V naši glavi je nekdo, ki ga ne poznamo

Ste se kdaj vprašali, kako je mogoče, da se lahko razjezimo sami nase – kdo, pravzaprav, je jezen na koga?

sob, 12.07.2014, 06:00
V Ljubljani si lahko na Gospodarskem razstavišču ogledate razstavo o možganih, ki so jo pripravili v Ameriškem naravoslovnem muzeju v New Yorku.

Težki so malo manj kot kilogram in pol ter sestavljeni iz najbolj kompleksne snovi, ki smo jo odkrili v vesolju. Človeški možgani – rožnati želatinasti organ, ki spominja na polovico oreha, je popoln računalniški stroj in hkrati skrivnostna magija.

Možgani so sestavljeni iz celic nevronov in iz podpornih celic, ki jih je na stotine milijard. Vsaka celica je tako zapletena kot velikansko mesto in vsaka vsebuje celoten človekov genom. Celice si med seboj pošiljajo več sto električnih sunkov na sekundo. Ko boste na poletno noč nekje v popolni temi zrli v zvezdnato nebo, se spomnite, da se ta bleščeča neskončnost, ki jo vidite na nebu, dogaja tudi za vašimi očmi, v varnosti vaše lobanje. Vsak nevron v možganih ima okoli deset tisoč povezav s sosedi, in ker jih je na milijarde, je v vsakem kubičnem centimetru možganskega tkiva toliko povezav, kot je zvezd v naši galaksiji.

Ko beremo knjigo Prikrito mladega ameriškega nevrologa Davida Eaglemana (Založba UMco, prevod Sandi Kodrič), si ne moremo kaj, da ne bi pomislili, kako zanimivo je razmišljati o organu, ki nam pravzaprav omogoča, da razmišljamo. Kaj si on ob tem misli o nas?

Ali možgani poznajo odgovor na tisto osnovno filozofsko vprašanje: Kdo pravzaprav smo? Kje v možganih se skriva naša zavest in koliko sploh šteje? Eagleman ugotavlja, da ne prav dosti. Na primer, če se odločimo, da bomo premaknili roko, možgani to vedo, še preden zavest prejme novico o tem, da smo ravnokar dobili idejo, da bi dvignili roko. Kot ugotavljajo nevrologi, so možgani vedno eno sekundo pred nami.

Carl Jung je imel še kako prav, ko je dejal, da je v vsakem od nas nekdo drug, ki ga ne poznamo. Možgani delujejo po lastnem programu in naš jaz v njihove aktivnosti nima vstopa.

Naša hrepenenja, naši strahovi, smisel za humor, ideje, poezija, nežnosti – vse izvira iz tega organa. Če se spremeni, se spremenimo tudi mi.

Najlepše oči

V bistvu človek ves čas deluje na avtopilotu. Spomnimo se naše vsakodnevne poti iz službe; največkrat se niti ne zavedamo, kako smo odklenili vrata v bloku, se povzpeli po stopnicah, vstopili v stanovanje, odložili ključe na točno določeno mesto. Vse to smo naredili avtomatsko in medtem mislili na druge reči.

Kadar se začne zavest spraševati o naših avtomatiziranih procesih, se začne vse zatikati. Ko začnemo razmišljati o tem, da morda neenakomerno dihamo, bomo začeli takoj neenakomerno dihati. Pianist bo najbolje igral klavir, če ne bo razmišljal, kako premika prste. Podobno je z vožnjo avtomobila ali kolesa, celo z zavezovanjem vezalk.

Tudi do človeškega bistva nam možgani ne dovolijo. Ne morem dojeti vsega, kar sem, je dejal sveti Avguštin. Ko je renesančni mislec Montaigne začel pisati slavne eseje in se začel opazovati, brskati po svoji notranjosti in se spraševati, kaj vem, je ugotovil, da pride do blokade, če začnemo preveč razmišljati o sebi – morda zato, ker smo se preveč približali zagonskemu sektorju. Vse nas prestreže pred samim seboj, je dejal Ralph Waldo Emerson.

Mnogokrat težko razložimo, zakaj nam je nekdo všeč, nekdo drug pa strašno antipatičen. Možganom pa je to zelo jasno.

