Tiskane izdaje
Trije mrtvi v mariborskem strelskem obračunu so spodbudili ljudski glas k sočutnim, a ne manj zgrešenim sklepom.
Ob tragičnih dogodkih se ne spodobi biti ciničen, pa če smo še tako dobronamerni.
Ubiti, umreti – oboje je strašno in nesmiselno. Toda zlagano je podeljevati v tem primeru še posebej smrti in umoru smisel, ta nadčloveški približek razumevanja nerazumljivega. Kot da smo bili v četrtek na sodišču, ki je sodilo ne storilcu, temveč družbi, ki ga je domnevno proizvedla.
Po besedah kriminologa dr. Dragana Petrovca – edinega, ki je ohranil trezno glavo in rekel karkoli ohrabrujočega – je Slovenija po številu nasilnih smrti na 100.000 prebivalcev na dnu svetovne lestvice.
Če preverimo konkretno: po podatkih Urada ZN za droge in zločine je leta 2010 na svetu v povprečju umrlo nasilne smrti 6,7 ljudi na 100.000 prebivalcev oz. 468.000 ljudi; Slovenija je bila tega leta s stopnjo 0,7 na tej neslavni tabeli približno 190. od nekaj čez dvestotih držav.
Mimogrede, ZDA so s podpovprečno stopnjo 4,7 nekje na sredini seznama – a še zelo daleč od najhujših držav z zelo visokimi dvomestnimi števili.
Slovenija je ob tem dogodku zlorabila dvojni umor in samomor in to zgroženo lažno solidarnost izkoristila za šimfanje države, kot da gre za davek na nepremičnine ali subfinanciranje alternativne radijske postaje – ne pa za smrt treh ljudi!
Najhujša manipulacija, ki jo lahko vidimo na televiziji, so hlastno razburjene ali depresivno neartikulirane izjave sosedov, sorodnikov, mimoidočih.
Le kdo ne bi verjel človeku, ki je bil priča nečemu tako groznemu ali vsaj vznemirljivemu? Le kdo bi si upal polemizirati z ugotovitvami mimoidočih, ko pa iz njih vendar govorijo pristna čustva? In le kdo bi si upal podvomiti v državljansko mentaliteto naključnih sosedov, ko pa so prav oni najbolj zvesti odjemalci vsebin, namenjenih indoktrinaciji o mačehi sociali?
Pozabite na statistične podatke, ekonomijo, domoznanstvo, dejstva, druga mnenja, gut feeling pametnejših in izkušenejših, žalost brez razloga, srečo brez zaslug, optimizem brez greha, pesimizem brez krivde ali le najpreprostejšo, četudi najbolj osovraženo nesposobnost empatije tistih, ki se slučajno brigajo le zase.
Tu zdaj govorijo čustva.
Čeprav je za Pop TV – ali za Janka Šoparja, da ne bom po nemarnem ne omenjal TVS – dovolj dober očividec vsak, ki je slučajno šel sto metrov in deset minut pozneje mimo, so to ljudje, ki za razliko od politikov nikoli ne nakladajo.
To so ljudje, ki jim je treba verjeti. Afekt je tisti, ki jim daje legitimnost. Nenavadno in neponovljivo naključje, ki se ga bodo spominjali vse življenje, jih je pripeljalo v situacijo, ko je vsaka približna hiperbola ne le resničnejša resnica, temveč ko je tudi nemogoče ne imeti prav.
Še več! To so ljudje, ki imajo razlog, da se ne znajo izražati ali da tako čudno govorijo. Njihova retorika je v bistvu del novice.
Toda del novice je tudi retorika tako imenovanih kompetentnih komentatorjev – od psihologov in strokovnjakov za varnostne vede pa vse do urednikov.
Namenoma pravim tako imenovanih. Mislim namreč, da so tudi oni del tabloidnega futra, ki ni vreden izobraženega in razgledanega človeka.
Kako zelo narobe je naš svet! Bojan Požar je med najpronicljivejšimi političnimi komentatorji, senzibilni in sočutni strokovnjaki za sociološke vede in približke pa so v prvih vrstah slovenskega socialnega senzacionalizma!
Poglejmo, kaj je ob dogodku povedala na Twitterju Katja Šeruga, odgovorna urednica Večera: »Toksična mešanica marsičesa je lahko današnji Maribor. Socialna bomba, ki je že počila, pogled v prihodnost pa meglen in prazen.«
In kaj je s tem povedala? Morda to, da je bila nekoč na Pop TV in da si na Večeru upa govoriti, kot da je Svet na Kanalu A?
