Trditev, da so mediji vrgli Nixona, je oslarija

Američani še vedno nimajo enotnega mnenja glede tega, kakšen je pomen, posledice in dediščina afere Watergate.

ned, 24.06.2012, 15:00

Watergate v času interneta

O Bobu Woodwardu in Carlu Bernsteinu na univerzah poučujejo kot o enih največjih junakov ameriške sedme sile, a o tem, kako bi v današnjih časih potekalo mukotrpno delo raziskovalnega novinarja, imajo precej čudne predstave, sta razvpita novinarja razlagala na predavanju, ki sta ga pripravila za letošnji letni shod Ameriškega društva urednikov. Woodward je povedal zgodbo o tem, kako mu je profesor novinarstva na univerzi Yale poslal prispevke svojih študentov, od katerih je zahteval, naj na eni tipkani strani opišejo, kako bi se danes lotili poročanja o aferi Watergate. »Ne vem, ali sem bil že kdaj tako blizu infarkta,« je Woodward opisal svoje občutke, ko je prebral strateški načrt nekega študenta. Ta je zapisal: »Oh, šel bi na internet, vtipkal 'Nixonovi tajni skladi' in bi našel.«

Čeprav je prejšnjo nedeljo preteklo že štirideset let, odkar je policija zasačila vlomilce v poslovno-hotelskem poslopju Watergate, ki čepi nad reko Potomac ob robu prestižne washingtonske četrti Georgetown, Američani še vedno nimajo enotnega mnenja glede tega, kakšni so pomen, posledice in dediščina dogodkov, ki so se razvili v »mater vseh afer« ter prispevali k odstopu 37. ameriškega predsednika in pravi zakonodajni »perestrojki«. Pravzaprav se v ZDA krešejo mnenja celo o tem, kaj se je takrat sploh zgodilo.

Če kaže verjeti konservativni kolumnistki in nekdanji voditeljici na televiziji CNN Kathleen Parker, se je »Watergate tako neizbrisljivo vtetoviral v dušo naroda«, da je zgodba znana vsem Američanom in je o tem, kaj se je takrat dogajalo, treba poučiti zgolj najmlajše. Tem v učbenikih običajno opišejo, kako so 17. junija 1972 v zgradbi po imenu Watergate (vodna zapornica) prijeli peterico vlomilcev, ki so hoteli vgraditi prisluškovalne naprave v pisarne nacionalnega sedeža demokratske stranke. Med njimi so bili tudi (nekdanji?) sodelavci obveščevalne službe Cia.

Preiskovalci in novinarji, ki so jim prišepnili dobro obveščeni neimenovani visoki predstavniki (kakršnihkoli že) oblasti, pa so kmalu odkrili ne le to, da so zlikovci pripadniki tajnega, zarotniškega dela odbora za ponovno izvolitev predsednika Richarda Nixona, ampak da so jih usmerjali in plačevali iz same Bele hiše. V Nixonovi administraciji so se trudili, da bi prikrili svoje stike z »vodovodarji«, kakor so mediji poimenovali vlomilce, hkrati pa prestopnikom ponujali podkupnine, da bi molčali pred sodniki. Najvišji predstavniki izvršne oblasti so lagali javnosti in poskušali ob pomoči Cie ovirati uradno preiskavo zvezne policije FBI.

Sprva škandal ni imel velikega odmeva, republikanec Nixon pa je novembra 1972, nekaj manj kot pet mesecev po izbruhu afere, proti svojemu demokratskemu tekmecu Georgeu McGovernu dosegel eno najbolj prepričljivih zmag v zgodovini ameriških predsedniških volitev. A preiskovalci so odkrivali nove in nove podrobnosti o vpletenosti najtesnejših Nixonovih sodelavcev, ki so postopoma curljale v javnost. Kredibilnost predsednika se je sesuvala, Nixonu pa so hrbet obrnili tudi njegovi strankarski tovariši v senatu, saj so enoglasno podprli ustanovitev posebne neodvisne preiskovalne komisije. Ta je odkrila, da so v Beli hiši tajno snemali vse pogovore, in ko jih je po dolgotrajnih pravnih spopadih s predsednikovo administracijo le poslušala, ni bilo nobenega dvoma več, da je bil Nixon o vsem skupaj vsaj obveščen, če že ni aktivno sodeloval pri nezakonitih početjih. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bodo predstavniki ljudstva prvič v ameriški zgodovini odstavili prvega človeka v državi.