V nekem eksperimentu so moškim kazali fotografije žensk in jih zaprosili, naj izberejo najbolj privlačne. Četudi tega sami niso opazili, so izbrali tiste, katerih zenice so bile razširjene. Kdo je v bistvu ocenjeval ženske? Neki moški znotraj teh moških, ki ve, da če ima ženska razširjene zenice, to pomeni, da je vzburjena in dostopna. Možgane so oblikovale evolucijske sile in partnerje ali prijatelje nam izbere njegov živalski del, ki človeka ocenjuje glede na vonj, hormone, spremembe v telesu ... Ko pravimo, da je prvi vtis najpravilnejši, je za to kriv naš instinktivni del, ki se resnično malokdaj zmoti. Najprej je občutek, in ne razum! Tudi naše politične sodbe ali prepričanja niso tako zelo racionalna, kot si radi predstavljamo. Na spletni strani ProjectImplicit.org najdete teste, ki temeljijo na hitrih asociacijah in s pomočjo katerih lahko preverite, ali ste rasist, homofob ali šovinist. Utegne se zgoditi, da vaša stališča niso takšna, kot ste mislili.

Kdo napiše pesem?

Podobno je s kreativnostjo. Ko se nečesa spomnimo, ko dobimo neko briljantno idejo, si je nismo spomnili mi, ampak stroj v možganih, ki dela v ozadju in nam ideje pričara kot čudeže ter nam ne dovoli videti, kako to naredi.

Matematik James Clerk Maxwell je v 19. stoletju razvil temeljne enačbe, s katerimi je poenotil elektriko in magnetizem. Pozneje je večkrat napisal, da je enačbe odkrilo nekaj v njem, in ne on sam. William Blake je razlagal, da je ep Milton napisal po neposrednem nareku nekoga ali nečesa v njegovi glavi, brez razmisleka in svoje volje. Goethe, racionalen mož, je trdil, da je Trpljenje mladega Wertherja pisal brez prizadevanja, le pero je držal, to pa je samo pisalo. Paul Cézanne, ki je bil, mimogrede, zelo kratkoviden in ni hotel nositi očal, je svoje ustvarjanje opisal: »Pokrajina vstopi vame in misli sama sebe, jaz sem njena zavest.«

Kreativne trenutke je težko razložiti. Od nekdaj so o njih obstajale različne interpretacije. Ko so plesalci ali šamani v Afriki prešli v trans, so ljudje, ki so jih opazovali, kako plešejo v zamaknjenih stanjih, verjeli, da je vanje vstopil bog; pozdravili in vzpodbujali so ga s ploskanjem, ki ga še danes poznamo kot aplavz. Rimljani in stari Grki, kot v predavanju na TED-u razlaga pisateljica Elizabeth Gilbert, so verjeli, da talent ni v človeku, temveč je to duh z imenom daimôn, ki živi v zidovih sobe, v kateri ustvarja umetnik, in mu šepeta ideje.

Šele v času renesanse, ki je slavila individualizem, se je rodil pojem genija. Preblisk, kot temu pravi Malcolm Gladwell, je stvar intuicije, je moč nezavednega mišljenja. Večina kreativnih ljudi vam bo povedala, da se jim najboljše ideje utrnejo na dolgih sprehodih (zapuščina naših nomadskih prednikov?), ko so sami, seveda.

Umetniki večkrat razlagajo, da ko se jim porodi neka ideja, v njihovi glavi ne obstaja več občutka preteklosti ali prihodnosti, ampak samo sedanjost. Trenutek. Notranje in zunanje izkustvo se združita.

Gledaš me tam, kjer te vidim

Kar tretjina možganov se ukvarja z vidom in možgani porabijo veliko energije, da nam pointerpretirajo to, kar gledamo. Ko slepim ljudem z operacijo povrnejo vid, se morajo počasi naučiti gledati svet. To ne gre tako hitro kot pri Mojci v zgodbi o Kekcu. Svet, ki ga vidijo slepi, ki so spregledali, je najprej brez oblik – možgani morajo počasi urediti vhodne podatke, sestaviti percepcijo, ki ji pravimo vid.

