Tiskane izdaje
V drugi polovici enajstega stoletja pr. n. št. se je v Palestini zgodil eden najbolj slavnih dvobojev. V neenakopravnem boju sta se spopadla do zob oborožen in nepremagljiv velikan ter droben mlad pastir iz Betlehema. Nepričakovano je pogum premagal silo. Zgodba o Davidu in Goljatu je zato prispodoba o tem, da moč ni vedno to, kar je videti.
Kakšna je umetnost boja z velikani in kako lahko svoje pomanjkljivosti spremenimo v učinkovite presežke? O tem v svoji najnovejši knjigi piše eden najuspešnejših avtorjev tako imenovanih poljudnoznanstvenih knjig in sodelavec revije The New Yorker Malcolm Gladwell. V knjigi David in Goljat (Založba UMco, prevod Sandi Kodrič) Gladwell nadaljuje značilni slog: pripoveduje zgodbe in nas prepričuje, da lahko v življenju marsikaj spremenimo, če le obrnemo perspektivo razmišljanja in se ne oziramo na predsodke družbe. Mnogi kritiki mu sicer očitajo, da kar naprej grizlja isto kost, da so njegove teorije majave, da zna le dobro pripovedovati zgodbe, da je odličen samopromotor ... In včasih se strinjam z njimi.
Kaj je vse to mar Gladwellu, ki mu založniki za novo knjigo ponujajo več kot štiri milijone dolarjev predujma? Rodil se je v Angliji, odraščal v Kanadi, zdaj živi v New Yorku. Oče je bil Anglež in mati Jamajčanka, študiral je zgodovino in delal kot novinar. V prvi knjigi Prelomna točka (Založba Orbis, 2004) je pisal o tem, da imajo majhne stvari lahko velike posledice in da so spremembe možne in uresničljive. V Preblisku (Mladinska knjiga, 2008) je bralce prepričeval, da ima človekova intuicija veliko moč. Kasneje pa so ga začeli zanimati uspešni ljudje; kje je njihova skrivnost, koliko dela je potrebnega za uspeh. Tako se je v Prebojnikih (Mladinska knjiga, 2009) ukvarjal s tem, da nadarjenost in pridnost nista dovolj, da je uspeh stvar sreče, predvsem pa družbe in kulture, v kateri živimo. Preboj je možen zaradi okoliščin, tega, da smo v pravem času na pravem mestu, in drugih ljudi, ki nam dajo priložnost. Ugotovitev, ob kateri človeka, ko se spomni na domače stanje stvari, malce zmrazi.
Učna ura o uporu
Gladwellu pravijo tudi, da je guru za obstrance in neprivilegirance, v zadnji knjigi to še posebej drži. V njej piše o različnih avtsajderjih, ki niso bili pasivni in so svoje slabosti spremenili v orožje ter z njim premagali velikane. Tako kot David.
To so zgodbe o dislektikih, o otrocih, ki so rasli brez enega od staršev, ljudeh, ki so bili žrtve bombardiranja, tistih, ki so se upali upreti, in tistih, ki so znali oprostiti.
Velikani mnogokrat niso tisto, za kar jih imamo, prvi Gladwell, moč je mnogokrat vir slabosti. Živimo v svetu, ki nas preprečuje, da ni tako, da se ne splača upirati, da se je treba ukloniti. V vsakdanjem življenju ljudje ostajajo varno pasivni, ne upirajo se krivicam, ki se jim dogajajo na delovnem mestu, ker se bojijo za službo, ne nasprotujejo napačnim odločitvam, ker se bojijo moči nadrejenih. A le spopadanje s premočnim nasprotnikom spreminja stvari na bolje, ustvarja nove priložnosti in zato, kot pravi avtor knjige, potrebujemo vodnik za spoprijemanje z velikani.
