Tiskane izdaje
Na terasi londonskega bara Vertigo 42 so se penili šampanjci in dišali koktejli. Pod obiskovalci se je razprostiral slikovit nočni pogled na predpraznične okraske velikega mesta. Med gosti so prevladovale resne poslovne obleke in toalete, povprečje je kvarila samo naša skupinica študentov, ki je na zadnjih predbožičnih predavanjih sklenila, da si po napornem predizpitnem obdobju zasluži malce razvajanja.
Po obsežnih seznamih napitkov smo iskali redke cenejše pijače, se zabavali s prepoznavanjem londonskih znamenitosti pod nami in ugibali, kaj bi o terasi v središču globalnega kapitalizma zapisal F. Scott Fitzgerald, če bi s ceste opazoval zelenkasto osvetlitev našega ekskluzivnega lokala.
»Ali kdaj pomislite, da smo privilegirana generacija?« nas je vprašala sošolka Basak, ko smo se počasi odpravljali proti dvigalu. »Moji starši si takega večera niso mogli niti predstavljati. In dvomim, da ga bodo kdaj doživeli moji otroci,« je zamišljeno dodala.
Čeprav na poti domov nismo odgovorili na njeno vprašanje, se je podobna misel med študijem pojavila večkrat. Za Basak, hčer carigrajskih izobražencev, ki sta se pred njenim rojstvom preselila v Nemčijo, podiplomski študij v Angliji ni bil samoumeven. Prav tako ne zame in za večino mojih sošolcev.
Temni oblaki nad kampusom
V prvih mesecih študija smo občutili vse najboljše plati angleškega visokega šolstva. Navduševali so nas predavanja in vaje, med katerimi profesorji niso brali s starih prosojnic. Spodbujala nas je motiviranost sošolcev z vsega sveta, ki so se morali prebiti skozi zahtevne razpise, pridobiti dobre štipendije ali najeti visoke kredite, preden so jih sprejeli na selektivne podiplomske programe. Pritegnila me je neverjetna odprtost profesorjev in asistentov, ki so se bili pripravljeni kadar koli pogovarjati o zanimivih raziskovalnih projektih in svetovati primerne somentorje na drugih katedrah ali fakultetah. V študijskem sistemu je bilo nešteto drobnih mehanizmov spodbud in nagrad, zaradi katerih smo poskušali vsako izpitno nalogo napisati bolje in študirati bolj poglobljeno, čeprav ni bilo nikjer nobene očitne prisile ali kazni.
Vendar ozračje na fakulteti in v študentskem kampusu ni bilo sproščeno. V drugi polovici 2007 je bila gospodarska kriza v Veliki Britaniji in ZDA že otipljiva, čeprav mediji o njej še niso poročali. Naše ameriške sošolce je zelo prizadel padec vrednosti dolarja, zato so morali že po koncu prvega semestra poprijeti za priložnostna dela, ker so vzeli premajhne kredite in jim je zmanjkalo denarja.
V študentskih združenjih so se pogovarjali o protestih, če jim bo britanska vlada še povišala šolnine. Vse več profesorjev pa je javno opozarjalo na povečevanje socialnih razlik med študenti, zapiranje nedobičkonosnih oddelkov, opuščanje bazičnega raziskovanja in preveliko odvisnost fakultet od zasebnih raziskovalnih projektov.
Na naši mali prednovoletni zabavi smo že vedeli, da imajo imenitne študijske izkušnje tudi nekatere temne plati, na katere sprva nismo bili pozorni. V sosednjem študentskem domu je singapurska študentka doživela živčni zlom, ker po prvih izpitih ni več mogla prenesti pritiska državne štipendije, ki je od nje zahtevala skoraj čisto desetko, sicer bi se morala osramočeno vrniti domov in poplačati celotno vrednost študija (več kot 20.000 evrov).
Med študenti so krožile telefonske številke preprodajalcev ritalina in drugega možganskega dopinga, s katerim je bilo mogoče preživeti nekaj dni zbranega dela brez spanja in hrane. Pogoste so bile tudi zgodbe o porastu prostitucije med študenti, ki niso mogli računati na zaposlitev, a so morali nekako odplačati visoke šolnine in študijske dolgove.
Zadolženost študentov je postala zelo velik problem, ki nima samo družbenih in psiholoških posledic, ampak vpliva tudi na študij, mi je povedala moja tedanja mentorica Marianne.
Študij pod bremenom prezadolženosti
Dejala je, da lahko profesorji že v nekaj tednih prepoznajo močno zadolžene študente, saj se študijska radovednost umakne potrebi, da je treba čim bolje upravičiti naložbo: dobiti dobro oceno in karierno priložnost. Hkrati je uvedba šolnin zelo spremenila strukturo študentske populacije, saj med podiplomskimi študenti najdemo približno četrtino otrok iz bogatih družin in preskakovalcev družbenega razreda (študentov, ki se poskušajo z vpisom na »pravo« šolo prebiti med elite), preostale na fakultetah izberejo med tujimi študenti, ki so izobrazbo pridobili doma – večinoma v sistemih javnega šolstva.
