah, o katerem profesorica meni, da je najbolj grozno čustvo, ki ga lahko doživi žival, saj ne pozna načina, kako bi ga lahko kontrolirala. Vse lastnike živali in živinorejce spodbuja, da morajo živali čim bolj zaščititi pred strahom. Eno od osnovnih čustev je tudi panika, ki je povezana s socialno navezanostjo. Živalski in človeški dojenčki jokajo, če jih mati zapusti, če se mati ne vrne, lahko otroci padejo v depresijo in umrejo. Sistem za paniko se je evolucijsko razvil iz telesne bolečine, od tod najbrž izvira izraz, da izguba ljubljenega bitja boli. Čustva, ki si jih delimo z živalmi, so še igra, poželenje in skrb. Nismo si tako različni.
Avtisti niso kraljice drame
Čustva živali in avtistov so v bistvu preprosta, uči Grandinova. »Zato o nas radi rečejo, da smo nedolžni.« Občutja avtistov so direktna in odprta, kot živali ne znajo skriti svojih občutij. Ne razumejo mešanih občutij, recimo tega, kako je, kadar kako osebo ljubimo in sovražimo hkrati.
»Hvaležna sem, da se mi ni treba ukvarjati z vso to čustvenostjo, s katero so obsedeni moji študenti. Ena od študentk je padla na vseh izpitih samo zato, ker jo je pustil fant.« V življenju normalnih ljudi je toliko psiholoških dram, čustvenih viharjev, ugotavlja. Živali takšnih dram ne poznajo, podobni so otrokom (pri njih se čelni reženj šele razvija), oboji imajo lojalna in zelo direktna čustva. Otročiček se iskreno razveseli očeta, ki pride domov, in mu pade v objem, tako kot pes navdušeno gospodarja. Otrok in žival z lahkoto preskakujeta iz enega čustva na drugega, odvisno od situacije. V nekem trenutku je otrok besen na mamo, že naslednji hip na to pozabi in postane srečen. Ne kuha zamere kot odrasli ljudje. Podobno je z živalmi, močne emocije so pri njih kot vihar, izbruhnejo in se naslednji trenutek razpihajo. Dva psa se zgrizeta, že naslednji trenutek sta spet prijatelja. Šepetalec psom in televizijski zvezdnik Cesar Millan lastnikom psov ves čas ponavlja, da psi nekatere stvari in občutja hitro pozabijo in se ne obremenjujejo z njimi, ko pridobijo nove navade. Trmast pes z dobro vzgojo lahko postane čisto drugačen in pozabi na prejšnje življenje.
Grandinova meni, da so čustva otrok in avtistov jasna in preprostejša, saj imajo njihovi možgani manjše sposobnosti povezovanja in so njihove emocije bolj popredalčkane in posamezne. Živali ali avtisti ne poznajo sramu, krivde, sramežljivosti, pohlepa, privoščljivosti ... Zato si njihova dejanja ne moremo razlagati skozi našo perspektivo. Profesorica omenja primer iz knjige Dog Talk Johna Rossa, v katerem je zgodba o irskem setru, ki je rad prevračal koš pred hišo in iz njega vlekel smeti in se potem, kot da bi vedel, da je naredil nekaj narobe, skril. To skrivanje si je gospodar razlagal kot slabo vest, saj kadar smeti ni razmetal, ni zbežal. Nekoč je gospodar sam razmetal smeti, in ko jih je pes videl, se je spet skril, vedel je, da razmetane smeti pomenijo, da je v težavah, ne glede na to, kdo je to dejansko naredil.