Vrnimo se v čas Stare zaveze, v tisto Terebintovo dolino, v kateri je potekal dvoboj. Goljat je bil mogočen, nosil je zaščitno obleko iz bronastih luskin, ki mu je prekrivala telo in je tehtala več kot štirideset kilogramov. Bil je oborožen s kopjem, mečem in sulico. Izraelci so trepetali pred tem mogočnim Filistejcem, nihče se ni upal spopasti z njim. Zato se je javil majhen pastir. Kot je dejal, se zna boriti z večjimi od sebe, saj mora svojo čredo vsak dan braniti pred medvedi in volkovi. Ni maral orožja, s tal je pobral le pet kamnov in se s pastirsko palico v roki odpravil proti velikanu. Goljat je videl palico in mu zaklical: »Sem mar pes, da prihajaš k meni s palicama?« David pa je, še preden se mu je približal, dal v fračo kamen, jo zavihtel, sprožil in Goljata usodno zadel prav na sredino čela, da je ta omamljen padel na tla. David je stopil k njemu in mu odsekal glavo. Filistejci so zbežali. Izraelci so zmagali.
Goljat je pričakoval boj prsi ob prsi in David ga je presenetil s kamnom, ki je v hrustovo čelo priletel s hitrostjo 34 metrov na sekundo. Kot metek. Zgodovinarji in zdravniki so se spraševali, zakaj je bil Goljat tak velikan, in ugotovili, da je bil najverjetneje bolan; imel naj bi bil akromegalijo, bolezen, ki jo povzroča benigni tumor v hipofizi in vpliva na hitro rast pa tudi slab ali dvojni vid. Zato naj bi Goljat, ko se mu je David približeval, mislil, da ima v roki dve, in ne eno palico.
Ta zgodba ima dve sporočili: da nasprotniki marsikdaj niso taki, kot so videti (Goljat ni bil niti pameten niti prebrisan, le pol slep okoren dvometraš), ter da v neenakopravnem boju šibkejši lahko poseže po pameti in premetenosti – David je vedel, da bo izgubil, če se bo z Goljatom spopadel iz oči v oči, zato ga je onemogočil od daleč.
Manjša vojska se z veliko ne bo spopadala po vojaških pravilih, ampak gverilsko in iz zasede. Spomnimo se na partizane ali na Lawrencea Arabskega, ki je vodil beduine v boju proti Turkom. Ti nomadi niso znali uporabljati orožja. Angleži so jim rekli nepoboljšljiva drhal, vendar so poznali puščavo; znali so najti vodo, se izogniti strupenim gadom in največje zmage so doživljali, ker so Turke napadali nepričakovano. Turška vojska je bila nepremična, okorna kot Goljat – imela je ogromno orožja in veliko vojakov, medtem ko so bili Lawrenceovi beduini hitri, iznajdljivi in pogumni, tako kot David. Moč je lahko v neupoštevanju pravil, v nadomeščanju sile s hitrostjo in presenečenjem.
Laže je biti v klasični vojski kot v gverili, izvajati strategije avtsajderjev je težko, piše Gladwell. A vendar je to, da si avtsajder, lahko velika prednost. Lawrence Arabski je zmagoval prav zato, ker ni bil niti najmanj podoben britanskim časnikom; oblačil se je kot beduini, po poklicu sploh ni bil vojak, temveč arheolog, ni mu bilo mar, kaj si o njem mislijo nadrejeni, saj ni želel delati vojaške kariere, bil je neodvisen od povprečnih vojaških šefov. Zato je lahko podiral vse norme.
Otroštvo bogatih in revnih
Gladwell se je o otroštvu pogovarjal z enim najbolj vplivnih ljudi v Hollywoodu. Njegova biografija je bila tipična ameriška zgodba o uspehu. Izhajal je iz srednjega sloja in bil že kot devetletnik zelo podjeten. Pozimi je v soseski kidal sneg, in ker je bilo dela preveč, je najel druge otroke – ti so postali njegovi uslužbenci. Plačeval jih je in jih nadzoroval. Jeseni so grabili listje. Ker je imel denar, si je moral sam kupovati oblačila, po šoli je moral trdo delati v očetovem podjetju. Tako ga je oče želel pripraviti do tega, da bo razmislil o svoji prihodnosti in odšel na univerzo. Tudi tam se je moral znajti, saj si je sam plačeval študij: organiziral je pranje perila za bogatejše sošolce in zanje urejal letalske vozovnice za najugodnejša potovanja po Evropi. Po diplomi je odšel v Hollywood. Ker je bil iznajdljiv in ker je razumel denar, je kmalu postal uspešen in izjemno bogat.
