Tiskane izdaje
Pa vendar vleče nase vso pozornost, ker da brez njega pač ne gre – in se dela velepomembnega z mešanico buldožerske brezbrižnosti in očarljivosti tjulnja, ki s smrčkom žonglira z žogo.
Te dni, ko je Janković napovedoval in z dobro tempiranim medijsko-dramaturškim suspenzom končno tudi napovedal kandidaturo za predsednika PS, sem bil slabe volje ne samo zato, ker ga imam za arogantnega in egomaničnega, temveč tudi zato, ker me je prisilil v situacijo, ko sem (sam pri sebi) začel podpirati ubogo Alenko Bratušek – kar mi še nedolgo nazaj ne bi prišlo na misel niti v sanjah.
Naše politične odločitve in izbire so iracionalne, averzivne. Rojevajo se iz trme. Za nalašč. Iz kljubovanja. Mnogi med nami – tudi jaz – pogosto ne volijo ali ne podpirajo tistih, za katere bi res dali roko v ogenj in kulico v kabino, temveč tiste, ki se nam zdijo manj slaba možnost.
Politike smo se na ulici navadili imeti za barabe, zaslepljence, zamerljivce, prevarante, cepce, nesposobneže, lažnivce, lenuhe, hinavce, egoiste, grabežljivce, ponarejevalce in navadne pizde.
Nekateri med njimi vse to ali vsaj nekaj od tega tudi nedvomno so.
Toda nikar ne posplošujmo – in si predvsem priznajmo, da smo jim v bistvu mi sami vsilili pravila igre, ki določajo, da je politika neskončen boj na ulici brez upa zmage proti barabam, zaslepljencem, zamerljivcem, prevarantom, cepcem, nesposobnežem, lažnivcem, lenuhom, hinavcem, egoistom, grabežljivcev, ponarejevalcem in navadnim pizdam.
Slovenija je sistem, ki take ljudi pripušča na pomembne položaje – in še zdaleč ne samo politične. Mi sami smo tisti, ki z družbeno in službeno držo omogočamo, da taki ljudje prihajajo na položaje, potem pa kdo ve zakaj od politikov pričakujemo, da bodo popravljali naše napake (ki jih sicer tudi sami s pridom izkoriščajo).
Politika je v tem smislu tipično slovenski privid čiščenja Avgijevega hleva. Toda politika ni teženje in moraliziranje, temveč organizacija in omogočanje priložnosti.
Ko se je Janković odločil, da bo kandidiral, je tako rekoč vsa Slovenija – vključno z njegovih 62,99 odstotka ljubljanskih volilcev iz leta 2006 in 28,51 odstotka nacionalnih iz leta 2011 – planila pokonci in začela na lepem neprijazno razglašati, da mu ni mar za stabilnost Slovenije, temveč le za svojo rit.
Vi dont nid Janković, vi nid stabiliti maj es.
Da je vsa država nenadoma kot en sam mož povzdignila svoj glas proti Jankoviću, je na prvi pogled razumljivo. Njegova odločitev namreč že na daleč ni bila videti kot racionalna in dobrodelna akcija.
Toda če malo bolje razmislimo, je bila reakcija vesoljne Slovenije v bistvu šokantna in hipokritična.
Janković poskuša s svojo kandidaturo zrušiti Alenko Bratušek in namesto nje postati premier. To je sicer naivna, nora ali nesramna ideja – saj bo prej ali slej končal v zaporu, četudi bi slučajno zmagal na volitvah –, ni pa nerazumljiva.
Le zakaj bi se človek vdal? Sam bi sicer raje videl, če ne bi kandidiral. A če že hoče, potem mi ne preostane drugega, kot da zanj ne bom navijal.
Če se kot kandidat pojavi Janković – ki ima očitno proti sebi danes toliko ljudi, kot ga je nekoč followalo –, potem to ni razlog, da podpremo Alenko Bratušek, ki je niti nismo izvolili. Jankovića vsaj približno smo izvolili, pa žal ni zastopil, da dobiti največ glasov na volitvah še ne pomeni zmagati.
