Teresa Cremisi: V založništvu ni prostora za prezir

Ugledna francoska založnica Teresa Cremisi ima nad knjigami izjemno moč, saj jim utira pot med bralce.

sob, 12.04.2014, 06:00
»Biti intelektualec, sploh pisatelj, je v Franciji še vedno privilegij. Čeprav morda ne zasluži veliko denarja, uživa precejšen ugled. Seveda so redki tisti, ki živijo od svoje književnosti, zato pogosto delajo kot profesorji, novinarji, tudi zdravniki so.«

Ugledna francoska založnica Teresa Cremisi ima nad knjigami izjemno moč, saj jim – na čelu založbe Flammarion in znotraj holdinga Madrigall – utira pot med bralce. Z nekaterimi peresi domače hiše je spletla tesnejše vezi, pisatelj Michel Houellebecq je med njimi. Pred nedavnim ga je spremljala v Slovenijo.

Ljubljana, kjer je Houellebecq nastopil na literarnem večeru v Kinu Šiška, se ji zdi prekrasna, sploh ker je bilo tudi vreme lepo, čeprav ima občutek, da je res majhna. Ali premajhna. V manj kot dnevu jo je prehodila dvakrat, pa se je povzpela celo na grajski grič ... Rojena v Egiptu in dolga leta Milančanka že več kot petindvajset let živi v Parizu. In v urbanem Parizu vrvi: intelektualno vrvi.

Lahko razložite razmerje med Gallimardom, Madrigallom, Flammarionom in še vami?

Devet let sem bila predsednica in generalna direktorica skupine Flammarion, ki šteje med 650 in 700 zaposlenih. Skupina je bila v lasti italijanske Corriere della Sera. Ko so se leta 2011 odločili za prodajo, so Flammarion prodali Gallimardu. Zame je to pomenilo vrnitev, saj sem pri Gallimardu delala 16 let. Madrigall, ki je anagram od Gallimard, je holding, ki danes vodi in ima v lasti tako založbo Gallimard in njene podružnice kakor tudi Flammarion in filiale. Ostajam predsednica in generalna direktorica Flammariona, hkrati pa je moja vloga skrbeti za založniško strategijo Madrigalla.

Imajo vas za desno roko Antoina Gallimarda, ki vodi holding.

Res je.

Madrigall ni največja založniška skupina v Franciji, je pa nadvse ugledna.

Po velikosti je tretja, postavlja se za skupino Hachette, ki so jo odprli že v 19. stoletju in ima veliko podružnic tudi na tujem, in za skupino Editis, ki je novejšega datuma. Če vam povem še tržne deleže: Hachette ima petinskega, Editis zavzema 16 odstotkov in Madrigall z obema založniškima hišama dvanajst odstotkov. In potem je še nešteto založbic.

V Ljubljano ste pospremili pisatelja Michela Houellebecqa, po čigar delih radi segajo tudi slovenski bralci. Kaj bere sodobni bralec? Je mogoče potegniti rdečo nit?

Michela Houellebecqa sem potegnila nazaj v Flammarion. Da nas je vmes zapustil [prestopil je k Fayardu], mi je bilo zelo žal, saj verjamem, da je eden največjih sodobnih pisateljev v Franciji in eden najbolj branih na svetu. Enkrat na leto ga spremljam na tuje, zato sem prišla v Slovenijo. Kaj beremo? Zelo različno. Sama sem predvsem človek literature, šele pozneje sem postala vodja, tudi upravni vodja založniške hiše. Vedno sem delala v založništvu, najprej v Italiji in nato v Franciji, zato lahko rečem, da največje prodajne uspešnice – tiste najbolj priljubljene, ki so nekako za vse bralce – zavzemajo res veliko prostora. In zmeraj več tudi v Franciji. V Italiji ali ZDA in še drugod so od nekdaj uspešni predvsem avtorji bestsellerjev, Francija pa se jim je nekoliko upirala. Zdaj je bolj kot ne povsod podobno. Na francoskih seznamih prodajnih uspešnic je bilo ponavadi tudi zelo veliko francoskih avtorjev, medtem ko je bilo v Italiji, denimo, veliko Američanov, celo več Američanov kot Italijanov. Zdaj pa se to tudi v Franciji spreminja ... Prodali smo, denimo, več kot štiri milijone trilogije Cinquante nuances de Grey [Petdeset odtenkov sive]. Štiri milijone!