»Prvi medijski puč«

Nixon tega ponižanja ni hotel dočakati. Devetega avgusta 1974 se je vpisal v zgodovino kot prvi ameriški predsednik, ki je odstopil s položaja. Pred tem, da ni prišel v zgodovino tudi kot prvi nekdanji poglavar Bele hiše, ki bi ga obtožili zločinov, ki jih je bil zagrešil v Ovalni pisarni, pa ga je rešila le pomilostitev njegovega nekdanjega podpredsednika oziroma naslednika Geralda Forda. Takšne sreče ni imelo več kot 70 njegovih sodelavcev, med katerimi so bili tudi nekdanji ministri in visoki uslužbenci Bele hiše, ki jih niso le obtožili, temveč tudi obsodili.

Kathleen Parker je ob 40. obletnici začetka afere, ki je svojo končnico »gate« posodila številnim kasnejšim škandalom po vsem svetu, v komentarju za časnik Washington Post zapisala, da je ime Watergate za večino Američanov sinonim za državno korupcijo ter svojevrstno čudaškega in »zločinsko paranoidnega« predsednika Richarda Nixona. Vsi ne mislijo tako. »To je bil prvi medijski puč v zgodovini,« je leta 1984 v svoji zgodovini sveta v letih 1920-1960 zapisal britanski zgodovinar Paul Johnson. »Da, Watergate je bil državni udar,« je junija 1997 ob 25. obletnici začetka afere naslovil svoj prispevek skrajno konservativni komentator in politik Pat Buchanan, ki se je že nekajkrat neuspešno potegoval za republikanskega predsedniškega kandidata. Po mnenju Buchanana, ki je bil nekoč Nixonov svetovalec, a ga niso nikoli obdolžili vpletenosti v škandal, so njegovega nekdanjega šefa z oblasti vrgli mediji in politične elite, razlog pa ni bil njihova »ljubezen do pravne države in ustave«, ampak jih je poganjalo sovraštvo. Sicer tudi sam prizna, da je Nixon zlorabljal oblast, a to so po njegovih besedah počeli tudi vsi njegovi predhodniki, le da so bili ti bolj pametni in niso ustanavljali svojih neprofesionalnih tajnih zarotniških društev, ampak so tovrstna umazana dela raje prepustili J. Edgarju Hooverju.

Tega zloglasnega prvega in dosmrtnega direktorja FBI je srce izdalo le dober mesec pred vlomom v Watergate, odločitev, da po njegovi smrti na njegov izpraznjeni stolček postavi »nepravega« človeka, pa je Nixona kasneje drago stala. Predsednik je na začetku maja za vršilca dolžnosti direktorja FBI imenoval dokaj neizkušenega Patricka Graya, Hooverjev namestnik Mark Felt, ki se je že videl na tem stolčku, pa je ostal na istem položaju. Ko je izbruhnil škandal, se je užaljeni Felt prelevil v »globoko grlo«. Stopil je v stik z novinarskim vajencem pri dnevniku Washington Post Bobom Woodwardom in mu začel sporočati pikantne podrobnosti o ozadju afere, ki jih je Woodward skupaj s profesionalno bolj izkušenim in spretnejšim v pisanju, a bolj lenim in za urednike preveč levičarsko anarhističnim Carlom Bernsteinom spremenil najprej v nanizanko, s katero je zaslovel njun časnik, potem pa še v knjigo Vsi predsednikovi možje. Po njej je hollywoodski režiser Alan Pakula posnel filmsko uspešnico, v katerem sta dvojček »Woodstein«, kakor se je običajno po redakciji zadrl njun urednik Ben Bradlee, ko ju je poklical v svojo pisarno, odigrala Robert Redford in Dustin Hoffman.

