Usoda na dlani, prihodnost v roki

Vse odkar mi je vedeževalec na nočnem trgu v hongkonški četrti Mongkok pred petintridesetimi leti napovedal velike življenjske spremembe v šestintridesetem letu in smrtno nevarnost v dvainštiridesetem letu življenja, se vsakič, ko pogledam lastno dlan, vprašam, ali je na njej v resnici zapisana moja usoda.

Spominjam se, da sem ga poslušala z omalovaževanjem in v prepričanju, da sem mu dlan ponudila samo zato, da bi se nekaj naučila tudi o veliki tradiciji, ki je bila v »pravi« Kitajski – še vedno zaprti in komunistični – takrat strogo prepovedana. Bila sem prepričana, da je vse, kar mi govori – da imam nekoga, ki me ima rad, da pa ne bova ostala skupaj, da bom največji uspeh v karieri dosegla pri šestinštiridesetih letih, da bom dve leti pred tem preživela hudo krizo in da bom imela tri otroke –, zgolj poigravanje z zakonom verjetnosti.

Da, sem se potihoma posmehovala, seveda »vidi« nekoga, ki me ima rad, ko pa ta stoji ob meni. In kdaj bi se človek poklicno uveljavil, če ne v zrelih letih, torej sredi petega desetletja življenja?

O otrocih takrat nisem razmišljala. Šele ko sem pri šestintridesetih letih rodila tretjega sina, nato pa nekaj mesecev pozneje spoznala, da mi bo vojna na Balkanu popolnoma spremenila življenje, sem začela pogledovati v svojo dlan in se poskušala spomniti še vseh drugih stavkov, ki jih je takrat izgovoril vedeževalec v Mongkoku.

Kaj je dejal o dveh poševnih črtah, od katerih se ena vzpenja proti začetku kazalca? Omenil je tudi, da se mi bo nekaj zgodilo pri petdesetih letih – seveda če bom srečno prestala nevarno dvainštirideseto leto –, a kdo bi takrat, pri triindvajsetih letih, sploh razmišljal o tako daljni prihodnosti, zlasti tisti, povezani s prerokbami, v katere niti najmanj ne verjame?

A odkar sem pred nekaj leti opazila, da se v hongkonških, japonskih, tajskih in indijskih časopisih redno in povsem resno objavlja vse tisto, kar vedeževalci vidijo v finančni krizi, kako izračunavajo prihodnost sedanje svetovne ureditve in kaj priporočajo kot najboljši način za premagovanje ekoloških izzivov, pred katerimi se je znašlo človeštvo, sem začela iskati to dlan današnjega sveta, na kateri je zapisana skupna usoda, ki hrepeni po prerokbi kot globalni utehi za podivjano negotovost.

In globlje ko smo se pogrezali v probleme, bolj se mi je zdelo, da izginjajo meje med prerokbami in politično-ekonomskimi analizami, tako da me je začelo znova zanimati, kaj je tako privlačnega v napovedovanju prihodnosti in zakaj se ljudje, ki ne morejo spremeniti sedanjosti, tako strastno prepuščajo napovedovanju tistega, kar jim bo prinesel jutrišnji dan. »Kadar nisi gospodar svoje usode,« mi je dejal profesor s pekinške tehnološke univerze Hu Xingdou, »ko živiš v družbi, v kateri ljudje – in ne zakoni – vladajo ljudem, ko si običajen majhen človek, potrebuješ vedeževalca, da ti pove, kje te čaka katastrofa.«

Jemima Packington je edina napovedovalka prihodnosti iz špargljev na svetu. Lani je vrgla svoj snop zelenih stebelc in »videla«, da bo cambriška vojvodinja Kate Middleton zanosila, da bo angleška nogometna reprezentanca slabo igrala na Euru 2012 in da bo letos razpadlo evrsko območje. Točno, točno, napačno. Čeprav je res, da ko se je govorilo o evrodrami, šparglji niso bili edini, ki so napovedali izstop nekaterih držav iz denarne unije. Zmotili so se tudi številni učeni analitiki.

In ko je Jemima v začetku letošnjega leta znova vrgla svoj zeleni snop in iz položaja stebelc, ki so padla na tla, razbrala, da bo Grčija v letu 2013 izstopila iz Evropske unije, da se bosta Španija in Portugalska postavili pred izhodna vrata, da bo Nemčija nepričakovano zabredla v probleme, tako da se bo morala kanclerka Angela Merkel spopasti z resnimi izzivi, da bo azijsko obalo Tihega oceana prizadel nov cunami, Veliko Britanijo pa bodo vse leto vznemirjale ekstremne vremenske razmere, ni bila pri tem nič manj prepričljiva od ekonomistov Centra za gospodarske in poslovne raziskave (CEBR), ki so predvideli, da obstaja v letu 2013 kar 50-odstotna možnost, da evropsko območje razpade, Velika Britanija pa zaradi tega zapade v VVV-recesijo.

