Tiranija starševstva

Ljudje vse bolj dojemajo otroka kot nekaj, kar jih bo osebno zapolnilo, in ne kot nekaj, kar je preprosto del življenja.

Objavljeno
21. marec 2014 11.41
Renata Salecl, filozofinja
Renata Salecl, filozofinja
Dogajanja na otroških igriščih običajno dajo lep vpogled v dogajanja v družbi. Ko otroci lopatkajo po peskovniku ali se spuščajo po toboganih, so nekateri starši zelo vpeti v igro, drugi pa zdolgočaseno pogledujejo na uro ali pa so neskončno zaposleni z mobilnimi napravami. Priznam, da tudi sama nisem bila velika ljubiteljica otroških igrišč, ko je bil moj sin navdušen nad peskovniki. Igrišče se mi je še posebej priskutilo, ko je bil sin v fazi toboganov in je zelo užival, da se je povzpel na vrh – potem pa se je razgledoval z višave, ne da bi kazal kakšno posebno vnemo, da bi se spustil po napravi. Ko se je nekoč tako počasi spuščal s tobogana, sta se name spravila zavzeta stara starša, katerih vnuk je prav tako ljubil tobogan. Kot sta mi povedala, pravila igre zahtevajo, da se mora tisti, ki je zlezel na tobogan, v najkrajšem času z njega spustiti, da s tem da možnost drugemu otroku. Da bi ugodila njuni legitimni zahtevi, sem začela sina spodbujati, naj se malo hitreje spravi z razgledne točke, rezultat pa je bil seveda še daljše obiranje na vrhu in jezen izbruh starih staršev, da je takšnim počasnelam v prihodnje treba preprečiti igranje na toboganu.

Če danes – po dobrih desetih letih – pogledam na ta dogodek, ne morem reči, kaj naj bi bilo bolje za otroka: da se na vrhu tobogana razgleduje po okolici ali da poskuša opraviti čim več voženj. Ne morem pa niti reči, kaj je bolje za starša: da si prizna, da se ob toboganu dolgočasi, ali pa da se bori za otrokove pravice. Morda je še najboljše vse prepustiti opazovalcu in dirkaču, da se sama dogovorita za pravila igre. In če bo eden od njiju postal astronom, drugi pa smučarski skakalec, se bosta lahko nekoč s humorjem spominjala konflikta na toboganu.

Zgodovinsko gledano je skrb za razvoj otroka in še posebej ljubezen ter prepoved nasilja nad otrokom razmeroma nov pojav. Šele v sredini prejšnjega stoletja smo se začeli ukvarjati z idejo otroštva kot nečim, kar je treba posebej varovati. Otroci so bili pred tem namreč dojeti kot nekaj, kar je »uporabno« (kot delovna sila, nadaljevalec rodbine). Po tem »odkritju« otroštva smo dobili celo vrsto študij, kaj je za otroke dobro, kako se lahko najbolje razvijajo, kaj lahko in česa ne smejo starši početi, kako naj bi otroke ljubili in podobno. V zadnjih letih pa se je trend obrnil v drugo smer: imamo vse več študij o tem, kako otroci vplivajo na starše. Jennifer Senior v knjigi All Joy and No Fun obravnava prav problem, s katerim se ubadajo sodobni starši, še posebej iz srednjega razreda, ki običajno imajo finančne možnosti in izobrazbo, da poskušajo otrokom omogočiti najboljše startne pozicije v življenju. Prav tem staršem se je zgodilo, da so otroci postali njihovi šefi, namesto da bi, tako kot nekoč, bili dojeti kot njihovi delavci. Sociologinja Viviana A. Zelizer tako poudarja, da so otroci danes dojeti kot ekonomsko neuporabni, a emocionalno izjemno vredni. Starši tako ne računajo več, da bodo otroci njihova delovna sila, ki bo zanje poskrbela tudi na stara leta, upajo le, da jim bo imeti otroke dalo neko čustveno zadovoljstvo.