In če govoriva o prodajnih uspešnicah, morava omeniti Marca Levyja.

Da, za Francijo je to Marc Levy, v svetu je Paulo Coelho in tudi vse, kar imenujemo mehki porno: Petdeset odtenkov sive. Knjige, ki jih pišejo ti avtorji, se prodajajo v več kot milijon izvodih.

Pri časopisu Figaro naredijo vsako leto seznam desetih najbolje prodajanih francoskih romanopiscev. Guillaume Musso in Marc Levy sta lani samo v Franciji prodajala 1,4 milijona oziroma 1,2 milijona knjig. Neverjetno!

Pri Figaroju naredijo seznam vsako leto, da. Pogosto so na njem tudi pisateljice, kot so Anna Gavalda, Fred Vargas pa Katherine Pancol.

Je tako zato, ker beremo predvsem ženske?

Da, romane zagotovo. Čeprav imajo avtorji kot Michel Houellebecq, na primer, nemalo bralcev. Po njegovih delih segajo mladi in stari, moški in ženske. Zato pa Marca Levyja in Katherine Pancol prebirajo predvsem ženske, kar 80 odstotkov je bralk.

Na Figarojevem seznamu, objavili so ga januarja, ni Michela Houellebecqa.

Ni ga, ker lani ni izdal nobene knjig. Njegove knjige se prodajajo tudi v žepnih izdajah, vendar ne v tako vrtoglavih številkah. Na seznamu je bil pred štirimi leti, ko je dobil Goncourtovo nagrado. Zdaj pa ne more biti. Je pisatelj, ki proda veliko knjig, ampak če ne napiše nič novega ... Marc Levy izda, drugače, vsako leto v maju novo knjigo.

Kaj vam pove ime Édouard Louis? Spoznala sem ga pred dvema letoma, ko je, komaj pri dvajsetih, v pariškem gledališču Odéon vodil okroglo mizo o Bourdieuju, januarja letos sva se že pogovarjala o njegovem romanu En finir avec Eddy Bellegueule, ki je prava uspešnica. Je obetaven avtor?

Verjamem, da je, čeprav odmevni prvenec še ni zagotovilo, da bodo tudi naslednja pisanja uspešna. Sploh če je prvi roman pričevanje. Avtor se dotakne bralca z bolečino, ki je zelo osebna, z avtobiografsko pripovedjo, ki je za povrhu zgodba homoseksualca. Z njo šokira, prizadene, vzbuja usmiljenje in hkrati priteguje: če so družine revne in neizobražene, to nikakor ne pomeni, da so prijazne. Reveži znajo biti zelo hudobni. Knjiga Édouarda Louisa vsebuje več prvin, zaradi katerih je uspešna. In seveda je tudi odlično napisana.

Portretira določeno Francijo.

Lahko bi bila tudi kakšna druga država. Zlahka si predstavljam, da bi se zgodba dogajala v kakšni vasi v Nemčiji ali Španiji ...

Pri nas tudi, brez težav.

... kjer se vsi norčujejo iz homoseksualnega mladeniča. Nenavadno je, da je avtor napisal roman pri komaj dvajsetih. Verjetno je želja, da se upira na ta način, povezana z njegovim sociološkim študijem.

Tudi Marie Darrieussecq je pred nedavnim izdala nov roman: Il faut beaucoup aimer les hommes, za katerega je dobila nagrado médicis. V devetdesetih je bila pri nas zelo znana po prvencu Svinjarije. Je še ime, ki priteguje?

Vsi vedo zanjo, vendar pa ne piše uspešnic, ki bi bile po prodaji na samem vrhu. Prvenci velikokrat zavedejo; zgodi se, da je prvi roman sijajen, naslednja pisanja pa mnogo manj. Pri Michelu Houellebecqu je izjemno, da je vzplamtela že njegova prva knjiga, prva knjiga, ki ni bila poezija: Razširitev področja boja. Ni se najbolje prodajala, vendar so vsi govorili o njej. Potem pa je vsaka naslednja knjiga samo še bolj odmevala. Zanimivo je tudi, kako množično ga spremljajo v tujini, koliko ga berejo. To me precej preseneča.

