Trgovina z begunci

»Kdor prihaja na čolnih in brez vizuma, se ne bo naselil v Avstraliji!« grozeče opozarja oglas, ki ga laburistična vlada v Canberri v več azijskih jezikih v predvolilni mrzlici zdaj dan za dnem objavlja v avstralskih in tujih medijih. V arabščini, v farsiju, urduju, paštuju, v hindujščini … V jezikih beguncev iz Iraka, Sirije, Palestine, Somalije, Afganistana, Irana, Pakistana, Burme, Šrilanke. V jezikih nesrečnih ljudi s čolnov, ki jih proti srečni deželi, kot pravijo Avstraliji, za velike denarje, z eno potjo zaslužijo tudi milijon dolarjev in več, prevažajo tihotapci iz Indonezije.

Vest vpraša: je to pravično?

Martin Luther King


Bela Avstralija ne mara priseljencev, ki so drugačne barve in ki sem prihajajo s čolni. Toda paradoks je, da se vlada v Canberri najbolj odločno brani beguncev iz tistih kriznih območij in vojn, kjer kot ena najzvestejših zaveznic ameriške vojne proti terorju v bistvu sama povzroča kaos in bedo.

Zdaj že nekaj let prihaja največ beguncev prav iz Afganistana. Lani jih je priplulo več kot štiri tisoč, do srede letošnjega julija pa že skoraj dva tisoč. Letos so jih na prvem mestu sicer prehiteli Iranci. Do srede julija jih je denimo prišlo že dobrih pet tisoč. Med njimi je veliko političnih beguncev, ki imajo vso pravico, po mednarodnem pravu in po avstralski zakonodaji, tod zaprositi za politično zatočišče. Toda vlada se jih brani z vsemi štirimi. Zavrača jih kot smetje. Ali kot pravita zgodovinarki Alison Bashford in Caroline Strange: odmetavajo jih kot (nevarno) eksotično sadje, ki ti ga zaplenijo na letališču, če ga prineseš iz tujine.

(Ne)srečna Avstralija

Avstralija se z ljudmi s čolnov vztrajno spopada že od aprila 1976, ko je v Darwinu pristala majhna barka Kein Giang s petimi Vietnamci na krovu. Nekdanji premier Malcolm Fraser je kasneje zaradi vietnamske vojne v Avstraliji resda naselil blizu sto tisoč beguncev iz Vietnama, toda vlada v Canberri je kljub tej potezi dobre volje v naslednjih letih odločno zaprla meje in že v kali zatirala vsakršne množične azijske poskuse bega v to srečno deželo, kot je Avstralijo nekoč poimenoval pisatelj in družbeni kritik Donald Horne. To znamenito frazo tod ponavljajo že leta, toda iz povsem razumljivih pragmatičnih razlogov ne v celoti. Iz stavka je namreč (ne)pričakovano izginilo nadaljevanje, v katerem piše, da tej srečni Avstraliji žal vladajo drugorazredni politiki, ki si nezasluženo delijo njeno srečo …

In te sreče nikakor niso pripravljeni deliti z begunci s čolnov, ki sem prihajajo iz najbolj revnih in od kriz in vojn razdejanih držav. Čeprav ti begunci predstavljajo le pičla dva odstotka nezakonitih priseljencev v državo, kot pravi Fiona Foley, ena najbolj znanih avstralskih aboriginskih umetnic. Večina ilegalcev namreč v Avstralijo prileti z letali. Z vsemi potrebnimi papirji. A mnogi med njimi ostanejo tudi po izteku veljavnosti vizumov. Toda ker so beli, nihče ne konča v taboriščih za begunce, kamor brez vsakršnega odlašanja pošiljajo tiste, ki sem prihajajo s čolni iz Indonezije.

Tudi tega bo zdaj konec. Premier Kevin Rudd, ki se je konec junija – po udaru zoper Julio Gillard – znova vrnil na najvišji položaj v vladi, je s predsednikom vlade sosedne Papue Nove Gvineje Petrom O'Neillom julija letos v Brisbanu sklenil nenavaden in za mnoge naravnost šokanten sporazum. Državi sta se namreč dogovorili, da bodo vse begunce, ki prihajajo v Avstralijo s čolni, poslej pošiljali k sosedom. Na Papuo Novo Gvinejo. Tam bodo nekateri med njimi dobili tudi politično zatočišče, če se bo izkazalo, da v resnici bežijo zato, ker jim strežejo po življenju.

