Tiskane izdaje
Krizno razgaljena Evropska unija
Krizne razmere so namreč razgalile dejstvo, da EU v resnici ni le skupnost izrazito neenakopravnih držav (center-periferija), temveč tudi skupnost neenakopravnih državljank in državljanov. V kriznem obdobju po letu 2008 se je neoliberalizacija EU zelo okrepila, zlasti v t. i. perifernih, zadolženih in zato zelo geopolitično ranljivih državah, ki naj bi bremena dolgov odplačale s krčenjem socialne države in privatizacijo skupnih naravnih dobrin, državnih podjetij, infrastrukturnih sistemov. Dejansko je zadolževanje države in državljanov EU, ki ga spodbuja velekapital, t. i. robne države potisnilo v vazalne odnose držav posojilojemalk, v izgubo ekonomske in vse bolj tudi ozemeljske suverenosti.
Po mnenju ekonomista Kovača je prav sedanje opletanje z neoliberalno ideologijo tisto, ki dejansko preprečuje učinkovito rešitev evropske agonije. V EU sta se zapovedano »varčevanje« javnega sektorja in oženje socialne države zaradi protestov prizadetih ljudi in šibkih rezultatov začasno nekoliko upočasnili. Toda neoliberalna smer »mrtvega« oživljanja je še vedno prevladujoča, saj ni sistemskega zasuka k politiki kakovostne, trajnostne (kakovostne, ne količinske!) gospodarske rasti, dvigu dodane vrednosti in večanju zaposlenosti.
Ključni cilj je dejansko zgolj vzpostavitev predkriznega stanja, brez strukturnih, družbenih in vrednotnih sprememb, sicer ključnih za trajnostni dvig blaginje ljudi in ekosistemov. Pri neoliberalnem »reševanju« krize je in bo ob pomoči zdajšnje vodilne evropske politike pridobila peščica bogatih na račun večine vedno bolj revnih in vse bolj izčrpanega okolja, naravnih virov za prihodnje generacije.
Ekosocialistična zasnova EU
Tudi M. Štefančič ugotavlja, da je EU v izjemno kritičnem obdobju, ko naj bi bila realna alternativa ameriškemu neoliberalnemu tipu kapitalizma, je pa dejansko ostala brez prave alternative, ki bi morala biti solidarna in ekološka Evropa. Cilj razvoja morajo po Hanžkovem mnenju postati blaginja vseh ljudi, polna zaposlitev, zmanjševanje družbene neenakosti, ohranjanje okolja in skupnega dobra. Štiblar sodi, da bi (neo)liberalni anglosaški ekonomski model (veliki dobiček za vsako ceno) zlasti v Evropi moral zamenjati socialnodemokratski model, z zmerno rastjo dobička in večjo družbeno odgovornostjo poslovanja, morda kot »solidarizem« (ne kapitalizem in ne socializem oziroma oboje hkrati).
Nova vizija človeštva in EU bo morala po mnenju Rizmana, Kirna in Žaklja integrirati tako rdečo kot tudi zeleno barvo, torej socialno pravičnost in okoljsko odgovornost. Tako konfederacija nove levice in skandinavske zelene levice v evropskem parlamentu vidi prihodnost Evrope v demokratičnemu socializmu. Tudi za grško Sirizo je strateški cilj socializem 21. stoletja v Grčiji in celotni Evropi. Stranka nove nemške levice (Linke) vidi edino prihodnost EU kot socialne, demokratične, miroljubne, ekološko odgovorne in solidarne skupnosti, po njihovem mnenju je torej nujna njena radikalna in temeljita socialno-ekološka prenova.
Model trajne količinske rasti, dominantno vlogo dobička in vse večjo družbeno neenakost morajo po njihovem mnenju z okoljskimi in družbenimi strukturnimi spremembami gospodarstva nadomestiti trajnostni sonaravni razvoj, polna zaposlenost, solidarnost, družbena pravičnost, socialna varnost, blaginja skupnosti in zaščita okolja ter virov okolja.
Trajnostni sonaravni razvoj je možen zgolj v povezavi z večjo socialno pravičnostjo, saj je treba hkrati odpraviti nasilje nad sočlovekom in nasilje nad živaljo. Kapitalistični model stalne rasti na omejenem planetu z omejeno zmogljivostjo okolja pa enostavno fizično ni možen. Nemška nova levica se zavzema za drugačen, demokratičen gospodarski red okoljsko in družbeno optimalnega planiranja proizvodnje in potrošnje, kateremu bodo zakonitosti trga podrejene, ne bodo pa (še) odpravljene.