Na konju
Že ko je bila Temple Grandin majhna, je vedela, da ima z živalmi poseben odnos. Otroci so se iz nje ves čas norčevali, klicali so jo pokvarjena plošča, ker je ves čas ponavljala ene in iste fraze. Le zaradi materine vztrajnosti, da je zgolj drugačna, je niso zaprli v norišnico, kamor jo je hotel vtakniti oče. Mama jo je vpisala v šolo za otroke s čustvenimi težavami, v kateri so imeli konje, za katere so otroci skrbeli in jih jahali. Njeno življenje se je nenadoma spremenilo. Ravnatelj je za šolo kupoval zelo travmatizirane konje, ki so jih prejšnji lastniki tepli in mučili, saj so bili cenejši, a vendar bi lahko bili za otroke izjemno nevarni, ampak na srečo se ni nikomur nič zgodilo in Grandinova se je že takrat naučila, kako se obnašajo zlorabljene živali.
Še danes meni, da so konji najboljše zdravilo za emocionalno nestabilne otroke. V knjigi Živali nas človečijo o ljudeh in konjih napiše nekaj izjemno lepih praktičnih nasvetov. Konje označi za zelo pametne živali, ki si želijo tako kot psi ustreči človeku. Ljudje so že od nekdaj vedeli, da so konji izjemno občutljivi za podrobnosti, vendar si tega niso vedno pravilno razlagali. Pri konju vsako oko gleda v svojo smer, na poti kak predmet tja in nazaj vidi dvakrat prvič in morda se mu zdi ista stvar iz drugega zornega kota zelo strašljiva. Zato veljajo za nepredvidljive živali.
Omenja, da so najboljši poznavalci konj, tako imenovani šepetalci konjem, velikokrat ljudje z aspergerjevim sindromom ali disleksijo, saj se njihovo razmišljanje bolj naslanja na čutila kot na besede. Svojim učencem velikokrat predlaga, naj se za razumevanje živali oddaljijo od jezika in razmišljajo v slikah, zvokih, vonjih in okusih. »Usedite se na miren kraj in si predstavljajte svojega konja. Kakšen je videti, kako je slišati njegovo dihanje, kakšna je njegova koža. Te čutne zaznave obdržite v mislih in jih uporabite pri delu s konjem.«
Ljubezen do krav
Temple Grandin meni, da je živčni sistem avtistov sestavljen iz strahu, kot pri tistih živalih, ki sodijo med plen in morajo ves čas oprezati za plenilci. Med adolescenco je namreč dobivala napade panike in občutka tesnobe. Ves čas je bila nemirna, na robu živčnega zloma, paranoje. Rešile so jo živali. Ko je bila na obisku pri teti v Arizoni, ki je imela farmo krav, je videla, kako kravo, ki jo cepijo, stisnejo v boks, v katerem se čisto pomiri. Tako je dobila idejo in zasnovala posebno oprijemalno napravo, ki jo uporablja še danes in ki podobno stisne človeško telo kot kravje, in v njej pomirila svojo živčnost.
Na tisti farmi se je začela njena ljubezen do krav. V knjigi Živali nas človečijo, v kateri v številnih poglavjih opisuje posamezne vrste živali (knjiga Animal in Translation se mi zdi sicer veliko boljša, morda bolj nervološka) in v poglavju o kravah zapiše, da so izjemno družabne živali, ki potrebujejo družbo prijateljev in družinskih članov, še posebej močne vezi nastanejo med sestrami ter materami in hčerkami. Zanimivo je, da krava, ki je na čelu kolone, ni dominantna, ampak le najbolj radovedna in pogumna, dominantna je tista, ki na napajališčih odriva druge in se umesti v sredino kolone, kjer je najbolj varna. Krave rade iščejo in se učijo novih stvari.
Grandinova je kmalu začela delati na farmah, saj se je znala vživeti v živali in ugotoviti, zakaj se čreda boji vstopiti v kak prostor, noče prečkati kakega hodnika, noče zapustiti ograde. Za vsako stvar je našla odgovor, v detajlu. Nekje govedo ni hotelo prečkati prostora, ker je živali, kot je ugotovila, strašila rumena lestev na steni, ko so jo prebarvali v sivo, je njihov strah poniknil. Drugje so se prestrašile rumenega dežnega plašča, ki je plapolal v vetru, preozkih vrat, bleščeče luže, ki so se jim zdele kot luknje, sence, ki so jo metale stavbe, pa so videle kot nevarna območja itd. Vsega tega delavci, ki so delali z živalmi, niso opazili, temveč so jih raje na silo in z udarci prisilili k premikanju. Grandinova pa se je vživela v kravjo kožo in rešila uganko.
