Uroš Čufer: Najbolje, da čim prej volimo in dobimo novo vlado. Ostalo ji bo še kar nekaj dela

Po preteklih političnih težkokategornikih na čelu ministrstva za finance odhajajoči minister Uroš Čufer vzbuja vtis tehnokrata, ki se po epizodi v politiki vrača v zasebni sektor. Glavna stvar, ki se mu je sprva zdela najlažja, a se je izkazala za najtežjo, je fiskalna konsolidacija. Prihodnja vlada se bo z njo ukvarjala ves mandat, nemudoma bi morala sprejeti še strategijo upravljanja z državnim premoženjem, je prepričan.

Gospod minister, ministri za finance so ponavadi močne politične figure: vaši predhodniki so bili Janez Janša, Janez Šušteršič, Franc Križanič, Andrej Bajuk. Čez tri tedne so volitve: boste kandidirali za poslanca?

Ne, odločil sem se, da ne bom kandidiral za poslanca, niti se ne bom priključil kakšni politični stranki. Tako da počasi zaključujem. Predvsem imam željo, da se vrnem nazaj v zasebni sektor.

Se ne boste včlanili v zavezništvo premierke Alenke Bratušek?

Ne, včlanil se ne bom. Sem ji pa ponudil podporo. Treba ji je priznati, da je v danih in težkih okoliščinah dobro vodila vlado in dosegla rezultate, ki jih priznava tudi mednarodno okolje.

Kam v zasebni sektor se namenjate?

Odločil sem se, da se ne bom nikjer pogovarjal za novo službo, dokler opravljam to funkcijo. Imam prehodno obdobje, da si najdem novo zaposlitev. Po zakonu o političnih funkcionarjih imam v NLB urejeno mirovanje in se lahko tudi vrnem nazaj v NLB.

Vas mika, da bi se vrnili?

Pretirano ne, raje bi delal kaj drugega, novega.

Nekoč ste dejali, da se nimate za liberalca, še manj za neoliberalca. Kakšni so vaš svetovni nazor in vrednote?

Če to apliciram na trenutno ekonomsko politiko, verjamem, da konkurenca krepi gospodarstvo, in verjamem, da je namen javnega sektorja, da služi zasebnemu, in ne obratno. Verjamem, da bi manjši javni sektor lahko pripomogel k temu, da bi gospodarska rast lahko bila višja in boljša tudi na dolgi rok. V Sloveniji javni sektor porabi približno 48 odstotkov BDP. Če bi bil manjši, bi lahko zasebnemu sektorju ponudil enake ali pa boljše storitve. Vidim vzporednico med demokracijo in liberalnostjo. Če demokracija pomeni, da ima vsakdo svobodo, da se politično odloča, potem je prav, da ima vsakdo tudi svobodo, da se odloča ekonomsko.

Zadnje čase zmanjkuje proračunskega denarja za kulturo, ceste, sodstvo, šolstvo. Likvidnost nekaterih javnih inštitucij je na nitki. Kaj se dogaja: je državni proračun nelikviden?

Proračunska likvidnost je zagotovljena, kar pomeni, da ima Slovenija na voljo dovolj sredstev za pokrivanje tekočih obveznosti, recimo plač javnih uslužbencev, pokojnin itd. Tu pa je treba pojasniti, da je bil vladni razrez državnega proračuna za letošnje leto v okviru ciljnega proračunskega deficita osnova za pripravo finančnih načrtov proračunskih uporabnikov. Ti pa so pri pripravi svojih finančnih načrtov samostojni in sami odgovorni za določanje letnih prioritet in s tem porazdelitev dodeljenih pravic porabe za posamezne namene, pri čemer imajo absolutno prednost sredstva za pokrivanje zakonskih obveznosti.

Ta mesec je dvignila prah odločitev vlade, ki je resorju za izobraževanje odvzela 80 milijonov evrov in jih prerazporedila v proračunsko rezervo. Vlada je nato vrnila 70 milijonov. Je bila to napaka ali zavesten ukrep?