Pojasnila mi je, da je sedanji model vzdržen, dokler je na svetu dovolj študentov, ki hočejo študirati v Angliji, raziskovati in s strokovnimi objavami izboljševati uvrstitev britanskih fakultet na globalnem trgu akademske citatologije. Če njihov pritok usahne – kar se bo nekoč verjetno zgodilo –, pa bomo kot družba in akademska sfera občutili negativne posledice nedosegljivega zasebnega šolstva, ki negativno vpliva na izobraženost prebivalstva in diskriminira tiste, ki ne morejo plačati šolnin – kljub nadarjenosti in sposobnostim. A se elitne fakultete in politika vztrajno pretvarjajo, da naš zasebni visokošolski sistem deluje, je bila kritična profesorica.
Podobne kritike zasebnega in tržno usmerjenega visokega šolstva sem v zadnjih letih slišal tudi od politikov in profesorjev, ki sicer verjamejo v tržno ekonomijo in podjetniško miselnost.
Nekdanji konservativni finski premier Esko Aho mi je zatrdil, da je za ustvarjalno družbo izjemno pomembno kakovostno šolstvo, ki kljub gospodarski krizi in pomanjkanju javnega denarja ne sme biti omejeno na elite, saj lahko izzivom novih ekonomij sledi le dobro izobraženo prebivalstvo.
Še odločnejši je bil dolgoletni ameriški futurolog in gostujoči profesor na Stanfordu Paul Saffo, saj je prepričan, da utegneta skrajna komercializacija in zmanjševanje javnega financiranja visokega šolstva ogroziti celo prihodnost silicijeve doline, po kateri se zgledujejo razvojni ministri po vsem svetu.
Kalifornijske univerze so postale izjemno odvisne od zasebnega denarja, zato lahko vse manj časa in profesorjev namenijo raziskavam, ki nimajo kratkoročnega komercialnega učinka, je pojasnil Saffo. Visoke šolnine povečujejo psihološke obremenitve študentov, ki imajo vse višje povprečne ocene, a hkrati vse manj časa za pridobivanje dragocenih življenjskih izkušenj ali igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših znanstvenih in tehnoloških zamisli. Če ljudje porabijo vso energijo za odplačevanje kreditov in izpolnjevanje naslednjih četrtletnih poslovnih rezultatov, jim zmanjka energije za razmišljanje o skupni prihodnosti in globalnih izzivih. Hkrati nas takšna intelektualna izčrpanost omejuje in odpira prostor politikom (in politiki), ki ponosno razglašajo, da niso še nikoli zapustili domovine, in svojo nevednost prikazujejo celo kot vrlino, je dodal Saffo.
Vrnitev k privilegiju premožnih
Moji sogovorniki pa niso le svarili pred negativnimi posledicami, ampak jih je povezovalo tudi skoraj popolno nerazumevanje za moja tedanja negodovanja nad slovenskim visokim šolstvom.
Strinjali so se, da za strokovni razvoj ni dobro, če nekdo diplomira, doktorira in predava na isti katedri ali celo pri istem mentorju. Poznali so problematiko študija, ki ga država financira po številu vpisanih študentov: padanje vpisnih in študijskih meril, prevelike pedagoške obremenitve profesorjev in slabše razmere za raziskovalno delo. Niso odobravali sistema, v katerem se lahko mladi vpisujejo na fakultete zaradi drobnih socialnih priboljškov: neobdavčenega študentskega dela, poceni hrane in bega pred statusom brezposelnosti. A so kljub temu vztrajali, da je precej lažje odpraviti naštete anomalije v javnem šolstvu kot reševati prihodnje posledice študentske zadolženosti in tvegati, da bi študij znova postal privilegij premožnih.
Tisoč milijard dolarjev študentskih kreditov
To tveganje ni samo hipotetično. Najnovejše poročilo, ki ga je prejšnji mesec pripravila newyorška veja banke Federal Reserve, je pokazalo, da so študentski krediti letos dosegli skoraj tisoč milijard dolarjev. Tolikšen dolg bi študenti in njihove družine tudi v idealnem stanju gospodarstva odplačevali več desetletij. V času krize pa visoki študentski dolgovi še poglabljajo težave ameriških gospodinjstev (podobne ugotovitve kljub manjši zadolženosti veljajo tudi za Anglijo) in poslabšujejo možnosti prihodnjih generacij, da bodo kdaj deležne kakovostne in dostopne izobrazbe.
Dolgoročnih posledic nepremišljenega krčenja javnega šolstva, ki ga v imenu varčevanja, študentske lenobe in profesorske razsipnosti zagovarja slovenska vlada, zato ni težko napovedati.