Grandinova kot doktor Dolittle pri živalih vidi tisto, kar vsi spregledajo. Zelo moramo biti pozorni, da pri živalih plenske vrste, kot so govedo in ovce, opazimo poškodbe, saj skrivajo svojo bolečino in, kot v naravi, slabosti nočejo izdati plenilcem. »Kadar ni nikogar v bližini, stokajo.«
Živali so v ujetništvu, še posebej na živinorejskih ali krznenih farmah, izpostavljene različnim stresom, zato razvijajo patološke ponavljajoče se oblike vedenja stereotipije: hodijo v krogu, so depresivne, v strahu, paniki ... To pomeni, da žival trpi in ji je treba pomagati, spremeniti njihov življenjski prostor, jim omogočiti družbo in igro. Grandinova pravi, da bodo klavnice in velikanske farme za živali vedno obstajale, ne glede na to, kaj si ljubitelji živali mislimo o njih, se ona trudi, da bi tem živalim omogočila življenje brez trpljenja.
Živali se morajo socializirati, saj se tako učijo. Rejci piščancev imajo na primer težave s petelini posiljevalci, ki tako divje napadajo kokoši, da jih poškodujejo ali celo pokončajo. Za to je Grandinova odkrila dva potencialna vzroka, prvi je industrijska selektivna reja in genske spremembe, drugi in morda pomembnejši je, da ti hiperaktivni petelini ne znajo več izvajati paritvenega plesa in si znajo kokoš vzeti le agresivno. »Izgubili so tisti košček genetske kode, ki je odgovorna za ples.«
Najboljši prijatelj
Od vseh živali človeka najbolj pozna pes. »Psi so edine živali, ki so sposobne s pogledom slediti človekovemu pogledu ali prstu, ki kaže, kje je skrita hrana. Volkovi tega niso sposobni, šimpanzi tudi ne.« Psi so v bistvu neodrasli volkovi, ostali so na stopnji volčjih mladičev. Grandinova meni, da je za psa naravno, da velik del časa preživi z drugimi psi, in predlaga, da se morate, če ste večino dneva odsotni, psu odpovedati ali kupiti dva, ki se med seboj razumeta in si delata družbo. Ugotovila je, da imajo psi radi tihe, umirjene in zbrane ljudi. Ob takih ljudeh sedijo veliko raje kot pri drugih.
Knjige Temple Grandin o živalih so drugačne, ker je njihova avtorica drugačna. V njih so neverjetne zgodbe. O tem, kako kompleksen jezik imajo prerijski psi. Con Slobodchikoff, profesor z univerze v Arizoni, je ugotovil, da kolonije teh živali poznajo komunikacijske sisteme, ki vključujejo samostalnike, glagole in pridevnike. Drug drugemu znajo z oglašanjem povedati, kakšne vrste plenilec se približuje (sokol, kojot, človek), kako hitro se premika in celo, ali ima človek, ki prihaja, puško. Vsak od njih ima specifično »ime«, saj znajo drug drugemu sporočiti, kdo iz njihove družine prihaja ali odhaja. Različne kolonije poznajo dialekte, jezik, ki se ga morajo mladi psi naučiti, pa se prenaša iz generacije na generacijo.
Je to, kar znajo prerijski psi, pravi jezik? Seveda. In Temple Grandin s tovrstnimi primeri na glavo postavi znano misel filozofa Wittgensteina, ki je dejal, da če bi znal lev govoriti, ga tako ali tako ne bi razumeli. Grandinova trdi, da bi ga, če bi le bili dovolj radovedni, občutljivi, če bi imeli radi živali in jih znali opazovati. Če bi se znali vživljati v druga bitja.