In prav pri vrednotenju tega zadovoljstva ali celo sreče, ki naj bi jo otroci prinesli staršem, se danes zelo zapleta. Raziskave sodobnega starševstva poudarjajo, da prinašajo otroci izjemne občutke sreče, a tudi velika nezadovoljstva. Mnogi starši so namreč manj zadovoljni v osebnem življenju in predvsem v partnerski zvezi. Moški se velikokrat pritožujejo, da ko pride otrok, gre seks skozi okno. Ženske pa, da so namesto enega otroka dobile dva. Tudi pri partnerjih, ki si enakopravno delita družinske obveznosti, običajno ni opaziti velikega zadovoljstva z življenjem, ko se družina poveča. Na to vplivata dve spremembi, ki sta se srednjemu razredu zgodili v postindustrijski družbi. Najprej se je pomembno spremenil pritisk na delovnem mestu, zaradi katerega ljudje, ki imajo zaposlitev, delajo več ur na dan kot nekoč in so nenehno v strahu pred izgubo službe. Hkrati pa se je spremenilo tudi dojemanje tega, kaj naj bi nam otrok prinesel. Ljudje vse bolj dojemajo otroka kot nekaj, kar jih bo osebno zapolnilo, in ne kot nekaj, kar je preprosto del življenja.

Problem pa je, da precej staršev nima pretiranega veselja s starševanjem. Daniel Kahneman je pred desetimi leti v Teksasu intervjuval več kot 900 mater in jih vprašal, kaj najraje delajo v življenju. Med devetnajstimi opravili se je vzgoja otrok znašla šele na 16. mestu – za kuhanjem, telovadbo, pospravljanjem stanovanja, pogovarjanjem po telefonu, poležavanjem ...

Ljubezen staršev (še posebej mater) do otrok naša kultura rada glorificira. Še Freud je podlegel tej glorifikaciji materinske ljubezni in šele njegovi učenci so začeli govoriti o ambivalenci, ki jo starš lahko čuti do otroka. No, tudi beseda ambivalenca se na nežen način poskuša izogniti temu, da jasno izreče, da se v odnosu staršev do otrok zaznajo poleg ljubezni tudi negativna čustva, na primer sovraštvo. Angleški psihoanalitik Darian Leader poudarja, da je ambivalenca staršev do otrok pravzaprav ključna za možnost otroka, da se odcepi od staršev. Problem za otroka ni, kadar so starši do njega ambivalentni, ampak takrat, ko je otrok dojet ali kot absolutni objekt ljubezni ali kot absolutni objekt sovraštva. Prav izjemna ljubezen do otrok je včasih tudi tista, ki lahko otroku najbolj škodi.

V Teksasu je pred nekaj več kot desetimi leti Andrea Yeates, mati petih otok, neko jutro počakala, da je njen mož, ki je delal kot inženir pri agenciji Nasa, odšel v službo. Pripravila je hrano za otroke, napolnila kad, in ko so otroci pozajtrkovali, jih je drugega za drugim utopila. Štiri fante, ki so bili stari od dveh do sedmih let, je mrtve gole položila na posteljo, v roke pa jim je dala šestmesečno sestrico, ki je v tem prizoru delovala kot Jezusovo telesce. Po grozljivem dejanju je poklicala policijo. Šokiranim policistom je razložila, da je otroke ubila zato, da jim omogoči odhod v nebesa. Andrea Yates je bila na videz idealna, globoko verna mati. Z možem sta se odločila, da bosta imela toliko otrok, kot jih da Bog. Šolala sta jih doma, ker sta jih le tako lahko obvarovala pred nevarnimi vplivi okolja. Ker je Andrea rada pekla piškote še za sosede, je v okolici sploh veljala za idealno mater. Problem pa je bil, da se je začela po vsakem porodu bolj zapirati vase. Psihiater je to označil za poporodno depresijo, ji dal nekaj tablet, nihče pa je ni poslušal. Andrea je namreč začela kazati znake očitne psihoze. Njena globoka vera se je preoblikovala v močna prepričanja, da zlo obvladuje svet in da slabi otroci prihajajo od slabih mater. Vse bolj je tudi verjela, da se je vanjo naselil satan in da je edina rešitev za njene otroke, da jim omogoči prostor v nebesih, preden izgubijo nedolžnost, torej preden pridejo v puberteto.