Sveta ne vidimo v podrobnostih in po večini se niti ne zavedamo vseh signalov, ki prihajajo v oči. O tem pričajo različni testi in optične prevare. Četudi imamo neki predmet tik pred očmi, ni nujno, da ga opazimo; na tem temeljijo triki čarodejev. Možgani gledajo v svet in izluščijo informacijo, ki jo potrebujejo. Če bomo gledali skupino ljudi in poskušali ugotoviti, ali so premožni, bomo opazovali, kako so oblečeni ali kakšen nakit nosijo, če nas bo zanimalo, ali se razumejo med sabo, bomo opazili čisto druge stvari; kako se gledajo, ali se dotikajo ... Vid je zelo selektiven.

Možgani se izjemno hitro učijo, zato lahko eno čutilo kmalu nadomestimo z drugim. O tem recimo govori zgodba o moškem, ki je pri trinajstih oslepel, danes pa je ekstremni alpinist in je leta 2001 osvojil Mount Everest. Pleza s pomočjo naprave BrainPort; ploščico, polno elektrod, ki jo ima v ustih. Lahko bi rekli, da vidi z jezikom, ki je odličen vmesnik do možganov. Ploščica pretvori videosignal v zaporedje električnih impulzov, ki jeziku omogočijo, da razbere tisto, kar ponavadi pripisujemo vidu: razdaljo, smer gibanja, obliko predmetov. Naprava BrainPort dokazuje, da v bistvu ne vidimo z očmi, temveč z možgani. Gledanje z jezikom se sicer sliši čudaško, toda kaj pa je braillova pisava drugega kot gledanje s prsti?

Eagleman piše, da so možgani izjemno plastični in da jih bomo v prihodnosti lahko nadgrajevali z novo funkcionalnostjo oziroma vanje napeljali različne podatke; recimo infrardečo ali ultravijolično svetlobo, kar nam bo omogočilo, da bomo videli v temi. Vgradili si bomo lahko naprave za napovedovanje vremena, stanja na borzi ... »Dajte možganom podatke in naučili se jih bodo razumeti.«

Svoj svet

Kadar možgani iz zunanjosti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne prejmejo dovolj impulzov, si realnost ustvarijo kar sami. Znano je, da začnejo ljudje, ki so dolgo zaprti v temnicah, halucinirati, čemur pravijo tudi zaporniški kino. Ko začnejo starejšim ljudem pešati oči, je predel možganov, ki je odgovoren za vid, še vedno aktiven, zato mnogokrat vidijo stvari, ki jih ni. Mnogi o tem ne govorijo, saj menijo, da se jim je zmešalo, a vendarle gre za pogost in naraven pojav. Ljudje, ki izgubljajo vid, izgubljajo vizualni svet okoli sebe, a možgani to nadomestijo s svetom halucinacij. Te se osebi, ki jih vidi, zdijo še kako resnične, četudi se zaveda, da gre zgolj za možgansko prevaro. Pri halucinacijah je zanimivo to, da so pogosto sestavljene iz stvari, ki jih nismo nikoli videli ali razmišljali o njih. Možgani jih ne jemljejo iz podzavesti, ampak jih oblikujejo sami. Kako natančno to naredijo, še ne vemo.

Podobno lahko osebe, ki jih je zadela možganska kap, zbolijo za tako imenovanim antonovim sindromom, ko oslepijo in to dejstvo zanikajo, saj se jim zdi, da zelo dobro vidijo, zato ne poiščejo zdravniške pomoči, dokler ne začnejo padati po stopnicah in se zaletavati v stene in pohištvo. Izkušnja vida obstaja le v njihovih glavah.

Možgani imajo svoj sistem in svojo notranjo logiko. Oni so tisti, ki ustvarjajo to, kako dojemamo svet okoli sebe. Na čutila se mnogokrat ne moremo zanesti. To najbolje vedo vojaški piloti, ki jih učijo, da morajo vedno najbolj zaupati instrumentom v letalu.

Zavest in njen cilj

Čemu torej služi zavest? Pred dnevi smo lahko spremljali turnir v Wimbledonu, učinkovito natrenirane tenisače, ki natančno sledijo žogici, ki proti njim drvi s hitrostjo 140 kilometrov na uro. Ti športniki skoraj ničesar na igrišču ne delajo zavestno, ves čas se zanašajo na nezaveden aparat. So kot roboti, ki jih je izumil zavestni razum. Za njimi je namreč na tisoče ur napornega treninga, na katerih je zavestni del možganov učil, kaj morajo delati drugi deli živčnega sistema. En zamah so neštetokrat ponovili in robotski sistem je tako ustvaril drobne prilagoditve po neskončnem omrežju povezav med njenimi sinapsami. Ti natrenirani gibi so postali tako zakoreninjeni v igralcu, da jih lahko izvaja, ne da bi razmišljal o njih.

