Torej, kaj sploh hočemo?

Nočemo bolezni, revščine, izkoriščanja; nočemo korupcije v podjetjih, insolventnosti bank, nepoštenih voditeljev.

Sat, 12.01.2013, 21:00
Kaj je naša zgodba? Nihče je ne more napisati namesto nas. Lahko jo samo sestavimo iz mnogih odgovorov na vprašanji, čemu hočemo služiti in k čemu hočemo biti poklicani. Ko bomo ubesedili našo skupno zgodbo, bomo v njej prepoznali tudi sebe.

... nočemo prometnih zamaškov na cestah, vrst v čakalnicah, reklam na televiziji …

Današnja družba je najboljša možna demokratična kultura, če demokratičnost merimo po strinjanju v tem, česa nočemo. Tu smo si presenetljivo enotni: nočemo bolezni, revščine, izkoriščanja; nočemo korupcije v podjetjih, insolventnosti bank, nepoštenih voditeljev; nočemo prometnih zamaškov na cestah, vrst v čakalnicah, reklam na televiziji …

Takšno demokracijo v bistvu že imamo. Čemu se torej borijo ljudje – na protestih, pa tudi sicer? Da bi vzpostavili kaj boljšega? Ali da bi nastalo kaj manj slabega? Zdi se mi, da demokracija ostaja enaka kot doslej: enoti nas predvsem po tem, česa nočemo. Protestniki so podporniki obstoječega sistema, saj ga prevetrijo in mu dajo nov zagon. Ko zrušijo eno oblast, jo nasledi neka druga, ki vlada naprej po le bežno spremenjenih pravilih igre.

Scenarij globalne politike temelji na oportunizmu koalicije in opozicije. Nasprotja interesov vodijo v »demokratičen« dialog, ki se kaj hitro sprevrže v apriorni boj proti togo zakoličenim interesom nasprotnika. Politiki porabijo več energije, da ovržejo trditve nasprotnikov, kot da dokažejo tehtnost svojih lastnih. Nič čudnega, da je javnost na koncu osredotočena predvsem na slabe plati predlogov in se (na vse slabše obiskanih volitvah in referendumih) odloča med slabo in slabšo, nima pa možnosti izbrati neke res integrativne, pozitivne možnosti. Resnica je, da si takšno možnost lahko ustvarijo le sami.

Kolumbovo jajce

Ko iščemo rešitev perečega problema, je pogosto nujen miselni preskok. Pri premiku paradigme ni tako pomembno konkretno dejanje kot sprememba pogleda na to dejanje. Koliko ljudi pred Kolumbom je postavilo jajce pokonci, tako da ga je na vrhu rahlo potolklo? Nikoli ne bomo vedeli, ker ljudje iz tega niso delali zgodb.

Kot pravi anekdota o Kolumbovem jajcu, so Kolumbu očitali, da odkritje Amerike ni bilo nič takega. To bi lahko storil vsakdo.

Kolumb je odvrnil: »Če se vam zdi, da to ni bilo nič takega, pa naredite še to: postavite jajce pokonci!«

Poskušali so, a jim ni uspelo. Nazadnje je Kolumb rahlo potolkel lupino in jajce je stalo.

Ljudje so vzkliknili: »Ah, saj to bi lahko storili tudi mi!«

Kolumb jih je vprašal: »Zakaj pa niste?«

Prav možno je, da trik z jajcem sploh ni Kolumbovo odkritje. Enako kot odkritje Amerike za staroselce na tem kontinentu ni bilo nobeno odkritje. Oni so tam bivali že od nekdaj, toda belci smo od otroštva poslušali zgodbo o odkritju in ji verjeli, saj kot otroci drugega nismo mogli.

Enako smo slepo vpijali mnoge druge zgodovinske zgodbe in znanstvene nauke. Vse to nas je naravnavalo na določen svetovni nazor, na »demokracijo«, v kateri odločamo, česa nočemo. Če se zgodba ustavi pri tega nočemo, konkretnih premikov ne more biti. Zato v zgodbi potrebujemo močnega protagonista, ki pooseblja to, kar kot skupnost hočemo.

