V resnični tragediji ne umre junak, temveč zbor

Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na Akademiji scenskih umetnosti v Sarajevu ter profesor na IEDC – Poslovni šoli Bled, kjer na podiplomskem študiju MBA predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom.

Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva (1992–1996) je bil Pašović direktor mednarodnega festivala MESS. V tem času je produciral več predstav, med drugim Čakajoč Godota v režiji Susan Sontag. Leta 1993, ko je bilo Sarajevo še vedno obkoljeno, je organiziral prvi sarajevski filmski festival Onkraj konca sveta.

Po vojni je režiral več dokumentarcev, med drugim Greto, zgodbo o profesorici Greti Ferušić, ki je preživela tako Auschwitz kot obleganje Sarajeva. Lani je bil pobudnik in režiser scensko-glasbenega projekta Sarajevska rdeča črta, v okviru katerega so v spomin na 11.541 smrtnih žrtev skoraj štiriletnega obleganja mesta na glavni Ulici maršala Tita postavili prav toliko praznih rdečih stolov.

Pogovarjala sva se nekaj ur pred svetovno premiero Osvajanje sreče na Severnem Irskem, ki bo v Ljubljani uprizorjena v petek, 11., in soboto, 12. oktobra 2013, ob 20. uri v poslopju nekdanje tovarne Gorenje Tiki na Magistrovi 1, med stavbo Leka in Stadionom ŽAK. Pašović pravi, da so naša življenja proces. »Vsak od nas živi svojo zgodbo – a usmerja jo lahko samo deloma. So deli naših življenj, ki jih upravljajo drugi. In v vmesnem prostoru med obema deloma se rojeva naša usoda.«

Osvajanje sreče, Bertrand Russell, Belfast, Sarajevo, Ljubljana – kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2009 je univerza Queens iz Belfasta povabila naše gledališče iz Sarajeva, naj predstavi svoje delo njihovim študentom. Ob tej priložnosti je Emma Jordan, umetniška voditeljica Prime Cut Productions, izrazila željo, da bi lahko sodelovali na delavnicah. Takrat je East West uspešno nastopal s predstavo Football, football po Evropi, v Južni Afriki, Singapurju … Nekako ni bilo časa za druge projekte. A ker sta bili Emma in menedžerka gledališča vztrajni, smo se srečali v čudovitem kulturnem centru Tyrona Guthrieja na podeželju, na meji med Republiko Irsko in Severno Irsko. Tyrone Guthrie je bil eden največjih evropskih režiserjev, podcenjevan v Evropi, izrednega pomena za Irsko in ves svet. Bil je iz premožne družine, imel je ogromno vilo v bližini jezera, ki jo je po smrti zapustil umetnikom. Tam smo skupaj preživeli pet dni, skupaj z igralci iz Irske, Severne Irske in Velike Britanije. Sam pa sem povabil igralce, s katerimi že dolgo sodelujem, iz BiH, iz Slovenije Željka Hrsa in Damjano Černe … Rad ju imam, tako kot imam rad Mladinsko, nekatere ljudi, ki ustvarjajo v njem, poznam že desetletja, in prišli so tudi naši kolegi iz Singapurja. Tema delavnice je bila umetniška identiteta. Veliko se govori o nacionalni identiteti, kulturni identiteti, o raznih identitetah. Nikoli pa me še nihče ni povabil, da bi govoril o umetniški identiteti. Če me vprašate, katera je moja prva identiteta, bi odgovor vsekakor bil umetniška. Odlično smo se razumeli in nadaljevali smo srečanja v BiH, Sloveniji in na Severnem Irskem. Potem smo se odločili, da skupaj ustvarimo projekt. Ko smo v Edinburgu igrali Razrednega sovražnika, me je direktor festivala Jonathan Mills vprašal, kaj bi rad počel v prihodnosti. Seveda sem že takrat razmišljal o Russllu in Osvajanju sreče. Potem smo vse skupaj združili.

Kaj je za vas knjiga Osvajanje sreče?