Zločin se je zgodil v izjemno konservativnem Teksasu, kjer sodišče ob presojanju storilčeve prištevnosti upošteva le stari M’Naghtenov test, pri katerem se sodišče vpraša le, ali je obtoženec poznal razliko, kaj je pravno dovoljeno in kaj je prepovedano. Ker je Andrea sama poklicala policijo in priznala umor otrok, je za teksaško sodišče to bil dovolj močan dokaz, da je vedela, da zakon umor prepoveduje. V zaporu in na sodišču je delovala popolnoma brez stika z realnostjo. Trdila je, da so na njeni glavi izrisane številke 666, kar naj bi bilo znamenje, da je v njej hudič. Želela si je, da bi dobila smrtno kazen, ker je bil po njenem takratni predsednik Bush predstavnik Boga na zemlji in bi zato z njeno usmrtitvijo lahko pokončal hudiča. No, teksaški sodni sistem se ni kaj posebej oziral na Andrejin delirij. Izvedenci so se sicer strinjali, da gre za shizofrenijo, vendar ker je poznala zakon, to ni mogla biti ovira, da ji sodijo kot mentalno kompetentni osebi. Še posebej močne argumente za to je imel izvedenec tožilstva dr. Park Dietz, ki je trdil, da je Andrea Yates gledala televizijsko nanizanko Zakon in red, v kateri mati utopi otroke, potem pa se sklicuje na poporodno depresijo, da bi bila dojeta kot neprištevna.

Andrea Yates je bila kaznovana z dosmrtnim zaporom. Toda prav pričevanje dr. Dietza je obrambi ponudilo možnost ponovnega sojenja. Med prvim sojenjem je namreč med publiko sedela pisateljica scenarijev za Zakon in red. Po sojenju je pregledala vse do takrat posnete nanizanke in opazila, da epizoda, na katero se je skliceval dr. Dietz, pred Andrejinim zločinom sploh ni bila posneta. V ponovnem sojenju je dr. Dietz priznal, da je tudi on imel neke vrste »halucinacijo« – zdelo se mu namreč je, da bi takšen film lahko vplival na Andreo. V ponovnem sojenju je bila spoznana za neprištevno in zdaj prestaja kazen v psihiatrični bolnišnici. Prav te dni so ameriški mediji poročali, da ji bodo oblasti morda kmalu dovolile občasne izhode, da gre k nedeljski maši.

Po Andrejinem zločinu se je skupnost, v kateri je živela, spraševala, kako to, da nihče ni nič naredil, da bi otroke zaščitil pred očitno psihotično materjo. Feministke so se spraševale tudi, kako to, da se nihče ni vprašal, ali lahko res ena ženska večino dneva sama skrbi za pet majhnih otrok in jih ob vsem delu še sama šola. Dejstvo, da je Andrea delovala kot ljubeča, Bogu predana mati, je bilo za skupnost dovolj, da se o vsem drugem niso spraševali.

Andrejin občutek krivde, da je slaba mati, je bil nekako zacementiran vanjo. O tem je bila absolutno prepričana in nič je ni moglo omajati. Podobno je bila Andrea prepričana tudi, kaj ji Bog govori, kaj zahteva od nje in kako bo z ljubeznijo zaščitila otroke pred hudičem v sebi. Statistika nikakor ne kaže, da bi bil psihotičen posameznik bolj nagnjen k temu, da stori zločin. Kadar pa ga stori, gre velikokrat za nekaj zelo šokantnega in za druge nepredstavljivega.

Zagata sodobnega starševstva je, da je polno dvoma. Nedolgo tega so se starši predvsem ukvarjali z vprašanjem, kaj je dobro za otroka, danes pa se sprašujejo tudi, kaj je dobro zanje. Na nobeno od teh vprašanj ni jasnih odgovorov. Na zagate starševstva je zelo dobro odgovoril ameriški prijatelj, ki je pred kratkim postal dedek. Zanj je bil ta dogodek v devetdesetih odstotkih fantastičen, v desetih pa privoščljiv, saj je takoj začel tuhtati, da bo zdaj neko drugo bitje delalo težave bitju, ki ga ima sam tako zelo rad.