Tega, kdo je bil njun skrivnostni informator, novinarja nista hotela razkriti, v medijih in knjigah pa se je pojavilo ogromno namigovanj in cel kup možnih kandidatov za to vlogo, ki so jo v redakciji Washington Posta poimenovali po takrat (in še danes) razvpitem pornografskem filmu. Felt je po dolgih letih zanikanja šele maja 2005 priznal, da je bil on »globoko« grlo, nekateri dvomljivci pa še dandanašnji trdijo, da on sam ni mogel biti edini vir in da sta Woodward in Bernstein več dejanskih zaupnih informatorjev združila v enega fiktivnega junaka s poudarjenim požiralnikom. Tudi o resničnosti nekaterih tehničnih podrobnosti Woodwardovih stikov s Feltom dvomi kar nekaj avtorjev. Nekateri so opozarjali, da namestnik direktorja FBI novinarju ni mogel puščati sporočil v jutranjem izvodu New York Timesa, saj da jih takrat raznašalec ni nosil od vrat do vrat, ampak je pri vratarju pustil cel kup izvodov za vse naročnike v zgradbi. Zadnji, ki je podvomil o Woodwardovi zgodbi, je njegov nekdanji tesni sodelavec in pomočnik Jeff Himmelman, ki je pred kratkim objavil biografijo o Woodwardovem nekdanjem uredniku Bradleeju, v kateri objavlja njegove tedanje zapiske o pomislekih glede verodostojnosti pisanja svojih novinarjev. Himmelman ponovi kritike, da je Woodward le težko sporočal svojemu informatorju, da se hoče srečati z njim, s tem da je zapičil rdečo zastavico v cvetlični lonček na svojem balkonu, saj da je ta gledal na za mimoidoče nedosegljivo dvorišče. Hkrati pa nekdanji Woodwardov pomočnik v knjigi razkrije, kako je Bradlee ugotovil, da je bil eden od »Woodsteinovih« neimenovanih dobro obveščenih virov porotnica na procesu proti vlomilcem. Ameriški zakoni ne prepovedujejo le porotnikom, da bi bili med sodnim postopkom v stiku z javnostjo, kazniva je tudi objava njihovih izjav. Zato sta novinarja v Vseh predsednikovih možeh njeno identiteto prikrila in jo poimenovala »ženska, ki je bila na takšnem položaju, da je veliko vedela o početjih tako Bele hiše kot odbora za ponovno izvolitev predsednika«. Seveda je veliko vedela, če pa je sedela v poroti, je maja v reviji New York ugotavljal Himmelman.

Čeprav Washington Post ni bil edini časnik, ki je razgaljal podrobnosti o početju skorumpiranih predsednikovih mož, sta po tem, ko je prišel film Vsi predsednikovi možje leta 1976 v kinodvorane, Woodward in Bernstein postala zvezdnika, ki sta poosebljala srčnost celotne četrte veje oblasti, junaka raziskovalnega novinarstva in vzornika številnim brucem, ki so se takrat v rekordnem številu vpisovali na novinarske fakultete po vsej državi. »To je bil kratek, a sijoč trenutek, ko ameriško novinarstvo ni le zatreslo stebrov oblasti, temveč jih je skoraj zrušilo,« je na obletnico Watergata pred petimi leti zapisal komentator dnevnika Austin Chronicle Marc Savlov. Profesor novinarstva na univerzi v Marylandu in veteran televizijskega raziskovalnega poročanja Mark Feldstein pa je na 35. obletnico Nixonovega odstopa v reviji American Journalism Review zapisal, da na novinarskih šolah po državi Watergate še vedno izpostavljajo kot »junaški zgled hrabrega poročanja novinarjev, ki so se znašli sredi ognja«.