Gotovo je ena bolj vznemirljivih knjig, kar sem jih prebral. Filozof Bertrand Russell v njej govori v jeziku, ki ga razume vsakdo, ne glede na stopnjo izobrazbe in razgledanosti. Napisal je knjigo, ki se tiče vsakega od nas. Bil je eden od sinov človeškosti in resnično mislim, da ta izjava ni pretirana. Bil je eden največjih matematikov in filozofov. Mirovnik. Imel je razburljivo zasebno življenje; štirikrat se je poročil, imel je tri otroke, ogromno ljubic. Živel je osemindevetdeset let, kadil je do konca. Življenje je živel polnokrvno do poslednjega dne. Zadnji dan pa je na smrtni postelji napisal tekst – ker je bil povabljen na neko konferenco v Egipt, kjer naj bi govoril o odnosih med Izraelci in Palestinci. Dva dni po tistem, ko je umrl, so ta tekst prebrali na tej konferenci. Zdelo se mi je čudovito, da je ta človek, ki mu je bilo toliko do ljudi po vsem svetu, govoril tudi po smrti. Zato smo se pri snovanju projekta spraševali, kaj bi Russell imel povedati o našem svetu. Zame je Russell Shakespeare filozofije, v njegovih delih je mogoče najti vse odgovore na vprašanja današnjega časa.

Ampak osrednja nit predstave je vojna.

Ne zares. Russell v svoji knjigi pravi, da je skrivnost sreče v spoznanju, da živimo v svetu, ki je grozljiv, grozljiv, grozljiv … Preživel sem vojno v BiH in razumem, kaj govori. Tema predstave je sreča in volja do življenja, ki je začetek sreče, najbolj pa pride do izraza v situacijah, ko je človekovo življenje ali življenje skupine ogroženo. Joseph Brodski je v svojem nagovoru ob prejetju Nobelove nagrade povedal nekaj, kar že dolga leta odzvanja v meni: v resnični tragediji ne umre junak, temveč zbor. Tragedija je, ko življenje izgubi več sto tisoč ljudi, milijoni ljudi. Ko je ogroženo človeštvo. Ali v takšnih situacijah obstaja ideja o sreči? V več primerih, ki smo jih raziskovali, smo ugotovili, da ta volja obstaja, njen glavni sovražnik pa je pohlepnost. Obstajajo ljudje, ki jih vodi pohlep in so zaradi njega pripravljeni žrtvovati življenje milijonov.

Iz tega, kar ste pravkar povedali, bi lahko rekli, da niso pomembne civilizacijske stvari, religija ali nacionalizem, ki naj bi povzročal vojne – temveč preprosto ozemlje, ki ga je treba zavojevati. Tudi to je pohlep.

Obstajata dve stvari: ali se kot posameznik, skupina, država pehate za denarjem ali pa se posvečate življenju v vsej njegovi polnosti. Živim v resničnem svetu. Vem, da je v svetu, v katerem živimo, eden od komunikatorjev denar. Vem pa tudi, da denar ni nič več kot komunikacije. V imenu denarja in moči so nekateri ljudje pripravljeni na tako strašne stvari, da pod vprašaj postavijo obstanek človeške vrste in tega planeta. Mar ni to fascinantno?

Po drugi strani pa tej strašni moči in volji do oblasti in denarja ni uspelo v zgodovini uničiti človeštva. Uničila je veliko življenj, ni pa uničila človeštva. Ali bomo v 21. stoletju, v času izjemnega tehnološkega napredka, sposobni razumeti, da je človeka treba postaviti v središče sveta, ali pa se bomo prepustili temu, kar Russell imenuje znanstvena družba, v kateri znanost ni uporabljena za napredek človeške vrste, temveč za kopičenje denarja, korporativne, državne, posameznikove moči, v kateri človeštvo izgublja svojo substanco.

Čez dvajset let se bodo med nami sprehajali biološki roboti. Postavlja se vprašanje, kaj bomo potem počeli. Bomo sledili holivudskim scenarijem apokaliptičnih filmov ali pa bomo pametni in bomo poslušali tiste ideje iz sedanjosti in preteklosti, ki dajejo moč najboljšem v nas?

Toda denar ostaja najmočnejši afrodiziak naših življenj, celo močnejši od ljubezni do bližnjega …

Mislim, da imate skoraj prav. Skoraj …

Kaj bi storili, če bi vam nekdo podaril milijon evrov?

