Tudi dokumenti, 
zaradi katerih so mi sodili, so bili ponarejeni

 Orožje, namenjeno Bosni in Hercegovini, je v Mariboru »čakalo« zaradi embarga, zanj pa je menda vedela celotna prva linija slovenske politike. Po trditvi takratnega obrambnega ministra Janeza Janše je bilo orožje najverjetneje namenjeno morebitni komunistični revoluciji v Sloveniji, nekaj dni po odkritju pa so bile vložene ovadbe zoper delavce varnostno-informativne službe. Njihov predstojnik je bil Silvo Komar, tedaj predstojnik mariborskega VIS. Uslužbenci VIS so nekaj časa preživeli v preiskovalnem zaporu, na sojenju v Mariboru pa je bilo ugotovljeno, da si niso prisvojili niti tolarja. Bili so izpuščeni, čeprav se je Janša tudi kot priča trudil dokazati, da je lastnik orožja Silvo Komar. Ker je Janša te dni na spletni strani svoje stranke spet zapisal, da sta z orožjem trgovala Milan Kučan in Silvo Komar, smo slednjega povabili na pogovor. Privolil je in tako po sedemnajstih letih molka spregovoril.

Kdo je pravzaprav »našel« to orožje, za katero so vedeli vsi takratni politiki prve vrste in na podlagi česar je nato Janez Janša, takratni obrambni minister, na tiskovni konferenci povedal, da je last komunistov in ne nazadnje vas samih? Mimogrede, posnetkov s te konference na RTV ni mogoče dobiti.

Ivan Janez Janša, takratni obrambni minister. Na mariborsko letališče se je pripeljal v spremstvu šefa carine, pripadnikov varnostnega organa ministrstva za obrambo (Vomo) in kriminalistične policije ter odkril orožje. Potem je na tiskovni konferenci javnosti orisal zarotniško naravo tega orožja. Razumljivo, da na RTV ni več nobenega materiala, ker bi s tem obstajal dokazni material. Moram pa reči, da se mi je doslej po vseh teh dogodkih in po izrečeni oprostilni sodbi edina opravičila novinarka Rosvita Pesek, saj me je po telefonu poklicala domov in se opravičila za vse izrečene neresnice na RTV Slovenija. Zanimivo, kaj?

Zgodba o mariborskem orožju se da razvozlati, pravite. Zakaj se doslej ni še nič razvozlalo?

Ključno je pomanjkanje politične volje. S tem, ko je Kacin načel vprašanje o poročilu, ki ga je oddal Janez Janša in ki je pravzaprav sestavek laži, se je neka volja izkazala. A ta mora dobiti še širšo podporo.
Kolikor poznam stvari, se s Kacinom popolnoma strinjam. Ko se je praznilo skladišče v Ložnici, denimo, je 15 kamionov iz Hrvaške na mejnem prehodu Zavrč stalo tako dolgo, dokler niso bili izdani vsi dokumenti za prevoz orožja na Hrvaško. Dokler nismo prejeli potrdila od obrambnega, notranjega in zunanjega ministrstva, kamioni niso prečkali državne meje. Ne glede na to, da je takratni šef obveščevalne vojaške službe Andrej Lovšin, ki so mu morali plačati za predano orožje, zahteval, da mora orožje brez ustreznih soglasij prek meje. Transportov ni spremljal samo en pripadnik varnostno-informativne službe (VIS), predpisana je bila namreč stroga procedura, ki smo jo v naši službi dosledno spoštovali. Zdelo se mi je potrebno, da se tudi po končani vojni, ko ni šlo več za orožje za Slovenijo, dosledno spoštujejo veljavni predpisi, ki so urejali transport in trgovino z orožjem, da ne bi prihajalo do morebitnih zlorab. Ko smo dobili ustrezne dokumente, so kamioni lahko šli čez mejo. O tem mora obstajati ustrezna dokumentacija in s tem tudi dokaz za gotovinsko poslovanje pri prodaji orožja. Jasno pa je bilo tudi povedano, da vso trgovino z orožjem v imenu države izvaja obrambno ministrstvo. Mi s trgovino nismo imeli nobenega posla. Služba, katere del sem bil – to lahko trdim tudi za svoje najožje sodelavce –, se s trgovino z orožjem ni ukvarjala. Nismo niti izbirali ali naročali orožja, niti ga plačevali ali preprodajali naprej. Izvajali smo zgolj operativne naloge protiobveščevalne zaščite na podlagi navodil in ukazov vodstva službe. Na meji smo ščitili zadeve ter skrbeli za to, da ni prihajalo do zlorab in nezakonitosti.