O tem, kako neverjetno učinkoviti so človeški možgani, priča znani dvoboj. Leta 1996 sta se v Filadelfiji prvič pomerila računalnik Deep Blue in Gari Kasparov. (Tega leta ga je Kasparov premagal, naslednje leto je bil izboljšan računalnik boljši.) Šahovski velemojster je imel med naporno igro ves čas normalno telesno temperaturo, na čelu ni bilo sledi o potnih kapljah, Deep Blue pa se je pri delovanju segreval tako močno, da so potrebovali celo vrsto ventilatorjev, da v sobi ni bilo peklensko vroče.

Možgani Kasparova so imeli izjemno nizko porabo energije zato, ker je že od majhnega vsak dan igral šah in kopičil šahovske strategije, preigraval poteze in možnosti nasprotnikov. Ko se je njegovo igranje šaha izpopolnilo, ni več razmišljal in je lahko hitro igral, ne da bi vključeval zavest. Njegovi možgani so bili sprogramirani.

Da pa se je to zgodilo, je bila zavest Garija Kasparova nujna, ona je bila tista, ki si je zastavila cilj – postati najboljši igralec šaha na svetu, ona ga je spodbujala, si izbirala najboljše učitelje, vztrajala, bila marljiva, trmasta.

Prevzetnost in privlačnost

Znana je Freudova misel, da ko gre za nepomembne stvari v življenju, je dobro, da o njih dolgo razmišljamo, ko pa se odločamo o zelo pomembnih, recimo, ali naj se poročimo ali ne, ali naj imamo otroke ali ne, jih največkrat storimo kar brez razmisleka. Morda zato, ker se tudi pri teh stvareh odloča naša biologija in ne pamet. Statistika kaže, da se zelo pogosto zaljubljajo ljudje, ki imajo podobna imena ali vsaj iste začetnice. Partner s podobnim imenom jih spominja nase in ljudje imajo radi odsev sebe pri drugih; temu psihologi pravijo nezavedno samoljubje. Radi imamo stvari, ki so nam domače. Raziskave kažejo, da zelo radi kupujemo izdelke, ki imajo podobna imena našemu. Ko so dali v nekem eksperimentu ljudem brati življenjepis o Rasputinu in pri polovici testirancev napisali, da se je ruski mag rodil na isti dan kot oni, so ga ti kasneje ocenjevali kot veliko bolj simpatičnega in zanimivega kot drugi.

Naš občutek za privlačnost ni duhoven, trdi Eagleman, temveč izvira iz natančno določenih signalov, ki sprožijo določena stikala programov v živčevju. Kriteriji za lepoto so le znaki plodnosti, ki jih prinašajo hormonske spremembe. Tudi teza, da imajo moški nezavedno raje blondinke, drži in ni prav nič romantična – pri ženskah blede polti se prej pokažejo znaki bolezni, medtem ko jih ženske s temnejšo poltjo lažje prekrijejo. »Več informacij o zdravju omogoča boljšo izbiro, zato so takšne ženske bolj zaželene.«

Moški sicer bolj padajo na zunanjost in tudi ženske nismo imune: pritegnejo nas značilnosti, ki odražajo moško zrelost. Med ovulacijo so nam bolj všeč možati moški, drugače pa imamo rade nežnejše poteze.

Dvorjenje je sicer podzavestna stvar, četudi ga vsi dobro razumemo, zato se lepotičimo, zato estetski kirurgi služijo velike denarje; gladka koža, velike prsi, polna usta, vse to so ključi, s katerimi odklepamo vgrajene programe pri moških.

Ljudje, ki jih vidimo bežno, se nam zdijo lepši. Za moške je to še posebej značilno, ker so lovci, in ko vidijo žensko, ki izgine za vogalom ali se hitro pelje mimo v avtu, ki jo mimobežno srečajo na ulici ali vidijo izstopiti z vlaka, ki odpelje, se lahko hitro nesmrtno zaljubijo. Iz tega trenutka je nastalo na tisoče filmskih zgodb in romanov. Gre za učinek bežnega pogleda: moški verjamejo, da so zamudili izjemno lepotico. Ko osebo vidijo še enkrat, spoznajo, da so se zmotili, lahko pa tako dolgo mislijo nanjo, da se neskončno zaljubijo v to idealizirano podobo.

