Več socialne Evrope

Preprosto se je v gnevu obračati proč od oblike, v kateri se danes pojavlja evropska ideja.

Objavljeno
18. april 2014 16.10
Aleš Debeljak
Aleš Debeljak
V mestih je primanjkovalo manjših stanovanj in drzne ženske so začele nositi hlače, se šminkati in zahajati v česalnice. Predilnice in tovarne težke konfekcije so obratovale s polno paro, še zlasti po tem, ko so v zgodnjih šestdesetih letih odprli državne meje. Prekupčevalski klani so dobili nove naloge in podrobne spiske zahtev, mi pa smo na lastni otroški koži čutili, kako prav je imel glas ljudske modrosti, ki je zatrjeval: kdor je z malim zadovoljen, si bo na koncu zapomnil le enolične kroje in velike serije.

Žari mi lice, dobro se spomnim, ko stojim, a se vendar vozim, le korak pred mamo, za gosenice iz gladke črne gume se držim, nosijo me premične stopnice. Imajo jih v Modni hiši na Nazorjevi ulici, tik ob izhodu iz Kina Union. Tam nihče ne pazi in razlikuje med nakupovalci. Nikomur ni v resnici mar, kdo išče, nakupuje in kdo za zabavo gor in dol potuje. Potovali smo od rodnega mesta po stari magistrali čez barje, mimo Vrhnike in čez kačje ride, mimo Ravbarkomande in do zahodne meje. Tri ure v družinskem avtu smo zdržali, nato pa vedno končali v koloni čakajočih na vstop v Evropo.

Če odhajaš, te ne pregledujejo, če vstopaš, je drugače. Že mogoče, da smo sosedi, so kimali cariniki, financarji in policaji na širokem mejnem prehodu, ampak obvezna je kontrola potnih listov in plačilne sposobnosti. Vemo mi, vemo oni: zadošča, da eden od uniformirancev ni zjutraj vstal na pravi strani postelje, in za Evropo bi se lahko obrisali pod nosom. Sprožila se je zaigrana naivnost in spomnim se široko odprtih oči. Za spremstvo so tu še moje znojne dlani, ampak ne vozim jaz, oče zanesljivo drži volan. Spuščamo se po serpentinah nad zalivom in pristaniščem, dokler ne prispemo do trga, s treh strani obdanega z mogočnimi palačami, ki so jih zgradili bogati trgovci habsburškega cesarstva.

Parkirati je treba in si položaj zapomniti, ne zgolj ime za ulico, ki vselej teče v eno smer. Avto smo pustili tam nekje blizu železniške postaje, daleč od Canala Grande in tržnice na Ponte Rossu. Sprehod ni škodil še nikomur, kar pojdimo, je mama spet dala pobudo. Šli smo in prišli. Na obeh bregovih so zacvetele stojnice s tekstilom.

Ročno se lotimo dela, časa nimamo veliko. Prilagodili smo se urniku, ki štacune zapre ob času kosila. Finito. Zato je hitro treba brskati med plisiranimi krili, jaknami iz lažnega usnja in kavbojkami Rifle. Doma jih ne dobiš, pa če se postaviš na trepalnice. Mežikam v skladovnice globinsko modrega platna, občudujem čvrsto šivane robove in kovinsko zadrgo in mali žep, kamor spraviš drobiž. Velikodušno kupimo tudi tenki dežni plašč iz svile za balone, kot nalašč bo za strica, tak je kakor on, zlepa se ne razkroji in ob dotiku nežno zašušti, prav kot listje trepetlike ob šibki sapici.

Burjo tod poznajo, to drži, dokazi so na dosegu roke: glej debele žametne vrvi ob fasadah visokih hiš! Ne vem, ali ni to pravzaprav le šola jadranja za pešce, saj prehodov nihče ne spoštuje in zebre so poniknile v asfalt. Topi se potrpljenje in popušča barantaška strast. Sončniki se spremenijo v odložena kopja. Čas je za klop s pogledom na morske valove in kavo, ki pljuska v termoski. Iz torbe smo izvlekli še kos kruha, kolut salame in krhelj jabolka: kmetje v mestu, mi v Evropi.

Po použitem kosilu smo – skupaj z drugimi Slovenci, Balkanci in vzhodnjaki – spet prečkali mejo ter se vrnili domov. Od tod smo Evropo doživljali kot merilo vseh stvari, zlasti tistih, ki jih na naši strani meje nismo niti mogli niti smeli imeti. Od tam nas je Evropa doživljala kot manj vredne in manj kulturne, ampak ne dovolj revne, da nam ne bi odprla svojih trgovin.

Tako je bilo takrat, v času hladne vojne, v času blokovske delitve sveta, v obdobju, zaznamovanem s tekmovanjem med različnimi družbenimi sistemi.

Tega časa ni več. Mineva petindvajset let, odkar je padel berlinski zid, otipljivi simbol razdeljene Evrope. V prah so ugriznili komunistični režimi, vključno z jugoslovanskim in slovenskim. Mineva petindvajset let, odkar so dežele na vzhodu celine posvojile zmagoviti družbeni sistem. Procese posvojitve in prilagoditve kapitalizma in demokracije je v marsičem vzpodbujala želja ljudstev in lokalnih političnih elit po vstopu v Evropo.

