Viteški boj pred vrati bordela

Mineva natanko deseta obletnica vstopa Slovenije v zvezo Nato. 29. marca 2004 je postala polnoprav­na članica, njene obveznosti so bile opredeljene z washingtonskim sporazumom. Odločitev je padla na referendumu 23. marca 2004, istočasno so se državljani odločali tudi o vstopu države v Evropsko unijo.

Kot je znano, se je za EU opredelilo skoraj devetdeset odstotkov državljanov (89,61 odstotka), za vstop v Nato je bil odstotek nižji, znašal je malenkost nad 66 odstotkov. Takrat sta se obe odločitvi sprejemali v kontekstu umeščanja še nove slovenske države v uveljavljene mednarodne institucije tako imenovanega demokratičnega sveta.

Po desetih letih se je pod vplivom svetovnega kapitala, pospešene globalizacije in krize, ki je sledila, precej spremenil. Nastal je vtis, da se vloga obrambne zveze Nato zmanjšuje, toda politična kriza in rusko rožljanje z orožjem na Krimu sta vsa ta razmišljanja prav v zadnjih tednih postavila na glavo.

Od vojne zvezd do majhne peščice

Vse se je postavilo v kontekst. Glavna linija predsednika ZDA Baracka Obame med obiskom v Bruslju kot »srcu Evrope« je bila poudarjanje velike vloge stare celine in čezatlantskega partnerstva, je v četrtek na zunanjepolitičnih straneh Dela v uvodu članka zapisal naš dopisnik Peter Žerjavič.

Naenkrat je spet postalo aktualno, kar je v zadnjih dvajsetih letih drselo proti omamni iluziji trajnega miru, in spomnimo se, kako so se zapirala ameriška oporišča v Nemčiji in se selila v zavezniške države Tihega oceana, kjer so imela na očeh novega potencialnega »sovražnika«, Kitajsko, zmaja, ki se je zbudil iz tisočletnega spanca.

Toda skrb za zvezo Nato je v Sloveniji in mednarodnem okolju po mnenju kritikov obremenjena s prav posebno kontaminacijo modernega časa: s kapitalom, ki v vsaki krizi vedno poišče način, kako poskrbeti zase, in mu je, pravijo, kaj malo mar za ljudi, ki naj bi jih dogovorjene institucije v imenu miru in nevarnosti pred vojno učinkovito zaščitile.

V teh pomislekih so jih v četrtek utrdile tudi Obamove misli zaskrbljenosti zaradi zmanjševanja naložb v obrambo v več evropskih državah. Za kaj takega je izrazil delno razumevanje, češ, Evropa se zoperstavlja krizi, skuša urediti javne finance, toda, je dejal, »položaj v Ukrajini nas spominja, da svoboda ni zastonj«. Kot je znano, je Slovenija prav na repu investicij v vojsko in obrambo in v luči strukturnega skorajda kolapsa države bi si bilo ta trenutek težko predstavljati, da bi se država morala v imenu obveznosti do (umetno ogroženega?) svetovnega miru še dodatno zadolževati.

Zveza Nato je pod patronatom ZDA v imenu svetovnega miru in protiterorizma že večkrat vpoklicala svoje člane na položaje obrambe svetovnega miru in demokracije. Zadnjič v Afganistanu in Iraku in širšem Bližnjem vzhodu. Že sama »vojna zvezd«, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja spravila na kolena Sovjetsko zvezo in vodila v padec berlinskega zidu in vzhodnega bloka (ter Varšavskega pakta), se je izkazala kot civilizacijska uvertura v nove prepade in zidove med revnimi in bogatimi in poslej na svetu v vsej njegovi zgodovini bogastvo sveta (v imenu meščanske demokracije) še nikoli ni bilo koncentrirano v rokah tako majhne peščice.

S tem dogajanjem je moralo biti nekaj zelo narobe, posebej, ker je bil padec berlinskega zidu edino upanje za pol Evrope,­ ki je ječala pod sovjetskim škornjem in izpeljankami vseh mogočih vrst totalitarne pameti in hegemonizmom partijskim elitam prilagojenega socializma. Padec zidu je bil tudi upanje za sanjače velikega rimskega imperija, ki naj bi na postulatih demokracije po tisočletju razdvajanj spet zadihal z obema kriloma pljuč, vzhodnim in zahodnim, ZDA pa so si od globalizacije obetale nov razcvet trgov in lastne ekonomije.

Prašičji zaliv in zaveznici

Taka je bila ideja dve leti po smrti Josipa Broza - Tita in s tem vmesne pozicije tako imenovanih neuvrščenih držav, to je bilo leta 1982, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan nagovoril »vzhodnoevropskega« papeža Karola Wojtyło, Janeza Pavla II. Nastal je globalno in globinsko konotiran pakt, ki je omogočil rušenje berlinskega zidu, toda vsakdo se bo lahko spomnil, kako je že onemogli papež, ko je spoznal obseg posledic tega političnega pakta, dvigoval prst proti razbesnelemu potrošništvu in nemoralnosti kapitala.