Ženske so najlepše na vrhu plodnosti – okoli deset dni pred začetkom menstruacije. Znanstveniki so šteli napitnine, ki so jih dobivale striptizete v nekem lokalnem baru, in si zapisovali njihove menstrualne cikle. V obdobju največje plodnosti so zaslužile povprečno 68 dolarjev na dan, med menstruacijo le okoli 35 dolarjev, ves preostali čas pa 52 dolarjev. Striptizete, ki so bile na kontracepcijskih tabletkah, so služile manj. Tablete so namreč povzročile hormonske spremembe, ki so bile podobne tistim na začetku nosečnosti, zato so bile manj zanimive za moške oziroma za instinktivnega, živalskega moškega v njih.

Eagleman piše, da niti zvestoba ne temelji na moralnem značaju, ampak so spet na delu hormoni. Če živalim, ki ves čas menjavajo partnerje, vbrizgajo hormon vazopresin, ki v natančno določenem delu možganov povzroča občutek zadovoljstva, postanejo monogamne oziroma navezane le na eno samico ali samca. Seveda sta tukaj še okolje in genski zapis. V prihodnosti bodo lahko dekleta od fantov zahtevala genske teste, ki bodo pričali o tem, ali bodo zvesti zakonski možje. Antropologinja Helen Fisher, ki je napisala knjigo o zaljubljenih možganih, pravi, da monogamnost sicer ni ravno naravno stanje, vendar je zvestoba tesno povezana s srečnim ljubezenskim odnosom. Fisherjeva se tudi ne strinja, da moški pogosteje varajo kot ženske, saj pravi: »S katerimi ženskami pa mislite, da ti moški spijo?«

Drugače od Eaglemana Fisherjeva trdi, da je bolj kot kemija v telesu ali kot možganski procesi za izbor partnerja pomembna naša osebna zgodovina: kakšne starše imamo, kakšna je bila njuna ljubezen, kakšno je bilo naše otroštvo ... Iz tega sestavimo ljubezenski zemljevid, ki oblikuje naš romantični ljubezenski okus in intimne odnose. Zanimiva je teza, da mnogi za partnerja velikokrat izberejo nekoga, ki ga spominja na enega od staršev, s katerim ima ali je imel zapleten odnos, zato da bi lahko morda z njim razčistili tisto, česar niso mogli z materjo ali očetom. Ali pa izberemo nekoga, ki ima vse, česar nimamo, pa bi si želeli, ali nekoga, ki ima enake travme kot mi ...

Levica ali desnica?

Vsi se v glavi pogovarjamo sami s sabo, se spodbujamo, pohvalimo, prepiramo. V možganih pač poteka pogovor različnih sogovornikov, ki tekmujejo, kdo bo nadzoroval naše obnašanje. Če nam recimo ponudijo košček torte, se bo v možganih takoj začel prepir. Dokončno glasovanje parlamenta v naši lobanji, piše Eagleman, pokaže, katera stranka je trenutno na oblasti: tista, ki želi ohranjati linijo, ali tista, ki se želi potolažiti s sladkarijo.

V nas se ves čas bijeta razum in čustva. Kot so verjeli že stari Grki, je človek kočijaž, ki ga vlečeta beli konj čustev in črni konj razuma. Človekova naloga je, da oba obvladuje, da ne zleti s ceste.

O tem, da so možgani polni nasprotujočih si sistemov, priča že to, da so razdeljeni na levo in desno poloblo. Povezuje ju splet živčnih vlaken, ki jih imenujemo prečnik. Začetniki nevrologije so ugotovili, da polobli med seboj tekmujeta. V 60. letih prejšnjega stoletja so začeli operacije hudih epileptičnih bolnikov – prerezali so jim prečnik. Rezultati so bili dobri. Oseba, ki je prej strašno trpela zaradi uničujočih epileptičnih napadov, je zdaj lahko živela normalno, saj se napad ni mogel več širiti iz ene poloble v drugo. Vse v možganih je delovalo normalno: lahko so se učili, spominjali, gibali, vse je bilo v redu z njihovimi emocijami. A ni bilo vse tako, kot mora biti: če so jim z domišljeno strategijo pošiljali informacije le v eno poloblo, se je ta polobla nečesa naučila, druga pa ne. Kot da bi ta oseba imela dvoje ločenih možganov. Z eno roko so lahko ti ljudje sočasno naslikali krog, z drugo pa trikotnik. Kot da imajo v glavi dve ločeni kraljestvi.

