Veličina 
drobnega tiska

Na vrhunskem srečanju vodstva EU v Bruslju, ki je potekalo prejšnji teden, so si kot eno pomembnih nalog v nadaljevanju boja s krizo zastavili odpravo nevarne španovije med državami in bankami evrskega območja.
V preteklem obdobju so bile namreč zadolžene države in načete banke včasih videti kot pijanca, ki ob ulični svetilki pred gostilno podpirata drug drugega, da bi se nekako obdržala na nogah. Najbolj prepričljiv dokaz tega, kako strupena je ta naveza, je prispel z najnovejšim posojilom v znesku 100 milijard evrov, ki naj bi ga prek vlade v Madridu poslali španskim bankam. Trgi so se na to, na videz velikodušno evropsko potezo odzvali tako, da so Španijo nemudoma kaznovali z višjimi obrestmi. In to ne brez razlogov: očitno je, da bo tej državi s 100 milijardami dodatnega dolga še težje prenašati ta bremena.

Zato so se presenečeni trgi skorajda evforično odzvali na novico iz Bruslja, da ni nujno, da poteka dokapitalizacija bank prek držav, temveč je mogoče to opraviti neposredno iz Evropskega reševalnega sklada (ESM). Vrednost evropskega denarja je v primerjavi z ameriškim pretekli petek poskočila za skoraj 3 odstotke, za več kot v kateremkoli obdobju v preteklih dveh letih. Vrednosti delnic so se pognale navzgor, in to vse od delnic evropskih bank dalje. Nekoliko se je navzgor pomaknila celo borza v Atenah. Novica je iz očitnih razlogov povzročila veliko veselje na Irskem, v državi, ki je svojo do takrat zelo uravnoteženo državno blagajno močno načela s tem, ko je prevzela obveznosti svojih bank. Celo Grki so začeli upati, da bo s tem odpravljen tudi problem njihovih bank, ki se srečujejo z dvojno težavo: pobegom depozitov in zlomom vrednosti premoženja, v katero sodijo obveznice grškega državnega dolga.

Vsekakor je dovolj dobrih razlogov za ta in druga veselja. V zadnjih dveh letih in pol se je menda prvič zgodilo, da so evropski voditelji presegli pričakovanja javnosti in trgov oziroma, kot je bilo rečeno, da so se znašli pred krivuljo in ne za njo, kot se je to praviloma dogajalo v dosedanjih bojih s krizo.

Preobrat so razglasili za italijansko-špansko zmago nad Nemčijo. Med drugim podrobno navajajo, kako je italijanski premier v petek - tam nekje pred zoro - nemško kanclerko seznanil z nečim, kar spominja na ultimat: ne bo podpisal sporazuma o ukrepih za spodbujanje gospodarske rasti na evrskem območju v znesku 120 milijard evrov, če ne bodo sprejeti nekateri od ukrepov, katerih namen je izboljšanje pogojev, pod katerimi si Italija na trgih pridobiva denar. Menda je nemška kanclerka šele po tem privolila, da lahko Evropski reševalni sklad (ESM) počne stvari, ki jim je Angela Merkel do takrat odločno nasprotovala: da sklad neposredno dokapitalizira banke in vlaga denar v dolžniške papirje držav evrskega območja, predvsem Italije in Španije.

Domnevno zmagoslavje obrobja nad najpomembnejšo državo evrskega jedra je bilo izpisano z velikimi črkami in na vse mogoče načine, vključno v takrat aktualnem nogometnem besednjaku. Več komentatorjev je šlo še korak naprej s trditvami, da je konec nemško-francoske prevlade, ker se je izoblikovala francosko-italijansko-španska zveza, ki odločujoče spreminja razmerje moči znotraj evrskega območja, če že ne tudi znotraj Evropske unije. So pa tudi takšni, ki pravijo, da bo ta zveza odslej sledila nemški praksi: ker je Berlin postavljal ultimate revnejšim sosedam, se bo zdaj tudi sam srečeval z ultimati.

Na to, kaj se bo v resnici zgodilo, je seveda treba nekoliko počakati, medtem pa bi se morali ravnati po izkušnjah številnih potrošnikov, ki so na lastni koži občutili, kaj pomeni brez zadržkov verjeti tistemu, kar se reklamira z velikimi črkami, hkrati pa spregledati vse tisto, kar je ob teh reklamah izpisano z drobnim tiskom. Te majcene črke namreč pogosto postavljajo pod vprašaj vse tisto, kar se v reklami obljublja z velikimi črkami.