Dejansko je šlo v tem primeru za čisto mojo napako, ki nam jo je uspelo sanirati šele dan kasneje, vmes je že nastal hrup.

Čestitam, ste prvi minister za finance, ki je zmogel priznati napako. Kakšno usodo pa napovedujete padlemu davku na nepremičnine?

To bo odvisno od tega, kdo bo v novi vladi, kako bo sestavljena in kakšne bodo njihove prioritete.

Zakaj se vam je ta davek zalomil?

Pri kvaliteti podatkov in obvladovanju procesa čiščenja podatkov smo imeli nekaj težav. Sicer pa se je kazalo že od začetka, da je ta davek relativno težak, ker je nov in ker zajame relativno široko populacijo. Tudi implementacijsko, glede na bazo podatkov o nepremičninah, je bil težak. Še vedno pa mislim, da je vsebinsko eden najprimernejših davkov. Če pogledamo strukturo slovenskih davčnih prihodkov, bi bilo bolje, če bi bilo premoženje bolj obdavčeno in delo manj obdavčeno. To zmanjšuje konkurenčno sposobnost Slovenije.

Kakšno proračunsko popotnico boste prepustili nasledniku?

Cilj je 3,2-odstoten primanjkljaj po ESA 95 in mislim, da ga bomo letos dosegli. V proračunu nam letos prihodki kažejo dobro in bolje od pričakovanj. Proračun ima vgrajene tudi omejitve pri porabi – ne glede na prihodke boljše od pričakovanih – in te zdaj sprožajo največ omejitev in slabe volje. A za te omejitve porabe smo se dogovorili lani ob sprejemanju proračuna in zdaj je treba z njimi živeti.

Kaj omogoča boljše proračunske prilive?

Na eni strani je to boljša gospodarska rast, boljši je tudi izplen iz sive ekonomije, tako da večina davčnih prihodkov raste in je nad pričakovanji.

Evropska komisija nam je nedavno poslala osem priporočil s konkretnimi roki in nalogami za proračunsko in reformno ukrepanje v letih 2014 in 2015. Ste jih pričakovali?

Priporočila so pričakovana. Velik del teh priporočil je podoben prejšnjim. So pa bolj konkretna, ker je Slovenija v prelomnem položaju. Potem ko je stabilizirala gospodarstvo, finančni sektor, je zdaj v položaju, ko ne sme pozabiti na strukturne reforme. Evropska komisija želi s temi priporočili pokazati, v katero smer bi morale iti strukturne reforme. In da ne pozabimo, da smo – kljub temu da je gospodarska rast boljša in smo iz krize nekako izšli – še daleč od tega, da so stvari rešene.

Bruselj nam diktira tudi nekaj zelo tesnih rokov. Recimo, do konca leta 2014 moramo privatizirati NKBM. Bo šlo?

Ja. Že program privatizacije NKBM – oziroma postopek, v katerem je – je takšen, da omogoča to transakcijo do konca leta.

Naprej, Abanko moramo pripraviti za privatizacijo v letu 2015.

Abanka mora še zaključiti postopek za pridobitev državne pomoči. To dela drug del evropske komisije kot ta, ki nam daje priporočila. Ni nujno, da sta vedno usklajena med sabo.

To drži. Potem mora Slovenija do avgusta poslati v Bruselj akcijski načrt za banke, razjasniti moramo pristojnosti DUTB. Menda si slovenska stran želi, da bi evropska komisija umaknila vse roke za banke, češ da gre za tržno občutljive informacije. Drži?

Mogoče samo splošen komentar: ti kratki roki, ki nam ji je dala komisija, pokažejo dve stvari. Prvič, komisija želi, da ne izgubimo tempa pri strukturnih reformah, in drugič, da se ne zaveda povsem, kakšne so pri nas pravne oblike delovanja prehodne in konstituiranja nove vlade. Zato je prav, da na ta priporočila – tako kot smo že nekajkrat dali – pošljemo nazaj povratno informacijo, da se nam roki ne zdijo realistični glede na pravni sistem pri nas. Ne glede na to, da je majhna verjetnost, da bo komisija to upoštevala, bo vsaj v prihodnje nova vlada imela zelo jasen argument v dialogu z evropsko komisijo, da smo že na začetku opozarjali, da roki niso bili realistično postavljeni.

