Tiskane izdaje
Socialna država je koncept, ki kljub zapisu v ustavo povzroča nelagodje in stalne poskuse premeščanja pomenov, da bi pomanjšali, relativizirali ali povsem izničili njen pomen. Država (beri politične elite na oblasti, ne glede na njihovo politično provenienco) se v zadnjih desetletjih trudi, da bi jo prikazala kot motnjo v sistemu, ki ljudi navaja na odvisnost, jih moralno spridi in preprečuje trgu, da bi zagotovil gospodarsko rast, ki bojda rabi večji blaginji za vse (ne pozabimo, da je v času največje gospodarske rasti najbolj porasla tudi revščina).
Prepričujejo nas, da je prava socialna država le tista s čim bolj svobodnim trgom, kjer si ljudje lahko srečo in zadovoljstvo zagotovijo bodisi s potrošnjo (izbiro) bodisi z mezdnim delom. Pokaže se, da je socialna država ovira na poti v osvoboditev trga iz preprostega razloga. Ljudem omogoča preživetje in ohranjanje dostojanstva, ne da bi se morali prodajati na trgu za vsako ceno in na vsak način. Temelji na sistemu pravic in kolektivni zavesti o pomenu skupnosti, v kateri je pomembno prepoznati vse ljudi kot sebi enake in enakovredne, z njimi sodelovati in ustvarjati prostore, kjer se dogajajo izmenjave, podpore, skrb, aktivizem, in tako omogoča vpliv na ustvarjanje politik in skupnega dobrega.
Odgovornost za blaginjo prevzema država tako, da zagotavlja (socialno) pravičnost in enakost, prevzemajo pa jo tudi ljudje - tako da ustvarjajo in vzdržujejo skupnosti ter ohranjajo medsebojno povezanost brez sovraštva, predsodkov in drugih načinov poniževanja, da torej zagotavljajo solidarnost. Socialna država ne izginja le zato, ker med političnimi elitami vlada splošno prepričanje, da je trg najboljša oblika demokracije, ker je mezdno delo edini pošten način preživetja, zato nedelavci nimajo nobenih moralnih pravic zahtevati karkoli, ampak izginja tudi zato, ker so ljudje sprejeli argumente o goljufivi in kriminalni naravi tistih, ki uveljavljajo ali zahtevajo pravice.
Vendar se je zgodilo (ne)pričakovano: ljudje so začeli razumeti, da živijo v razslojeni družbi, kjer živiš dobro le, če si blizu oblasti. Koncentracija kapitala v rokah redkih, obubožanje, porevščenje, brezposelnost in skrajno ponižujoč odnos države do tistih, ki živijo na robu preživetja, je pripeljal do spoznanja, da so tisti, ki naj bi mastno služili na račun države z uveljavljanjem socialnih pravic, v bistvu oni sami. Zahteva po socialni državi je postala ena najpomembnejših zahtev upornic in upornikov, ki jo lahko strnemo v naslednje programske zahteve:
Skupno dobro
Skupno dobro je tisto, ki ljudem omogoča, da so subjekti lastnih življenjskih potekov in vplivajo na razmere skupnega življenja, čeprav tega ne morejo plačati. Skupno dobro so poleg vode, elektrike, komunalnih storitev, ogrevanja, prevoza in druge infrastrukture tudi zdravje, izobrazba, kultura, delo, bivanje (stanovanje) in socialno varstvo. Nanaša se na obdobja od rojstva do smrti, dostopno mora biti vsem ljudem in naravnano na najšibkejše, ker so te dejavnosti nujno potrebne za življenje. Imeti elektriko, toplo in svetlo stanovanje, razsvetljavo, javni prevoz, odvoz smeti, zdravstveno oskrbo, socialne storitve, izobrazbo, knjige, časopise, internet in zdravo hrano je nujen pogoj za kakršnokoli udeležbo v družbi. Zato mora to zagotoviti država na neprofiten način. Kovati dobiček iz dejavnosti, ki jih ljudje nujno potrebujejo za življenje, je najlažji način zaslužka in hkrati najbolj nepravičen. Dobičkonosne cene namreč pomenijo, da si jih ljudje z malo denarja, ki plačujejo isto ceno kot ljudje z veliko denarja, ne morejo privoščiti. Posledica je, da zaradi pomanjkanja teh dobrin živijo v slabih življenjskih razmerah, ki vplivajo tako na njihovo zasebno življenje kot na njihovo udeležbo v družbi. Tržnost teh dejavnosti je pomemben vzrok družbenega razslojevanja. Politike enakih možnosti ali programi socialnega vključevanja, ki jih zagovarjajo vlade (vse po vrsti brez izjeme), so nujno neuspešni, ker so selektivni. Krivičen sistem želijo popravljati tako, da se usmerjajo v posamezne skupine prebivalcev s programi, ki se nanašajo le na majhen del pomanjkanja, poleg tega pa pogosto temeljijo na patologizaciji in označevanju skupin, na katere se nanašajo.