Nova mrtvašnica

Kevin Rudd je s kolegom Petrom O'Neillom sklenil (predvolilni) trgovinski posel, ki je brez primere v svetu. Papua Nova Gvineja bo namreč v zameno za sprejem beguncev dobila precej denarja. Gre za približno 2,9 milijarde avstralskih dolarjev, ki jih bo vlada v Canberri iz žepov avstralskih dvakoplačevalcev preložila v obnovo papuanske infrastrukture. Najprej v obnovo bolnišnice v mestu Lae pa v gradnjo novih cest, v prenovo izobraževalnega sistema in ne nazadnje v gradnjo sodobnejšega centra za begunce na otoku Manus, kamor je Avstralija sicer že doslej pošiljala nezaželene prišleke iz Azije. Za začetek so tam najprej začeli širiti mrtvašnico. V njej je nedavno bilo prostora le za pet mrtvecev. A ker je žrtev med begunci vedno več, so njene zmogljivosti krepko povečali. V njej zdaj lahko leži do petdeset trupel …

Z begunci so doslej kruto ravnale tako rekoč vse avstralske vlade. Nekdanji konservativni premier John Howard je naravnost slovel po brutalnosti do nebelih prišlekov. V okviru tako imenovane pacifiške rešitve (Pacific Solution) je begunce najprej pošiljal na Nauru, droben otok, ki je za Vatikanom in Monakom po površini tretja najmanjša država na svetu. Na otok, ki za denar stori vse.

Otoška vlada je po vojni med Rusijo in Gruzijo pred petimi leti denimo prva priznala neodvisnost Abhazije in Južne Osetije, za kar ji je Moskva po neuradnih podatkih takrat odštela blizu petdeset milijonov dolarjev. Za denar že leta sprejema begunce iz Avstralije in jih bo »gostila« tudi v prihodnje, čeprav so razmere za bivanje v tamkajšnjem begunskem taborišču naravnost nemogoče. Ian Rintoul iz organizacije Refugee Action Coalition pravi, da je za več kot štiristo beguncev tam na voljo samo šest prenosnih stranišč. Strupena zmes nečloveških razmer in negotovosti. Avstralijo torej čakajo naložbe tudi v Nauru. Po nekaterih ocenah bo za te namene šlo nekaj sto milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja.

Malezija in Vzhodni Timor

Premierka Julia Gillard, ki je leta 2010 z nekakšnim notranjim pučem spodnesla Kevina Rudda, je imela dve ideji, kam pošiljati begunce. Najprej se je ogrela za Malezijo, nato za Vzhodni Timor. Obe sta propadli. Stari in novi premier Kevin Rudd si je tik pred volitvami omislil Papuo Novo Gvinejo in z njo po krutosti do beguncev posekal vse predhodnike iz konservativnih vrst. Od laburistov ni nihče pričakoval česa takšnega, toda Rudd je s to svojo potezo očitno hotel na svojo stran zvabiti tudi desne volivce. Toda veliko vprašanje je, ali se mu bo takšen volilni račun na koncu v resnici izšel. Tony Abbott, vodja opozicije, ki v zvezi z begunci ponuja še strašnejše scenarije (avstralska policija naj bi po njegovem že kar v Indoneziji, Maleziji in Šrilanki preganjala potencialne prišleke in tihotapce), je prepričan, da ne. Kdo ima prav, bo znano po objavi volilnih rezultatov 7. septembra.

Papua Nova Gvineja, ki je samostojna od leta 1975, je po svoje katastrofalna rešitev za begunce. Gre za eno najmanj razvitih držav, kjer vladajo korupcija, kaos in nasilje. To je država z drugo največjo smrtnostjo dojenčkov na svetu. Tamkajšnja skupnost težko sprejema prišleke, še zlasti ne tistih, ki niso iz Melanezije. Praksa je to že pokazala. Muslimani iz Irana, Iraka ali Afganistana se bodo v takšnem okolju težko prilagodili novemu življenju. Na to opozarja tudi nekdanji papuanski premier Sir Michael Somare, ki pravi, da odločitev Kevina Rudda ni dobra. Z ljudmi namreč ravna kot z odpadki, ki jih razvite države po ustaljenih receptih že leta prodajajo in vsiljujejo državam v razvoju.