Zelo enostavno: vložil bi ga v takšne projekte, kot je ta, ki sem ga pravkar naredil. Naj bom iskren: rad vozim dober avto, rad imam super stanovanje in rad grem na počitnice. Težava je, ko tem stvarem zmanjka vsebine. Imam prijatelje, ki vse leto trdo delajo, poletje pa preživijo na svojih jahtah. Občasno sem njihov gost in tam mi je zelo lepo. Jaz delam vseh 12 mesecev v letu in ne živim na jahti. Kot umetnik si jahte ne morem privoščiti niti si je ne želim.

Najboljše ideje se rodijo po notranjih zlomih …

Včasih tudi po šampanjcu, se strinjate? Se? Ne verjamem v romantizirano podobo trpečega umetnika. Rad imam različne ljudi. Rad se pogovarjam s prodajalci na tržnicah, uživam v preprostih pogovorih. Ljudje v vsej svoji raznolikosti so moj največji navdih, najbolj vznemirljiva izkušnja. Ne gojim potrebe po moči.

Poglejte, sva na Severnem Irskem. Moč in denar določene skupine ustvarjata zgodbo o tem, da se katoliki in protestanti tako razlikujejo. Pri nas je podobno s pravoslavnimi in muslimani. Veliko ljudi pravi, da je religija relativna reč oziroma vsaj njihova intimna stvar. Svet je precej bolj kompleksen, kot je politika pripravljena priznati.

Kako razumete versko in nacionalno raznolikost Severne Irske?

Glede na spor, ki se je močno zaostril na koncu šestdesetih, predvsem pa na začetku sedemdesetih, seže pa globoko v zgodovino, stoletja nazaj, zadnjih petnajst let vzdržujejo nekakšno vznemirljivo premirje. Toda mislim, da so že prišli do točke, da lahko svoje življenje vidijo v luči miru, ustvarjalnosti in prosperitete. V BiH pa se v preteklih letih ni zgodilo in se danes ne dogaja nič, o čemer bi lahko govorili optimistično.

Kaj je uspešen mirovni proces?

Na Severnem Irskem resnično obstaja, na naših prostorih pa ga moramo šele začeti. Veste, pri nas je potekal najbolj uspešen mirovni proces v zgodovini človeštva: od leta 1945 naprej. Vem, da bo ta izjava dvignila lase pokonci marsikateremu bralcu, ker bodo rekli, kaj vse so počeli … Ampak na nekem območju, ki je pretežno ruralno, posejano s toliko različnimi religijami, narodnostmi, političnimi opcijami, ustvariti veliko državo, kot je bila Jugoslavija, ki je pač trajala toliko, kolikor je, kjer je vsaka vas dobila asfalt, šolo, ambulanto, kjer so otroci delavcev lahko šli na fakulteto, vsi smo lahko šli na letni in zimski dopust, kjer ni bilo brezposelnosti – to je bil najuspešnejši mirovni proces.

Rekli ste, da se je padec Evrope začel v Vukovarju, zacementiran pa je bil v Srebrenici. Mar ne prehitevate – kaj pa leto 1933 in Hitlerjev vzpon?

Prav to sem hotel reči, da se je takrat končala evropska pot. V svoji končnici je ta evropska pot izničila milijone ljudi. Leta 1945 smo vsi mislili, da je Evropa spregledala. Zdelo se nam je, da smo začeli graditi neko novo, svobodno Evropo, demokratsko družbo. Edina težava je bil komunizem. Potem pa tudi komunizma ni več bilo. Prišel je neoliberalizem, zagospodaril je Milton Friedman. Posledica tega sta bila Vukovar in Srebrenica. Tako se je začel padec Evrope … Fantastično monetarno združenje, ki se imenuje Evropska unija, je rezultiralo v genocid v BiH, na evropskih tleh, prvič po letu 1945. Po holokavstu smo rekli: »Nikoli več.« In kaj se je zgodilo? Prišli smo do točke, da se lahko kadarkoli in kjerkoli v Evropi genocid ponovi. Kaj smo se naučili iz zgodovine? Nič.

Miroslav Krleža je rekel: Bog me obvaruj pred srbskim junaštvom, hrvaško kulturo … Kaj bi danes rekel o bošnjakih?