Ampak Gladwella ni toliko zanimal ta mož kot njegovi otroci. Kaj bo z njimi? Kako se bodo oni naučili podjetnosti in delavnosti? Ne bodo grabili listja in nikoli ne bodo izvedeli, kako prijetno je služiti svoj denar. Težko je, če si premožen, vzgajati otroke, ki nimajo samopodobe in ambicij, četudi – tukaj Gladwell seveda pretirava – je še teže biti reven starš. Avtor je pač želel le izpeljati svojo teorijo o tem, da, kot pravi španski pregovor, kdor nima, naredi, kdor ima, pa zapravi. Bogati starši svojim otrokom težko postavijo meje in jih naučijo o vrednotah, težko jih pripravijo do tega, da so aktivni. Več ne pomeni nujno tudi bolje.
Podobno je s prestižnimi univerzami, na katerih začnejo dobri študentje, zaradi prevelike konkurence in nekolegialnosti sošolcev, usihati. Imajo občutek, da so neumni, zato odnehajo, ker so demoralizirani. Tako pač je; vedno se primerjamo le s tistimi, ki so z nami v istem čolnu, in ne s širšo množico. Na univerzi je zato za naš uspeh pomembno to, kako pametne se počutimo glede na sošolce, ne pa le glede na to, kako pametni smo. Najboljše univerze še ne pomenijo uspeha; nekateri ljudje so bolj uspešni na manjših univerzah, kjer začnejo blesteti in pridobijo samozavest in so svobodnejši v svoji kreativnosti. Kot kažejo raziskave, najboljši učenci s povprečnih univerz več objavljajo v elitnih revijah kot dobri študentje iz prestižnih šol. »Majhen ribnik je tisti, ki povečuje verjetnost, da boste počeli, kar želite.«
Kdo postavlja kriterije?
Zavrnitve, trma in razmišljanje s svojo glavo ter boj za svobodo premikajo svet. Poglejmo zgodbo o impresionistih. Manet, Degas, Cézanne, Pissarro, Monet, Renoir – vsi nadarjeni slikarji, predrzni v svoji ustvarjalnosti, revni kot cerkvene miši, a polni idej. Srečevali so se v pariški kavarni Guerbois, se pogovarjali o politiki in umetnosti. Kriterije o tem, kaj je dobro slikarstvo, je v tistih časih določal Salon – najpomembnejša razstava v Parizu. Platna je izbrala stroga žirija in razstavili so jih v Palais de l'Industrie, kjer si jih je v dveh mesecih ogledalo več kot milijon gledalcev. Zmagovalce razstave so slavili; če si bil zavrnjen, si postal obstranec. Samomori med zavrnjenimi slikarji so bili pogosti; če me ni sprejel Salon, so menili, nimam talenta. Slikarji so takrat morali slikati z mikroskopsko natančnostjo, impresionistične slike, polne čudežne svetlobe, so veljale za perverzijo in škandal. Ko so leta 1868 na razstavo le vključili nekaj impresionističnih platen, so jih morali kmalu iz glavne dvorane premakniti v odlagališče.
In potem so se impresionisti vprašali, ali jih razstavljanje v Salonu res zanima. Kriteriji, ki jih postavljajo tam, res kaj pomenijo? Bodo male ribe v velikem ribniku ali velike ribe v majhnem ribniku? Zato so leta 1874 v nekdanjem fotografskem studiu na Boulevard des Capucines 35 postavili svojo razstavo in poželi veliko zanimanja. Nič več niso zgolj tarnali in se pritoževali, temveč so si oblikovali svojo identiteto in obdržali ustvarjalno svobodo. To je bila najpomembnejša razstava v zgodovini sodobne umetnosti. Če bi danes želeli kupiti slike, ki so bile takrat razstavljene, bi morali imeti več kot milijardo dolarjev. Kdo pa se sploh še spomni slikarjev, ki so istega leta blesteli v Salonu?
Zdi se nam, da moramo biti, če želimo biti uspešni, v najboljši družbi, v uveljavljenih institucijah, vendar so impresionisti dokazali, da ni tako. Odločili so se, da gredo v akcijo, da ne bodo upoštevali tujih kriterijev in da je bila moč Salona le navidezna.