Velike družbene spremembe se ne zgodijo takrat, ko premaknemo družbeno miselnost ali tehnologijo za korak naprej; zgodijo se takrat, ko opazimo ta premik, tudi če se šele pripravlja, dovolj je, da prepoznamo njegov smisel in ga znamo vliti v privlačno zgodbo, s katero se vsi iskreno poistovetimo. Skupna zgodba ne potrebuje velikih junakov, potrebuje le skupno os, skupno žejo in velik čemu. Kot je rekel Dwight Eisenhower: »Ni najpomembnejša velikost psa v boju – bolj pomembna je velikost boja v psu.«

Čemu?

Srčni čemu, ki gleda v prihodnost, je malone izginil iz našega besednjaka; izpodrinil ga je razumski, vzročni zakaj, ki je do prihodnosti zadržan. Brez čemu smo brez smeri, brez etike in iskre v očeh. Če kot posameznik, organizacija, podjetje, politična stranka, država ipd. želimo preveriti, ali gremo v želeni smeri, ali ostajamo zvesti etičnim normam in obenem ohranjamo iskro v očeh, si postavimo naslednji vprašanji:

K čemu se čutimo poklicane?

Čemu služimo?

Odgovora sta merilo tudi zdravorazumskosti, trajnosti in skladnosti načrtov z vrednotami, po katerih živimo. Če ne opredelimo svojih temeljnih vrednot in tem vrednotam ne podredimo načrtov, bomo pristali drugje, kot bi si želeli …

Če je naša poklicanost množiti se v nedogled, kopičiti materialne dobrine, gnesti se v urbanih središčih, iztrebljati druge življenjske vrste (periodično tudi izbrane rase naše lastne vrste), predajati drugim oblast nad lastnim življenjem, občasno vzklikati, česa nočemo …, potem nam gre odlično! Če je naš načrt segrevanje ozračja in oceanov, erozija plodne prsti, uničevanje podtalnice, izčrpavanje virov, zastrupljanje okolja …, potem nam gre fantastično!

Če to ni naš načrt, se vprašajmo, čigav načrt pa je in zakaj se vse to dogaja? Ali koristi odtehtajo žrtve?

Namen človeškega življenja gotovo ni slepo udinjanje moči, posebej ne blazni, surovi moči, ki vlada svetu. Vsaka zdrava družba se periodično »resetira« – ljudje pogledajo drug drugemu v oči in postavijo pod vprašaj temeljna prepričanja, običaje, navade, po katerih se ravnajo. V taki ali drugačni obliki si postavijo zgornji vprašanji in poiščejo odgovore.

Čemu naj bi služili? Centrom moči? Kapitalskim balonom? Institucionalizirani narodni identiteti? Nališpanim obrazom na velikih ekranih? Ali morda življenju? Skupnemu dobru? Ravnovesju? Vrednotam, kot so mir, zdravje, lepota, poštenje, resnica, narava, čistost, iskrenost, sreča? Sebi, nam?

K čemu naj bi bili poklicani? Sedenju pred velikimi ekrani? Nakupovanju? Klikanju po miški v imenu zabave? Ali morda k avtentičnosti, spontanosti, srčnosti, ustvarjalnosti, solidarnosti, ljubezni …

Smo zmožni sesti v krog in se res iskreno pogovoriti o tem? Zmoremo resetirati celo temeljne družbene dogme – verske, kulturne, politične, gospodarske –, po katerih živimo, čeprav niti ne vemo, čemu?

Sprememba oblike

Da bi pozitivno definirali družbo, je potreben poseg v pojme, ne pa le v njihove kvalifikatorje – v samostalnike, ne zgolj v pridevnike.

Ko slišimo za koruptivno gospodarstvo, se znesemo nad koruptivnostjo, ne pa tudi nad gospodarstvom kot takim. Ko kdo omeni lažnivo politiko, nas zbode lažnivost, ne pa tudi sam pojem politike. Enako se vedemo, ko preberemo kaj o zavoženi industriji, zastarelem šolstvu, birokratski upravi, prepočasnem sodstvu itd.