V preteklosti sem njegovim besedam dodal: In obvaruj me tudi pred bošnjaško velikodušnostjo.

Kaj bi menil o Slovencih?

Obvaruj me bog pred slovenskim bojem za demokracijo in človekovimi pravicami. V Jugoslaviji so bili Slovenci moji šampioni. Bili so avantgarda. Ne samo v gledališču, v življenju samem. Bili so pošteni, zdelo se je, da imajo vizijo demokracije in človekovih pravic. Zdelo se je, da so oni »nova Evropa«. Ko pa so Slovenci dobili to, kar so hoteli, so izgubili vizijo napredka, slovenska družba je postala zaprta, konservativna, retrogradna.

Mnogi, ki so sodelovali z vami, in to ne samo iz sveta umetnosti in kulture, so mi rekli, da vas resnično zanimajo ljudje in njihove zgodbe.

Vse se začne v družini, pri starših, ki nas učijo, kako naj se obnašamo. Moja starša sta bila, kot temu rečemo, navadna človeka. Oče je bil učitelj na srednji zobotehniški šoli, mama je bila gospodinja. Vse, kar sta v življenju dosegla, sta dosegla s svojimi žulji. Omogočila sta, da so se njihovi otroci izšolali. Niso me silili, da bi postal inženir ali zdravnik. Spoštovali so mojo željo, da bi rad postal režiser. Bila sta prvi primer umetnosti v mojem življenju – tako, kot sta živela, temu bi lahko rekel umetnost. Mislim, da je na svetu veliko takšnih družin, kot je bila moja. Seveda sem v času študija odkril ljudi, kot so Bertrand Russell ali Antonin Artaud ali Sokrat. Toda to je bila samo nadgradnja tistega, kar sta mi dala človeka, ki jima je bilo spoštovanje etičnih principov nekaj najbolj naravnega. Bila sta razumna človeka.

Verjamem v razumne ljudi, ki ne glede na socialni status, izobrazbo živijo umirjeno, pošteno in zanimivo življenje. Obenem me je groza malomeščanstva. Niti najmanj ne verjamem, da so ljudje, ki živijo umerjeno in umirjeno življenje, malomeščani. Starša sta bila pogumna človeka, ki seveda nista bila šefa države ali gledališča, a razumela sta življenje. Mislim, da jima je to uspelo prenesti name: razumeti življenje. Nisem se rodil na dvoru in tega sem vesel. Življenje na dvoru je dolgočasno. Sarajevčani na temo rdečih preprog, slavnih osebnosti, lažnega glamurja znamo reči: »Pa da, da – i moja nana se oblačila kod Guccija.« Vsi mi smo ljudje iz mahal, na ulicah pred našimi hišami smo igrali nogomet, smo navadni ljudje …

Ko ste že omenili glamur – med vojno ste ustanovili sarajevski filmski festival, ki je danes postal nekaj, upam si trditi, kar na začetku ni bil. Kaj se mu je zgodilo?

Veste, direktor festivala Mirsad Purivatra se zelo trudi. V težkih razmerah ustvarja velik festival.

Če s težkimi razmerami mislite na zbiranje finančnih sredstev za festival, je to nekaj, s čimer se, žal, ubadajo vsi filmski festivali po svetu, razen mogoče treh …

Ne smete pozabiti, da je Bosna najbolj siromašna država v Evropi. Festivalu je uspelo, da je vsa ta leta v kinodvorane pripeljal nekaj pomembnih filmov, ustvarjalcev, predvsem pa občinstvo. Če bi bil jaz na čelu festivala, bi morda festival bil malce drugačen. Ampak nisem njegov direktor.

Kakšna ideja je ob ustanavljanju sarajevskega filmskega festivala vodila vas?