Tudi na literarnem večeru [v Kinu Šiška] je bila gneča precejšnja, zanimanje zanj je bilo izjemno. Si je kaj podobnega predstavljati v Franciji?

Mogoče si je predstavljati, čeprav doma ne nastopa, to počne samo na tujem. Lani smo bili, na primer, v Budimpešti. Preseneča me, da je v Ljubljani prišlo toliko ljudi. Šeststo so jih menda prešteli. Jaz bi mu zastavila drugačna vprašanja, veliko bi lahko povedal. Ampak nikoli ne moremo vedeti vnaprej, kako bo.

Koliko knjig izide vsako leto v Franciji? Kakšen učinek ima hiperprodukcija, o kateri je toliko govora?

Ogromno jih izide, ogromno. Promet, ki ga v Franciji ustvarimo z vsemi knjigami vseh žanrov, presega 2,5 milijarde evrov na leto. Za pravo industrijo gre. Samo jeseni [ob rentrée littéraire] izdamo med 600 in 700 literarnih naslovov, kar je preveč. Kaj naj rečem? Doslej je še šlo, objavili smo več, kot bi tudi mi založniki v resnici hoteli, in vendar so bila v množici objavljenih del vedno tudi zanimiva odkritja. Ne morem torej reči, da je hiperprodukcija nekaj slabega, nasprotno. Toda krizo močno občutimo, februar je bil zelo slab mesec. Še naprej izdajati toliko in tako postaja nevarno. A zavračati avtorje je prav tako tvegano početje. Saj gredo potem k drugemu založniku in objavijo pri njem. Dogaja se tudi, da pisec, ki morda ni bil prav uspešen, naenkrat opozori nase. Recepta ni, v založništvu je veliko nejasnosti.

Tudi literarnih nagrad je ogromno, malih in velikih.

Res jih je veliko, francoska posebnost pa je, da skoraj vse podeljujemo v istem času: septembra in oktobra. Nagrade povzročajo določeno vznemirjanje, kar nikakor ne škodi književnosti, ampak ji je v prid. Kot nekakšen ognjemet so. Ko sem prišla v Francijo, sem bila kritična do poplave literarnih nagrad, potem sem se navadila. Ugotovila sem, da sploh ni slabo, če jih je toliko.

V Parizu ima človek izjemno prijeten občutek, da ljudje še vedno berejo. Knjigarne so polne. Saj vem, da je mesto ogromno, in vendar ...

Da, v Parizu veliko berejo in na francoskem podeželju tudi. Knjigarna je ponavadi nekje na glavnem mestnem trgu, ob pekarni in kavarni. Zanimivo je, da so to ponavadi neodvisne knjigarne, ki jim gre pogosto celo bolje kot prepoznavnim verigam. Po tej plati imamo v Franciji še vedno srečo.

Je takšno razpoloženje, ko ljudje hočejo brati in radi pišejo, povezano s šolskim sistemom?

Ne, biti intelektualec, sploh pisatelj, je v Franciji še vedno privilegij. Čeprav morda ne zasluži veliko denarja, uživa precejšen ugled. Seveda so redki tisti, ki živijo od svoje književnosti, zato pogosto delajo kot profesorji, novinarji, tudi zdravniki so. A pisateljevanje še vedno družbeno šteje.

Enotna cena knjige, ki jo je pred desetletji vpeljal tedanji minister za kulturo Jack Lang, je bila odlična poteza, kajne?

Da, izjemna. Zaradi fiksne cene je preživelo ničkoliko knjigarn. Velike verige jih niso ogrozile. Danes opažamo, da imajo precejšnje težave predvsem v velikih verigah, ne pa tudi manjše neodvisne knjigarne. Odločitev je bila res izjemna, za Francijo so jo prevzeli še v drugih državah: v Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem.

Pri nas smo jo tudi sprejeli pred kratkim.

Enotna cena je nekaj, kar se je Franciji res posrečilo.

Kako se v krizi znajdejo v manjših založbah in knjigarnah, kakršna je José Corti, denimo?