Barack Obama se je v četrtek srečal z zdajšnjim papežem, ki je v moralnih stališčih do svetovne revščine katoliško Cerkev v samo enem letu spet pripeljal v svetovno ospredje. Toda njegovi pogledi na svetovni mir in revščino na nosilcih moči in kapitala puščajo vljudnostne, a zelo trpke smehljaje.

Barack Obama, so poročali mediji, je bil po vatikanski diplomaciji menda previdno opozorjen, da kako novo sklepanje zavezništva proti »silam teme« ali silam komunizma, podobno kot leta 1982, tokrat ne pride v poštev. Da pa se Sveti oče rad pogovarja o boju proti revščini, o politiki priseljevanja, potem pa bo tema lahko tudi državniška, o Bližnjem vzhodu in Ukrajini.

Vse skupaj seveda nakazuje, da izhodišče zveze Nato, ki je nastala 4. aprila 1949 in je poleg evropske peterice iz tako imenovanega bruseljskega sporazuma (Velika Britanija, Nizozemska, Belgija, Luksemburg, Francija) vključevala še ZDA, Kanado, Portugalsko, Italijo, Islandijo, Norveško in Dansko. Cilji te organizacije so bili precej jasni: da se ne bi več ponovilo, kar je skuhala Hitlerjeva Nemčija, in da bi držali Sovjete za železno zaveso, kajti ogrožajo demokratično ureditev zahodnega sveta.

Sledilo je obdobje hladne vojne, ki je Nato postavilo bolj kakor ne v gledališče v igri »dobrega in zla«, demokracije in nedemokracije, napredka po meri človeka in napredka po meri zla, glavna igralca pa sta bila ZDA in SZ, prvi seveda kot pozitivec in drugi kot negativec. Merili so se v Koreji, v Vietnamu, v Prašičjem zalivu, potem ko se je v imenu svetovnega miru leta 1954 paktu Nato hotela pridružiti sama Sovjetska zveza in bila zavrnjena. Leto zatem, maja 1955, je bila v zvezo sprejeta Zahodna Nemčija in nekateri so to potezo razumeli kot zgodovinsko.

Vsekakor sta se ZDA in Rusija po razpadu Sovjetske zveze in pred tem padcu berlinskega zidu začeli obnašati kot naravni zaveznici in Rusija je sprejela kapitalizem, zahodne navade potrošništva in ob naravnih surovinah, ki jih ima na pretek, si je (vsaj za meščansko manjšino) dvignila življenjski standard na dotlej nezamisljivo raven. Berlinski zid se je preselil med reveže in bogataše.

Z mečem nad virus HIV

Rožljanje z orožjem na Krimu je svet spet spomnilo na logiko hladne vojne. Putinova Rusija se je preselila v imperialistično logiko s preloma 19. v 20. stoletje, Zahod pa ne ve natanko, kako bi pobral vrženo rokavico in se podal v viteški boj za nedolžnost demokratične princese, potem ko jo je drago prodajal v verigi kapitalističnih bordelov nekje med Pekingom, New Delhijem in Rio de Janeirom.

Pravzaprav deseta obletnica vstopa v zvezo Nato v Sloveniji spominja na izhodišča, ki si jih je zastavila ob osamosvojitvi in so se znašla v podobni nespodobnosti kot omenjena demokratična princesa.

Leta 1949 se je novoustanovljeno zvezo Nato razumelo kot udarno pest splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela le leto poprej, 10. decembra 1948. Iz današnjega pogleda bi težko pritrdili, da je evroatlantska zveza upravičila tako razumevanje.

Vsaj kar zadeva Slovenijo, bi lahko pritrdili potrebnosti razmisleka o »temeljih« oziroma »izvorih«. Tako Nato kot politična Slovenija sta se opazno izneverila preambuli deklaracije, ki govori tole: da obstaja prirojeno človeško dostojanstvo vseh članov človeške družbe; da zanikanje človekovih pravic pomeni svet, v katerem ljudje živijo v strahu in pomanjkanju.

Omenimo posebej 25. člen deklaracije, ki pravi: Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu, njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potencialnimi zdravstvenimi storitvami; pravico do varstva v primeru nezaposlenosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

Tako se rožljanje z orožjem na Krimu, pač v slogu hladne vojne, kaže kot povratek v izhodišče razprave o institucionalizirani varnosti ljudi s prepoznanim človeškim dostojanstvom. Zveza Nato se v tem kontekstu razkazuje kot križarski vitez v jeklenem oklepu, na visokem konju, ki z ostrim mečem v roki skuša presekati na pol in usmrtiti virus HIV, ker je ta v bordelih kapitalizma opustošil civilizacijo. Misija nemogoče! Priložnost za kapital?

In Slovenija? Markantnost desete obletnice njenega vstopa v Nato sovpada z dilemami globalnega dogajanja, ki ga v tem trenutku redko katera država lahko bolj razume kot ona. Pa ga res?