Leta 1993 sem hotel samo, da bi v Sarajevu lahko videli filme, ki so jih takrat gledali povsod po svetu. Bilo je med obleganjem Sarajeva, nismo imeli ne vode ne električne energije, nobenih novic. Takrat sem se spraševal, kakšne filme snemajo v teh časih? Ob pomoči prijateljev iz človekoljubnih organizacij sem poslal pismo Wimu Wendersu in ga prosil, naj nam pošlje svoje filme. Pisal sem še drugim. Potem smo nekako napeljali elektriko v našo pisarno festivala MESS, imeli smo star VHS-predvajalnik in še bolj star televizijski prejemnik, in rekel sem si: če bomo dobili deset VHS-kaset, bomo vsak dan pokazali po en film. Morda bo prišlo trideset ljudi, gledali bodo film in lepo bo, in to bomo imenovali Sarajevski filmski festival. Sam sem mu dal podnaslov Posle kraja svijeta.

Niti v sanjah si nisem mogel predstavljati, kaj bo temu sledilo: sredi obleganja je to postal festival, na katerem smo videli 140 filmov v treh kinodvoranah in prišlo je več kot dvajset tisoč gledalcev – ne glede na to, da so padale granate, da so se na poti do kinodvoran morali skrivati pred ostrostrelci. Ta festival je bil veličasten trenutek Sarajeva in v resnici so ga naredili prebivalci tega mesta. Jaz sem bil samo katalizator, ki je izrazil željo ljudi. Morate pa tudi vedeti, da so bili takrat v Sarajevu novinarji najpomembnejših tv-mrež in časopisnih hiš z vsega sveta. Vsi so nas spraševali: Zakaj festival v času vojne? Jaz pa sem vsem odgovarjal: Zakaj vojna v času festivala?

Kdaj razmišljate o vojni?

Vedno je v mojih mislih. Pa ne kot travmatična izkušnja, ki sem jo doživel … Ta vojna je zaznamovala ves čas od leta 1991 pa do danes. Leta 1991, 25. junija, sem v Beogradu režiral Čakajoč Godota. V predstavi so igrali Miki Manojlović, Žarko Laušević, Slavko Štimac, Miodrag Krivokapić. Ker naj bi mi po predstavi dodelili nagrado Bojana Stupice za Klicanje ptic, najboljšo predstave pretekle sezone, je prišlo ogromno ljudi od vsepovsod. Med občinstvom so sedeli Ljuba Tadić, Rade Marković, Branka Petrić, Danilo Stojković, Rade Šerbedžija, Ademir Kenović, Ljubiša Ristić. Vsi smo prišli, kot bi čutili, da se bo nekaj zgodilo, si vzeti slovo …

Odigrali smo prvo dejanje. Odmor. Nekdo se sprehodi po preddverju in izjavi, da so tanki JLA krenili iz vojašnic. Dejansko se je tistega večera začela vojna. Kasneje sem rekel, da smo prvo dejanje odigrali na koncu neke zgodovine in drugo na začetku nove. Ob konce te predstave Vladimir, ki ga je igral Miki, reče: Zrak je poln naših krikov. A navada jih gluši. V tistem trenutku se nismo zavedali, kako preroške so bile te besede … Želel bi si, da ne bi bilo vznemirljivo, a kaj, ko je bilo.

Spomnim se, kako ste nekoč rekli, da se na vojno spomnite vsakokrat, ko režete paradižnik za solato.

Res je. Med obleganjem smo lahko samo sanjali o paradižniku – paradajzu, takrat je bil ta rdeči sadež resnično paradise za nas. In ko ga danes režem na rezine, se spomnim, kako sem ga, če mi je le uspelo priti do njega, rezal takrat, to je bil zame nekakšen ritual. Ta rdeči čudoviti sadež. Zelo rad kuham. Menim, da imata kuhanje in režija veliko skupnega: pomembne so vsebine, oblike, predvsem pa tajming, kdaj kaj narediti, dodati, odvzeti …

Kaj lahko danes rečete o sebi, Haris Pašović?

Nič novega, uporništvo imam v značaju. Že na fiziološki ravni ne trpim krivice. Rad imam svobodo. Mislim, da morajo umetnost in umetniki govoriti v imenu tistih, ki ne pridejo do besede. Živim v takšni koži, kot živim, je moja. Življenje je padanje, vzpenjanje, boj, zmaga, poraz. Na porazih se učimo, na zmagah precej manj. Življenje zame ostaja vznemirljivo potovanje.