EU lahko po potrebnem, a čim krajšem prehodnem obdobju ekologizacije in socializacije kapitalizma (ekosocialni kapitalizem šibke trajnosti) po letu 2030 namesto neoliberalnega modela kapitalizma in propadlega, doktrinarnega državnega socializma kot evropsko inovacijo prihodnje družbene ureditve sveta ponudi nov, trajnostno in pravičnejše zasnovan družbeni sistem: demokratični ekološki socializem (krajše: ekosocializem) z naslednjimi tremi stebri:
Trajnostno, ravnovesno gospodarstvo – količinsko nerastoča in materialno krožna proizvodnja, zamenjava fosilnih goriv z decentraliziranimi obnovljivi viri energije kot energetske osnove (prenehanje rabe jedrske energije), naraščajoča vloga trajnostnega planiranja (namesto ozkih tržnih mehanizmov) in zagotavljanje gospodarske konkurenčnosti v okviru okoljskih in socialnih omejitev ter standardov, energetska in prehranska samooskrba in trajnostni ter skladnejši regionalni razvoj.
Socialna država – mešana lastnina (s krepitvijo družbene lastnine) z naraščajočim deležem kooperativ, soupravljanja v zasebnih in samoupravljanja v državnih in družbenih podjetjih in ustanovah, progresivni davčni sistem z večjo obdavčitvijo bogatih, nadomeščanje davčnih obremenitev dela z okoljskimi davčnimi obremenitvami, socialna varnost (model polne zaposlenosti in/ali univerzalnega temeljnega dohodka), brezplačno izobraževanje in dostopno zdravstvo za vse, zmerna materialna blaginja in družbena pravičnost z znosnimi družbenimi razlikami (razlike v plačah 1:5 ali 1:6) in dostojno minimalno plačo, planetarna solidarnost z 1–2 odstotkov BDP razvitih držav za razvojno in okoljsko/podnebno pomoč državam v razvoju.
Trajno varovanje okolja in narave – prevlada javnega naravnega dobra, ohranjanje naravnih temeljev življenja, biotske raznovrstnosti in ključnih okoljskih virov za prihodnje generacije, sistemski državni in globalni ukrepi v zvezi s podnebnimi spremembami.
Brez temeljite ekološko družbene preobrazbe EU nima prihodnosti, saj mora postati medgeneracijsko odgovoren, prijazen, solidaren in hkrati gospodarsko uspešen dom vseh Evropejk in Evropejcev, ne pa zgolj privilegiran in zaščiten dom elite ali izbranih, najmočnejših držav in zelo bogatih izbrancev. Zgolj stopnjevani politični pritisk aktivnih državljank in državljanov EU bi omogočil opustitev neoliberalnega kapitalizma in prehod najprej v ekosocialni kapitalizem šibke trajnosti, s hkratnim uveljavljanjem posameznih sestavin ekosocializma parlamentarne demokracije, pravičnosti, solidarnosti, zmerne materialne blaginje za vse in modela močnega trajnostnega razvoja.
Tako imenovani ekosocialni protekcionizem
V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da bo neoliberalna EU postala še bolj neprivlačna za večino Evropejcev (to že kažejo ankete javnega mnenja), kar bo med drugim pripeljalo do razkroja, vključno do možnega izstopa »perifernih«, ponižanih držav. Zato bi morali v čim krajšem prehodnem obdobju do ekosocializma po mnenju Sirize in drugih strank nove levice EU nemudoma začeti keynesijanske kapitalistične ukrepe: ustavitev varčevanja, stroga obdavčitev kapitala in najbogatejših, regulacija in obdavčenje financ, nacionalizacija infrastrukture. Tako bi okrepili proračun na prihodkovni strani in zagotovili sredstva za izboljšanje socialnega položaja delavskega razreda, reševanje prezadolženih podjetij in delovnih mest. Nova delovna mesta in hkratno zmanjšanje okoljskih pritiskov omogoča zgolj trajnostni gospodarski razvoj EU, s poudarkom na rabi domačih obnovljivih naravnih virov, zelenih tehnologijah, večanju prehranske, energetske in druge samooskrbe na državni in regionalni ravni.
Miheljak pa predlaga, da EU uvede nekakšen nov nadnacionalni, vseevropski protekcionizem, ki naj zaščiti proizvodnjo po evropskih standardih, saj je odprti trg grobar evropske delovne sile. Ker ni pričakovati, da se bodo v bližnji prihodnosti v gospodarsko rastočih državah v razvoju bistveno dvignili ekosocialni standardi, bi se morale države EU zavezati, da ne bodo uvažale blaga, ki je bilo proizvedeno na račun grobega izkoriščanja delavcev in okolja. EU naj torej uvede t. i. ekosocialni protekcionizem in hkrati poveča energetsko in prehransko samooskrbo.