Brati ali poslušati
To, da si drugačen, je lahko breme ali blagoslov. Veliko dislektikov pristane v zaporih, a na drugi strani raziskave kažejo, da je kar trideset odstotkov najuspešnejših podjetnikov na svetu dislektikov. Gladwell se sprašuje, ali jim ni morda uspelo prav zaradi te motnje. Dislektiki imajo v ključnih delih možganov, tistih, ki so odgovorni za branje in oblikovanje besed, manj sive možganske snovi. Dlje traja, da se naučijo brati; ko preberejo stavek, ne vedo več, kaj je bilo na začetku.
Ko so majhni, so čisto navadni srečni otroci, v šoli pa zato, ker ne znajo brati, hitro postanejo izobčenci, imajo jih za lene in neumne. Psihološke travme teh otrok so lahko velike in jih označijo za vse življenje. A nekateri iz te svoje hibe ustvarijo presežek. V knjigi je opisana zgodba enega najbolj slavnih odvetnikov na svetu, ki se je komaj prebil čez osnovno in srednjo šolo, delal kot gradbeni delavec, a se je vseeno odločil, da bo šel na univerzo, najprej na manjšo in nezahtevno, a kmalu pristal na prestižnem Yalu. Slabo je bral, a je bil izjemen poslušalec, ki je do potankosti izuril spomin. Ni se želel ukvarjati z gospodarskim pravom – preveč branja, usmeril se je v zastopanje strank na sodišču. Dobro je znal opazovati priče, in ko jih je zasliševal, je natanko vedel, kdaj lažejo ali kdaj so v zadregi. Tega drugi odvetniki ne znajo tako dobro kot on.
V nasprotju z drugimi otroki morajo dislektiki, če želijo narediti šolo, ves čas izumljati nove strategije, da izdelajo razred. Navajeni so na neuspehe in vidijo veliko več priložnosti kot slabih stvari. Postanejo bolj iznajdljivi; učitelje prepričujejo, da lahko izpite in naloge opravijo ustno in ne pisno, ves čas se prepirajo za višje ocene ... Nekdo, ki ima same petice, se mu nikoli ni treba pogajati glede ocen, ni mu treba razmišljati, kako se bo pretolkel čez naslednjo uro, da nihče ne bo opazil, da ne zna brati. Ni čudno, da mnogi dislektiki postanejo podjetniki ali inovatorji, saj že v otroštvu izoblikujejo prave lastnosti za to; so hitri, odprti, brez predsodkov, vestni, disciplinirani in mnogokrat neprijetni za okolico, saj »prevzemajo družbena tveganja« oziroma delajo tisto, česar drugi ne odobravajo. (Podobno kot impresionisti.) Kot je rekel stari lucidni bradač George Bernard Shaw: »Razumen človek se prilagodi svetu, nerazumen vztrajno poskuša svet prilagoditi sebi. Zato ves napredek sloni na nerazumnih ljudeh.«
Tudi otroci, ki ostanejo brez enega od staršev, so pri prebijanju skozi življenje močnejši. Psiholog Marvin Eisenstadt je preučeval biografije pesnikov, znanstvenikov, pisateljev, podjetnikov ... in ugotovil, da je velik odstotek najboljših odraščal brez očeta oziroma matere. Bilo jim je teže, zato so še bolj razvili najboljše lastnosti oziroma talente, marljivost in iznajdljivost. Mnogi nadarjeni otroci pozneje v življenju zaspijo, ker so (sliši se grozljivo) »podedovali preveč psihološkega zdravja«, preveč so ubogljivi in premalo domiselni in trmasti, da bi prodrli s svojimi idejami. Vendar stvari niso tako enosmerne; v zaporu je dvakrat do trikrat več oseb, ki so v otroštvu izgubili starše ali enega od njih. Nekatere težje okoliščine zatrejo, druge spremenijo v borce.