Pa vendar je teh 130 ton orožja povzročilo veliko razprtijo. Kdo so bili ljudje, vključeni transport orožja, ki je na koncu pristalo v Mariboru?

Po tem, kar je bilo kasneje objavljeno in kar je potrdil tudi Hasan Čengić kot priča, so bili v to zgodbo poleg Slovenije, ki je ponudila začasno bazo pred prevozom v BiH, vključeni: Avstrijec Dieter Hofmann kot glavni organizator, prevoz so izvajali ukrajinska letala in helikopterji, zadeva je prišla iz Sudana – od zaveznika, ki je takrat zelo tesno sodeloval z ameriško Cio, orožje pa je bilo kitajsko. Pri taki organizaciji in zasedbi domnevam, da ni šlo za zaroto nekdanjih komunistov, kot je trdil Janša, temveč za kamuflirano pomoč »velikega brata« bosanskemu narodu, da bi zdržal pred navalom srbske militantne vojske, ki je ogrožala obstoj bošnjaškega naroda in obstoj BiH.

Od kje potem ideja, da je orožje namenjeno za državni udar?

To je Janševo »konfabuliranje«. Njegova izjemna domišljija, ki je značilna zanj, je pripeljala do tega, da si je neko zgodbo pač moral izmisliti za dosego njegovih političnih ciljev.

Kako se spominjate tistih časov? Slovenija se je ločila od Jugoslavije in neko orožje smo vendar morali imeti. Je takrat, ko bi vsi morali stopiti skupaj in pomagati drug drugemu, zaslužkarje pognalo v trgovanje z orožjem? Jih je gnal notranji vzgib ali je apetit prihajal od zunaj?

Slovenija je zagotovo potrebovala nekaj dodatnega orožja za zavarovanje osamosvojitvenega procesa. V tem procesu se je namreč zavedala, kako daleč lahko gredo stvari, zato smo v pripravah na osamosvojitev pred drugimi republikami bistveno prednjačili. Sodim, da se nekateri na Hrvaškem ali v Bosni sploh niso zavedali posledic, ki lahko nastanejo zaradi procesa osamosvajanja, vključno z oboroženimi spopadi. Ko so te posledice nastale, je JLA uspelo pobrati že veliko orožja; v Sloveniji jim to ni uspelo. Bili smo dobro organizirani in stvari so bile že na začetku takšne, da JLA niti ni bila sposobna tako reagirati, kot je reagirala kasneje v Bosni in Hrvaški. Takrat je vse govorilo v naš prid.
Želeli pa smo se zaščititi tudi tako, da pomagamo novonastajajočim državam na jugu, in smo jim pomagali tudi pri oboroževanju. A ker so te reči zelo »sladkosnedne«, je najbrž marsikoga zamikalo. Danes je videti, da sta marsikoga v nedovoljeno trgovino zavedla odsotnost nadzora države in pomanjkanje lastnih etničnih standardov. Vendar so tudi države na vzhodu, ki so razpadale, opazile priložnost zaslužka, saj je trgovanje z orožjem vselej dober posel in cene tam, kjer je embargo, visoko poskočijo. Tako se je stvar začela. Kolikor vem, je Slovenija takrat dejala, da je sosednjim državam (Hrvaški ter Bosni in Hercegovini) treba le ponuditi pomoč, ne pa je tudi prodajati. Ampak dejansko so se nekateri – ni mogoče, da bi bilo drugače – v imenu te države ukvarjali tudi z nelegalno trgovino z orožjem. Vsa pooblastila je imel Ivan Janez Janša in njegovo obrambno ministrstvo, nekaj tudi ministrstvo, ki ga je vodil Igor Bavčar.

Slovenska politika je takrat torej vedela, da je humanitarna pomoč v bistvu orožje?