Ekonomist Mojmir Mrak je priporočila EK komentiral, da so že kar program dela nove vlade, vsaj v prvem letu. Se strinjate z njim?

Prej bi dejal, da v tistem, kar zdaj poslušam kot del predvolilnega boja, nihče ne kaže kakšnega posebnega programa. In da so priporočila komisije bolj realna in bliže tistemu, kar Slovenija ta čas potrebuje.

Ste razočarani nad ekonomskimi programi strank?

Težko bi rekel, da sem razočaran, prej gre za to, da do programov sploh še nismo prišli.

Pred dvema mesecema ste napovedali združitev Abanke in Banke Celje. Je tu storjen kak premik?

Glede na to, da bo vse banke, za katere bo država morala dati državno pomoč in tudi denar davkoplačevalcev, treba vrniti nazaj zasebnemu sektorju, je smiselno, da se bančni sistem pred privatizacijo konsolidira. To je še posebej smiselno pri Abanki in Banki Celje, ki sta vsaka zase velikostnega reda, ki ni zanimiv za zasebnega investitorja. Z njuno združitvijo v eno banko bi lahko prišli do precej boljšega položaja. Ta projekt je zdaj na čakanju, ker sta obe banki v postopku državne pomoči, Abanka je bolj proti koncu, Banka Celje pa na začetku. Šele po pridobitvi teh dveh mnenj komisije se bo lahko začel proces njunega združevanja.

Ste zadovoljni s poslovanjem in kreditiranjem NLB in NKBM po decembrski obilni dokapitalizaciji?

Vsi ukrepi, ki smo jih naredili konec lanskega leta v teh dveh bankah, so dali želene rezultate. Njihove obrestne mere so se bistveno znižale, tako na mednarodnih kot na domačih depozitnih trgih. Znižanje obrestnih mer se prenaša z depozitov na kredite. V kreditiranju sta se oblikovali dve skupini obnašanja. Na eni strani so podjetja, ki so kvalitetna in sposobna pridobivanja novih virov in se financirajo po boljših pogojih. Obseg novih poslov za kvalitetnejše stranke se je povečal. V podjetjih, ki so potrebna prestrukturiranja, preden dobijo nove vire, pa vidimo, da so se prestrukturiranja letos bistveno pospešila in že prinašajo prve vidne rezultate. Boljšega rezultata niti ne bi mogli pričakovati. Če bi banke vsem, ne glede na boniteto, posojale večjo količino denarja, bi imeli večje probleme. Zato je prav, da se kreditiranje strank diferencira in da se banke obnašajo v skladu z razredom tveganja.

Kaže, da v Banki Slovenije nimajo enakega mnenja. Banke nameravajo prisiliti k večjemu posojanju z zahtevo, da za nova posojila namenijo vsaj 40 odstotkov zbranih depozitov.

V vsakem primeru je to proces. Ključ do večjega kreditiranja je v prestrukturiranju podjetij. Mislim, da bi hitrejše kreditiranje pripeljalo do tega, da bi procesi obvladovanja tveganj znova klecnili. Prestrukturiranje podjetij in premišljen pristop h kreditiranju in obvladovanju tveganj v bankah sta ključna, če želimo, da se denar davkoplačevalcev povrne. Tudi ne verjamem, da bi zdaj imeli tako gospodarsko rast in rast izvoza, če banke ne bi normalno kreditirale.

V NLB ste bili osem let. Kako ocenjujete delo ekipe Janka Medje?

Posameznih ekip ne želim komentirati. Kot sem večkrat rekel, je prav, da uprave bank pustimo, da proces prestrukturiranja odpeljejo normalno do konca. Kakršne koli menjave zdaj bi povzročile zastoj v tem procesu.