Vpliv novinarjev kot mit

Zgodbo o takratnem silnem vplivu novinarjev je Michael Schudson v knjigi Watergate in ameriški spomin označil za »pomembni nacionalni mit« o Davidu in Goljatu, v katerem mlada poročevalca v boju proti neizmerni politični moči uporabita edino učinkovito orožje - resnico. Dobro premaga zlo, mediji so rešili svet. O tej ogromni moči »liberalnih medijev z vzhodne obale ZDA«, ki so proti Nixonu uprizorili »lov na čarovnice«, verjamejo tudi njihovi nasprotniki, kakor je konservativni zgodovinar Johnson. Prvi kritiki domnevno odločilne vloge, ki naj bi jo pri zamenjavi v vrhu oblasti odigrali Washington Post in drugi, pa so se pojavili že takoj na začetku med raziskovalno novinarskimi kolegi Bernsteina in Woodwarda. »V najboljšem primeru so poročevalci, vključno z Woodwardom in Bernsteinom, zgolj objavljali dele dokaznega gradiva tožilcev, še preden se je začel proces,« je že julija 1974 zapisal Edward Jay Epstein, ki je zaslovel s preiskovanjem uboja predsednika Johna Kennedyja. Če bi Epsteina kdo še lahko obtožil profesionalne zavisti, pa bi to težko storil v primeru zgodovinarja Stanleyja Kutlerja, ki mu je po dolgotrajnih pravnih bojih uspelo prek sodišča doseči, da je Nacionalni arhiv v celoti objavil tajne Nixonove posnetke. V knjigi Vojne Watergata je leta 1990 zapisal, da so med to afero medijska razkritja zgolj ponavljala tisto, kar so preiskovalci že vedeli. Tudi komunikologa Gladys in Kurt Lang, ki sta leta 1983 v članku Množični mediji in volitve merila vpliv medijev na javno mnenje, sta ugotovila, da so imeli novinarji odločilno vlogo le povsem na začetku afere, kasneje pa je bil kongres tisti, ki je Nixona prisilil k odstopu.

Ko sem leta 1994 poslušal Bernsteina na predavanju na univerzi Tennessee v Knoxvillu, je samokritično priznal, da so iz njega in Woodwarda naredili mit, a v kritičnih trenutkih ljudje po njegovem mnenju potrebujejo junake in malopridneže. Po njegovih besedah sta s kolegom pač imela srečo, da sta bila ob pravem času na pravem mestu. Takšno je tudi mnenje profesorja zgodovine novinarstva na univerzi Rutgers Davida Greenberga. Tudi če držijo trditve kritikov, da je sloviti raziskovalni par zgolj prepisoval uradne, a pred javnostjo skrite izsledke preiskave, so njuni članki prisilili FBI, da je nadaljeval preiskavo. »Ni jasno, ali bi FBI ali senat še naprej vrtala, če Washington Post ne bi ohranjal Watergata pri življenju,« je Greenberg zapisal v knjigi Nixonova senca.

Ko so se Američani prejšnji teden spomnili burnih dogodkov, ki so se začeli pred štiridesetimi leti, so se spet razvnele podobne razprave. Zato še vedno velja Feldsteinova ugotovitev izpred osmih let, da so odgovori na osnovna vprašanja o tem, kakšna sta bila vloga in učinek medijev in kako je škandal vplival na novinarsko poročanje, enako nasprotujoči, kakor so bili v času Nixona. Eno od vprašanj, ki še vedno buri duhove, je novinarsko navajanje neimenovanih dobro obveščenih virov. O vlogi »globokega grla« se je razvil skorajda enako močan mit kakor o požrtvovalnem raziskovanju dvojčka »Woodstein«, a kakor je ob 25. obletnici afere ugotovil eden od njunih takratnih urednikov Barry Sussman, je hkratno poveličevanje novinarjev in njunega informatorja protislovno. »Večja ko je vloga globokega grla, manjši so dosežki obeh poročevalcev,« je zapisal Sussman in poudaril, da je bil slavni anonimni vir »v osnovi povsem nepomemben za naše poročanje«.