Javne službe
Skupno dobro država zagotavlja s sistemom javnih služb, ki niso podrejene kapitalski oziroma tržni logiki. Javne službe služijo ljudem tako, da jim omogočajo, olajšajo pot do skupnega dobrega, jih hrabrijo in podpirajo, da bi lahko prepoznali in uporabili osebne potenciale in zmožnosti ter pri tem ne mislili le na svoje koristi, temveč na koristi skupnosti, v kateri živijo. Javne službe zagotavljajo ljudem pravico do dostojnega življenja, ki je takšno le, ko nismo revni, brezdomni, nevedni, nepismeni, bolni, žejni in lačni, na mrzlem, brez primernih oblačil in v strahu za preživetje. Zato so dobrine javnega dobrega absolutni pogoji za dostojno življenje.
Javne službe je treba debirokratizirati, saj so v preteklih desetletjih želeli nadzor nad službami poenostaviti s številom formularjev, ki jih je treba izpolnjevati, kar vpliva na raven kakovosti storitev. Pritoževanje nad zbirokratiziranim javnim sektorjem je za oblast izgovor, da ga privatizirajo, češ, zasebno je bolj kakovostno. Bolj za lase privlečen argument težko najdemo. Privatizacija nima čisto nič opraviti s kakovostjo, kar dokazuje vrsta raziskav in tudi vrsta praktičnih primerov slabih praks v zasebnem sektorju.
Storitve so lahko kakovostne šele takrat, ko so izvajalci razbremenjeni pehanja za dobičkom, sicer so odvisne le od denarja, ki ga lahko nekdo plača za storitev. Zato je javni sektor nujno neprofiten, razbremenjen stremljenja k dobičku. Vsak človek ima pravico preživeti, ne glede na količino denarja, ki jo ima na bančnem računu. Državi je v korist, da je sposobna angažirati čim več avtonomnih in samozavestnih ljudi z občutkom za Drugega, ker so bolj povezane družbe tudi bolj ustvarjalne. Človek pa je lahko ustvarjalen le takrat, ko ni okupiran s pritiski revščine, bede in bojazni za preživetje. Bolj egalitarne družbe so uspešnejše!
Redistribucija
Skupno dobro država prek sistema javnih služb zagotavlja z redistribucijo bogastva. Oblastniki pogosto pravijo, da višja gospodarska rast prinaša blaginjo za vse, vloga države pa je, da vsem ljudem to blaginjo tudi omogoči. Vendar danes že vemo, da gospodarska rast prinaša predvsem dobiček lastnikom kapitala, drugim pa še večjo revščino. Da bi to preprečili, je treba redistribuirati dohodek, saj ga večina lastnikov kapitala ne zasluži s svojim trdim delom, temveč ga služi bodisi med spanjem (ko denar dela denar) ali pa z izkoriščanjem delavcev (nizko plačilo za trdo delo), zato je redistribucija bogastva sredstvo za dosego socialne pravičnosti. Načini zagotavljanja preživetja so različni; najslabši so tisti, ki temeljijo na selekciji upravičencev, saj je treba ljudi najprej ponižati z vseobsegajočim sumničenjem in ekstremnim nadzorom, da potem v izjemnih okoliščinah dobijo nekaj sredstev za preživetje. Univerzalni sistemi, ki ne zahtevajo dokazovanja upravičenosti, so zato ustreznejši. To je lahko bodisi univerzalni temeljni dohodek, če je postavljen vsaj na prag revščine, ali pa kak drug prilagojen sistem, ki temelji na zaupanju do ljudi.
Avtonomna socialna politika
V nasprotju s prevladujočimi prepričanji skupno dobro ne more biti podrejeno ekonomiji. Najprej je treba vedeti, kakšno življenje privoščimo ljudem, potem pa se je treba vprašati, kako to doseči. Država ne služi političnim in gospodarskim elitam, temveč ljudem, ki so jo ustanovili. Socialna politika kaže na odnos države do državljanov, na raven zaščite, za katero država misli, da je za ljudi primerna. Kaže na temeljna prepričanja o človekovih stiskah in težavah, od katerih so odvisni posameznikovo življenje in njegove možnosti preživetja. Socialna politika mora omogočiti pravično distribucijo bogastva in ni le skupek denarnih pomoči in dodatkov. Omogočati mora avtonomijo skupnosti in krepiti medsebojno povezanost ljudi.
***
Dr. Vesna Leskošek je profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo.