NLB ima po prenosu slabih terjatev še vedno 26 odstotkov slabih posojil. Kakšen je sploh izplen drage sanacije, če imamo še vedno tako visok delež slabih posojil?

Na DUTB so bile iz NLB prenesene le slabe terjatve iz Slovenije, ne pa iz tujine. Terjatve, ki so ostale, so močno rezervirane, in če bi banka imela drugačno metodo računovodskega odpisovanja, bi bili zneski lahko tudi nižji. Letos se je spremenila tudi metodologija EBA za prikazovanje slabih terjatev. Je precej bolj konzervativna in nisem prepričan, da jo uporabljajo vse države, vsekakor pa nam dviguje delež slabih terjatev.

Ste zadovoljni z delom DUTB?

Začeli so precej težak projekt prestrukturiranja podjetij, ki so jih dobili. Imajo kar zajeten portfelj, ki se bo še povečal s predvidenim prenosom terjatev. Glede na številne primere prestrukturiranj, ki potekajo, so na pravi poti.

Se strinjate z DUTB, da je za Cimos prisilna poravnava boljša od zamenjave dolga v lastniški delež?

To je bila odločitev slabe banke. Njihova naloga je, da pogledajo, kako lahko zagotovijo, da se isti cilj, to pa je finančno in operativno prestrukturiranje Cimosa, doseže s čim manj tveganja.

Nedavno ste poudarjali, da Cimos in drugi stebri gospodarstva ne smejo pasti. Kaj se dogaja s temi stebri?

Vseh detajlov ne poznam, se pa del velikih podjetij, ki so stebri ekonomije, pospešeno prestrukturira. Pred kratkim so to bili Merkur, Trimo Trebnje, pa tudi Cimos je v taki fazi. Ključno je, da se problemov več ne pometa pod preprogo. In da se v teh podjetjih poskuša vzpostaviti normalna, zdrava struktura financiranja in upravljanja, ki bi omogočila, da bi podjetje vzdržno preživelo na dolgi rok. To se zdaj zelo pospešeno dogaja.

Vaše ministrstvo je DUTB opozarjalo, naj uredi plačna nesorazmerja. Vas moti višina plač na DUTB?

Za slovensko okolje bi bilo bolje, če bi bile te plače nižje.

Na DUTB menijo, da so slaba posojila iz NLB in NKBM krepko preplačali, in zdaj delajo interno revizijo njihove vrednosti. Vaš komentar?

Okoli vrednosti terjatev se da vedno prerekati v neskončnost in to lahko postane čisto filozofsko vprašanje. Vrednost, po kateri so jih dobili, je določila evropska komisija. Ta cena je dovolj nizka, da slabi banki omogoča ustrezno prestrukturiranje terjatev in da imajo skozi to ceno dovolj kapitalske moči. Slaba banka mora v vsakem primeru zagotoviti donos na kapital, ki ga je dobila. Ne glede na to, ali misli, da ga je dobila nad ali pod ceno, se pričakuje, da ustvari zahtevan donos.

Razlastitev bančnih delničarjev in obvezničarjev sodi med bolj kontroverzne ukrepe vlade in BS. Zakaj smo postrigli lastnike podrejenih obveznic, Avstrijcem pa tega ni bilo treba storiti v primeru banke Hypo Alpe Adria?

Saj Avstrijci nekaj podobnega še pripravljajo. Zgodba je dokaj preprosta. Ko pogledaš, kdo lahko financira sanacijo bank, se moraš postaviti na stran, da davkoplačevalci prispevajo čim manj. Denar davkoplačevalcev je treba braniti. Breme si morajo najprej deliti obstoječi lastniki bank, za njimi so lastniki podrejenih obveznic, ki imajo poseben status. Ta izhaja iz tega inštrumenta in morajo biti sposobni absorbirati izgubo. Zato je bila ta naša odločitev dokaj naravna. Zadnje čase postaja uporaba podrejenih instrumentov standardni instrument pri dokapitalizacijah bank v okviru državnih pomoči. Če bi se popolnoma sam odločal, brez vplivanja evropske komisije, bi prav tako izbral možnost, da lastniki podrejenih obveznic nosijo del tega bremena. Treba je vedeti, da je velik del podrejencev kupoval obveznice z diskontom, ker so pričakovali določen dobiček, zdaj pa niso pripravljeni deliti izgube. Čeprav je ta inštrument namenjen prav temu, da ima sposobnost absorbirati izgubo bank. Zato mislim, da je bila naša odločitev zelo naravna in v ničemer kontroverzna.