Če izbrišemo le pridevnik in k samostalniku na silo pritaknemo drugega, bojda boljšega, se ta ne bo obdržal dolgo. Težave, ki nas vse bolj dohitevajo, so močno prerasle strateške zmogljivosti obstoječega sistema. Zrasli smo v gromozanskega dinozavra, ki ga navidez prav nič ne ogroža, a v resnici zaradi neokretnosti in počasnosti postaja vse bolj ranljiv. Posebej v primeru notranjih pretresov. Dinozavrove kože ne more pregristi nobena zver, lahko pa ga odznotraj zgrizljajo drobne metastaze, ki so se že temeljito razpredle po njem.

Nismo še dojeli, da je naš problem dinozaver kot tak, ne pa kvalifikatorji, ki jih lepimo nanj. Zamenjavo temeljnih kamnov naše družbe si je skorajda nemogoče zamisliti. Tako globoko so zasajeni v naše notranje zemljevide stvarnosti, da sveta več nismo sposobni videti brez njih; celo projiciramo jih na svet, kot da so zares tam!

A če se ozremo v zgodovino, bomo opazili, da so se korenite spremembe vedno dogajale. Gospodarstvo, politika, industrija, šolstvo, sodstvo, religija … vse to je plod urejanja družbenega dogajanja na podlagi vrednot, kakor so se te spreminjale skozi čas. Če bi pred tristo leti komu omenili industrijo, globalni trg, informacijsko tehnologijo, si ne bi mogel predstavljati, o čem govorite. Danes z vsem tem živimo, kot da je vedno obstajalo. Če komu danes omenite prihodnjo družbo brez šolstva, politike, gospodarstva (in, bog ne daj, religije!), si tega ne bi mogel niti predstavljati.

Dvomim, da bomo prepotrebno družbeno evolucijo dosegli le z voljo in pametjo. Mislim, da bo do tega prišlo šele, ko nas bodo težave spravile v kot. Takrat bomo prisiljeni iz sebe iztisniti vso iznajdljivost in inovativnost. Stiska je dobra stvar! A zdaj je, resnici na ljubo, še ni na spregled. Morda tudi zaradi vseh nas borcev proti slabemu, ekologov in protestnikov …

Včasih pomislim, da si z bojem proti slabemu samo podaljšujemo muke in upočasnjujemo preobrazbo. Kot v šali, ko starček in starka prideta v raj in starka vzdihne: »Oh, a ni čudovito!« Starec pa odvrne: »Ja, ja … in če me ne bi silila z zdravo hrano, bi lahko bila tukaj že pred dvajsetimi leti!«

Človek, veseli se!

Temeljni kamni, na katerih bo stala naslednja stopnja človeške družbe, bodo uliti iz povsem novih snovi. Na novo bo treba opredeliti pojme, kot so: identiteta človeka, smisel bivanja, odnos do okolja, vrednostne lestvice, razdelitev dobrin, razmerja moči, postavljanje meja, splošno dobro … Pojme sem nalašč popredalčkal zunaj okvirov, v katerih danes razčlenjujemo družbo. Vsebino sedanjih predalov bo treba stresti v velik zaboj in jim dopustiti, da se na novo (organsko) uredijo. Tako bodo nastali novi predali, katerim niti ne poznamo imen.

Za zdaj si tega še ne znamo predstavljati. Protesti služijo predvsem temu, da se na njih javnost izkašlja. Dinozavru iztisnejo mozolj, ga popraskajo, mu izpulijo trn. Včasih tudi odlepijo kakšno zoprno nalepko. Na koncu je dinozaver še vedno dinozaver, še mogočnejši kot prej.

Premešajo se karte in igra se nadaljuje, morda z novimi kralji in kraljicami, ampak po standardnih pravilih igre. Ko kdo omeni kakšno spremembo, pomislimo na zamenjavo igralcev ali kart, nikoli pa na spremembo pravil igre. Pa sprememba pravil sploh ni taka huda reč!