Leta 1976 je ameriški psiholog Julian Jaynes predstavil nenavadno tezo o tem, da ljudje pred tremi tisočletji niso imeli sposobnosti samoopazovanja. Njihov razum naj bi bil razcepljen na dva kosa: leva polobla naj bi izvrševala ukaze desne poloble. Te ukaze so ljudje zaznavali kot prisluhe in jih interpretirali kot božjo besedo. Potem pa se je delitev med levo in desno poloblo začela podirati, in ko sta začeli polobli medsebojno komunicirati, so se lahko razvili višji kognitivni procesi, kot je samoopazovanje. »Zavest se je lahko oblikovala šele, ko sta polobli razvili zmožnost medsebojnega dogovarjanja in sklepanja kompromisov.« Seveda za to teorijo ni nobenih dokazov.

Sta pa polobli dejansko dvojnika; če otroku, mlajšemu od osem let, odstranijo polovico možganov, bo z njim vse v redu. Lahko bo jedel, bral, govoril, reševal matematične naloge, igral šah, imel prijatelje, saj bo polovica, ki je ostala, povsem prevzela celotno funkcioniranje.

Možgani so namreč izjemno plastični in celice se znajo dobro obnavljati. Pri številnih starejših ljudeh šele po smrti pri obdukciji ugotovijo, da so imeli alzheimerjevo bolezen in popolnoma razdejano živčevje, a vendar, ko so bili še živi, niso imeli nobenih simptomov. Možgane so ves čas ohranjali tako, da so normalno delovali, saj so reševali križanke in brali, bili dolgo časa poklicno aktivni in izvajali še druge dejavnosti, zaradi katerih so bili mentalno aktivni in si tako ustvarili kognitivno rezervo. Ko jim je del možganov zaradi bolezni propadel, ga preostali sploh niso pogrešali.

Morilski tumor

Leta 1966 je petindvajsetletni Charles Whitman, opremljen z veliko torbo, polno orožja, vstopil na streho nebotičnika teksaške univerze v Austinu. Začel je streljati na ljudi, ki so hodili po parku pod nebotičnikom. Ubil je petnajst in ranil triintrideset mimoidočih. Prva žrtev njegovega strelskega pohoda je bila nosečnica. Policisti so ga ustavili šele tako, da so ga ustrelili. Pozneje so ugotovili, da je, preden se je odpravil na nebotičnik, umoril še svojo ženo in mater. Bil je priljubljen fant, izjemno inteligenten, prijazen in dober. Res pa je, da je že od majhnega rad streljal z orožjem. V poslovilnem pismu je zapisal, da se zadnje čase v njegovi glavi dogaja nekaj čudnega, da sliši glasove, ki mu govorijo grde stvari, da postaja nekdo drug. Pri obdukciji so ugotovili, da ima v možganih za kovanec velik tumor, ki je pritiskal na amigdalo, ki sodeluje pri upravljanju čustev, še posebej strahu in agresije. Poškodbe amigdale pri poskusnih živalih so povzročile otopela čustva, samičke so začele mučiti svoje mladičke, samci so postali agresivni. V Whitmanu so se zaradi tumorja začeli razvijati zombijevski programi.

Neki gospod, ki je bil prijazen družinski oče, se je čez noč spremenil v obsedenca z otroško pornografijo. Odkrili so, da ima tumor; ko so ga odstranili, je postal tak kot nekoč.

Če se spremenijo naše biološke lastnosti, se lahko spremeni naše obnašanje. Vse je odvisno od zapletenega ravnovesja v živčnem sistemu. Morda je ta mož sicer imel skrita nagnjenja, ki pa so jih njegovi aparati za socialno vedenje zadrževali. Ko pa se je v čelnem režnju pojavil tumor, so njegove zavore popustile.