Slovenska politika je takrat zelo načelno rekla, da bo pomagala Bosni, ki se osamosvaja. Tega, da bi odkrito rekla, da bo pomagala z orožjem, že zaradi embarga ni mogla povedati na glas. Drugo pa: če bi ta država res vozila humanitarno pomoč, bi to vendar počela z Rdečim križem. Ne pa, da so zadeve dali v naše varstvo. In koliko orožja je šlo skozi prizmo slovenskega osamosvajanja, takrat, ko so bili boji že zdavnaj mimo! Janša pravi, da je bilo takrat vse v redu. Ni res! Preveč je nerazčiščenega s prevozi orožja v Slovenijo in prek nje. To, kar te dni govori Tomulić, verjamem. Verjamem, da so Hrvatje stiskali zobe, ko so Janševi predstavniki zahtevali plačilo.
Pa še to: Janša govori o Ivanu Čermaku kot o nekem uradniku. General Čermak je bil glavni logist hrvaške vojske. To ni bil nečasten človek. Pri preganjanju in etničnem čiščenju so res šli predaleč, zaradi česar bo tudi nosil del odgovornosti. Vendar ko sem ga v gospodarstvu srečeval kasneje, mi je velikokrat z zelo stisnjenimi zobmi govoril o tem podkupovanju.
Veste, v trgovini z orožjem kar mrgoli umazanih stvari. Ko pa se priključi še nekdo, ki hoče pri tem dodatno zaslužiti, je mera polna. Srečeval sem se z nekaterimi Bosanci in nikjer nisem doživel nobenega očitka. Slišal pa sem veliko gorkih besed o ravnanju pripadnikov takratne skupine ljudi iz Janševih krogov, ki da so kar dobro zaračunavali. Vendar se v raziskovanje tega ne bom spuščal. Za to imamo organe, katerih pristojnost je tovrstno raziskovanje. Janša, denimo, je zadnjič zanikal obstoj kakršnih koli računov v Avstriji: to ni res. En račun se je – to je vse zapisano v dokumentih – imenoval Dragica. V Beljaku so bili računi teh fantov, v Beljaku.

Ste bili seznanjeni s temi računi?

Mi smo bili popolnoma odrinjeni od teh stvari. Mislim, da so nalašč naredili tako, da naša služba teh reči ni mogla videti. Če želiš stvari skriti, bosta zanje vedela le eden ali dva človeka. Če pa želiš preprečiti zlorabe, morajo vedeti najmanj trije. Če bi tedaj želeli vzpostaviti nadzor nad poslovanjem z orožjem, bi morali odločati najmanj trije: predstavnik obrambnega, notranjega in finančnega ministrstva. Pa se kdaj omeni finančno ministrstvo?

Čermak je prek svojega odvetnika za nikal navedbe Marina Tomulića, da je leta 1991 v Luki Koper pri uvozu orožja za Hr vaško Janši izročil podkupnino. Verjamete tem njegovim zdajšnjim besedam, glede na to, da je o tem pred leti pritrdilno govoril tudi vam osebno?

V tej zgodbi je sodelovalo več oseb in najbrž lahko pričakujemo, da se bo oglasil še kdo. Potem bo lažje ugotoviti, kaj je resnica.

Ste vi vedeli, da se pod pretvezo humanitarne pomoči v kontejnerjih skriva orožje?

Varnostno-informativna služba ni bila zasebna služba, zato je bilo treba v primeru, ko je VIS varoval transport ali objekt, sprejeti precej dokumentov. Vodstvo VIS je očitno te imelo, da je lahko naložilo izvajanje aktivnosti. Mi, ki smo na mariborsko letališče dobili zabojnike, smo bili zadnji, ki smo izvedeli za to, kaj se bo pripeljalo v Slovenijo. Najbolj sprevrženo v zgodbi je, da Janša vedno znova obtožuje mene, da sem jaz trgoval z orožjem. Nekdanji podpredsednik njegove stranke, gospod Brejc, je bil moj predstojnik in bilo bi prav, da ga Janša enkrat temeljito vpraša: »Ti, Miha, se ti spomniš, kaj je bilo v tej zadevi?« Vsi procesi, ki so bili sproženi v tej zadevi, so se končali z oprostilno sodbo. Nihče od nas ni bil nikoli obsojen niti zaradi trgovine z orožjem niti za zlorabo službenih pooblastil. Janša pa nenehno ponavlja to svojo neresnico. Poenostavljeno povedano, mene in moje sodelavce, ki smo bili javni uslužbenci in smo izvajali naloge na osnovi jasnih ukazov, je zlorabil za politične obračune med političnimi veljaki.

Zakaj si je izbral prav vas?