Znanka, sicer vzgojiteljica, mi je povedala, kako je opazovala otroke pri igri človek, ne jezi se! Nenadoma se je domislila, da jim predlaga, naj si raje pomagajo, kot da se ovirajo. Pravila so sprva ostala povsem enaka, spremenil se je predvsem odnos otrok do soigralcev. Če so imeli izbiro vreči ven soigralčevo figurico ali premakniti svojo drugo figurico na prazno polje, so raje storili slednje. Če si je bilo treba zaradi novega odnosa izmisliti kakšno novo pravilo, so to tudi storili. Kar predstavljal sem si, kakšno toplo navdušenje je zavladalo med otroki! V skladu z novimi vrednotami igri pristoji tudi novo ime: človek, veseli se!

Zmoremo tudi odrasli tak zasuk odnosa in skladno s tem pravil igre? A si znamo predstavljati kaj več kot metanje političnih figuric s položajev in nastavljanje novih? Kdaj smo nazadnje drug drugemu pomagali ustvariti kaj res velikega, ker smo vedeli, kaj hočemo? Ali vemo, čemu služimo, k čemu smo poklicani? Koga sploh zastopamo, ko se borimo za to ali ono?

Slovenija, »moja« dežela

Lahko si domišljamo, da zakoni varujejo pravičnost; v resnici primarno varujejo moč. Vplivni mogotci se z nami igrajo monopoli – ne z nami kot igralci, z nami kot figuricami. In kako se je ta igra »lastništva« sploh začela? Pogled v preteklost pokaže, da so praktično vsa obljudena ozemlja na planetu šla skozi naslednje faze:

V davni preteklosti so se prva plemena na ozemlje naselila, približno tako, kot se naselijo tropi živali. Z drugimi plemeni so sporazumno – včasih mirno, včasih tudi bojevno (nikoli pa genocidno!) – ohranjala meje, znotraj katerih so lahko zadostila svojim potrebam. Potem so prišli cesarji in grofi, osvajalci in misionarji, ki so velika ozemlja razglasili za svoja in podjarmili (ali pomorili) avtohtona plemena – sprva v svojem imenu, po razmahu monoteističnih religij pa v imenu Boga. Plemena so obstala le tam, kjer zemlja ni bila zanimiva. Vladarji so poveljevali vojski, ki je podanikom zagotavljala varstvo pred močjo drugih cesarjev. Vojne so lastništvo pogosto premešale in meje so se nenehno premikale. Šele v nedavni zgodovini so ob razpadu nekaterih cesarstev narodi začeli ustanavljati samostojne države. Toda vojne se niso končale in meje se še naprej spreminjajo. Poskusi ustanovitve socialističnih, komunističnih in celo demokratičnih držav so bili neuspešni, saj so pravila igre še naprej določali najmočnejši, ki se seveda niso želeli odpovedati tej moči.

Skratka, že od časa plemenskih združb uporabo naravnih virov, zemlje in ljudi določa načelo moči. Kdor si pridobi moč, si pridobi tudi vpliv. Danes je glavna moč kapital, krovno pravilo igre pa je »svoboda« trga ali z drugimi besedami svoboda močnih. Največ moči si pridobi ta, ki je vešč v finančnih mahinacijah in manipulacijah. Kot pravi cigo v filmu Črna mačka, beli mačkon: »Kad imaš problem i ne možeš da ga rešiš sa pari, ti ga rešiš sa mnogo pari!« Če imaš problem in ga ne moreš odpraviti z denarjem, ga lahko odpraviš samo z veliko denarja.

Zemljo podarjat

Se spomnite igre zemljo krast? Soigralcem smo kradli zemljo, zmagal je tisti, ki je osvojil vso. Kaj če bi se zgledovali po človek, veseli se in se poskusili igrati zemljo podarjat? Morda celo zares? Tako kot smo do zdaj povsem zares zemljo samo kradli in se prepirali, čigava je. Samo da jo imamo! Tudi če na njej nič ni, če je nekje v zanemarjenem kotu, samo da lahko rečemo: »To je naše!«

Ni treba pogledati daleč v zgodovino, da najdemo primere, ko so se mogočneži šli zemljo krast. Še ob koncu 19. stoletja si je belgijski kralj Leopold II. meni nič, tebi nič prilastil ozemlje, veliko za več kot pol sedanje EU – današnji DR Kongo, sedaj enajsto največjo državo na svetu.