Je najbolje, da so čim prej volitve, da nastopi nova vlada s polnimi pooblastili?

Da, menim, da je najbolje, da so čim prej volitve in da čim prej dobimo novo vlado, ker ji bo ostalo kar nekaj za narediti.

Kaj ji bo ostalo?

Od treh stebrov ekonomske politike (bančni del s prestrukturiranjem, SDH, fiskalna konsolidacija) bo fokus prihodnje vlade po mojem mnenju čez ves mandat na fiskalni konsolidaciji. Pri bančnem delu je večina dela že opravljenega, nekatere transakcije bo še treba izpeljati do konca, v naslednjem koraku sledi združevanje, nato pa privatizacija bank. To že poteka, stvari so začrtane in v zaključni fazi. Pri korporativnem upravljanju je zakon o SDH sprejet, 15 podjetij, ki so na seznamu privatizacije, je v postopku. Nova vlada bo morala čim prej pogledati klasifikacijo naložb in strategijo in ju potrditi. Glavna stvar, ki se mi je zdela v začetku mandata najlažja, a se je izkazala za najtežjo, je fiskalna konsolidacija.

Zakaj se je fiskalna konsolidacija izkazala za najtrši oreh?

Glavna stvar, ki manjka, je politična pripravljenost za fiskalno konsolidacijo. To je tisti del, ko bi se vsak moral nečemu odreči: s tem se vsak strinja – a se ne, ko se mora sam na svojem področju nečemu odreči. Ta del bo po moje najtežji, ker se bo vendarle treba dogovoriti o strukturnem izboljšanju proračunskega salda. Imamo za približno milijardo evrov primanjkljaja na letni ravni – in v treh do štirih letih bo treba to milijardo odpraviti in sprejeti uravnotežen proračun. Kar pomeni, da bomo morali najti milijardo evrov trajnih strukturnih prihrankov.

Kaj predlagate? Letos ste že predlagali povišanje stopenj DDV, ki je bilo zavrnjeno, nato pa ste luknjo polnili s trošarinami in prihranki pri javnih zavodih itd.

Dvig DDV je bil mišljen kot začasno nadomestilo po padcu nepremičninskega davka. Verjamem, da bi bilo bolje, če bi bila prihodnja vlada to sposobna narediti na strani odhodkov. Vidim nekaj področij, kjer so zaloge in so možni prihranki. Eno je zagotovo učinkovitejša uporaba sredstev v zdravstvu, drugo pa učinkovitejša uporaba evropskega denarja in s tem povezanih subvencij. Tretje so lokalne skupnosti.

Ko omenjate evropski denar: zdaj imamo zamrznjenih 185 milijonov evrov, potencialno pa kar milijardo evrov. Kako to, da se ne zmoremo organizirati za uporabo tega denarja?

Zdaj se končuje kohezijsko obdobje 2007–2013, v katerem se ni več dalo kaj dosti spremeniti, saj so bili projekti že bolj ali manj pri koncu. Ključno je, da se je za novo obdobje 2014–2020 napisal bistveno boljši in bolj osredotočen partnerski sporazum, ki bo omogočal kvalitetnejšo uporabo sredstev. Črpanje po novi koheziji se še ni začelo. Pri zadržanih 185 milijonih moramo čim prej odpraviti pomanjkljivosti, ki jih je ugotovila evropska komisija pri svojem nadzoru – da bodo povračila iz bruseljske blagajne v proračun znova stekla.

V vašem mandatu se javni dolg povečuje na 80,9 odstotka BDP, na skoraj 29 milijard evrov, dobrih 14 tisoč evrov na državljana. Je Slovenija zdaj manj finančno suverena država kot pred nekaj leti?