Hkrati pa je Sussman, ki takrat še ni vedel, kdo je skrivnostni informator, priznal, da jih je globoko grlo namerno zavajalo, ko so se v raziskovalnih člankih lotili njegovih prijateljev. Zato navajanje pomembnežev, ki iz varnega udobja anonimnosti, a menda iz globokih moralnih razlogov razkrivajo največje skrivnosti, poraja še drugačna vprašanja, ki so povezana z novinarsko etiko. Kaj pa če je užaljeni in ponižani Felt slavni poročevalski dvojec zgolj izkoristil za lastne sebične interese in ga krmaril tako, da se je maščeval svojim nehvaležnim gospodarjem? Takšna je osnovno stališče novinarskega veterana Maxa Hollanda, ki je v knjigi Curljanje: Zakaj je Mark Felt postal globoko grlo? zapisal, da je Felt, ki je umrl leta 2008, pri »obveščanju« Woodwarda in drugih novinarjev uporabljal klasične protiobveščevalske metode, ki se jih je naučil kot agent FBI. Njegov namen je bil oblatiti svojega novopečenega šefa Graya in prepričati Nixona, naj njega samega postavi za uradnega Hooverjevega naslednika. »Nixonov padec je bil povsem nepričakovani rezultat tega Feltovega resničnega in edinega cilja,« trdi Holland.

Inflacija anonimnih virov

Eden od učinkov afere Watergate na novinarstvo je prava inflacija anonimnih virov, ki so se začeli pojavljati po vseh medijih. Če je pri tem sedma sila premalo kritična, bi to težko trdili za njen odnos do politike. Po aferi Watergate so začeli novinarji politikom postavljati bolj zoprna vprašanja, po mnenju nekdanjega izvršnega urednika Washington Posta Leonarda Downieja mlajšega pa je Watergate v temelju spremenil odnose med mediji in Belo hišo. A takšna vročica poročevalcev, ki si želijo Pulitzerjevih nagrad in na tihem sanjajo, kako jih bo na velikih platnih upodobil kak Redford ali Hoffman, ne le da lahko privede do pretiravanja, ampak utegne novinarje spremeniti v ljudi z misijo oziroma to, čemur se je nekoč v jugoslovanskem socializmu reklo družbenopolitični delavci. »Novinarji ne prenašajo le informacij, ampak jih tudi postavljajo pod vprašaj. Če imajo občutek, da jim politiki lažejo, se vržejo v boj, ponujajo politične rešitve in predlagajo kadrovske zamenjave,« je pred časom izjavil profesor politologije na univerzi v Virginiji Larry Sabato.

»Pokazalo se je, da vsi nismo mogli postati woodwardi in bernsteini, toda občutek o politični korupciji in dojemanje oblasti kot sovražnika je prevladal v redakcijah medijev po vsej državi,« je prejšnji teden zapisala komentatorka Kathleen Parker. Tak »neusmiljeni cinizem« se lahko po njenem mnenju sprevrže v še kaj hujšega - državo, v kateri ljudje nimajo vere in zaupanja v temeljne ustanove, od izvršne oblasti in kongresa do nekoč tako slavljenih iskalcev resnice v »četrti oblasti«, pa ne čaka nič dobrega. Glede na te katastrofalne posledice afere vseh afer se je po njenih besedah izkazalo, da Nixon ni bil kak tatič, temveč pravi ropar.

O vplivu medijev na javno mnenje in politiko - in nasprotno - se bodo kresala mnenja še dolgo po tem, ko bodo ljudje pozabili, kdo je bil Nixon in kdo sta bila junaka Vseh predsednikovih mož. Woodward je nekoč samokritično izjavil: »Trditev, da so mediji vrgli Nixona, je oslarija. Novinarji vedno odigrajo nekakšno vlogo, če so pasivni ali če so agresivni, toda velika napaka je, če jo pretirano poveličujemo.« Kakor bi rekel profesor Feldstein, se mitologija o medijih in Watergatu ne ohranja zato, ker bi bila resnična, temveč zato, ker hočemo, da bi bila resnična.

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se