V osemnajstem in devetnajstem stoletju je potekalo izseljevanje pol milijona hribovcev iz Škotskega višavja, da so veleposestniki tja naselili donosnejše ovce. Javna zemlja, velikost ene Slovenije in pol, je bila privatizirana in je prišla v roke nekaj velikih družin. Še danes je več kot 80 odstotkov zasebno posedovanega ozemlja Škotske v lasti 4000 ljudi – kar bi bilo 0,08 odstotka prebivalstva, če ne bi bili med lastniki tudi angleški aristokrati, arabski naftni šejki, švicarski bankirji, trgovci z orožjem, pop zvezde … Ozemlje za pol Slovenije je v lasti le 40 družin in podjetij!

Profesor Bryan MacGregor je rekel: »Sedanja struktura posesti na ruralnem Škotskem temelji na interakciji med kompleksnimi zgodovinskimi in ekonomskimi silami, čez katero so naloženi velikopotezne vladne intervencije in vplivi nihajoče moči raznih interesnih skupin. Nobenega razloga ni za domneve, da je ta struktura najboljša za sodobno družbo, niti da vodi v uresničitev političnih ciljev. V resnici mnogi preostali vidiki fevdalizma nakazujejo, da so spremembe nujno potrebne.«

Pri nas smo imeli po fevdalizmu še socializem, denacionalizacijo, ampak ko smo lastništvo zemljišč resetirali, smo ga le do fevdalizma, do Marije Terezije, za kaj več nismo imeli ne domišljije ne moči. Moč posameznikov in družin še danes temelji na fevdalnih pravilih igre, po katerih si močni smejo vzeti, kolikor hočejo, tudi če tega zares ne potrebujejo. Tako ohranjajo tiho vladavino, ki presega oblast »demokratičnih« državnih vlad. Pri življenju ohranjajo staro zgodbo in ne dopuščajo, da bi se razvila nova.

»Zgodba je močnejša od vsakega orožja. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to, kako smo se razvijali kot rasa,« je rekel Jeff Gomez.

Moč naše zgodbe

Če zares želimo narediti korak naprej kot rasa, krvavo potrebujemo novo zgodbo, ki bo razčistila z zgodovino – tudi fevdalno in cerkveno.

Zdaj lahko izkoristimo kratki stik, ki se zgodi, ko opazimo kontradikcijo: zagovarjamo pravila igre kot v človek, ne jezi se!, vrednote pa naj bi imeli kot pri človek, veseli se! Vse bolj opažamo, da so naše ustavne vrednote zgolj deklarativne, saj jim ne podrejamo razvojnih načrtov in zakonskih regulativ. So kot pajčolanasti pridevniki, ki ne zganejo bistva mamutskih samostalnikov.

Če nočemo, da nas miselnost tega nočemo nazadnje pripelje do tistega, česar nočemo, potrebujemo novo, našo zgodbo. Zgodba, ki so jo do zdaj za nas pisali drugi, se je zaokrožila v temeljih naše »demokratičnosti«: v vsem, česar nočemo. Nazadnje smo – vešče pretentani (in sprva celo hvaležni za to) – pristali pri nehotenem in ne(je)voljnem življenju. Spraševali smo se, kje je tista obljubljena svoboda, kje je napredek, o katerih so nam govorili spretni pripovedovalci zgodb. Nazadnje smo spoznali, da to sploh ni naša zgodba.

In kaj je naša zgodba? Nihče je ne more napisati namesto nas. Lahko jo samo sestavimo iz mnogih odgovorov na vprašanji, čemu hočemo služiti in k čemu hočemo biti poklicani. Ko bomo ubesedili našo skupno zgodbo, bomo v njej prepoznali tudi sebe.

Nara Petrovič je eden od pobudnikov akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! in član ustanovnega odbora Slovenske mreže ekovasi.

Prijavi sovražni govor