Kakšen je status muslimanske kulture v zahodnoevropski kulturi – ne govorim o marginalizirani kulturi imigrantov iz islamskega sveta, ki jo poznamo iz predmestij zahodnoevropskih prestolnic. Mislite, da je – oziroma ali kdaj bo – v sodobni Evropi muslimanska kultura prepoznana kot ena od njenih konstitutivnih delov?

Ozko politično gledano se seveda zdi, da je edina islamska kultura v Evropi imigracijska, kar seveda ne drži. Obenem muslimanski misleci pogosto rečejo, da Evropejci ne bi vedeli za Aristotela, če ne bi bilo Avicenne. Balkanski muslimani so avtohtoni Evropejci. In Evropa je ob začetku vojne v BiH doživela šok, ko je videla, da v njej živijo tudi beli muslimani. Jaz sem doživel šok, da tega ves ta čas niso vedeli …

Lahko rečem, da v Bosni ni islamskega radikalizma in skrajnosti, oziroma prepričan sem, da niso prisotni toliko kot v Veliki Britaniji. Bosanski muslimani so odprti na vzhod, zahod, sever in jug. Obstaja nekakšen univerzalizem, ki je rezultat multikulturnega načina življenja v Bosni, ki je na tem območju osnovna tekstura socialnega življenja že stoletja: tako za bosanske muslimane kot tudi bosanske katolike in pravoslavne. In seveda za ateiste v BiH in bosanske Jude, ki jih skorajda več ni. Mi v Bosni smo razumeli, da nam obstoj lahko omogoči samo sodelovanje. S tem sodelovanjem – ki ga je gotovo navdihnila želja po obstanku – smo vsi razumeli, da ne gre samo za nekaj, k čemur smo primorani, ampak da je v tem nekaj lepega. Niti Miloševiću, Tuđmanu, Karadžiću in Mladiću ni uspelo tega uničiti.

Pozabili ste našteti še Alijo Izetbegovića, mirovniške posrednike s plemiškimi nazivi, clintone, kasneje še blaire, pa Nato …

Do Nata imamo mi vseeno drugačen odnos, ker so nam pomagali …

Spomnim se, kako je slovenska vojaška policija, pa tudi druge, v letih po vojni – ker sem jih za reportažo spremljala na terenu, vam govorim iz prve roke – po okoliških vaseh Sarajeva, na primer, med prebivalci zbirala podatke o nacionalni in verski pripadnosti vaščanov, postavljala vprašanja, ali se v prihodnje v njihovi bližini pripravlja gradnja cerkve ali džamije … To je gotovo bila gradnja osnov multikulturnega in multiverskega sožitja med enimi in drugimi, kajne?

Popolnoma razumem, kaj govorite. In imate prav. Tudi jaz nimam nobene iluzije o vojski. Vsaka vojska je stroj, ki jo vodi politična volja. Vidite, jaz pa imam v mirovni misiji v Bosni s slovenskimi vojaki lepšo izkušnjo kot vi: britansko veleposlaništvo nas je ob neki priložnosti povabilo na sprejem v Banjaluko, na obisk sta bila namreč prišla princ Charles in njegova soproga Camilla …

Oprostite, kakšna pa je vojvodinja Cornwallska v živo?

Prijetna, kot kakšna »tetkica iz komšiluka«. Po sprejemu sva se s kolegico, režiserko Jasmilo Žbanić, pogovarjala, bilo je pozno, kako se bova vrnila v Sarajevo. Pet ur vožnje, s čim in kako se bova vrnila? Pa sva vprašala nekega generala, v Banjaluki je bilo britansko oporišče, ali ima nemara kateri od njihovih helikopterjev kakšno pot do Sarajeva še istega večera. In res so imeli. Veste, kdo je pilotiral helikopter? Slovenci, seveda. Ko smo leteli nad Visokim, so nam rekli, poglejte, piramide. In sva rekla, ma, kakšne piramide. Potem smo se spustili nižje in gledali te piramide, nato pa varno pristali v Sarajevu. Moja zgodba s Slovenci v Natu je, vidite, lepa (smeh).

Zdi se, da ste se v profesionalnem življenju z umetniki od vsepovsod, Susan Sontag, Peter Brook, povezovali zaradi podobnih stališč do sveta … in poslednjih reči, če parafraziram Paula Austerja. Leta 1994 ste v Sarajevu režirali predstavo U zemlji posljednih stvari po njegovi istoimenski knjižni predlogi.