Zagotovo, če ne drugega, je treba vsako leto refinancirati okoli štiri milijarde evrov dolga – samo za to, da zagotavljamo normalno likvidnost. To pomeni, da se je odvisnost Slovenije od finančnih trgov močno povečala. Prihodnja ekonomska politika bo zato morala zmanjšati ta dolg. To pomeni, da sledi proces razdolževanja slabe banke. Mislim tudi, da smo edina država, ki ima zaradi lastniške strukture slabo banko konsolidirano v javne finance – Irska in Španija tega nimata –, kar prinese sedem do osem odstotnih točk BDP v javnem dolgu. Pri zmanjševanju javnega dolga sta pomembni privatizacija in fiskalna konsolidacija.

Velika tema ta čas je prodaja Mercatorja. Ali podpirate prodajo, tako kot je?

Pogodba je bila podpisana že pred letom dni in to vidim kot popolnoma zasebno transakcijo. Zato me preseneča ves ta šum v zadnjih 14 dneh, ki se kaže kot popolnoma predvolilni.

Zdaj se zdi, da je politično oportuno biti proti prodaji – oni, ki so za prodajo, pa svojega stališča ne želijo preveč razkriti.

No, jaz sem ga zdaj razkril.

Drži, a ste rekli, da ne greste na volitve.

V tej vladi sem se naučil, da manj ko ima država prste zraven, bolje je. In manj ko bi imela priložnosti imeti prste zraven, bolje bi bilo.

Se strinjam, a pri nas je že tako, da država obvladuje 60 odstotkov bančnega sektorja, 40 do 50 odstotkov ekonomije. Država je povsod zraven. Poglejmo NLB, NKBM, Abanko, vse so v državni lasti ali pa DUTB.

To je vse prehodno.

Morda, a skozi vse te inštitucije se kanalizirajo interesi države, oblasti in politike.

Zdi se mi smešno, ko ste me prej vprašali, ali sem liberalec ali neoliberalec. Glede na to, koliko smo nacionalizirali v zadnjem letu in pol, bi težko kdorkoli rekel, da je to liberalno – pa sam verjamem, da bi morala imeti država čim manj prste zraven. Slovenija bo zares uspešna, ko se bosta politični in ekonomski del med sabo ločila. Volitve ne bi smele v ničemer vplivati delovanje gospodarstva. Ko smo bili na prvem roadshowu, mi je neki investitor rekel, da je, ko je videl, da je [prejšnja] vlada padla in smo bili sredi projekta slabe banke, naredil samo eno: takoj je vse prodal. Ko pa je videl, kako smo zadeve postavili mi, je spet kupil slovenske obveznice. Ko se je zdaj vlada spet razstavila, ni bilo več kakšnega posebnega vpliva političnega ciklusa na višino obrestnih mer. Ravno zato, ker so investitorji videli, da glede na trenutno stanje gospodarstva ni potrebnih veliko odločitev vlade, da ekonomija pri nas normalno deluje.

Če greva na veliki plan; vas je presenetil podatek o boljši gospodarski rasti v zadnjih dveh četrtletjih?

Pričakoval sem, da bo izboljšanje, predvsem na področju izvoza, investicij in zalog. Me je pa presenetilo, da je bila domača poraba po decembrskem podatku tako dobra. Kar kaže, da so bili razlogi, da ni bilo večjega trošenja, predvsem psihološki, tudi strah pred raznimi trojkami. Pokazalo se je, da imamo še kar nekaj kupne moči.

Je Slovenija res zunaj nevarnosti, da dobimo neki nadzor iz tujine – ob tem, da so že priporočila EK zdaj bolj ostra kot prej?

