Utopiji demokracije naproti

Kino Evropa na Cvetnem trgu enkrat na leto postane utopični prostor, prizorišče Subverzivnega festivala, letos o prihodnosti Evrope in njenih alternativah. Dogaja se v pomenljivem trenutku vstopanja Hrvaške v Evropsko unijo. Medtem ko je simptome omejevanja svobode opaziti povsod in se Evropa kaže kot čista ekonomska, neoliberalna tvorba brez demokracije, je Hrvaška že pred vstopom v EU videti utrujena.

Motor prireditve je levičarski filozof Srećko Horvat (skupaj s Slavojem Žižkom pisec knjige Was Will Europa?, poleti bo izšla v Franciji in Nemčiji), ki že šestič zapored organizira Subverzivni filmski festival in Subverzivni forum. Letos poteka pod naslovom Utopija demokracije, nanj sta spet prišla Slavoj Žižek in Tariq Ali pa Aleksis Cipras, Oliver Stone, Janis Varufakis, Maurizio Lazzarato, Susan George, Silvia Federeci, Aleida Guevara in mnogi drugi. V tednu, ki se izteka, so vsak dan pozno v noč potekale razprave o Evropski uniji, o tem, ali je njena demokratična obnova sploh mogoča, o ameriški politiki, pretekli in sedanji, in vlogi evropske levice.

Postdemokratična Evropa

Evropa doživlja krizo legitimnosti, ne more izpolniti velikih pričakovanj, s kakršnimi so države, tudi Grčija, nekdaj gledale k EU, je razpravo v nedeljo začel Janis Varufakis, grški ekonomist, ki je postal širši javnosti znan z analizami evroobmočja in kritikami varčevalne politike. »Evropska unija je vedno temeljila na veliko mitih. Ni bila evropski konstrukt, ampak ameriški arhitekturni načrt. Po letu 2008 pa se je svet spremenil, energija in dinamika, ki so jo Združene države dajale projektu, se je zrušila s padcem Wall Streeta.« V svojih tekstih razlaga, da Evropa razpada, ker njena zgradba preprosto ni bila dovolj trdna, da bi vzdržala šoke ameriškega minotavra; bankrot je enako evropska kategorija kakor ameriški izum.

Francosko-ameriška politologinja Susan George se je vrnila desetletje nazaj in razlago o vzponu neoliberalne in nedemokratične Evrope začela s francoskim referendumom o evropski ustavi leta 2005. Takrat je Francija pripravila veliko debato, največjo po maju '68. »Ustava je pust, dolgočasen dokument, a imeli smo vznemirljivo, fantastično razpravo. Ljudje so razumeli, da gre za povsem neoliberalni program EU. To je bilo razredno glasovanje in zmagali smo. Rezultat v bogatem Neuillyju, od koder je Sarkozy, je bil docela nasproten. Nato je zmagala še Nizozemska ... Pomislite, tedanji komisar Verheugen je govoril o izsiljevanju z referendumom.« Z nekaj kozmetičnimi popravki je bil dokument potem sprejet v obliki reformne pogodbe. »Danes 85 odstotkov vse zakonodaje prihaja iz Evropske unije; toliko o suverenosti,« se je navezala na Hrvaško in njen skorajšnji vstop v Unijo.

»Leto 2011 je bilo čudovito leto,« je rekel Franco Berardi Bifo, italijanski marksistični teoretik in aktivist avtonomistične tradicije. Spomnil je na uspehe ulice decembra 2010, ko so se v Londonu zbrali stotisoči študentov in demonstrirali proti zlomu javnega šolstva, na arabsko pomlad, ki je sledila, na špansko intifado, šest milijonov ljudi v enem mesecu v šestdesetih mestih, in naposled še gibanje Occupy. To je bil po njegovem začetek upora prekariata, ki je začenjal ustvarjati možnost za drugačno demokracijo. »Naše razumevanje je tedaj postalo bolj radikalno.« A »leto nevarnih sanj« je mimo in spet je aktualna misel, ki jo je v Leopardu zapisal Giuseppe Tomasi di Lampedusa: »Vse se mora spremeniti, zato da se nič ne spremeni.« Beraldi pravi, da ne gre samo za levico, temveč za sposobnost razmišljanja in občutenja skupaj z Grki, za empatijo, ki je ni. »Zmožnost solidarnosti se je sesula – in to je naš največji problem.«

»Masovno gibanje iz leta 2011 je umrlo. Ljudje so privatizirali strah,« je nadaljeval Varufakis. »Evropska unija je bila ustanovljena kot 'prosta cona demokracije', zdaj pa komisar Olli Rehn govori, da je bilo stališče Mednarodnega denarnega sklada o pretiranem varčevanju 'nekoristno', ker je ustvarilo strahove. To ni dolžniška kriza, Grčija, Hrvaška in Evropska unija je nimajo.« Prepričan je, da se bo aktualno varčevanje nadaljevalo, a po njegovem ta kapitalizem ni vzdržen, saj je varčevanje edini instrument, ki ga premore aktualna politika.

Bombardirani smo z diskurzom o dolgu, je moderator Igor Štiks (skupaj s Horvatom je objavil politični esej Pravica do upora) naslovil vprašanje na Susan George, ki veliko piše o tej temi. Kako je prišlo do tega, da spet govorimo samo o dolgu? »Prepoznavam vzorce,« je komentirala politologinja, Američanka s francoskim državljanstvom, in povlekla vzporednico med washingtonskim konsenzom in varčevanjem. Joseph Stiglitz in Paul Krugman češ da veliko govorita o tem, da evropski voditelji ne razumejo ekonomije, da bi jim bilo treba stvari razložiti. »A drugi pogled pravi, da dobro vedo, kaj delajo, in to počno z namenom. Za problem, ki ga je ustvaril finančni sektor, zdaj plačuje javnost, in to se ne bo spremenilo. To je politika, ki kaznuje nedolžne ...«

Kako iz insolventnosti? Franco Berardi Bifo je spomnil na knjigo Maurizia Lazzarata Proizvajanje zadolženega človeka, ki piše o nenehni reprodukciji zadolževanja, ki jo sproža neoliberalizem. »Ne govorimo samo o ekonomski insolventnosti, dolg pač ni samo ekonomska kategorija, je esencialno ustvarjanje psihološke in družbene odvisnosti. Dolg ustvarja razmere depresije in generira odsotnost prihodnosti. Gre za moralni dolg, izsiljevanje.« Spomnil je, da je o dolgu v 16. stoletju govoril že Martin Luter, v zvezi s krizo v evroobmočju je omenil razliko med protestantsko etiko in mentaliteto evropskega juga, gotske protestante in baročne katolike. Varufakis je pripomnil, da plačilna nesposobnost šibkih držav pač ni dovoljena, za velike in tiste, ki so pod njihovim dežnikom, pa je dopustna; Grčija ne sme tistega, kar je bilo dovoljeno Iraku. V Nemčiji je dolg povezan s krivdo, drugod je docela ekonomski termin. »Nasploh ima dolg lastnosti kreativnosti in destruktivnosti: je esencialen, instrumentalen in funkcionalen za kapitalizem.« »Nemški finančni minister Schäuble pravi: Vsak skrbi za svoj dolg. To ni evropska ideja.«

Susan George je spet vrnila debato na najbolj stvarno, bolečo raven. »Ljudje dobesedno umirajo od varčevanja, toda nobena raven trpljenja ne bo spremenila te politike. Čedalje več je bogatih, bistveno več kot prek krizo; in čedalje več je tudi finančnih produktov. To so dokazi, da zmagujejo. Treba je govoriti o trpljenju ljudi, kaj ga povzroča. Ne gre samo za jezik.«

Bo ne tako davna preteklost postala bližnja prihodnost? V zvezi s konflikti, nasiljem, vojno in fašizmom je Beraldi rekel, da ne bomo videli istega filma, vendar bomo videli zelo slab film. »Evropa doživlja fragmentacijo v političnem smislu in razgrajevanje družbene solidarnosti. V Italiji je 70 odstotkov volivcev glasovalo tako ali drugače proti Uniji, poglablja se konflikt med Grčijo in Nemčijo, najbolj zastrašujoče je protinemško sovraštvo; to je simptom katastrofe. Scenarij se ne bo spremenil, še poslabšal se bo. Politika ni odprta za spremembe. Mario Draghi je ciničen; izjavil je, da gre evropski projekt naprej z avtomatičnim pilotom. To je arogantna izjava, govori o tem, da je demokracija mrtva, ker deluje avtomatizem finančnega kapitala. Prihodnost je temačna.«

Zamolčana zgodovina

Zvečer sta ameriški režiser Oliver Stone in zgodovinar, pisec in aktivist Tariq Ali, ena od ključnih figur britanske levice, občinstvu v nabito polni dvora kina Evropa govorila o »temni plati« ameriške politike, vlogi v drugi vojni, intervenciji v Vietnamu in Iraku, Bushu in Obami. Stone, ki je celo v Hollywoodu, in ta je v očeh ameriških konservativcev leglo levičarjev, večji levičar od vseh kaviar socialistov skupaj, je pripovedoval o svojem političnem angažmaju. Za deseturni dokumentarec Zamolčana zgodovina Združenih držav je rekel, da je to njegov najambicioznejši projekt. In vendar je »zamolčana« zgodovina središčni motiv njegovega celotnega filmskega opusa: njegova zgodba je v bistvu venomer zgodovina; je vietnamski veteran, ki je posnel film o vietnamski vojni; z Vodom smrti, JFK, Wall Streetom, Salvadorjem je rušil največje ameriške mite o ZDA kot angelu, ki pomaga nacijam, lačnim demokracije.

O latinskoameriški izkušnji, posebej venezuelski, je Stone rekel, da pogreša Huga Chaveza. »V svetu, ki ga obvladuje neoliberalizem, ni dovoljeno pomagati revnim, to se dogaja edinole v Latinski Ameriki,« je pripomnil Ali. »Latinskoameriške države dosegajo napredek na področju zdravstva, izobraževanja, brezdomcev, v bistvu povsod tam, kjer se v ZDA in EU ne dogaja nič več, pa čeprav je bilo to običajno po drugi svetovni vojni.«

Je lahko Hollywood subverziven, je vprašal Horvat, ki je vodil pogovor. Stone je povedal, da je ameriška zgodovina v knjigah in filmih večidel izkrivljena. Je nekaj izjem, med drugim Siriana in Lahko noč in srečno, nasploh so filmi naredili več škode; gre za ameriško triumfalnost, z jasnim sporočilom, ki iz ameriških vojakov dela junake.

Stone je načel še splošno konservativno bazo medijev – Economist je nedavno pisal o »gnili zapuščini« Chaveza in o »boju za svobodo« Margaret Thatcher –, sam je rekel, da thatcherizem uničuje Evropsko unijo, kakšno poznamo. Tariq Ali je povedal, da je bila Thatcherjeva vedno izvoljena z manjšino volivcev, celo po falklandski vojni, njena največja zmaga pa ni bila privatizacija, temveč uničenje sociademokratske opcije; Blair jo je ljubil. Prevladala je tržna panaceja in to traja. Sicer pa, poglejte, kaj se dogaja v Grčiji, in videli boste svojo prihodnost, pove Ali.

Vloga levice in luč Sirize

Vstopanje Hrvaške v Evropsko unijo ni samo dobro izhodišče za vprašanje, v kakšno Unijo prihaja nemara zadnja država članica, temveč tudi o prihodnosti Evrope in vloge levice v njej. Je znotraj obstoječe finančne in politične unije sploh možen radikalen obrat od »neoliberalnega konsenza«? O tem in o neoliberalizmu, ki je uničil grško družbo, sta v sredo zvečer govorila »najnevarnejši človek v Evropi«, kakor mainstream mediji imenujejo Aleksisa Ciprasa, in »najnevarnejši filozof Zahoda«, kot pravijo rednemu gostu Subverzivnega festivala Slavoju Žižku. Ko je Srećko Horvat napovedal Ciprasa kot »prihodnjega premiera Grčije«, je dvorana gosta pozdravila z bučnim aplavzom.

»Nič več ne bo tako, kot je bilo, ne v Grčiji in ne v Evropi,« je na hipotetično vprašanje, kaj bo, če bo Siriza prevzela prihodnjo grško vlado in bo Cipras postal premier, odgovoril predsednik največje opozicijske stranke v tej državi, pravzaprav edine v Evropi, ki prevprašuje aktualno varčevanje in politiko EU. Tokrat je bil prvič v tem delu Evrope oziroma njene periferije in večerna razprava v dvorani kina Evropa je bila razprodana. Pet zaporednih let recesije, depresija in humanitarna kriza, uničujoča brezposelnost in javni dolg, ki je dosegel 160 odstotkov BDP, so naredili iz Grčije senco nekdanje države: ljudje jedo smeti in spijo na pločnikih, upokojenci nimajo za kruh in gospodinjstva ne za elektriko, bolniki so brez zdravil in terapij. »Radikalno leva stranka ima podporo za radikalne spremembe, 'reševanje' je rešilo banke in uničilo družbo. Ne verjamemo, da je to naključje, temveč paradigma za ostale v Evropi.« »Doktrina šoka«, češ da ima za cilj privatizacijo vsega, vključno z vodo in energijo. Cipras vidi rešitev v radikalnih političnih spremembah, v sodelovanju vseh prebivalcev perifernih držav. »Potrebna je 'mediteranska pomlad'.«

»Nič več ne bo tako, in to mislim zelo dobesedno,« je rekel Slavoj Žižek glede morebitne zmage Sirize. Bil je eden prvih na levi, ki je podprl zvezo levih gibanj, ki nasprotuje varčevalnim ukrepom in diktatu trojke. »Če Siriza zmaga, se bo vsa zgodovina brala kot pot proti Sirizini zmagi. In tega se boji Evropa, ker bi pomenilo konec njenega konservativizma.« Spomnil je na lepe ideje Evrope, od enakosti do delavskih gibanj, ki so v sredici projekta, in na populizme in protipriseljenske trende, ki so današnja stvarnost. »Siriza je glas prave Evrope, predstavlja najboljše v Evropi, na kar bi morali biti ponosni.« Govoril je, da stranko predstavljajo kot protievropsko, pripisujejo ji tisto, kar velja za njih same, omenjal je čisto hipokrizijo govorice o skorumpirani Grčiji, ki prihaja iz ust onih, ki so podprli ravno korumpirane stranke. »Siriza je ena redkih luči v Evropi.« Je edina, ki ima mobilizacijsko moč, ki še lahko reši, kar je vredno rešiti. Grke je pozval, naj jo podprejo; če je ne bodo, po njegovem potrebujejo enosmerno vozovnico v gulag.

Prešel je na radikalno levico in njen siceršnji globok mazohizem, izjemnost Sirize pa je po Žižku v tem, da zavrača umišljeno izbiro in ima pogum za prevzem odgovornosti. Evropska elita »izgublja sposobnost vladanja« in kompas, »slepi vodijo slepe«. Dobro bi bilo, če bi vsaj lahko verjeli, da je nekje neki skrivni komite, ki se srečuje in ve, kaj počne; a kakor da je kriza nov dokaz, da ne vedo, kaj delajo, in to velja prav za strokovnjake. Današnji kapitalizem je môra, ki uničuje, varčevanje ni racionalna politika, uporablja mitsko naracijo o dolgu, ki da ga je treba odplačevati, in treba je biti pozoren na globoko ideološko iracionalnost, ki jo uporablja.

Med prvimi potezami morebitne prihodnje vlade je Aleksis Cipras omenil odpoved memoranduma, ki ga je Grčija pred tremi leti brez razprave podpisala z Mednarodnim denarnim skladom, Evropsko unijo in Evropsko centralno banko in ki je s »stabilizacijo« in »reformo« državo potisnil v začarani krog depresije. Potrebni so davki za veliki kapital, saj težava ni, da jih ne plačujejo revni, temveč da niso obdavčeni najbogatejši, ter načrt prerazporeditve, kar nakazuje trd konflikt v državi, je komentiral socialistični voditelj. Primanjkljaji evropskega juga so presežki evropskega severa, potrebno je novo ravnovesje, zavzema se za evropsko konferenco o dolgu, po vzoru tiste v Londonu leta 1953, ko so Nemčiji odpisali 60 odstotkov dolga. Povojna ZRN je pod težo javnega dolga ogrožala druge evropske države, zato se je 21 upnic, vključno z Grčijo, odločilo za restrukturiranje dolga in omogočile tridesetletno odplačevanje.

»Socialna demokracija v Evropi, ki je prevzela neoliberalne strategije in politike, je mrtva,« je komentiral Cipras. »V Nemčiji med Merklovo in Steinbrückom ni razlike, zato je zadnji brez možnosti. Ljudje volijo original, ne kopije. To velja tudi za Grčijo; Pasok ima šest odstotkov podpore in ne predstavlja družbene sile, kakršno je v preteklosti.« »Kaj je danes radikalno?« Pri Hugu Chavezu ga je impresioniralo, da si je drznil delati radikalne spremembe in da je vztrajal pri demokraciji, referendumih, volitvah, to je bila njegova moč. Danes je radikalno to, da prevzameš odgovornost in se ne bojiš vztrajanja pri demokraciji.«

Fašisti, druga roka režima

Debata je načela zanimiv fenomen: kako je namreč mogoče preseči tipični levi frakcijski boj in iz široke koalicije gibanj nastaja ena stranka. Tega doslej na levici ni bilo opaziti. »Mi nismo razumeli, kako se je to zgodilo. Tega ni naredila Siriza, to so naredili volivci,« je bil neposreden strankarski voditelj. Pojasnjeval je preobrazbo zveze v enotno stranko, prej ni bila mogoča. »Po volitvah so ljudje prihajali v parlament, nas prosili, naj se držimo tistega, kar smo obljubili.« »S Sirizo se ni zgodil premik radikalno levo, a ljudje potrebujejo radikalne spremembe in verjamejo, da smo edini, ki bomo naredili, kar obljubljamo.« V zvezi z razmerami v Grčiji in vzponom neonacizma je komentiral, da je stranka Zlata zarja v bistvu podaljšana roka aktualne desne vlade Antonisa Samarasa, ki omogoča različna rasistična, antidemokratična stališča. Ko je vlada sprva predlagala protirasistični zakon, ga je zatem umaknila, ker ni hotela škodovati neonacistom. Oblast hoče prikazati, da sta Zlata zarja in Siriza dve plati, dva ekstrema, desni in levi.

In kako naj se Siriza, če dobi žogo, izogne napakam preteklosti, je dal novo iztočnico Srećko Horvat. Vrnitev k socialdemokraciji ni možna in kljub simpatijam do latinskoameriških izkušenj ni mogoče slediti tem receptom, je pripomnil Žižek. Sam ni fasciniran nad enim milijonom ljudi na trgu Tahrir, po takšnih orgazmičnih doživetjih vselej ostanemo z vprašanjem: Kaj potem? Kaj storiti, ko se bo življenje normaliziralo? Tudi preprosta redistribucija, »jemanje bogatim, dajanje revnim«, se mu zdi preveč enostavna, živimo vendar v kapitalizmu. In obstajajo stvari, ki v kapitalizmu dobro delujejo. Resnično zmagoslavje Sirize bi bilo, če zanjo ne bi glasovali samo revni, temveč tudi kapitalisti. Zaščitite jih kot lastne lase, se je zahahljal proti grškemu politiku, ki ga imajo tačas mnogi za edini up Evrope. »Banke same po sebi niso problem. Preveč simplistično je reči, da jih ne potrebujemo.« Siriza, skratka, ne sme uprizarjati samo revolucije, treba je narediti boljšo buržoazno državo. »Na novo moramo izumiti državo, potrebujemo močno državo.« Najnevarnejše sanje levice so po njegovem pretirani entuziazem. »Hočemo levico, ki organizira alternativo za vsakdanje življenje, opravlja posel na nekoruptiven način. To je pravi izziv levice. Nalašč poudarjam, potrebna je zelo dobra organiziranost države ... Potrebne bo veliko modrosti.« Obrnil se je k Ciprasu: »Kot ateist rečem, vse naše molitve so z vami.«