Drenovec opozarja, da je v Evropi uveljavljeni koncept »povečevanja konkurenčnosti« obrambni, ne pa razvojni koncept. Usmerjen je v zniževanje dohodkov večinskega prebivalstva, znižanje skupnega in nematerialnega standarda (varnosti, socialne kohezivnosti, razmerja delo-prosti čas itd.), upad dosežene blaginje velike večine prebivalcev.
Brez trajnostnega, tehnološko prenovljenega gospodarstva, družbeno odgovornih podjetnikov in politikov, brez soupravljanja delavcev, široke mreže kooperativ (model Mondragona), zadružništva in kakovostnega javnega sektorja EU (in Slovenija) ne more doseči hkratnega razvojnega, okoljskega in družbenega preboja. Necelovita vizija o pravični in socialni državi in solidarnostni EU, ki ne predpostavlja uspešnega gospodarstva, je po mojem mnenju preveč prisotna pri alternativnem razmisleku o naši prihodnosti. Ravnovesno, a produktivno, snovno krožno zasnovano gospodarstvo (zlasti industrija) z novim energetskim temeljem (varčna raba in decentralizirani obnovljivi viri energije namesto novih termo- in jedrskih elektrarn) je medgeneracijsko in znotrajgeneracijsko trajnostni razvojni temelj demokratične, »ekosocialistične EU 2030«.
EU kot razvita makroregija sveta z dovolj kritične razvojne mase in znanja razpolaga z vsemi naravnimi, človeškimi, finančnimi in drugimi potenciali, da se preusmeri v ekosocialni kapitalizem in gospodarski model šibke trajnosti, hkrati pa vgrajuje prvine demokratičnega ekološkega, etičnega socializma parlamentarne in deliberativne, neposredne demokracije, okoljske etike in močne trajnosti, sonaravnosti. Tako EU kot svet pa naj bi čim prej presegla horizonte kapitalizma, tako kot je kapitalizem presegel fevdalizem.
Način reševanja dolžniške krize
Način reševanja obstoječe finančne krize, zlasti med upnicami in dolžnicami, je lakmusov papir prihodnjega delovanja in celo obstoja EU. Nemudoma bi namreč morali začeti z dogovorom o dolgoročni strategiji takega načina vračanja dolgov, ki bi državam dolžnicam omogočil, da ob postopnemu razdolževanju opravijo hkrati tudi trajnostno gospodarsko prenovo in državljanom vseh članic EU omogočajo ohranjanje človeka vredne blaginje, ohranjanje socialnega miru.
Zgodovinar Repe opozarja, da bi Nemčija po drugi svetovni vojni brez zmanjšanja ali popolnega odpisa dolgov ostala na dnu. Zdaj pa Nemčija kot gospodarsko najmočnejša država EU ni pripravljena vzpostaviti zgodovinske korelacije med povojnim strpnim odnosom do njenih dolgov in sedanjo dolžniško in socialno stisko npr. Grčije. Ekonomist Borak ugotavlja, da z vsiljeno socializacijo dolgov rešujemo upniške države, kot so Nemčija, Nizozemska in Finska, najtrdnejše zagovornice varčevalnih ukrepov. Zahtevati uravnotežen proračun sredi krize je po njegovem mnenju – neumnost. Brez dodatne gospodarske aktivnosti in delnega odpisa dolgov ne bo izhoda iz krize. Umor socialne države namesto optimalizacije njenega delovanja, razprodaja državnega premoženja, ki so jo izsilili upniki, in preračunljivo zniževanje bonitetne ocene peljejo Slovenijo v položaj vazalne države, v novodobno ekonomsko in finančno okupacijo!
Mesec predlaga, da bi sočasno in medsebojno usklajeno najbolj zadolžene države prenehale odplačevati oderuške obresti na javni dolg finančnim trgom in si prizadevale za odpis dolga. Avtor pa upravičeno podčrtuje, da so dolgovi držav v prvi vrsti posledica lahkomiselne politike držav, ki so dolgove najemale, zato podpira rešitve, ki naj bi razen skupnih prizadevanj vseh zadolženih držav EU za delni odpis dolgov bile usmerjene v dolgoročno vračanje preostalega dolga brez oziroma z minimalnimi obrestmi.
Najprej v ekosocialni kapitalizem, potem pa v ekosocializem!
Povečevanje števila ljudi pod pragom revščine, visoka brezposelnost, vse daljše vrste ponižanih ljudi pred prostori Rdečega križa in Karitasa, dohodkovna nezmožnost mladih družin za nakup ali najem stanovanj, lačni otroci in negotova prihodnost ostarelih, vse bolj množično ekonomsko izseljevanje izobražene mladine – je to država, ki smo jo načrtovali leta 1990?