Zdi se, da gre za nekaj takšnega tudi v tem primeru. Zakaj bi sicer petkov evforični odziv trgov že v ponedeljek splahnel in se sprevrgel v obnovljeno zmanjšanje vrednosti evra v primerjavi z dolarjem? In zakaj bi nemška kanclerka po vrnitvi v Berlin izjavljala, da se bo treba šele dogovarjati o tem, kar so se dogovorili na sestanku voditeljev držav ali vlad v Bruslju?

Nemka ima prav. Na papirju bi moral Evropski reševalni sklad neposredno dokapitalizirati banke, vendar pa bo to mogoče šele takrat, ko se bo izoblikovala evropska komisija za nadzor nad bankami, nato pa bodo verjetno nujna še pogajanja o pogojih, pod katerimi bodo to izpeljali. Male črke so tako zasenčile tudi zmagoslavje ob italijanski zmagi (v Bruslju) nad Nemčijo. Res je, da komunike vodstva v Bruslju dovoljuje možnost, da Evropski reševalni sklad (ESM) vlaga denar v obveznice držav evrskega območja, torej tudi v italijanske dolžniške papirje.

Vendar pa zahtevajo takšna vlaganja proceduro, kakršna sicer velja za države, ki prosijo za pomoč. Treba se je pogajati s slovito trojico (evropsko komisijo, IMF, evropsko centralno banko), prevzeti obveznosti v memorandumu, ki ga podpiše skupina kontrolorjev itd. Naj gre za zmago ali ne, dejstvo je, da ni videti, kaj se je za Italijane v resnici spremenilo na vrhunskem sestanku v Bruslju oziroma v čem je ta italijanska zmaga.

Zlasti če upoštevamo, da ni nobenih sprememb v velikosti Evropskega reševalnega sklada, hkrati pa se povečuje število strank pred tem okencem (Ciprčani, Irci, Grki in še nekateri). Trg, ki ga sestavljajo dolžniški papirji italijanske in španske države, je vreden okoli 3000 milijard evrov. Celo če bi se ves Evropski reševalni sklad opogumil in odločil za to, da poskuša z nakupi teh papirjev poceniti dolgove omenjenih dveh držav, bi bil neuspeh neizogiben. Sklad je šestkrat manjši od tega trga, izkušnje pa kažejo, da ob takšnih nesorazmerjih vlagatelji (vključno s špekulanti) skorajda nič ne tvegajo, če stavijo proti tem papirjem. Predvsem ker vsaj za zdaj ni nobenih znamenj, da bi se lahko v ta boj za nižje obresti vključila edina ustanova, ki je sposobna požeti občudovanje trgov. Gre seveda za neomejeno likvidnost tiskarne evrov v Frankfurtu. Prav tako še vedno ni možnosti, da bi se emitirale obveznice, za katerimi bi stale vse države evrskega območja. Povedano z drugimi besedami, ni odgovora na morda glavno vprašanje kriznega trenutka: kako preprečiti, da ne bodo neznansko visoke obresti celotno južnoevropsko obrobje potegnile na pot, po kateri so hodile (in še vedno hodijo) Grčija, Irska in Portugalska.

Vsa ta vprašanja se seveda še naprej dramatizirajo s slabšanjem stanja v gospodarstvu evrskega območja. Brezposelnost je tukaj pravkar dosegla zgodovinski rekord (za to območje). Najnovejša ocena evropske centralne banke v Frankfurtu pa se glasi, da se bo domači proizvod teh držav (gledano skupno) gibal od 0,5-odstotnega zmanjšanja do komajda opazne 0,3-odstotne rasti.

Preostali optimizem v tem smislu, da bi se utegnili evropski voditelji kljub vsemu spustiti v večje in bolj korenite ukrepe spopadanja s krizo, pa se je skrčil na upanje, da bo to storjeno zato, ker si alternative, kot pravijo, ne morejo predstavljati. Zlom evropskega denarja bi vsem prizadejal tako nepremostljivo škodo, da je cenejša prav vsaka rešitev. Cenejša tudi za Nemce, ki bi se morali v takšnem tragičnem primeru med drugim odreči ne le denarju, ki so ga do zdaj vlagali za premagovanje krize (okrog 100 milijard evrov), temveč tudi večkratno večjim zneskom (več kot 700 milijardam evrov), s katerimi so kreditirali primanjkljaje držav v izmenjavi blaga in storitev znotraj evrskega območja. A to je zgolj tisto, kar se vidi in kar je mogoče izračunati. Preostale gospodarske in politične škode bi bile nepredvidljivo velike.

Kliše se glasi, da bodo prihodnji meseci pokazali, ali se je splačalo ujeti za takšno optimistično slamico.