Tistih drugih 50 odstotkov me je spomnilo na prevaro desetletja, s katero si je neki domiselni Rus pred dvajsetimi leti nagrabil velikanske vsote denarja. Zakonskim parom je »napovedoval«, ali bo žena zanosila tega in tega leta, pa tudi to, ali bosta zakonca dobila sina ali hčer. Ob napačni napovedi je »pošteno vrnil« denar. Kljub temu je imel 50 odstotkov možnosti, da ugane. In da obdrži lepo vsoto denarja, ki jo je dobil od navdušenih staršev.

Mar sploh obstaja usoda? Je naša življenjska pot določena že od začetka našega obstoja? Postaviti takšno vprašanje Azijcu je enako, kot če bi pred evropskim vernikom podvomili o obstoju Boga ali pred ateistom o zdravem razumu.

V času, ko sem ponudila dlan vedeževalcu v Hongkongu, so številni mladi Evropejci na azijskih tleh iskali odgovore, ki jih niso mogli najti v svojih šolah, cerkvah, družbah in družinah. Preplavljeni s potrošništvom in že takrat vznemirjeni zaradi vse globljih dvomov o kapitalizmu, so si želeli od vzhodnjaških mislecev, modrecev in vedeževalcev slišati kakšno besedo neokrnjene resnice.

Hrepeneli so po nedolžni vrednoti obstoja brez nalepke s ceno in bili v imenu izgubljenega smisla življenja pripravljeni na katero koli od tridesetih oblik izračunavanja, prepoznavanja in razkrivanja prihodnosti – morda ne toliko zato, da bi izvedeli, kaj jih čaka, kot zaradi tega, da bi občutili, kako se lahko tisti majhen plamen v njihovih prsih, ki je pravzaprav življenje vsakega od nas, upre podivjanemu vetru, v katerega se je spremenil komercializirani razvoj odtujene družbe.

Bolj ko se je svet globaliziral, bolj je beseda »usoda« dobivala drugačen pomen. »Vsi si delimo isto usodo,« so govorili politiki ob izbruhih naftnih, finančnih, jedrskih, ekoloških ali pandemičnih kriz. Druga za drugo so izginile vse oaze izjemnosti. Brez sledu so se izgubile vse stare skrivnosti ohranjanja posebnosti in končno smo prišli do tistega stanja krhkosti, v katerem takrat, ko na enem koncu sveta metulj zaprhuta s krili, na drugem koncu zaradi tega izbruhne vojna.

Ta nova povezanost je postala kolektivna usoda, ki je v vedeževalce spremenila učene ekonomiste z Nobelovimi lovorikami na glavah, finančne strokovnjake z natančnimi statistikami, akademike, prepričane, da prav vse vedo o podnebnih spremembah, zaradi katerih so izginili dinozavri, in vrhunske avtoritete javnega zdravstva.

Leto dni pred tem, ko sem dopolnjevala svoje poznavanje kitajske kulture na nočnem trgu v Mongkoku, je moj starejši kolega, takrat že uveljavljeni dopisnik Der Spiegla iz Azije Tiziano Terzani, pokazal svojo dlan vedeževalcu v nekem temačnem kotičku Hongkonga.

»Pazi! Leta 1993 boš v smrtni nevarnosti! Tega leta ne smeš leteti! Niti enkrat!« mu je dejal stari Kitajec, ki ga je takrat videl prvič in zadnjič. Minila so leta in Tiziano je kljub svojemu globokemu odporu do praznoverja vse pogosteje razmišljal o prerokbi. Pred koncem leta 1992 je svojim urednikom sporočil, da bo prihodnje leto preživel na trdnih tleh. Ladje, vlaki in celo sloni so postali njegova glavna prevozna sredstva po jugovzhodni Aziji. In medtem ko je običajne teme hladnega in vročega vojskovanja dopolnjeval z obiski pri območnih šamanih, mojstrih črne magije in slepih prerokih, so se v njegovo vsakdanje življenje vračali – kot je nato zapisal v svoji briljantni knjigi Prerok mi je povedal – »dotik poezije, svež pogled na svet ... ponovno odkritje sončnega vzhoda in meseca na nebu ... ter spoznanje, da je čas nekaj več od tistega, kar slišimo iz tiktakanja ure«.

Marca 1993 je v Kambodži strmoglavil helikopter ZN s petnajstimi novinarji. Med njimi je bil nemški kolega, ki se je skupini pridružil namesto Terzanija. Spominjam se, da smo se takrat vsi, ki smo se pred tem smejali njegovi odločitvi, da ne bo letel, stresli od zlovešče prisotnosti prerokbe. In tudi sama sem znova pomislila na to, kaj me čaka v dvainštiridesetem letu življenja. Izkazalo se je, da nič. Ali pa sem se do takrat že tako navadila na nevarnost, da je nisem opazila, kako se mi približuje za hrbtom.

Pa vendar ni bil vedeževalec tisti, ki je Tizianu povrnil smisel življenja. Pozabljene globine svoje duše je znova našel zato, ker je ujel ritem naravnega koraka, ker je znova odprl davno prebrane knjige, ker se je potopil v sedanjost ... in spoznal, kaj vse lahko prinese prihodnost, če je ne beremo z dlani, temveč jo nežno držimo v roki. Kakšna bo, je v celoti odvisno od tega, kako jo bomo zamesili, oblikovali, začinili in obarvali. In kako globoko bomo vdahnili ta trenutek. Tukaj in zdaj.