Tiskane izdaje
»Čému naj bi [...] razvrstitev služila? Če je namen [...] zabava, provokacija ali promocija [...], potem je [...] komentar odveč.«
Alma Mater Europaea (AMEU) je vsekakor naredila uslugo slovenskemu šolskemu sistemu oz. staršem in učencem in dijakom. Ne kdo ve kakšne usluge, toda za začetek je v redu. Njen predstavnik dr. Jurij Toplak je v sredinih Odmevih pravilno pripomnil, da upa, da je to samo prva med takimi raziskavami in lestvicami in da jih bo nekoč toliko, da bodo ljudje imeli na pretek informacij, ki jim bodo pomagale pri odločanju za vpis v šolo.
Po drugi strani pa tudi verjamem direktorju Državnega izpitnega centra, ki opozarja na nekatere zavajajoče nedoslednosti – recimo to, da AMEU pri številčno izraženi uspešnosti opravljenih matur na nekaterih srednjih šolah ne navaja podatka, da določeno število dijakov sploh ni bilo pripuščenih k maturi.
Če upoštevamo še dejstvi, da 18.a člen Zakona o maturi po eni strani pravi, da »podatki iz letne analize o kakovosti mature ne smejo biti uporabljeni za razvrščanje šol«, in da je po drugi strani sodišče vendarle zapovedalo objavo rang lestvice, potem je zadeva preveč po slovensko zakomplicirana, da bi se o njej čutil kompetentnega razsojati.
Bolj kot ta legalistična vprašanja se mi zdi zgovorna družbena debata, ki je v zvezi s tem izbruhnila.
Ali ni logično, da so učitelji, profesorji, ravnatelji visoko uvrščenih šol zaradi raziskave dobre volje, učitelji, profesorji, ravnatelji nizko uvrščenih šol pa slabe? Zakaj se oglašajo samo tisti bolj spodaj? In zakaj še bolj ostro kot Ministrstvo protestira SVIZ? Kaj ima s tem sindikat?
Ogorčenje izobraževalnega establišmenta zaradi objave lestvice šol je damage control varuhov šolskega pečata, ki poskušajo preprečiti vmešavanje outsiderjev v posvečeno, prepovedano, nedotakljivo območje.
Je pa tudi dediščina socialistične uravnilovke in zapovedane brezrazličnosti, kakršna je močno prisotna zlasti v šolstvu (pa še na marsikaterem drugem področju).
Ne razumem recimo, kaj je hotel reči psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik: »Ne moremo primerjati šol v okolju, kjer ima veliko staršev visoko izobrazbo, s tistimi v okolju, kjer ni tako.«
Seveda jih lahko primerjamo. Na enih šolah je več otrok staršev z visoko izobrazbo, na drugih pa več otrok staršev z nižjo. Le zakaj bi bil ta podatek nepomemben? Ker ni akademsko verificiran? Ker so fanatiki politične korektnosti in varstva osebnih podatkov presodili, da javnost na kaj tako bogoskrunskega ne sme niti pomisliti, kaj šele emprično razbrati iz dostopnih statističnih podatkov?
Ali mar mislite, da bi starši – domnevam, da v glavnem tisti z visoko izobrazbo – morali vpisati otroka v šolo, ki jo obiskuje veliko otrok staršev brez visoke izobrazbe? Ali ni to svobodna država? Morda jim je vseeno, morda jim je prav, morda jim ni.
Sam sicer mislim, da otrokom privilegiranih lahko koristi, če v življenju spoznavajo tudi otroke staršev z nižjo izobrazbo. Toda to ne zanika človekove pravice do izbire. Elitizem ali zaradi mene kvazielitizem se bosta v vsakem primeru razpasla – oz. sta se že –, pa če bomo delali lestvice šol kot po tekočem traku ali pa sploh ne. Ljudje hočejo biti boljši od drugih, nekaj več od drugih, in to prenašajo na svoj razplod. Tega s prepovedovanjem lestvic ne bomo preprečili.
Paternalistično zatiranje domnevno nezdravih družbenih nazorov se lahko hitro obrne proti svojim propagandistom.
Dušebrižniki enakosti in enakopravnosti po mojem delajo napako tudi v tem smislu, da nikoli ne pomislijo, da družbena motivacija ni samo ta grdi, grdi socialni snobizem – torej odpor privilegiranih do mešanja z deprivilegiranimi –, temveč tudi nasprotna dinamika, socialna mobilnost navzgor.
Hočem povedati, da lahko take lestvice pripomorejo tudi k večji družbeni permeabilnosti in masikateremu otroku deprivilegiranih staršev omogočijo načrten, zavesten, planiran prodor v tiste dele družbe, ki bi mu morale ostati skrite zaradi predvidene tajnosti rezultatov nacionalnega preverjanja znanja.
Ti levičarji so čisto neverjetni! Cilj njihovega zakonskega zavračanja rangiranja šol je onemogočanje socialnega snobizma – da torej privilegirani ne morejo odrivati deprivilegiranih. To je lepo samo načeloma, v praksi je pa to neumnost. Ker če s tem kaj onemogočajo, potem onemogočajo kvečjemu legitimno socialno mobilnost deprivilegiranih med privilegirane.
S to svojo gonjo za enakopravnostjo – ki je v resnici le ohranjanje statusa quo in obramba pridobljenih, samoumevnih, tudi nezasluženih preužitkov – so po mojem povzročili toliko socialne škode, da je ne bodo mogla odpraviti niti cela desetletja socialnega neoliberalizma in meritokracije.
Neglede na socialnopedagoške implikacije pa je pri tem nacionalnem gostilniškem pretepu zanimivo tudi to, kako pogosto se načeloma hvalevredne namere, od katerih si obetamo obilo družbenih koristi, v Sloveniji navzamejo trivialnosti in skorajda postanejo banalen trač.
Supervizor je morda res dobra in koristna podatkovna baza za pregled transakcij med izplačevalci javnih sredstev in srečnimi dobitniki – si pa ne znam razložiti, zakaj mora biti javno dostopen. Dostopen bi smel biti samo pooblaščenim osebam in novinarjem na zahtevo, ne pa vsakemu iks-ipsilonu.
Enako bi morala biti urejena dostopnost do digitalnega popisa nepremičnin. Lastniki bi smeli prosto dostopati samo do svojih, druge ali celo vse pa jih prav nič ne brigajo.
Najbolj neumna pogruntavščina pa je javno dostopni seznam davčnih dolžnikov. Seveda, mišljen je kot sramotilni steber – toda njegovi učinki so lahko veliko daljnosežnejši kot pa en butast in benigen spisek dobrih ali slabih šol.
A kakorkoli: popolnoma predvidljivo je bilo, da se bodo iz vseh teh treh setov podatkov razvile perverzne družabne igrice za kratkočasje nevoščljivcev in privoščljivcev. Da so vsi ti seznami javni, nima prav nobenega učinka na državljansko in politično moralo, pravno in upravno transparentnost, koruptivnost in detektivizem ter lastniške in dolžniške obsesije.
In zato je hudovanje nad seznamom odličnih, prav dobrih, dobrih, zadostnih in nezadostnih šol še tem večje farizejstvo. Farizejstvo je, ker je vsa ta slovenska pedagogika z odnosi in pristopi vred totalno zmešana. Farizejstvo, ker v nekaterih vrtcih pričakujejo od staršev pismeno izjavo, da smejo otroku pregledati lasišče zaradi uši in ali se njihov normalni otrok sme igrati z otroki s posebnimi potrebami. Za anonimiziran učni uspeh pa se ne bi smelo vedeti!
Sedite, ena!