Pred prihodom na VIS sem bil izvršni sekretar v centralnem komiteju zveze komunistov Slovenije, pristojen za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. V procesu demokratizacije, torej v času pred osamosvojitvijo, sem se z Janšo veliko srečeval na raznih tribunah in nazadnje tudi na Radiu Študent, preden je odšel na prestajanje kazni. Tam sva izmenjala mnenja o tem, kaj je slovenska pravna država, o kateri je Janša tako kot danes razlagal, da je nepravna. Po Janševi percepciji sem predstavljal oblast, on pa novo nastajajočo opozicijo. Svojo travmo, ki jo politični in splošni javnosti prodaja tudi danes, je tržil že takrat. Mislim si lahko, da ima Janša iz tistega obdobja očitno neke travme in da njegova preteklost ni tako svetla. Na to kaže že, da vseskozi govori čez pripadnike preteklega režima. Njegov življenjepis, ki sem prebral pred kratkim, pa priča o marsičem nasprotnem. Ima kar zgleden življenjepis pripadnika komunističnega režima, kot on to imenuje. Publicirane pa so bile tudi nekatere njegove pritožbe proti izključitvi iz partijske organizacije, katere član je bil.

Vendar ta sistem Janše nekako ni želel sprejeti.

Ja, to je njegova travma. Sistem pa ga je zavračal zato, ker je bil v svojih pogledih in načinu tako radikalen, da je bil že takrat destruktiven in moteč za okolico. Ta ga je prav zaradi tega tudi izločila. Ne nazadnje Janša ni imel težav samo v zvezi komunistov, temveč – spomnite se – tudi v ZSMS. Mislim, da je Janša v svoji politični zgodovini nekajkrat »pokleknil«. Ko se je začelo postavljati vprašanje o trgovini z orožjem, v kateri je po mojem osebnem prepričanju deloval, je takrat, ko bi moral odgovarjati na vprašanja, odkril orožje na mariborskem letališču. Preusmerjanje pozornosti, nič drugega!
S tega stališča in zaradi moje osebne karierne poti sem bil jaz zelo primerna tarča. Na neki način sem predstavljal pripadnika bivšega režima, s katerim bi lahko obračunal, saj me je glede na moj položaj v ZK pred prihodom v VIS povezoval s širšo socialno in družbeno mrežo. Naj pa povem, da so pred tem dogodkom k meni prihajali nekateri z grožnjami, da naj sodelujem z njimi. Prihajali so s pobudami, da bo poskrbljeno zame, če bom takratnega predsednika države Milana Kučana obtožil trgovanja z orožjem. Seveda tega nisem bil pripravljen storiti in zgodilo se je mariborsko orožje.

Grozili so vam?

Grozili. Ker pač nisem popustil. Jaz bi moral kolaborirati in sodelovati z Janšo, potem bi bilo vse v najlepšem redu. Veste, eden od Janševih odposlancev je, ko je prišel k meni trgovat in se je nanj skliceval, ponujal celo ambasadorsko mesto.

Lahko poveste imena teh ljudi?

Pustimo jih za zdaj. Ko smo že pri tem, naj še povem, da Janša pozablja na eno stvar: med osamosvajanjem sem bil edina civilna oseba, ki je vodila obrambno koordinacijo na pokrajinski ravni, povrhu sem pa še vodil VIS v Mariboru. Glede na navedeno vlogo je ta služba imela pomembno vlogo pri osamosvojitvi, a tega ji danes nihče noče priznati, in ko govorijo o zaslugah – teh nisem bil nikdar deležen.

Dobili ste častni znak Republike Slovenije.

Ja, malo preden se je prvi predsednik Kučan upokojil. Ampak če pogledate vse druge komandante, ki so v štabih teritorialne obrambe delali to, kar je odločila koordinacija, verjetno le nisem tako zanič opravil svoje vloge v osamosvojitvi. Sklep o vodenju koordinacije, ki sta ga podpisala Janša in Bavčar, še vedno hranim. V času pred pekrskimi dogodki sta Janša in Bavčar iz Ljubljane dan za dnem klicala, kaj se dogaja in kako bodo stvari potekale. On je spraševal mene in moje sodelavce na VIS, saj v tistem predvojnem času v Ljubljani niso vedeli, kam stvari peljejo. Veste, jugoslovanska vojaška protiobveščevalna služba je takrat na veliko manipulirala z delavci iz drugih republik, hoteli so zanetiti socialne nemire. Socialno bombo, ki bi se dvignila zoper tedanjo slovensko oblast, so sprva želeli aktivirati v Mariboru. In ko smo to razlagali Ljubljani, tega pristojni sprva niso razumeli. In če smo že pri tem: pekrske dogodke smo reševali v Mariboru, omembe vredne pomoči od drugih ni bilo. Ko se je končevala vojna, se je hkrati s tem povečeval boj za zasluge. A na proslavah v prvih vrstah ni bilo tistih, ki bi po etičnih pravilih tja tudi sodili.