Vsako leto se pojavi kakšna nova založba. Podobno je biološkemu fenomenu: nastane nova založba, ponavadi okrog določene osebe, ki uživa v svojem delu in izda dvajset ali trideset knjig na leto. Po treh ali štirih letih nekako vse ugane ali pa napreduje, se širi ter nato proda in preide v večje roke. In medtem nastajajo nove založbe, ves čas, kakor v biologiji. Kar se mi zdi dobro. Založnica Anne Marie Métailié, na primer, se osredotoča na južnoameriško književnost; obstajajo tudi manjše knjigarne, kjer so v ospredju angažirana in politična dela ...

V Francijo ste, med drugim, utrli pot Harryju Potterju. Kako delate?

Nisem bila jaz, ampak ljudje pri Gallimard Jeunesse; Harryja Potterja so kot prvi izdali zunaj Anglije. Nihče ni takrat vedel, da bo takšna uspešnica, v Franciji je doživel uspeh šele s tretjim zvezkom ... Kot vodja založbe poskušam razpoloviti svoj delovnik: ne moreš namreč biti založnik, če ne bereš. Govoriti, da nimaš časa, je nesprejemljivo, kajti založnik mora brati. Dan si zato razdelim na dva dela: dopoldne berem, srečujem se z novinarji in avtorji, popoldne pa počnem vse drugo: ukvarjam se s prodajo, marketingom, financami. Čim bolj disciplinirano se poskušam organizirati.

Kaj berete zdaj?

Knjige, ki naj bi jih objavili na jesen. Vedno jih izdamo pet ali šest, vselej poskušamo izbrati čim boljše. Nekateri avtorji so mi že prinesli svoja nova dela, določene sem prebrala, posamezne že izločila ...

V kakšnem stiku ste z avtorji?

Vsem ne morem slediti, nekateri pa so postali del mojega življenja: Catherine Millet, Yasmina Reza, Michel Houellebecq ... Res preberem vse, kar napišejo, in kadar utegnem, jih spremljam. Nekaterim sledim osebno.

Kako se razvija francoska literarna krajina? So v krizi vedno bolj modni policijski romani?

Francoski kriminalni roman je kakovosten in izviren, na primer zadnje knjige pisateljice Fred Vargas. Zagotovo je zelo bran žanr. Razlog je preprost: če vam je všeč neko delo določenega pisatelja, potem boste kupili njegovo naslednjo knjigo. Ne verjamem, da ima pri tem prste vmes kriza. Michel Houellebecq obožuje kriminalne romane, jaz pa ne preveč.

Književnost Marca Levyja je povsem drugačna, polna je ljubezni, melanholije, nostalgije, prijateljstva ... Mehka je.

Žanr mi ni najbolj všeč, toda priteguje nemalo bralk. In očitno je, da ne izgublja privlačnosti.

Kako je v založništvu s predsodki? Marsikdo zamahne ob literaturi nežnosti ...

V založništvu ni prostora za zaničevanje. Nekaj mi je osebno lahko všeč ali pa mi ni, a vedeti moram, da vedno obstajajo razlogi za to, da ima nekdo toliko in toliko bralcev. Če bi mi Marc Levy prinesel knjigo, bi jo prebrala in bi mu povedala, kaj si mislim. In bi jo tudi izdala.

Radi se pritožujemo, češ da vse manj beremo, ker nam primanjkuje časa.

Verjamem, da obstajajo v vseh evropskih državah elite, ki berejo: berejo klasične knjige, na tablicah ... In te elite se ne manjšajo. So pa tudi ljudje, ki berejo bolj občasno; teh je enkrat več, drugič manj. Ne zdi se mi, da bi se bralne navade bistveno spreminjale. Elektronske knjige se ni bati, saj ne ogroža klasične knjige. Že osem let govorim, kako ne verjamem, da bi se ogrožali. Da imam prav, dokazuje to, da iste osebe berejo tako na tablicah kakor tudi klasične knjige. O kanibalizmu ni mogoče govoriti. Za povrhu je trg e-knjige še vedno zelo majhen, zavzema komaj odstotek in pol do dva. Povečal se bo takrat, ko bodo tablice cenovno dostopnejše. Ljudje se bodo navadili, da si bodo, ko bodo odšli na potovanje, naložili dve ali tri knjige, ko pa se bodo vrnili domov, si bodo znova kupili žepnico.

