Tribuna, malo drugačen časopis

Neumni ste vi, ki pišete Tribuno. Rade volje bi vas napokal v ta vaš »abotni« faks in ga pognal v zrak. Sprašujem se, iz katerih smeri pridejo tako znatno neuporabni kadri. Tako se glasi oziroma vidi majska naslovnica študentskega časopisa Tribuna. Ta »analitični« leteči kamen neimenovanega erudita, ki se je valjal po forumu študentov računalništva, so Tribunini likovniki (skupaj s širšim uredništvom) pobrali z intelektualnega dna in ga razpeli na toplo, oranžno podlago. Rezultat človeka z estetskega in moralnega vidika bega in plaši, časnikarska samoironija tustran Alp je pač redka stvar. Kakorkoli že, Tribuna vam, kakor avtorju zgornje modrosti, sicer lahko gre na moški spolni ud, toda prezreti je kljub temu ne morete. Oziroma kakor pravi njen trenutni neodgovorni urednik Robert Bobnič: »Bruc, ki pride na fakulteto, v roke takoj dobi cel kup tiskanih pizdarij, oglasov za raznorazne KMŠ-je in tako naprej. Ampak tam vidi tudi Tribuno. In če nič drugega, vsaj prepozna, da gre za malo drugačen časopis.«

Da gre za malo drugačen časopis, niso prepoznali samo zablodeli bruci, ljubitelji teoretskih hrestomatij in skozi nostalgijo reanimirani stari prdci, ampak tudi žirija 5. bienala vidnih sporočil Slovenije, kjer je Tribuna, z bivšim likovnim urednikom Aljažem Vindišem na čelu, (med drugim) prejela veliko Brumnovo nagrado. Hip zatem so strokovne aklamacije zagrmele še iz sosednjih krajev – na mednarodnem zagrebškem trienalu vizualnih komunikacij Zgraf si je sodobna inkarnacija legendarnega »cajtenga« prislužila še častno omembo.

»S srcem za nič denarja, ne za denar brez srca«

Uredništvo Tribune je v tretjem nadstropju štaba Študentske organizacije v Ljubljani. To je majhna, kot povprečna kuhinja velika soba, shizofreno natlačena z nekaj računalniki, v pakete vezanimi starimi izvodi, veliko uredniško tablo (na flukije), za to priložnost pa tudi z nekaj dodatnimi razmajanimi stoli, na katerih sedijo mladi oblikovalski fakirji Aljaž Vindiš (25), njegov naslednik Nejc Prah (22!) in priložnostno bolni urednik ilustracije Aljaž Košir - Fejzo (22!), ki, naslonjen na mizo, utripa v radioaktivni, zeleni avri. »Ne vem, kaj mi je. Glavobol imam, pa vročino. Daj, potipaj čelo.« (Čelo je na otip povsem standardne ohlajenosti ...)

Ob uvodnem vprašanju o tem, zakaj so se kot študentje vizualnih komunikacij akademije za likovno umetnost vrgli v močvaro časopisnega oblikovanja, v panogo, ki spričo krutih časov odmeva v zvokih odtekajočih novčičev, obupanih cehovskih mrmranj o ugašanju avtonomnega novinarstva in krikov ob številnih (ne)uspešnih digitalnih levitvah, se Fejzo prebudi iz vročičnega mrtvila in živahno zatuli: »Zato, ker nimamo za ajpod!«

»Zakaj?« za njim odvrne Vindiš. »Povsem iskreno zato, da pokažemo, da ostali samo jamrajo.«

Ostali?

»Ja, veliki komercialni časopisi ... Preprosto nočemo se zadovoljiti s tem, kar pri njih obvelja za časopis. Njihov glavni argument je, da bralcev karkoli drugega res ne bi zanimalo, ampak kako bi ti to lahko vedeli, če jim nikoli ni ponujena kakršnakoli alternativa? Ko začneš ugajati vsem, postanejo vsi časopisi enaki. V isti sapi pa poskušajo furati idejo 'brandinga', nekakšnega proizvajanja unikatov, ampak če so vsi enaki, kaj potem sploh prodajaš? In potem še pričakuješ, da te bodo ljudje brali? Na katerikoli novičarski portal greš, bereš iste novice, in to na isti način ... in to je potem objektivno novinarstvo? Fakof! Paj ne gre samo za vsebine, tudi oblikovno so vsi enaki.«

»Mah, ne no, saj so nam bili pri vsem tem skupaj za zgled, na njihovih napakah smo se učili,« barko v spravljivejše vode usmeri Fejzo. »Čez ta proces smo lahko veliko bolj dinamično popravljali tudi lastne napake. Tribuna ni perfektna stvar, gradi se sproti, predvsem pa nikoli ni ista ...«

Vsekakor se zdi, da se tribunaši, kljub honorarju, vrednemu dveh kilogramov zelja s tržnice, konjskim količinam dela in konstantnem puljenju za drobtine z državne mize, svetobolja otepajo kot hudič križa ... »A veš, kako bom rekel? Tribuno delamo s srcem za nič denarja, ne za denar brez srca!«

Na urednika ilustracije se v sekundi usujejo cukreno obarvani »oooji« in »aaaji« in nekdo iz drugega konca sobice grozansko zavpije: »Ja, kako si pa to lepo povedal, Fejzo!«

Ni si težko predstavljati, da bo vznesena poved kmalu končala na kaki steni. Če ne celo na naslovnici.