Imate kakšne dokaze o tem, da so vas Janševi ljudje res nagovarjali k temu, da s ponarejenimi dokumenti diskvalificirate Milana Kučana?

Saj ni šlo za ponarejene dokumente. Trditi bi moral, da sem po nalogu predsednika Kučana trgoval z orožjem za BiH. Če malo poenostavim.

Lahko imenujete vsaj enega od teh ljudi?

Mislite, da bo kdo priznal? Zapisniki o takih stvareh pa tudi ne obstajajo.

Kaj pa očitek o državnem udaru?

Poglejte, če se Janša ne bo opravičil – pred kratkim sem v zvezi s trgovino z orožjem na spletni strani SDS spet prebral moje ime –, bom posegel po pravnih sredstvih. Po 18 letih nenehnega obtoževanja, da sem zlorabil svoj položaj, da sem trgoval z orožjem in pripravljal državni udar, imam tega resnično dovolj. Naj povem še enkrat: Janša ima ob sebi nekdanjega podpredsednika svoje stranke, ki je bil moj predstojnik. On je vedel vse o tem, kaj smo v službi delali in kakšne so bile moje naloge. On je kot predstojnik odločal o vsem in odgovarjal za to. Naj Brejca obtoži, da je trgoval z orožjem! On se je namreč dogovarjal s predstavniki bosanskih oblasti in on je določal, kdo bo kaj pripeljal in kako bo to izvedeno. Meni je bilo predstavljeno, da gre za humanitarno pomoč, da je o vsem obveščena slovenska vlada, da je posredovano obvestilo ambasade Bosne z Dunaja ter da je o tem obveščen predstavnik slovenske vlade, podpredsednik za družbene dejavnosti in humanitarno pomoč, Jože Pučnik. Ter še, da so vse stvari urejene.

In potem naenkrat strela z jasnega: orožje je bilo razglašeno za vašo last.

Da. In vsi so takrat naenkrat čudežno ugotovili, da z orožjem nimajo nič in da o njem nihče nič ne ve. Takoj sem vedel, da gre za politično igro. A sem vseeno misli, da je takšen način političnega obračunavanja že zdavnaj presežen, da se po represivnih sredstvih in diskvalifikacijah ne bo posegalo. Očitno sem se motil.

Na sodišču, kjer ste bili spoznani za nedolžnega, ste se branili z molkom. Zakaj?

Takrat so bile stvari take in bilo bi najbolj neumno, če bi se sam tepel z vsem sistemom. Niti en predstavnik države takrat ni rekel, da je država v tej zgodbi dejansko nastopala oziroma da je Janševa trditev absurdna. Niti eden. Nikogar ni zanimalo, ali je ta država, ki se je pred kratkim osamosvojila, sposobna državniške drže. Njeni predstavniki so zaradi lastne politične perspektive dali na tnalo ugled države.

Niti Kučan vas takrat ni »pokril«?