Želja se nam je uresničila. Tu smo, tu v Evropi. Spomnimo se: Slovenija kot samostojna država, v kateri zelo zanesljivo vlada kapitalizem, mnogo manj zanesljivo pa demokracija, je leta 2004 vstopila v Evropsko unijo. Slovenija je torej evropska država že deset let.

To je obdobje, ko so nastale mnoge nepričakovane težave z nepredvidenimi ovirami, obdobje sporov med postopneži in koreniteži, med programi družbene evolucije in revolucije, obdobje padca iz oblakov utvar o Evropi kot paradižu in čas streznitvenega pristanka, ki ne daje nobenih popolnih lekcij.

Slovenskemu »evropskemu desetletju«, ki ga več kot polovico zaznamuje finančna, gospodarska in politična kriza v EU, je uspelo, da je z globokimi črtami tetoviralo skupinsko zavest. Postavilo je pod vprašaj nekdanje predstave o tem, kaj je in kam gre Evropa. Z nujno mero poenostavitve smem reči, da smo v minulem desetletju opazili vsaj to, kako človek zniža standarde takrat, ko odpovejo vsi drugi ukrepi. Minulo desetletje je namreč evronavdušence preobrazilo v evrorealiste, evrorealiste je predelalo v evrozmerneže, evrozmerneže je predrugačilo v evrodvomljivce, iz evrodvomljivcev pa je naredilo protievropejce.

Enostavno je kritizirati Evropsko unijo ter svariti pred polaščevalskimi apetiti velikih članic, ki določajo politiko temu poskusu iskanja univerzalnega miru. Preprosto se je v gnevu obračati proč od oblike, v kateri se danes pojavlja evropska ideja. Zlahka je s kritičnim prstom kazati na pomanjkanje državnikov, ki zmorejo videti onstran kratkoročnih volilnih terminov v lastni deželi. Zakaj? Ker je vse to očitno.

Starejši ljudje radi rečejo, da so živeli pod kraljevo Jugoslavijo in pod Titovo Jugoslavijo. Danes stari in mladi Slovenci (če že ne rečemo, pa gotovo občutimo, da) živimo pod Evropo. Evropsko unijo večinsko dojemamo kot močni center odločanja, daleč od domačih logov. Vendar pa je EU šibkejša, kot se zdi. Nima pristojnosti, da bi določila enotni davčni sistem, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Nima enotne policije in vojske, prav tako pa nima enotnih ustanovnih mitov. Ne pozna bitke za neodvisnost in drugih gradiv za enotno zgodbo o sebi. Zato na evrobankovcih, ki so zakonito in enotno plačilno sredstvo v državah evrocone, krožijo pa tudi po mnogih drugih, ne boste našli posameznih podob pomembnih osebnosti, temveč le splošne slike imperialnih ruševin.

Evropa danes predstavlja manj obet in bolj pretnjo. Upanje na boljše razmere za dobro življenje se je v minulem desetletju dodobra raztopilo in polagoma odstopa prostor ogrožajočim možnostim, da bo prihodnost naših otrok slabša od naše preteklosti. To verjame že več kot vsak šesti Evropejec, kar devetdeset odstotkov Evropejcev pa obsoja razliko med tem, kar hočejo ljudje in kar počnejo njihove vlade. Le tretjina državljanov EU verjame v smiselnost evropskih volitev, najmanj zaupanja v demokratične postopke in ustanove pa raziskovalci javnega mnenja odkrivajo na evropskem jugu: v to, da državljanska izbira – na volitvah oddani glas – sploh šteje, verjame le 18 odstotkov Italijanov in 15 odstotkov Grkov.

Slovenci danes lahko kar tu, doma v Evropi, kupujemo plisirana krila, kavbojke, balonarje in drugo potrošno robo. Ljubljančani z lastnim vozilom danes pridejo po moderni avtocesti do Trsta v slabi uri. Na prestop zahodne meje nihče ne čaka v dolgih kolonah. Policijskih stražnic in carinarnic z zapornicami ni več. To smo z veseljem sprejeli.

Nikogar pa ne poznam, ki bi z veseljem sprejel novejšo in usodnejšo delitev Evropejcev od tiste, ki se izraža v tradicionalnem pojmovnem nasprotju med zahodnjaki in vzhodnjaki. V mislih imam delitev na tiste, ki so za kapitalistični red koristni, in na tiste, ki niso – torej na tiste, ki so proizvajalci ali potrošniki, in na tiste, ki so preveč siromašni ali neizobraženi, bolni ali prestrašeni, da bi sploh lahko delovali kot proizvajalci ali potrošniki, to pa ne zgolj vsakdanjih potrebščin, ampak tudi zdravstvenih in socialnih storitev.

V Evropi je namreč vedno več ljudi, ki so zaradi take ali drugačne nesposobnosti obsojeni na izključenost iz življenjskega toka. To so žrtve časa, v katerem se je okrepil pomen ekonomije in oslabel vpliv politike. V tem okviru »več Evrope« lahko razumem le kot »več socialne države«, torej več tiste varnostne mreže, ki jo je socialna demokracija izumila prav zato, da kapital ne bi imel povsem prostih rok.

Volitve v evropski parlament bodo 25. maja letos ponudile priložnost vsem, ki verjamemo, da državljanska izbira pomeni formalno pravico za posameznika, družbena solidarnost pa pomeni vsebinsko odgovornost do vseh. V tem tiči tudi razlika med bodočnostjo in prihodnostjo. Nekakšna bodočnost vedno bo. Prihodnost pa pride le, če si zanjo dejavno prizadevamo.