Bombe brez strahu
Vojne so nepredvidljive. Ljudstva se s silo ne da vedno podrediti. Gladwell prestavi bralce v London v čas druge svetovne vojne, ko so nemška letala začela bombardirati London. Britanci so pričakovali paniko, množično izseljevanje, na tisoče žrtev, saj je konec koncev bil London, kot je rekel Churchill, največja tarča na svetu – »velika debela krava, privezana tako, da privablja plenilce«. Na obrobju mesta so začeli odpirati psihiatrične bolnišnice; bali so se, da bo mesto prenehalo delovati, da bodo morali zapreti tovarne, da se bo življenje ustavilo. A ni bilo tako. Ko se je bombardiranje začelo, so otroke umaknili na podeželje, večina prebivalcev pa je ostala. Psihiatrične bolnišnice so samevale, tovarne so delale naprej. Žrtev je bilo veliko, a tisti, ki so preživeli, so postali še močnejši. Londončani so se upirali z indiferentnostjo, nekateri ob alarmih sploh niso več odhajali v zaklonišča. Psihologi, ki so kasneje preučevali ta pojav, so ugotovili, da ljudje, ki dvakrat ali trikrat preživijo bombardiranje, čustveno zelo nenavadno odreagirajo; kmalu dobijo občutek vznemirjenosti in neranljivosti. Nekatere posameznike travmatične izkušnje uničijo, druge okrepijo. »Bližnje srečanje z bombo vas travmatizira. Oddaljeno srečanje z njo pa vam vcepi občutek nepremagljivosti.« Vse nas je strah, a ko enkrat ta strah premagamo, pride do vznesenosti. Oziroma če nas, ko smo v nevarnosti, ne zagrabi tako velika panika, kot smo pričakovali, in jo mirno prenesemo, je kontrast med prejšnjo zaskrbljenostjo in zdajšnjim občutkom varnosti tako velik, da se spremeni v samozavest, ki je glavni vir poguma.
Gladwell tako lepo piše o pogumu, ko pravi, da to ni nekaj, kar bi bilo ves čas v nas. »Pogum je tisto, kar si zgradite, potem ko ste prestali težavno obdobje in odkrili, da navsezadnje ni tako hudo.«
Delati po svoji vesti
O pogumu govori zadnja pripoved o knjigi. Spet druga svetovna vojna; Nemčija zasede Francijo, oblikuje se kolaborantska vlada v Vichyju, francoske jude množično pošiljajo v taborišča in na usmrtitve, v šolah morajo otroci francosko zastavo vsako jutro pozdravljati s fašističnim pozdravom.
Na jugovzhodu Francije je vasica Le Chambon. Med vojno je tam deloval pastor André Trocmé, pacifist in pripadnik hugenotov, protestantske sekte, ki so jih katoliki v poznem 16. stoletju množično pobijali (pokol na šentjernejsko noč) in preganjali. Mnogi so zbežali iz Francije, nekaj se jih je poskrilo v odročne vasi, tako kot Trocméjevi predniki. Njihovi geni so imeli trdo kožo. Trocmé je v času vojne svojim vernikom povedal, da ne bodo delali vsega, kar od njih zahteva okupator, in da bodo pomagali judom, saj so si vsi ljudje, kot uči evangelij, bratje in sestre. V vasico so se zato začeli zatekati judje iz vse Francije in vaščani so jim kasneje pomagali prebegniti v nevtralno Švico. Mnogi francoski policisti so bili na njihovi strani in so jih obveščali, kadar so fašisti prihajali v vas delat racije in so po hišah iskali jude.
Vaščanov ni bilo strah, saj so verjeli, da delajo to, kar je prav. In kot po čudežu se jim nacisti za vse to nikoli niso maščevali. Tako kot Londončanov jih ni bilo strah in najbolj so se bali le tega, da bi jih bilo strah.
Nacisti so bili Goljat, vaščani s pastorjem na čelu pa David.
Ti pogumni vaščani niso bili privilegiranci – bili so marginalci, ki so bili v zgodovini preganjani in poškodovani. Posledice nesreče in bede, ugotavlja Gladwell, so lahko tudi takšne.
Če nekdo ne zna brati, zna poslušati. Če nekdo preživi strah, je pogumnejši. Če je nekomu težko, se utrdi. Če nekdo ni dvometrski bojevnik z mečem, je lahko majhen pogumen pastir s kamnom. Neukrotljiva sila.