Rasistična sramota

To je kajpak rasistična politika. Tako je menila tudi večina protestnikov, ki so se sredi avgusta zbrali na velikih demonstracijah v Sydneyju zoper vladno politiko do beguncev. Organizirala jih je socialistična stranka za enakost, ki je za ministre v Canberri med drugim pripravila predpražnike z napisom Welcome Refugees (Dobrodošli, begunci) in jim svetovala, naj denar namesto v taborišča za begunce raje vlagajo v izobraževanje. Med protestniki je bila tudi Alma Torlaković iz Bosne in Hercegovine, ki je v Avstralijo prišla še kot otrok. V devetdesetih letih. Skupaj s starši. Medtem je v Sydneyju že končala študij. Toda kot nekdanja begunka dobro ve, da je beg velikokrat edina možna rešitev iz vojn in kriz. Zato pravi, da bi morala vlada takoj ustaviti zdajšnjo vojno proti ljudem iz čolnov, ki nujno potrebujejo pomoč v stiski.

Toda tako ne meni le Alma Torlaković iz Banjaluke, ampak tudi velika večina razumnikov iz Avstralije in tujine. Stewart Motha, profesor prava iz Londona, ki je kot otrok pred skoraj tridesetimi leti po strašnem pokolu nad Tamilci zbežal iz Šrilanke v Avstralijo, se glasno sprašuje, kaj se je pravzaprav zgodilo s Kevinom Ruddom. Avstralija je namreč dežela priseljencev in beguncev. Gre pri tej vladni odločitvi za zanikanje lastne identitete? Je Avstralce mogoče sram lastne preteklosti? Stewart Motha je to Ruddovo potezo zato brez dlake na jeziku razglasil za psihotično destruktivnost …

Kdo je sploh Avstralec?

Kaj pravzaprav pomeni biti Avstralec? Mehrin Faruki, pakistanska Avstralka in prva muslimanka, ki je bila izvoljena v parlament (v zvezni državi New South Wales), pravi, da so edini pravi Avstralci samo staroselci. Aborigini. Vsi drugi, ki živijo tu, so priseljenci. Zato je podatek, da današnji prebivalci Avstralije govorijo kar 260 jezikov, popolnoma logičen. Več kot četrtina Avstralcev je bila rojenih v drugih državah, še najmanj petina pa je takšnih, pri katerih z one strani morja prihaja najmanj eden od staršev.

Zato je takšen odnos uradne politike do beguncev iz Azije, ki je sicer glavni trgovinski partner Avstralije (na prvem mestu je Kitajska, sledijo ji Japonska, Južna Koreja in Singapur), povsem skregan s pametjo. Desmond Mandersson, profesor prava iz Canberre, cinično pravi, da je z begunci podobno kot z drogami. Restriktivni ukrepi namreč ne pomagajo. Prej narobe, saj zgolj poslabšujejo stvari. Več je smrti in trpljenja in več profita pri tistih, ki tihotapijo begunce, saj prepovedi praviloma vselej zgolj povečujejo povpraševanje …

Toda politika ni pripravljena prisluhniti glasu razuma. V začetku avgusta so oblasti – v skladu z dogovorom med vladama v Canberri in Port Moresbyju – poslale na Papuo Novo Gvinejo, na otok Manus, prvo skupino ilegalnih prebežnikov. Tej pošiljki je v naslednjih tednih sledilo še nekaj konvojev. Toda sporazum ni ustavil toka beguncev. V prvem tednu po objavi novih pravil igre jih je s čolni znova prišlo več kot tisoč. In skupaj z begunci seveda prihajajo v Avstralijo tudi njihove travme, bolečine in kajpak smrti. Veliko čolnov namreč med potjo potone, in ker zanje nihče ne ve, je statistika o tistih, ki nikoli ne pridejo v Avstralijo, sila nepopolna.

Otroško truplo v morju

Vso Avstralijo je boleče pretresla zgodba drobnega, komaj deset tednov starega Abula Fazala Džafarija iz Afganistana, dojenčka, ki je utonil v brodolomu enega od čolnov z begunci. Tragedija se je pripetila 12. julija letos, dobrih sto navtičnih milj severno od Božičnega otoka (Christmas Island), ki je del avstralskega ozemlja. Tragedijo je preživelo 88 ljudi. Koliko jih je umrlo, ne ve nihče. Preživeli brodolomci vedo le to, da je bilo na dvanajst metrov dolgem čolnu več kot sto ljudi. Toda v reševalni akciji, ki je trajala kar nekaj dni, so v morju našli samo drobceno truplo dobra dva meseca starega Abula.