V tej zgodbi je bil on tarča. Ne, nihče me ni pokril. Bil sem sam proti vsem. Hvala bogu, da tako rečem, je bilo sodišče toliko razumno, da ni privolilo v to umazano igro in so počakali na glavno pričo, ki je prišla in vse povedala. Sicer pa: ali ni to absurdno, da bi en sam človek trgoval z vsem tem orožjem? Pa še državni udar da bi pripravljal? Janši takrat očitno ni bilo nič sveto. Niti država, na katero tako prisega. In država je imela takrat odlične nastavke. Bila je kredibilna, demokratična in bila je pravna. Po tej poti smo šli v novo državo. Potem so se pa stvari začele; zato da bi si nekdo pridobil vpliv in da bi eliminiral svoje politične nasprotnike, si je izmišljeval in sledile so zgodba na zgodbo, laži na laži. Vse do danes, do te zgodbe okrog arhivov, kjer je absurdno, da nekdo reče, da pri očitnem ponarejanju dokumentov ni znakov kaznivega dejanja. Če se vrnem malo nazaj: tako so bili ponarejeni tudi dokumenti, na podlagi katerih je Janša takrat utemeljeval, da je v zabojnikih orožje. Obstoječe dokumente vojaške obveščevalne službe, ki so se nanašali na druge stvari, so priredili za to, da so dobili informacije. Z obrambnega ministrstva so mi, ko sem prišel nazaj v službo, dokumente poslali v vpogled. Poslali so mi tako ponaredke, ki jih je ponaredila vojaška obveščevalna služba, kot originale. Dve leti po »odkritju« tega orožja je takratni predstojnik Sove na obrambno ministrstvo poslal uradni dopis, naj pojasnijo razlike v dokumentih. Odgovora ni bilo nikoli.

Mar ti dokumenti še obstajajo? Kje bi jih bilo mogoče najti?

Najverjetneje v arhivih ene in druge službe.

Vi ne razpolagate z nobenim takšnim dokumentom?

Ne, dokumentov nikdar nisem jemal.

Takrat, neposredno po razkritju »vašega« orožja, sta se v mariborskem studiu RTV z Janšo nameravala soočiti. Pa se nista. Kako to?

Zagotovljeno mi je bilo, da se bova soočila, vendar Janše ni bilo blizu. Oglasil pa se je Brejc in dejal, da ne verjame, da sem jaz trgoval z orožjem. Ampak tega Brejc ni nikdar več ponovil. Bilo bi pa prav, da to ponovi zdaj in da gospodu Janši razloži, kako in kaj je bilo! Mislim pa, da mu veliko ni treba razlagati. Le svojo resnično vlogo v zadevi naj pojasni.

Kup orožarskih afer je. Pred mariborskim je bilo še brniško orožje, danes je Pa tria. Vedno je v središču zgodbe Janez Jan ša. Medtem ko on zadeve vztrajno zanika, tudi nasprotni strani še nikdar ni uspe lo ničesar dokazati. Niti organi pregona v vseh teh letih niso ničesar pripeljali do sodnega epiloga.

Ali pa niso hoteli. Poglejte denimo današnje sprevržene besede o tem, da je nekdo po pomoti napačno sestavil dokumente in da tukaj ne gre za ponarejanje in diskvalifikacijo. To je približno tako kot v mojem primeru, zato sem se branil z molkom. Dokler je stvar na ravni politične razprave, lahko govorimo o vsem na vse mogoče načine. To Janša počenja! Ko pa stopiš pred sodne organe, takrat štejejo zgolj dejstva, listine, dokazi in izjave. Tukaj so druga pravila in tukaj se ne moreš zgolj opravičiti javnosti, ki je brala tvoj dokument na tvoji spletni strani, temveč tudi tistemu, na katerega se je nanašal. Pri nas je politična kultura na ravni kavarniških prepirov. Pri nas ne poznamo odgovornosti politikov za izrečeno laž.
Janša funkcionira po komandnem sistemu. Boleha za tem, da ne bi sedel v drugi vrsti. Potemtakem z lahkoto razumemo, da ni od strani opazoval, kako drugi trgujejo z orožjem. Da bi to trgovino le pokril? Dvomim. Glede na izjave nekaterih njegovih sodelavcev sklepam, da je vselej o vsem odločal on. Je bil pa toliko previden, da se pod nič ni podpisal. In borec za pravno državo je bil vselej takrat, kadar je mislil, da ga je država ščitila. Ko mu je bila na poti, takrat pa je govoril, da je treba upoštevati voljo ljudstva.

Kam je potem izginilo to »mariborsko« orožje?

Ne vem. Odkrito. Mislim pa, da je takrat romalo v skladišča teritorialne obrambe, kaj se je z orožjem zgodilo po tem, pa res ne vem.

Glede poslovanja z gotovino pri nabavi orožja se je sprva zatrjevalo, da tega ni bilo. Janša je šele v času Mogetove preiskovalne komisije priznal, da z gotovino vendarle so poslovali. Z gotovino, ki ni nikjer zavedena.