Zdaj smo skratka za Alenko Bratušek, ker smo proti Zoranu Jankoviću, Alenka Bratušek pa je pravzaprav na oblasti zato, ker smo bili proti Janezu Janši. Tako rekoč poraženi Janša je prišel kljub vsemu na oblast zato, ker mu je s svojo politično nespretnostjo in aroganco to omogočil Janković, ki je bil tako rekoč izvoljen – in to, če ste mogoče pozabili, kot protipol Janši, rešitelj levice.
Erjavec in Virant sta na oblasti v tej vladi in bila sta v prejšnji, čeprav sta se njuni stranki obakrat stežka prebili v parlament. Vedno fašemo nekoga, ki ni naša prava, razumska in srčna izbira, temveč alternativa za nekoga, ki ga zares nočemo.
Potem pa se nam obesijo za vrat še famozni jezički na tehntnici, ki pa jih res nismo volili in jih ne maramo, a so kljub temu tako neizogibni kot parlamentarni inventar.
Slovenski volilci smo zaradi svojega trmastega, nemalokrat iracionalnega, zgolj čustvenega nasprotovanja določeni stranki ali zaradi osebne, psihološke averzije do politične osebnosti vedno prisiljeni začeti podpirati stranko ali osebnost, ki ju sicer ne bi – vendar kdo ve zakaj mislimo, da pač moramo nekoga podpreti.
In če že nekoga eksplicitno ne podpremo, potem vsaj dovolimo, da se podpre sam in se kar nekako po desni, samoumevno, po logiki sedežnega reda, parlamentarne matematike, koalicijskih pogodb in bogaboječe prizanesljivosti volilcev prikoriti na Betajnovo.
Tako kot Alenka Bratušek ni garancija za stabilnost Slovenije, tudi Zoran Janković ni grožnja z destabilizacijo. Sta pač politična nasprotnika, resda enkrat za spremembo v isti stranki, toda njuna prizadevanja – tako kandidatura zamrznjenega pretendenta kot premierkin manever s preloženim kongresom – se mi zdijo bolj normalen način političnega boja kot pa počasno in zahrbtno žaganje vlade, kakršnega smo spremljali v primeru prejšnje in predprejšnje vlade.
In sploh, koliko iskrenosti je v tem povzdigovanju stabilnosti po neslavnih koncih Pahorjeve in Janševe vlade? Stabilnost je po mojem samo trenutno popularna beseda za politično Indijo Koromandijo ali še raje za deželo Nije.
Ker koliko stabilnosti si obetate šele potem, ko bodo navalili na parlament Pirjevec in Hanžek in Lubej? Ali si upate domnevati, da bo več alternative prineslo več stabilnosti? Da bodo stabilnost prinesli govorniki, ki bodo dvorili ljudstvu s komplimenti, da so levi socialisti?
Če bi bil Janša bolj normalen, bi bila stara slovenska levica že zdavnaj pokopana ali vsaj zaustavljena in je ne bi bilo treba reševati in prenavljati. Janković bi bil še vedno v Mercatorju ali že v Agrokoru in bi imeli mir pred njim, tranzicija pa že zdavnaj pospravljena in pozaprta v muzej novejše zgodovine, s svojimi kriminalnimi in koruptivnimi obvozi vred.
Ker pa Janša ne zna in noče nehati in ker ne znajo in nočejo nehati tudi na drugem polu, se v Sloveniji samo menjavajo alternative. Te pa v resnici ne pomenijo pravega preloma s prejšnjo prakso, ampak v nas vzbujajo le iluzijo, da se nam dogajajo spremembe.
Ne morem več poslušati ljudi, ki nakladajo o tretji poti. Tretje poti ni. Obstaja samo druga smer. Ampak res druga. Drugačna. Pozabite vse staro, naučimo se novega radikalizma.
