Uroš Macerl, zmagovalec v bitki z velikanom Lafargeem

Po desetletju bitk za zrak brez odpadkov se nove zmage preprosto ni zmogel veseliti. Pa ni bila nepomembna. Razsodba upravnega sodišča je zmaga s težo. Celo za Čeferinove odvetnike in za njihovo stranko iz Ravenske vasi: Uroša Macerla, prvega zasavskega ekoborca in ekologa – a ne brez meja, temveč z jasno mejo pri kurjenju odpadkov. Veselje nad zmago je za vsak primer, ker se je v življenju vedno učil na lastnih napakah in lastnih bolečih izkušnjah, raje še za nekaj časa zavil v celofan: »Morda bo prišlo za mano, a v tem trenutku res ne vem, kaj naj rečem.« Previdnost je bila tistega dne njegova mati modrosti – namesto prave mame Fanike, neutrudne pomočnice na kmetiji in podpornice vsega, kar sin počne. No, skoraj vsega.

To je bilo v petek. Številke na koledarju so bile obrnjene na glavo, kakor znameniti podpis državnega uradnika z Arsa, ki je vodil postopek pridobivanja okoljskega dovoljenja za Lafarge, Mihe Skubica. Začele so se s štirico in se pomikale prek trojke in dvojke k enkama. Pisal se je »četrti tretji dva enajst«, ko je prvi zasavski ekoborec prvič, kar pomnijo novinarji in vsa bitja na štirih in dveh nogah, ki vsak dan prečkajo poti njegovega življenja, ostal brez besed.

To, da Uroš Macerl, ki mu ne zmanjka ostrih besed pred lokalnimi oblastniki, ki se »par excellence« bode s francoskimi kapitalisti in Lafargeevimi menedžerji, se postavlja po robu okoljskim ministrom, dobesedno uči Arsove strokovnjake množiti in deliti emisije iz Lafargea in sedeč sredi ceste prepreči vožnjo predsedniku vlade – to, da tak človek enkrat iz sebe ne spravi besede, je dogodek z domala enako težo kot razsodba upravnega sodišča. Skoraj znak za alarm v Ravenski vasi. Ki pa je trajal le nekaj ur. Že v soboto je veselje spet prišlo za njim. Veselje ga tudi sicer redko zapusti, vselej pa ob krivicah. Bojevitost mu je bila zapisana z rojstvom na jugoslovanski dan borca, pred 43 leti na rakov 4. julij.

V ponedeljek je bil Macerl, ekoprotestnik iz protesta do arogance »velikih«, »mali« kmetovalec iz Ravenske vasi, ovčerejec, ljubitelj živali in vsega lepega – tudi žensk –, znova v elementu. Nikoli ne odneha, ko začuti, da se bori za pravo stvar. Prava stvar je zanj resnica, ne denar, vselej tudi prava ženska: »Ko skleneš, da se ne boš vdal, se boš zanjo [za resnico] boril tisočkrat, če bo treba, in tisočkrat vstal, če te bodo pohodili.«

Macerlova »tarča« in »tarča« Eko kroga je v ponedeljek postalo francosko veleposlaništvo v Ljubljani. Ob 14. uri je bil še v hlevu, ob 16. uri že na Barjanski, kjer je pred spuščenimi diplomatskimi žaluzijami s prstom kazal na pohlep tujih kapitalistov po ekstraprofitu iz odpadkov na račun zdravja Zasavcev in na svojo, slovensko oblast, ki iz hlapčevstva do Francozov preizkuša zasavsko potrpežljivost do skrajnih meja. Če je potrpežljivost ena zveličavnih značajskih lastnosti, je Uroš Macerl že zveličan. Dobrega pol desetletja že državo skupaj s soborci prepričuje, da Zasavci ne vidijo in ne vohajo narobe in da tudi niso bolj mehkužni kot drugi.

Zadnje dni se brani, da Eko krog ni tolpa prenapetežev, ki je streljala na Lafarge. Čemu bi pljunil sebi v skledo zdaj, ko je dobil bitko? In dve desetletji že obnavlja kmetijo, ki jo je na obronkih Ravenske vasi, tik nad Lafargeevim dimnikom, podedoval po starih starših. Zaradi nje se je odločil postati kmet. Iz rudniške projektive je presedlal na prazen hlev in na kmetijo v razsulu. Najprej na krave, ki se na zahtevnem »terenu« niso obnesle, nato na ovce, koze, kobile in osle. Natančneje na 140 ovac, 10 koz, 2 kobili in 5 oslov, ki se v pomanjkanju oslic slinijo za kobilama. Zakaj Macerl to pove s poudarkom v glasu in s pomenljivim pogledom, postane jasno šele, ko pove tudi imena oslov. Ki so čisto ljudska. Na koga že spominjajo?

Iz zametkov na videz nepomembnega ekološkega društva, kateremu trboveljska nacionalistična oblast ni želela dati niti prostorov za delovanje, je Macerl s svojo radikalno desno roko, Boštjanom Pihlerjem, ustvaril civilno iniciativo s sedežem v Zagorju. O njej s spoštljivostjo govorita Slovenija in Zasavje. Je vzor vsem drugim podobnim skupinam amaterjev, kakor Eko krogu rečejo v Lafargeu.

Recept za aktivistično uspešnost v borbi proti državi in kapitalu je kombinacija Macerlove treznosti, pripravljenosti na dialog in premislek ter Pihlerjeve impulzivnosti in »ekofundamentalizma«. Glava in srce, srce in glava, skupaj pa vsekakor eksplozivna zmes. Ki ji je po dveh letih uspelo ustaviti sežiganje odpadkov v Lafarge Cementu. Za zdaj za trideset dni. A to ni dovolj, da se Macerlov Eko krog ustavi. Je oznaka »Macerlov« na mestu? Je, ker je Eko krog zdaj že enako Macerl. Dovolj bo šele, pravi, ko bo država ustavila sežig v Lafargeu. Do takrat bo s svojo neposrednostjo in zdravo logiko še pil kri piarovcem.

Vrlino, ki jo je pri Macerlu že davno tega prepoznal soborec Pihler, priznavajo celo piarovci na državi. Skoraj iste besede je slišati iz njihovih ust, ko beseda naleti na Macerla. Pihler: »Uroša krasi nekaj, česar danes pri ljudeh, tudi pri kmetih, praktično skorajda ne najdeš več: to je zdrava kmečka pamet. Še tako zapletene zadeve zna pogosto pojasniti na primeru jabolk in hrušk. In to naredi najbolje, ko je najbolj izčrpan.« Piarovka: »Kar naše službe trikrat obrnejo in dvakrat zavijejo, zna on povedati preprosto.

Kaj hočejo povedati naše službe, ne razume nihče. Kar pove Macerl, razumejo vsi.« Kaj o tem misli sam, je pokazal decembra, ko se je poklonil »tekmecu« za naziv Delove osebnosti leta Borisu Pahorju: »V svojih nastopih ne razmišlja, ali se bo s povedanim zameril kakšnemu vplivnežu, preprosto gre po svoji poti. Ima svoje cilje in je pri njih brezkompromisen. Takšna drža je ob zavidljivi starosti fantastična.« In Macerl jih šteje komaj polovico toliko kot Pahor. Koliko brezkompromisnih let je še pred njim na poti k cilju, ki se mu reče življenje brez odpadkov za vse?