Večina trgovine je potekala v gotovini. Preden je bil kamion naložen, je prišel šofer s kovčkom denarja. Pa saj so se pripadniki Morisa takrat hvalili, kako so preštevali vreče denarja. Še takrat, ko so se selili, so menda eno pozabili na podstrešju. Kdo je tja odnesel denar? Čistilke? Dajte no.

Kje so dokumenti, dokazi o tem?

Mislim, da jih pri nas ni in da so jih uničili. Morda kaj od tega obstaja v arhivih kakšnih služb notranjega ali obrambnega ministrstva. Tega bi se moral nekdo lotiti sistematično. Država bi morala sprejeti ustrezne sklepe in delovni skupini strokovnjakov naložiti, da bi stvari razčistila do konca. Ampak, kot sem že dejal, za to mora najprej obstajati politična volja. Te pa doslej ni bilo, saj o tem govorijo le posamezniki, ki so bili zaradi tega ustavljeni ali so bili izločeni ali stigmatizirani kot neprimerni.

Po razglasitvi sodišča, da ste nedolžni, ste se torej vrnili v službo.

Po suspenzu, ki je trajal nekaj več kot trinajst mesecev, sem se vrnil v službo, saj sem hotel delovno in profesionalno zadoščenje. Kasneje, ko se mi je ponudila priložnost, sem odšel v gospodarstvo, saj v okolju, kjer nisi zaželen ali si onemogočen, da bi bil lahko profesionalno učinkovit, ni prijetno delati.

Vam je jasna celotna trgovina z orožjem?

Dokler je bila vojna, se mi je zdelo razumljivo, da je bilo treba v Slovenijo pripeljati orožje. Vsaj za te začetke menim, da so procesi potekali v skladu z etičnimi in profesionalnimi pravili in ne moremo govoriti o zlorabah. Po koncu vojne v Sloveniji, in ko se je vojna razplamtela v sosednjih republikah, pa s temi procesi nisem bil več seznanjen. Vso organizacijo v zvezi s transporti in pomočjo z orožjem so izvajali pripadniki Morsa oziroma Andrej Lovšin kot predstojnik Voma [vojaške obveščevalne službe], ki je s svojimi ljudmi praznil skladišča. To lahko z gotovostjo trdim za skladišče Ložnica, ki je bilo na območju VIS Maribor. Če je šlo zgolj za brezgotovinsko poslovanje, naj predložijo prevzemnice in dokazila o hrvaških nakazilih na račune.

Se bo ta zgodba z orožjem sploh kdaj končala? Miha Brejc, denimo, je na sredinem Vročem stolu predlagal, naj se politiki pogovarjajo o bolj pomembnih temah, kot je orožarska zgodovina. Verjetno se strinjate, vendar ali so naši politiki po vašem sposobni pogovora o »čem novem«, ne da bi zaključili 17-letno orožarsko debato?

Seveda se strinjam, da Slovenija bolj potrebuje pogovor o prihodnosti kot o preteklosti. Vendar ali ni zanimivo, da to predlagajo politiki, katerih vloga v preteklosti ni docela pojasnjena in bi utegnila biti celo problematična? In ali ni zanimivo, da se razprava o preteklosti vedno sproži takrat, ko se Janši postavi določeno vprašanje, za katero on kot politična oseba ne da ustreznih odgovorov? Potem se zadeva vedno sprevrže v razpravo o preteklih dogodkih, o zgodbi iz zgodovine in on spet lahko govori, da ga to res ne zanima in da bi morala obstoječa oblast dajati odgovore na vprašanja prihodnosti. Naj vam ponazorim z anekdoto iz mojega življenja: takoj po naši vojni sem dobil spisek nekaj sto ljudi, ki bi jih bilo treba tako ali drugače spraviti iz Slovenije. To so bile vojaške osebe, seznam pa je naredila Lovšinova vojaška obveščevalna služba. Ta spisek sem lepo vrnil Brejcu, svojemu predstojniku, z odgovorom, da če smo prej potrebovali 50 let za spravo, je meni sedaj dovolj 14 dni. Jaz tega ne bom delal, sem dejal. Kasneje se s tem res nismo ukvarjali mi (VIS), temveč Vomo. In potem, nenazadnje, smo dobili izbrisane, ki niso nastali po naključju.

Ampak?

Najbrž se je nekdo odločil, da bo zmanjšal število prebivalstva v Sloveniji.

Kdo?

Najbrž ne tisti, ki trenutno popravljajo krivice, se vam ne zdi?