Eagleman opisuje zgodbo o poklicnem rokoborcu, ki se je ves čas basal z velikansko količino testosterona. Nekoč je dobil napad tako imenovanega steroidnega besa. Umoril je ženo in otroka ter se obesil. Hormoni so spremenili njegovo naravo in čustveno stanje.

Ni pa vsak človek, ki ima tumor ali uživa hormonske pripravke, potencialni morilec. Izjemno pomemben pri tem je vpliv okolja in genski zapis. Če je otrok izpostavljen živemu srebru, se kar za dva odstotka poveča njegova nagnjenost k nasilju. Svinčene barve, ki se vedno pogosteje znajdejo v otroških igračah, prav tako povzročajo spremembe v možganih, zaradi katerih lahko otroci postanejo manj inteligentni in nasilni. Eagleman tega sicer ne omenja, a človek se vpraša, ali nas morda vedno večja vsebnost težkih kovin v okolju ne dela bolj samodestruktivne, depresivne in destruktivne?

Glasovi z neba

Kot smo že zapisali, se ves čas v glavi pogovarjamo s sabo oziroma z našim notranjim glasom – in tega glasu nikoli ne bi zamenjali za glas Boga ali nekoga drugega. Nekaterim pa, ki imajo možganske bolezni, to »uspe«. Četudi ste zelo žgečkljivi, vam na primer ne bo uspelo, da bi se uspešno požgečkali sami, saj se ne boste mogli presenetiti. Shizofreniki, ki imajo težave s pravilnim usklajevanjem gibov in občutkov, pa se lahko uspešno požgečkajo.

Poglejmo si ekstremnejše primere. Če je središče epileptičnega napada v določeni točki v senčnem režnju, oseba ne bo doživela motoričnega napada, temveč kognitivno božjast, ki spremeni njeno osebnost – človek lahko postane verski obsedenec, nenehno si zapisuje božje besede, sliši glasove, ki jih pripisuje Bogu. Veliko mučenikov, prerokov in voditeljev, ki jih poznamo iz zgodovine, je bilo najverjetneje žrtev epilepsije senčnega režnja.

Devica Orleanska, ki je spremenila potek stoletne vojne, ko je v glavi zaslišala glasove in sporočila angelov in svetnikov, ki so jih govorili, naj gre v boj, je bila prav tako bolna. Ker je bila skrivnostna in izjemno karizmatična, je za sabo v boj potegnila na stotine francoskih vojakov. Njena naraščajoča religioznost in glasovi v njeni glavi, ugotavljajo nevrologi, se nedvomno skladajo z epilepsijo senčnega režnja.

Na biološko stanje v možganih vplivajo tudi bakterije in virusi. Poglejmo samo steklino: ko sesalec, ki ima steklino, ugrizne drugega, se drobni virus prebije v živčni sistem in senčni reženj. Tam se prilepi na nevrone in s spremembo njihove aktivnosti doseže, da gostitelj postane agresiven, saj mora čim prej najti naslednjo žrtev. Bitje z virusom stekline ima samo en cilj – najti oziroma ugrizniti novo žrtev.

Kadar nam nekdo nekaj zlije v pijačo, če se igramo s svinčenimi igračami, kadar nekdo kihne v bližini našega sendviča, ko se v našem genu ustvari mutacija – vse to lahko povsem spremeni naše življenje.

Če imamo gene, ki povzročajo nagnjenost k depresiji ali agresiji, je to, ali bomo dejansko zboleli, odvisno od našega življenja. Če imate določeno motnjo v možganih, a odraščate v zdravem in ljubečem okolju, se motnja ne bo razvila. Otrok z blago okvaro v možganih, ki je v otroštvu zanemarjen ali zlorabljen, pa lahko zelo hitro odraste v agresivnega in antisocialnega posameznika.

Kljub neverjetni moči možganov pa vse karte z njimi niso že razdeljene. To, kar nas oblikuje, so tudi ljudje, ki jih imamo radi, stvari, ki nas navdušujejo, narava, ki nas pomirja ...

                                                                               * * *

Kompleksnost možganskega sistema je neverjetna in še vedno skrivnostna in težko razumljiva, kar priznava tudi velik racionalist, kot je David Eagleman. Arthur C. Clarke je rad poudarjal, da je vsaka dovolj napredna tehnologija nerazločljiva od magije. Možgani so vsekakor tehnologija in čudežna magija.

Prijavi sovražni govor