No, po tej logiki je nenavadno, da ni število nasilnih kaznivih dejanj iz socialne stiske v Mariboru začelo naraščati že pred dvajsetimi leti ali več, ko se je potapljal TAM in so dobesedno tisoči delavcev izgubljali in izgubili službo.
Profesor kriminalistike na Fakulteti za varnostne vede dr. Bojan Dobovšek pa pravi: »Takšne zadeve so običajne v vseh družbah, ko ljudje v času krize in obupu posežejo po skrajnih ukrepih. To je po mojem mnenju odgovor državi, da naj poskrbi za ljudi, da se bodo v socialnem smislu počutili varno, da torej imajo službe, da imajo dovolj denarja za dostojno preživetje, da imajo dostop do zdravstvenih, socialnih in drugih storitev.» In še: »Moja ideja je, da je finančna kriza konstrukt, ki so si ga izmislili tisti, ki so to krizo ustvarili, s čimer opravičujejo svoja finančna kriminalna dejanja, da jih za ta dejanja ne bi preganjali.«
Pa je s tem res povedal, zakaj je človek – za katerega še niti ni nihče z gotovostjo potrdil, da mu je bila žrtev ali ena od žrtev res dolžna denar ali da mu ga res ni hotela (ne pa ne mogla) povrniti – potegnil pištolo in ustrelil delodajalca in njegovega sina?
Ne. Ni povedal. Še zdaleč ne. Povedal je približno to, kar so z različnimi besedami govorili vseslovenski vstajniki, pobudniki novih strank, podporniki alternative, voditelji vseh sindikatov in zvez društev upokojencev, mogoče celo Karl Erjavec (če je bil ravno v formi) ali katerikoli salonski levičar, ki prisega na samoumevnost in obilnost socialnih transferjev.
Povedal je to, kar ljudje hočejo slišati.
Za božjo voljo, človek je ubil človeka, od blizu, v afektu, najbrž iz nemoči, morda po krivici, zgodila se je človeška tragedija, snov za napeto in ganljivo kriminalko – profesor pa nam motive za umor razlaga s političnimi in ekonomskimi traktati o socialni državi in krizi!
In kakšna je to razlaga, če se z njo ne moremo vsi strinjati? Ali nam hoče z njo povedati, da smo brezbrižni do človeških tragedij, če je ne sprejemamo?
Mag. dr. med. Miran Pustoslemšek, vodja enote za forenzično psihiatrijo psihiatričnega oddelka UKC Maribor, magister etnologije in kulturne antropologije, ki se ukvarja s preučevanjem vplivov kulture na pojavnost duševnih motenj, pravi takole: »To je lahko nedvomno močan element ekonomske krize, signal hude socialne stiske. Ljudje ob tem, ko se politika ukvarja sama s sabo, ko obstruira izhod iz krize z ukvarjanjem z medsebojnim prestižem, postajajo še bolj nemočni. Ne vidijo izhoda, racionalna presoja hitro pade in prevladajo emocije.«
Ta je še kar benigna – toda ali ni tudi pri bolje preskrbljenih profesorjih tako, da »racionalna presoja hitro pade in prevladajo emocije«? Ali ni pravzaprav vsa Slovenija zgodba o hitrem padanju racionalne presoje in prevladi emocij?
Za konec pa hranim izjavo profesorja, ki najlepše od vseh ni nič povedal o tragediji v Mariboru: »Če bi se naši politiki v drugem razredu z vlakom pripeljali v Maribor,« pravi sociolog dr. Franc Trček, »in se sprehodili po različnih predelih mesta, namesto da s službenimi vozili pridivjajo v Maribor, se poslikajo pred novinarji in odpeljejo nazaj v prestolnico, bi mogoče vendarle spoznali, kaj se izven Ljubljane sploh dogaja. Videli bi nekoliko bolj realno sliko tukajšnjega življenja.«
Kaj pa je to bolj realna slika? Da so se v Mariboru pripravljeni pobijati med sabo, če je kdo komu dolžen keš? Na Levem bregu ali na Desnem? Kaj hoče sploh povedati? O čem vendar govorijo ti razumniki? Trije mrtvi, oni pa pizdijo čez politike, kot da jih je povozila vladna motorkada!
Če se zgodi tragedija, ki jo vsak po svoje poskušamo nekako razumeti – četudi je ne moremo –, potem bi moral vsak njen javni interpret prevzeti odgovornost za pametno in dostojanstveno razlago in se medijem navkljub zavezati, da te razlage morda sploh ne bo izrekel, če mu bo slučajno pač nedoumljiva.