Od priporočil je pomembno predvsem prvo, ki je vezano na EDP (postopek presežnega primanjkljaja), torej da Slovenija zelo hitro zniža primanjkljaj proračuna pod tri odstotke BDP. Dobro je, da imamo čim prej volitve, da dobimo čim prej novo vlado, da se lahko čim prej začnejo ti procesi. Novi vladi bo ostalo zelo malo časa za reagiranje, glede na to, da obstoječa vlada v odhajanju kakšnih posebnih ukrepov ne more več sprejemati. Grožnje iz tujine ne vidim, razen tega, da imamo mednarodne zaveze, da moramo zmanjšati primanjkljaj pod tri odstotke BDP, sicer gremo v proceduro presežnega proračunskega primanjkljaja. Problem pa je v tem, da smo ponavadi največja grožnja sami sebi, ker ne naredimo niti najbolj osnovnih korakov.

Recimo, da se bo nova vlada postavila do septembra. Bo morala tedaj pripraviti rebalans letošnjega državnega proračuna?

Rebalans za letošnje leto ne bo potreben. Bo pa morala vlada pripraviti dodatne ukrepe za prihodnje leto.

Da, kakšne?

Ukrepe, ki bodo zmanjšali odhodke proračuna ali pa povečali njegove prihodke. Tako bi z večjo gotovostjo zagotovila, da se bo prihodnje leto primanjkljaj znižal na ciljnih 2,5 odstotka BDP.

Tudi plačevanje obresti postaja veliko breme. Na leto za obresti plačamo milijardo evrov ali desetino proračuna, trikrat več, kot smo plačevali pred nekaj leti.

Seveda, zato je pomembno, da se postavi program za zmanjševanje javnega dolga.

Kako pa ocenjujete sodelovanje z Banko Slovenije? Je bilo dobro, bi lahko bilo boljše?

Sodelovanje je bilo dobro in bank ne bi mogli sanirati, če ne bi delali skupaj in če med nami ne bi bilo zaupanja, da bodo postopki na obeh straneh pravilno in ustrezno izpeljani.

Vam je žal, da je vaše ministrovanje kratko, ali pa si boste oddahnili, ko boste resor predali svojemu nasledniku?

Mogoče je bilo kratko, je bilo pa intenzivno. Če bi ostali do konca mandata, bi naredili še kaj več, tako pa bomo poskušali nasledniku prepustiti čim bolj čisto sliko in čim boljšo popotnico, da bo lahko hitro štartal.

Zahtevana donosnost na slovenske obveznice je padla pod tri odstotke. Ali pomislite, da bi izdali obveznice na zalogo?

Ne, zdaj imamo likvidnostni položaj še vedno dober in nam omogoča financiranje porabe do sredine prihodnjega leta. Tako da ni potrebe, da bi se še dodatno zadolževali.

Zdaj svoje obveznice izdajajo tudi paradržavne družbe, kot sta NLB ali Petrol. Je to dobra poteza?

Da. Tudi za banke je dobro, da se čim prej spet pojavijo na mednarodnih trgih, mogoče ne z velikimi izdajami in ne z dolgimi ročnostmi, temveč s krajšimi, manj tveganimi. Večina, če ne vse slovenske banke, so bile izločene iz mednarodnih trgov in prav je, da se v času ugodnih razmer na tujih trgih spet integrirajo na kapitalske trge.

Nastopili ste v času rožljanja s trojko lani marca. Kdaj vam je bilo kot ministru najteže?

Bilo je nekaj težjih trenutkov, a noben takšen, da bi ga posebej izpostavil.

Bi kaj naredili drugače?

Zagotovo bi sprejel klasifikacijo in strategijo državnih naložb v SDH, kot ju je predlagala prejšnja vlada. S tem smo izgubili eno leto in dosežena kvaliteta ne pretehta izgubljenega časa. Mislili smo, da bomo lahko stvari naredili bistveno bolje, pa se je izkazalo, da smo porabili veliko časa, a nismo naredili želenega koraka na bolje. Prihodnja vlada bo dobila strategijo na mizo in se bo morala odločiti, ali bo začela iz nič ali pa bo gradila na že narejenem. Kontinuiteta ekonomskih politik med različnimi vladami, tudi če imajo različne poglede na svet, je pomembna, čeprav podcenjena zadeva.