Nekako hočemo tipati papir.

Papirja bo manj, če ne bo več prostorov zanj: knjigarn in knjižnic. Prav zato je v Združenih državah Amerike zelo malo knjigarn. Če stanujete, na primer, v Denverju v Coloradu, boste, ko boste hoteli prebrati določeno knjigo, nakup opravili po amazonu. Če se vam bo zelo mudilo, boste kupili elektronsko knjigo, sicer pa boste počakali, da vam jo pošljejo po pošti. V državah, kakršni sta najini, pa je polno knjigarn in knjižnic; kupite knjigo, jo preberete in potem daste naprej sinu ... Verjamem, da se bo elektronska knjiga še razširila, in v tem ni nič slabega. Celo bolje bo, saj bodo oživele nekatere stare knjige, ki jih ni več mogoče dobiti v knjigarnah.

Kako je v Franciji sprejeta slovenska književnost? Počasi jo vendarle spoznavate.

Da, počasi. A jaz je ne poznam prav dobro. Pred leti sem spoznala pisateljico, ki objavlja pri Gallimardu: Brino Svit. Včasih nismo vedeli ničesar o slovenski književnosti, zdaj pa ni več popolna neznanka. Enkrat, ko bom imela čas, bom segla po slovenskih avtorjih.

Kako je sploh s prevajanjem?

Prevajamo od nekdaj in ne malo; največ iz angleščine pa iz španščine, italijanščine, nemščine.

Je pa znano, da francoskih avtorjev pogosto ni mogoče brati v angleščini?

Anglosaški svet prevede zelo malo francoskih avtorjev in podobno je z italijanskimi in nemškimi pisci. Američani zdaj resda prevedejo nekoliko več, kot so prej, za odtenek več. In kadar odkrijejo kakšno veliko in uspešno tuje pero, potem se lotijo še drugih avtorjev iz iste države. Ko je Umberto Eco objavil Ime rože, italijanske književnosti v ZDA skorajda niso prevajali. Po njem pa so se začeli zanimati še za druge pisce iz Italije.

Živimo v času hitre komunikacije in nenehnega mreženja. Kako to vpliva na vaše delo?

Včasih je komunikacija zelo organizirana in načrtna, pogosto pa povsem spontana – in predvsem ta je fascinantna. Zato vedno prežim na vse okrog mene, kaj mi kdo reče, berem, kar napišejo drugi. Takšno je moje življenje. Zelo pomembno je, da si človek razveje široko osebno mrežo. Z možem imava prijatelje v Nemčiji, ki mi marsikdaj namignejo, kaj bi kazalo prebrati, kar je nadvse dragoceno. Založništvo je poklic, v katerem veliko štejejo osebne povezave. Prijatelj Roberto Calasso, ki vodi v Italiji založbo Adelphi, mi večkrat telefonira, da bi mi povedal za kakšnega avtorja. In jaz počnem isto. Tako komuniciramo založniki med seboj.

Družba se nenehno spreminja, založništvo verjetno nič manj.

Prava revolucija se je zgodila v 70. in 80. letih preteklega stoletja, ko smo začeli uporabljati digitalni tisk. Omogočil je, da smo začeli delati bolje, hitreje in še zaslužili smo. Prej so stoletja tiskali bolj kot ne podobno. Odtlej pa je mogoče v kratkih dveh dneh ponatisniti knjigo. Zato pa so prve izdaje v vedno nižjih nakladah.

Katere francoske pisatelje in pisateljice je treba brati?

Michela Houellebecqa, Yasmino Reza ...

Pred leti je predvolilno spremljala Nicolasa Sarkozyja.

Da, napisala je neke vrste reportažno knjigo L'Aube, le Soir ou la Nuit. Zatem je napisala še roman Heureux les heureux, s katerim je bila nadvse uspešna v Nemčiji. Vredno jo je prebirati, saj ima avtorica izostren občutek za dramaturgijo. In podobno zanimiva je Catherine Millet: njena pisava je ostra, piše v izborni francoščini. Pa še avtorji kot Modiano, Sollers ..., ki so nasploh znani. Pišejo zelo različno, a kakovostno. Ali Emmanuel Carrère – njega imam za res velikega pisca.

Prijavi sovražni govor