»Če gre za cifro o revoluciji, na naslovko ne boš dal Cheja«

Kljub nagrajenemu elanu Tribunine likovne ekipe, za katero vsi trije pobi poudarjajo, da je širšega sestava (»ne pozabi omeniti vseh bivših urednikov in fotografov, ilustratorjev in piscev!«) ter v konstantni navezi s »tekstovnim« uredništvom, se nenehno eksperimentiranje s formo na dolgi rok vseeno zdi podobno boju z mlini na veter. Za poklic oblikovalca pač velja, da naj bi bil inherentno vezan na naročnika in s tem na trg, Tribuna pa je kot »brezplačen, a ne zastonjski« medij na tem trgu vsaj bizarna anomalija, če ne celo kontrapunkt klasičnega produkta. »Res, če bi dali vse, kar se ta hip na svetu oblikuje, na en kup, bi bil bil rezultat 95 odstotkov reklam in embalaže na eni, in pol odstotka ostale produkcije na drugi strani. Ravno zaradi tega na Tribuno ne morem gledati kot samo na referenco – tukaj delam stvari, ki jih najveretneje ne bom mogel delati nikjer drugje,« pravi Nejc Prah, lasati likovni urednik s cigareto v desni in zelenim jabolkom v levi roki.

»Glede na velike časopise je Tribuna nekakšen 'research and development' tega, kamor oni ne grejo,« nadaljuje Vindiš. »Lahko ti povem, da te zaradi te izkušnje lahko folk drugače obravnava. Ne gre za aroganco, ker smo dobili nekaj nagrad, kurc gleda nagrade – važno je to, da že dve leti ponujamo ljudem plačano prakso. Naredili smo neke presežke v formi in vsebini, za katere časopisi trdijo, da jih zaradi financ sami ne morejo. Za to pravzaprav gre. Da rečeš, da se da. In če kasneje prideš na kakšno uredništvo, te tam mogoče ne bodo obravnavali kot cepca, ki je prišel nekaj kvačkat na napotnico, o čemer lahko zdajšnji bolonjski študentje samo sanjajo.«

Medtem se prostorček uredništva, sosledno z minutami žlobudranja in srebanja iz pločevink, simptomatično razrase v benigni oblak stihije, v katerega ljudje prosto vstopajo in izstopajo – posamezniki se verbalno petelinijo, bivši fotografski urednik Klemen Ilovar izvleče aparat in vsepovprek fotografira nastavljene obraze, nekaj tribunašev se, malomarno sedečih z miz, sporadično vključuje v debato. Saj, že preden človek sploh vstopi, ima zaradi haptičnega živžava občutek, da se za vrati (v abstraktnem, strogo kreativnem smislu!) veselo drsté lososi. Ali kaj takega ...

In ravno v takšnih trenutkih, v momentih nepazljivosti, ki se razpirajo sredi vigrednega razpoloženja, se v maso govorcev splača zalučati zlato jabolko – konkretneje, nasloviti povsem iskreno vprašanje; kaj je pravzaprav fora Tribuninega dizajna? Kaj je fora vseh teh okroglih člankov, slikovnih člankov, neskončnih člankov, kaj je fora plakatnih naslovnic?

»Fora? Po moje se najboljše stvari dogajajo takrat, ko ne ločuješ teksta in ilustracije,« odgovori Nejc Prah, »članki in likovna oprema tako nastajajo drugače in večkrat pridemo do velikih rešitev, ki lahko vse skupaj oplemenitijo. Podoba Tribune ni stvar likovnega urednika ali urednika ilustracije. Če bi se likovna ekipa Tribune preselila na kak drug medij, rezultat ne bi bil enak. Zahtevnost člankov v Tribuni prispeva k sami podobi. Če izhajaš iz teoretskih vod, sploh nimaš priložnosti, da bi produciral ustaljene podobe. Fora je v tem, da če gre za cifro o revoluciji, na naslovko ne boš dal Che Guevare ...«

Še ena kuzla za na konec

Morda se bo Tribuna v bližnji prihodnosti zaradi že tako ubornih, kronično usihajočih financ spet znašla v eksistencialnih težavah. Ali pa je to tako ali tako njeno naravno stanje, skorajda nujnost, iz katere se napaja njena legendarna zgodovinska trma? Oziroma, če po analogiji zlorabimo misel Rolanda Barthesa, naj bi bilo (tudi) časnikarstvo kot rdeči fosfor – najmočnejše, tik preden dogori. Če bi Tribuni, kakor do zdaj, uspelo mejno dogorevati še naprej, so »prostovoljski« tribunaši, tako likovniki kot pisci, še enkrat in tudi bolj tehtno zmagali.

Homologno s to plemenito mislijo se mladi oblikovalci tik pred koncem in za konec pri svojih sključenih 22 oziroma 25 letih na glas spomnijo začetkov pri Tribuni.

»Ja, mene je enkrat zjutraj klical prvi urednik fotografije Miha Erjavec,« začne Aljaž Vindiš, »ampak na žalost sem bil takrat malo nažgan, zato sem najprej rekel ne. Ko sem se čez tri dni spomnil, za kaj je pravzaprav šlo, sem ga poklical nazaj in mu rekel, da bi bil rad zraven.«

»No ja,« Fejzo pomigne proti Vindišu, »temule je enkrat med prelamljanjem člankov kuzla skakala v rit, pa je rabil še enega urednika ilustracije. Pa mi je rekel: Ejga, ti dobro rišeš za Tribuno, pa tak prilagodljiv si, kaj če bi probal? In tako sva tukaj na Tribuni začela skupaj preživljati noči in to je bilo to … Aja, saj res – a lahko, prosim, na koncu napišeš, da pozdravljam mamo?«