Brodolomce so sprva nastanili na Christmas Islandu, kasneje pa so jih prepeljali v taborišče za begunce v Melbournu. Na krovu letala je bila tudi majhna bela krsta s trupelcem afganistanskega otročka. Fotografija Marka Steina, dežurnega uslužbenca na otoškem letališču, ki je v zgodnji jutranji svetlobi odnesel krsto na letalo, je tistega dne obkrožila vso Avstralijo.

Abula Fazala Džafarija so pokopali na pokopališču Springvale v jugovzhodnem delu Melbourna. Pred tem so njegovo drobno telo po islamskih običajih umili v bližnji mošeji v Dovetonu. Pogreba dečka, ki ni dobil priložnosti, da bi odrastel in se igral z vrstniki, se je udeležilo nekaj deset muslimanov iz mesta in okolice. Predstavnikov države, ki tako kruto ravna s priseljenci iz Azije, ni bilo.

Družina umrlega Abula je preživela brodolom. Skupaj s staršema Masumo in Alijem Džafarijem tudi njuni trije starejši otroci, ki so zdaj ostali brez bratca. Proti Avstraliji so se podali na razpadajoči ladjici, v katero je sredi Indijskega oceana začela vdirati voda. »Tihotapci so nam obljubili, da nas bodo varno pripeljali v Avstralijo. Pa so nam lagali!« v solzah pripoveduje Masuma, mati drobnega Abula. »Ne zanima jih življenje ljudi! Po glavah jim rojijo zgolj misli na denar! Za trupla jim ni mar!« doda nesrečna Masuma, ki se z družino zdaj stiska v majhni sobi v Melbournu, njihovem začasnem zavetišču.

Džafarijevi so zaradi vojne najprej zbežali iz Afganistana v sosednji Iran. Oče Ali je tam pet let delal v nekem hotelu, po redni službi pa je bil še ulični prodajalec. Toda tudi življenje v Iranu ni bilo lahko. Zato so se povezali z nekim iranskim tihotapcem, ki jih je za 9000 dolarjev najprej spravil v Malezijo. Od tam so za dodatnih 7000 dolarjev prispeli v Bogor v Indonezijo, kjer so čakali na pot v Avstralijo.

Po dobrem tednu so se za novih 9000 dolarjev končno vkrcali na barkačo, ki naj bi jih popeljala v svetlo prihodnost. Toda kmalu se je izkazalo, da ladja ne bo zdržala poti. Bila je skorajda povsem preperela, tako da je že nekje na sredi poti do Christmas Islanda vanjo začela vdirati voda. Poti nazaj ni bilo. Nihče iz družine Džafari ni znal plavati, reševalnih jopičev pa še zdaleč ni bilo dovolj za vse. Starša sta poskušala obdržati otroke pri sebi, toda v kaosu, ki je nastal, ko je ladja začela toniti, se je dojenček materi izmuznil iz rok in morski tok ga je odnesel daleč proč. Čez nekaj dni so reševalci našli samo njegovo drobno napihnjeno trupelce …

Podobna, nič manj pretresljiva zgodba, se je v Avstraliji zgodila pred leti. Njen tragični junak je bil šestletni Šajan Badraje iz Irana, ki je četrtino svojega kratkega življenja preživel za bodečo žico taborišča za begunce v Woomeri, v južni avstralski puščavi. Nekega dne je bil priča samomoru rojaka, ki je nekje staknil nekaj bencina, se z njim polil in zažgal. Iz obupa, kajti v trdem življenju v taborišču Woomera ni videl prihodnosti ne zase in ne za svojo družino. Šajan je z grozo opazoval plamene, ki so požirali nesrečnika. »Mislim, da je mrtev!« je z otroškim glasom kriknil očetu. Ta je kasneje izjavil, da so to bile njegove zadnje besede. Od takrat ni spregovoril. Na papir je potem risal samo še bodečo žico …

Philip Ruddock, takratni minister, odgovoren za begunce, je po tragediji v Woomeri suho izjavil, da je za tovrstno otrokovo vedenje skoraj zagotovo krivo dejstvo, da Šajan v taborišču ni živel z materjo, ampak z mačeho. In da bo tako in tako moral v sirotišnico (tako kot mnogi aboriginski otroci), ker bodo očeta v kratkem izgnali v Iran. Kje je danes Šajan, ne ve nihče.

To ni Avstralija, to je Iran!

David O'Shea, eden najbolj znanih avstralskih novinarjev, je po sporazumu s Papuo Novo Gvinejo obiskal Indonezijo. Mesto Cisaruo, kakšno poldrugo uro vožnje od Džakarte, kjer na stotine beguncev iz Irana, Afganistana in Šrilanke čaka na pot v Avstralijo. Zaradi njih imajo največ dobička trgovci, ki prodajajo reševalne jopiče. Brez njih namreč ne preživiš brodoloma …

Zanimivo je, da je večina beguncev vedela za ukrepe avstralske vlade. Arif Huseini iz Afganistana, ki je doslej že sedemkrat poskusil priti v Avstralijo, pa so ga vedno zavrnili, je odvrnil, da bo poskusil znova. Tudi zato, ker je na Papui Novi Gvineji mir. »Šel bom tja. V Afganistanu je vojna. Zato sem pripravljen oditi kamorkoli, kjer je mir …«

Podobno so razmišljali tudi drugi Afganistanci, stisnjeni v majhni sobi skupaj z Arifom. Vsi hočejo v Avstralijo: »V Afganistanu in Pakistanu ni miru! Kam naj gremo? V katero državo?« Vsi so Hazarji, pripadniki naroda, ki ga v Afganistanu vsi po vrsti preganjajo. Tudi talibi. V enem nedavnih bombnih napadov v Pakistanu je umrlo blizu sto Hazarjev. Tistim, ki bežijo iz vojne, je pravzaprav vseeno, kje bodo končali kot begunci. Lahko tudi v Papui Novi Gvineji ali na Nauruju. Trgovci z ljudmi bodo zato kljub odločitvi avstralske vlade še naprej služili z nesrečo drugih. In čolni z begunci bodo še naprej pluli med Indonezijo in Avstralijo.

Iranska begunca, brodolomca, ki sta julija letos na srečo preživela tragedijo na morju in se zdaj zdravita v bolnišnici v Cisarui, Davidu O'Sheaju sprva kar nista verjela, ko jima je pripovedoval o odločitvi avstralske vlade, da bo poslej zavračala vse begunce, ki v državo prihajajo s čolni. Prebrati jima je dal reklamno sporočilo, objavljeno v vseh avstralskih medijih in v tujini, toda ko sta ga brala, sta nejeverno zmajevala z glavo. »To ni za naju. To sporočilo je lažno. Tega ni napisala avstralska vlada. To je zagotovo napisala vlada v Teheranu! Tako lahko govorijo samo v Iranu!« je bil odločen Džanami Masud.

Volitve kot referendum

Z nesrečnima Irancema, ki bržkone nikoli ne bosta prišla v Avstralijo, se po svoje strinja tudi svetovalka v indonezijski vladi Devi Fortuna Anvar. Če bo avstralska vlada v resnici odločno zavračala vse čolne z begunci in jih pošiljala nazaj proti Indoneziji, bo to v mednarodni skupnosti zagotovo sprožilo vrsto negativnih reakcij, kar ne bo dobro za vlado v Canberri. In kaj naj Indonezija stori z njimi? Naj jih nažene nazaj proti Avstraliji? »Ta pomorski pingpong se bo končal zgolj z novimi brodolomci in s še večjim številom žrtev! In za te smrti bosta enako krivi Canberra in Džakarta. Avstralija se ne bo mogla kar tako otresti krivde zanje!« svari Devi Fortuna Anvar.

Avstralska javnost se seveda zdrzne ob takšnih zgodbah. Mnoge ob tovrstnih tragedijah ljudi, ki umirajo na poti v boljše življenje, resno zapeče vest, toda politikov začuda nikoli. Prav zato bodo tokratne avstralske volitve neke vrste referendum o tem, kako naj država pravzaprav definira samo sebe. Dejstvo je, da v današnjem globaliziranem svetu sicer lahko zbežiš pred odgovornostjo, toda skriti pred njo se kljub temu ne moreš, opozarja profesor Desmond Mandersson. Politiki – in tudi volivci – imajo torej še teden dni časa, da prisluhnejo tovrstnemu glasu razuma.