Knjigo mi je podaril eden od mojih tedanjih študentov, rekoč, da bi me utegnila zanimati. Že naslov me je močno pritegnil. Potem sem jo ob večerih začel brati ob svečah. Zdelo se mi je, kot da berem svoj dnevnik iz časa obleganja, Auster pa je knjigo izdal leta 1987. Bral sem jo počasi, puščal sem si čas … Ko sem se nekega jutra zbudil, do konca knjige mi je ostalo le malo, sem pomislil, Auster opisuje svet, ki razpada, vse skupaj bi se moralo zaključiti z neko umetnostjo. In res! Knjiga se konča z gledališčem. Vedel sem, kaj mi je storiti. Ob pomoči prijateljev sem našel Austerjevega agenta, ga povprašal, ali bi lahko po knjigi naredil predstavo. Potem sem se, po nekem nenavadnem naključju, odpravil v New York, tja pa so me poklicali iz Sarajeva, da se je javil Auster in rekel, da lahko po knjigi delamo, kar hočemo, pustil je tudi svoje kontakte. Poiskal sem ga v Brooklynu. Ko je odprl vrata svojega doma, sva se objela kot brata. Dolgo sva se pogovarjala. Je izjemen človek in pisatelj. Njegovo knjigo smo prevedli, jo natisnili v tisoč izvodih in brezplačno delili po Sarajevu. Predstavo smo naredili po delu knjige, z nami je sodelovala Vanessa Redgrave. Kmalu zatem se je z nami povezal Peter Brook, naj s predstavo pridemo v Bouffes du Nord. Ob pomoči Unesca je sledila turneja po Franciji, Švici, Nizozemski, Nemčiji in Sloveniji. Trajala je dva meseca. Nakar smo se vrnili v oblegano mesto.

A naj se vrnem … Žalostno je, da je današnji svet prikrajšan za ljudi, kot sta Bertrand Russell in Susan Sontag, ki sta o etiki resnično govorila z izjemno avtoriteto. Znala sta nas namreč spomniti, kakšni ljudje smo in kakšni bi lahko bili.

Ste tudi profesor na IEDC Poslovni šoli Bled. Koliko bodoči neokapitalistični menedžerji, če se nekoliko slikovito izrazim, ki imajo kulturo za nepotreben strošek, razumejo, o čem jim govorite?

Gotovo ne bi razumeli, o čem govorim, če na tej šoli Danica Purg ne bi postavila konteksta, v katerem lahko sočasno govorimo o umetnosti, kulturi in menedžerstvu. Od te gospe sem se veliko naučil, ni samo moja prijateljica, je tudi moj navdih. Je primer, kako je mogoče imeti kapitalizem s človeškim obrazom, kako lahko tudi biznismeni razmišljajo o kategorijah, kot sta etika in estetika. Posebnost blejske šole je – zato že deseto leto poučujem na njej –, da so etični in estetski principi enakovredni ekonomskim. Takih šol ni veliko na svetu. Slušatelji lahko v takšnem kontekstu zelo dobro razumejo, da umetnost ni dekoracija, temveč je osnovna človekova potreba. Razumejo, da ni dovolj kupiti neko drago sliko in jo postaviti v preddverje neke banke, rekoč: No, to je to. Umetnost je del vsakega človeka, tudi biznismena in neokapitalista.

Kako elegantno najdete razumevanje prav za vsakogar …

(smeh) Izhajam iz tega, da vsak izmed nas zjutraj, ko vstane, gre v kopalnico in si opere zobe. Pred ogledalom, v pižami, s ščetko v ustih – smo vsi enaki.

Kako v vsakdanjem življenju osvajate srečo?

Zelo enostavno. Tako kot v tem najinem pogovoru: da sem prisoten v danem trenutku. Pogovarjala sva se dobro uro, in to ne o čemerkoli. O pomembnih stvareh. Vmes pila kavo, kadila, se posončila na irskem soncu. In glede na to, da so se tako vam kot meni vsaj enkrat navlažile oči, pomeni, da sva se dotaknila globokih vsebin. To šteje. ¾