V obdobju do leta 2030 bi morala Slovenija (in EU) pospešeno graditi prehodni, ekosocialni kapitalizem kot potrebno vmesno stopnjo k demokratičnemu ekosocializmu. Slovenija mora nemudoma opustiti neoliberalno mantro in najprej vzpostaviti ekosocialni kapitalizem, »solidarizem«, kot ga je inovativno poimenoval Štiblar. Zgolj trajnostna, tehnološka prenova slovenskega gospodarstva, dvig prihodkov gospodarstva in racionalizacija delovanja javnih storitev je v vsakem primeru edina zanesljiva materialna osnova za kakršno koli dolgoročno udejanjanje ekosocialne Slovenije. Naša država se po sonaravnemu kapitalu na prebivalca (vodni viri, gozdovi, pahljače obnovljivih virov energije, ekosistemske storitve, turistična in bivalna privlačnost, možnost varne stopnje prehranske varnosti) uvršča med 15 do 20 najbolj bogatih držav, z več kot 50.000 potencialnih zelenih delovnih mest visoke dodane vrednosti! Imamo politično voljo, sredstva in potrebno znanje za strateško ključni Zeleni razvojni preboj Slovenije (predlog nevladnih okoljskih organizacij)?
EU seveda ni glavni grešni kozel za številne lastne strateško zgrešene politično-razvojne odločitve Slovenije, zlasti v zadnjih desetih letih, za katere dejansko ni še nihče odgovarjal. A namesto lajšanja izhoda iz krize nam EU z okrepljeno neoliberalno politiko, povečevanjem razvojnih razlik, zmanjševanjem solidarnosti, vse večjo neenakopravnostjo in egoizmom močnih članic EU težave zaradi večinoma lastnih napak še stopnjuje. Osebno sodim, da je v dolgoročnem interesu državljanov Slovenije, da EU preživi krizo, a mora postati demokratična, pravična, solidarnostna politična skupnost trajnostnega gospodarskega razvoja in demokratičnega (eko)socializma.
Obstaja veliki dvom, ali bi lahko zgolj posamezna država EU, npr. Slovenija, uspešno izvedla najprej temeljito prenovo kapitalističnega sistema in prehod v ekosocialistični sistem. Zgodovinski družbeno-ekonomski preboj je po mojem veliko bolj realen na evropski ravni. Možen je seveda le ob pogoju, da se večina prebivalcev EU odloči za alternativni družbeno-ekološki model prihodnosti. V vsakem primeru pa lahko Slovenija pred širšo uveljavitvijo radikalnejše družbeno-ekološke reforme sistema najprej v okviru ekocialne različice kapitalizma samostojno razvija posamezne elemente ekocializma na političnem, razvojnem, regionalnem, samooskrbnem in socialnem ter okoljskem polju. Ekosocializem kot vizija Slovenije 2030 ni model socializma v nekdanji Jugoslaviji, ni nobena jugonostalgija. A številnih primerov dobre prakse ne smemo zavreči zgolj zato, ker so delovali v nekdanji skupni državi – naša zgodovina se namreč ni začela v sicer zgodovinsko prelomnem letu 1990 ...
Slovenija se bo morala za izdelavo in udejanjanje lastne razvojne poti zanesti na svoje znanje in družbeno energijo, na svoje zaloge ustvarjalnosti, inovativnosti, na svoje naravne in geografske možnosti. Gre torej zgolj za možnosti, potenciale, ki jih po Vogrinčevem mnenju lahko razvijemo skladno z naravo in trajnostno ali pa jih kratkotrajno kot kapital zapravimo. Prav zaradi napačne razvojne usmeritve EU in skrhane solidarnosti ter vse večjega nezaupanja med članicami EU se mora Slovenija prednostno zanesti na lastne sile in na svoje specifične razvojne prednosti.
Ponavljam – le suverena in gospodarsko uspešna Slovenija je pogoj za socialno in ekološko državo zmernega, človeka vrednega (ne pa materialno razkošnega) materialnega standarda za vse prebivalke in prebivalce naše (!) države. Dodatno opogumljena s stoletno tradicijo krščanskega socializma, zadružništva in tudi uporabnih pozitivnih izkušenj samoupravnega socializma! S potrebno ekosocialistično koalicijo kot političnim nosilcem gospodarskih in družbeno-ekoloških sprememb.
Sicer pa spodnje, vizionarske pesniške vrstice Srečka Kosovela sporočilno povedo več kot celotni zgornji prispevek: »Lep je klic svobode in enakosti narodov po človečanski vrednosti, tem lepši, ker je prišel iz srca. To je etični socializem, to ni teorija, to je življenje. To je nauk Krista, to je nauk Tolstoja.«
Dr. Dušan Plut, geograf in predsednik Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije
