V logiki gordijskega vozla

Z odločitvijo ustavnega sodišča o julijskem roku za predčasne volitve, o kateri se zaradi politične spodobnosti ne polemizira, sta se tako ustavno sodišče kot predsednik države Borut Pahor pomaknila na precej tanek led. Ne eden ne drugi ne bosta mogla zanikati, da sta državo in državljane postavila v izredno stanje in s tem nase vzela težo, ki so si jo sicer v prvem dejanju dolgo nalagali in končno naložili poslanci parlamenta. Argumentacija predsednika države je bila taka: s sklepom ustavnega sodišča je okrepljeno upanje, da bomo politično, gospodarsko in socialno dokončno okrevali. V resnici smo soočeni z vrsto demokratičnih tveganj, ki so nedopustna. Volitve bodo potekale v adrenalinskem slogu izrednega stanja, ad hoc programov, nedorečenih podlag za neracionalno, torej čustveno odločanje, kot povečan poligon za populizme ter zmanjšan za argumente in programe – in posledično se ustvarjajo okoliščine za nevihtni dvig karizmatičnih likov, kakršne v skrajni obliki v EU tega trenutka pooseblja madžarski premier Viktor Orban.

V zaprtih krogih

Logični argument, ki je pravzaprav čisto enostaven, gre takole: v slovenskem parlamentu imamo politične igralce, ki so nevestno in nesprejemljivo zavozlali gordijski vozel slovenske države. Ta je v globoki krizi in igralci, ki so del problema, so se postavili za rešitelje ter v maniri predčasnih volitev razglasili, da so ga edini sposobni razvozlati. Pred tem so se v alibični igri posvetovali s predsednikom države, ta pa z ustavnimi pravniki, ki tako ali drugače sevajo stališča, politične drže, strokovna prepričanja in preference ustavnih sodnikov.

Pogledano z razdalje in v širšem kontekstu je na dlani, da je naraščajoča volilna abstinenca slovenskih državljanov posledica tovrstnih zaprtih krogov, sklicujočih se na svojo strokovnost in ekskluzivnost, ob katerih ljudje več ne pritrjujejo niti politikom, njihovim strankam niti drugim odločevalcem, ki jim na režirani oziroma vnaprej prodani tekmi podajajo žogo.

To je en vidik, ki je zelo pomemben in dokaj nazorno razloži obup ljudi nad slovensko državo, nad vsem političnim in vsem družbenem, kar izstopa iz njihovega čisto neposrednega okolja. Referendum o udbovskih arhivih, vsaj tako so ljudje dojeli vsebino potrditve oziroma zavrnitve predmetnega zakona, po neverjetno visoki, petinsedemdesetodstotni volilni odsotnosti dokazuje to razočaranost.

Potem je tu vidik upanja, ki so ga v tem položaju vzbudila imena vodij novih strank in gibanj, ki se pojavljajo kot alternativa: kot premik iz negativnega v pozitivno, kot premik od rušenja v gradnjo, kot nekaj, v kar je spet mogoče verjeti, potem ko je bilo videti, da nihče nikomur nič več ne more verjeti. Pod težo okoliščin, ki so jih ustvarili »zaprti krogi«, da bi se lahko vrteli znotraj samih sebe, so nova imena zrasla dobesedno kakor gobe po dežju. Toda lekcija velikih turbulenc, Zorana Jankovića kot največje med njimi, je od leta 2008, ko je nastopila kriza, ta, da enako in v enako velikopoteznem slogu (zaradi pomanjkanja konceptov in prevelike osredotočenosti na vodjo) lahko tudi padejo.

Med vero in koncepti

Upanje Slovenije je seveda stabilnost in konec krize, zlasti ker jo obkrožajo uspešne sestrske države EU, ki so iz nje že izplavale in so jim politične blokade Slovenije tuje. Slovanske države nekdanjega vzhodnega bloka prehitevajo Slovenijo in ljudje vse bolj živijo v prepričanju, da bi se gospodarstvo samo že pobralo, če ne bi bilo izpostavljeno političnim interesom, blokadam in lastniškim preigravanjem z zlorabo institucij države.

Kako tli želja po rešitvi, so dokazale evropske volitve, ki so, kot rečeno, poskrbele za zgodovinsko volilno neudeležbo, vendar so v nebo katapultirale tudi novinca Igorja Šoltesa, ki je ustanovil gibanje Verjamem in v eni potezi postal evropski poslanec. Zajadral je na notranjepolitičnih razmerah in čustvih ljudi, ki so si želeli nekoga, da bi mu verjeli in mu dali mandat. Danes je jasno, da se kot vodja nove stranke ne bo zavezujoče izpostavljal za državnozborske volitve, kar je bila ravno percepcija ljudi, in vzbuja vtis, da mu je sekira padla v med. Novo razočaranje, torej. Tudi Alenka Bratušek, ki je sploh s svojim odstopom sprožila predvolilno histerijo, se otepa grožnje nerelevantnosti in ideje o velikem vseobsegajočem povezovanju »dobrih« proti »slabim« pod njeno krinolino postajajo zelo vprašljive.

Zato ne preseneča, da se je upanje ljudi, tokrat koreniteje, oprijelo imena in stranke Mira Cerarja, ki v teh dneh, na razočaranje in v skrb konkurentov, podira rekorde popularnosti. Z njim do izraza prihaja naslednji kontrast, ki gre v dve nasprotni smeri: prva je ta, da gre za simpatičnega, uglajenega, umirjenega gospoda, ki v razmerju do na primer Janeza Janše in SDS deluje kot vdih svežega zraka, kulture proti barbarizmu, blagodati pravnosti in pravne države proti agresivnemu rokovnjaštvu. V ljudeh je očitno zbudil upanje; takšne so vsaj prve javnomnenjske projekcije.

Druga smer pa je ta, da se ravno v tej formuli skrivajo vse pasti slabih izkušenj iz dozdajšnjih karizmatičnih »protipolov« v imenu vladavine prava proti kapriciozni stihiji avtoritarnih vodij. Vsesplošnost v njegovih odgovorih napeljuje na splošno vero (zaupanje), ki jo mora opazovalec imeti v njega, kot vodjo, osebno. Logika gre takole: stavimo na poštenje, potem se bomo povezovali v korist Slovenije.

Za seboj to potegne premislek o tektonskih premikih v konceptih. Nekoč se je vedelo, kaj predstavlja socialna demokracija, kaj liberalna, kaj nacionalizmi, kaj kmečki stan in kaj krščanska demokracija. Danes je vse te koncepte prekrila evroideologija neoliberalizma, ki se pomika proti Ameriki v trenutku, ko se ZDA s povečevanjem socialne občutljivosti (Obamacare) skušajo pomikati proti Evropi. Zahod postaja enolončnica, politični koncepti pa se umikajo imenom voditeljev strank, ki ponujajo poštenje na zalogo, in nastaja vtis, kakor da so koncepti nepotrebna priteklina 20. stoletja. Ko bodo ljudje volili simpatičnega vodjo SMC, ne bodo vedeli, ali bo na koncu pristal v objemu z Dejanom Židanom, Karlom Erjavcem ali z Janezom Janšo, ki medtem po logiki zaprtih krogov utegne biti oproščen pravnomočne sodbe v zadevi Patria in zatorej formalno čist.

Kdo hrani in kdo ožema

Poanti na primeru Mira Cerarja sta dve in obe sta dobronamerni: prvič, menimo, da si zasluži veliko priložnost, kajti ljudje v njem vidijo upanje, in drugič, prav zato, ker si zasluži priložnost, ni odveč od njega zahtevati koncepte, čvrste predvolilne zaveze etičnega tipa, brez alibijev zaprtih krogov ali negativnega prava. Še več; ker si zasluži priložnost, velja od njega terjati najzahtevnejše kriterije, največja zagotovila, zaveze, konkretne programe, predvsem pa – in to velja za vse kandidate – najbistvenejše ...

Na volitvah bi brez pritiskov, adrenalinskih pospeškov in čustev moralo biti odgovorjeno na povsem jasno vprašanje, ali in kako bo kandidat (ali stranka) ubranila koncept socialne države, ne da bi javne finance zaradi tega potopila v plačilna nesorazmerja. To je mogoče, vendar terja brezkompromisni spopad s korupcijo. Zdravstvo, sociala in šolstvo morajo namreč ostati standard moderne slovenske države in ne alibi za nesposobne politike, ki niso sposobni uravnavati javnih financ drugače kot z mačeto in dinamitom po segmentih, ki jih ne razumejo in so za njihove intelektualne zmožnosti prezahtevni, kajti razumejo le jezik ekonomizma in kapitala, katerega naloga je, da hrani sebe in ožema vse, kar temu ne služi.

Kar smo hoteli izpostaviti na primeru stranke SMC, je sledeče: kralja Midas in Gordios sta zavozlala gordijski vozel in preročišča so ljudem napovedala, da bo svetu zavladal tisti, ki bo ta vozel razvozlal. Prišel je Aleksander Veliki, vzel meč in vozel arogantno presekal, vse ostalo je zgodovina njegovega imperializma. Novo ime slovenske politike ne bi smel biti Aleksander Veliki, temveč koncizna pamet, ki stoji za obljubo, da bo gordijski vozel trajno razvozlan in ne grobo sekan v ponavljajočih se zaprtih krogih slovenske politične arogance karizmatičnih politikov brez realnih konceptov. ●