Vizjak: »Reforma ne dráži s predlogi, ki jih ljudje že vnaprej zavračajo«

Spremembe nove zakonodaje bodo postopne in izpeljane v ustreznih prehodnih obdobjih, miri minister Vizjak.

sob, 15.09.2012, 06:00

Čeprav ima minister za delo Andrej Vizjak za sabo že nekaj zanimivih kariernih izzivov, od inženirja elektrotehnike v Litostroju in mladega raziskovalca na IJS, ki ga je posebej zanimalo kuhanje celuloze, do inšpektorja za delo in poslanca v DZ, ga najtežji čaka že v prihodnjem tednu, ko bo začel pogajanja s socialnimi partnerji o pokojninski reformi in reformi trga dela.

V nedavni anketi Dela je slabi dve tretjini anketirancev menilo, da obe reformi – pokojninska in trga dela – ne bosta pripomogli k reševanju krize. Kako pojasnjujete dokaj nizek odstotek zaupanja ljudi v predvidene spremembe?

Reformi sami gotovo ne bosta rešili krize, lahko pa skupaj z drugimi ukrepi obrneta negativne trende v pozitivno smer. Poleg reforme trga dela in pokojninske reforme za gospodarsko okrevanje potrebujemo tudi nova delovna mesta. Pokojninske reforme brez tega sploh ne more biti.

Prepričan sem, da bi bil odgovor bralk in bralcev v anketi drugačen, če bi odgovarjali na vprašanje, ali bi reforme ob zagonu gospodarstva lahko popeljale Slovenijo iz krize.

Z nekaterimi odgovori v anketi sem bil tudi zelo zadovoljen. Iz njih sem razbral, da je glavna usmeritev pokojninske reforme, ki v ospredje postavlja 40 let zavarovalne dobe, prava. Ljudje to sprejemajo, kar se mi zdi ključno za uspeh reforme.

Vaša stranka je v opoziciji pokojninski reformi prejšnje vlade nasprotovala. Po dobrem letu dni pa prihajate s svojim predlogom novega pokojninskega zakona. V čem se vaš predlog razlikuje od predloga Pahorjeve vlade?

Naš predlog se od Pahorjevega razlikuje v temeljnem načelu, kaj sploh je pokojnina. Izhajamo iz predpostavke, da je to zavarovanje za primer starosti in ne kakršenkoli prejemek.

Razlike so še v nekaterih ključnih elementih. Z našim predlogom bi pokojninsko blagajno dosledno očistili izdatkov, ki nimajo zveze s pokojninskim zavarovanjem. Tega zakon, ki je padel na referendumu, ni uredil. Izjema so bile le izjemne pokojnine, npr. za kulturnike, čeprav je skupaj okrog 30 kategorij upravičencev do izrednih pokojnin. Dobro prakso, ki so jo uveljavili s pokojninskim zakonom leta 2000, v katerem so dosledno našteli vse kategorije teh upravičencev, je predlog prejšnje vlade spet zameglil, saj posameznih kategorij ni več jasno opredelil.

Drugačen je tudi glavni kriterij za dosego polnih pogojev za starostno pokojnino, ki je v našem predlogu zavarovalna doba in ne starost zavarovanca, kot je bilo v predlogu prejšnje vlade. Ključnih za pridobitev polne pokojnine je 40 let pokojninske dobe brez dokupa ob minimalnem starostnem pogoju 60 let.

Pomembna novost so tudi informativni individualni računi, s katerimi želimo nadgraditi preglednost in motivirati posameznike, da se vključijo v pokojninsko zavarovanje in vplačujejo prispevke. Računi bodo posameznikom omogočili, da se bodo lahko enostavno prepričali, ali jim delodajalci plačujejo prispevke. Gre sicer za pomembno zahtevo SDS do prejšnje vlade, ki pa je ta ni hotela upoštevati.

Napovedana uvedba računov je sprožila veliko pomislekov in odkritega nasprotovanja tudi v strokovnih krogih. Kako to razlagate?

Nepreglednost pokojninskega sistema gre marsikomu na roke. Mnogi namreč prejemajo mesečne prejemke iz pokojninske blagajne in proračuna, čeprav v pokojninski sistem niso vplačali niti evra. Zato jim ta nepreglednost ustreza in so postopno uvajanje preglednosti napadli z očitkom, da rušimo intrageneracijsko in medgeneracijsko načelo solidarnosti. Znano je namreč, da ima slovenski pokojninski sistem visoko stopnjo solidarnosti med generacijami in znotraj njih.

Naj še enkrat poudarim, da si z uvedbo računov prizadevamo le za jasno informacijo posamezniku, kaj vplača in kaj dobi. Večina posameznikov danes namreč ne zna potegniti vzporednice med tem, kaj vplačuje, koliko so zanj vplačali in kaj bi ob neki pričakovani življenjski dobi iz pokojninske blagajne lahko dobili. Če bi ljudje to vedeli, bi verjetno spremenili mnenje o stopnji današnje solidarnosti in o prilivu, ki ga v ta namen zagotavlja državni proračun.

Na zadnji seji Ekonomsko socialnega sveta (ESS) ste pogajanja s sindikati in delodajalci o reformah preložili na 19. oziroma 21. september. Na katerih točkah pričakujete, da bodo pogajanja s socialnimi partnerji najtrša?

Vlada je, hočeš nočeš, upoštevala predlog sindikatov in delodajalcev, da si vzamejo približno 14-dnevni rok za proučevanje naših predlogov. Sam sem temu predlogu na pogajanjih molče pritrdil, ker sem dobil od sindikatov jasno zagotovilo, da bodo po tem roku pogajanja hitrejša in učinkovitejša.

Pogajanja z delodajalci bodo najtrša pri poenostavitvah sklepanja pogodb za določen čas in pri enotni pogodbi za nedoločen čas, ki jo uvaja naš predlog zakona o delovnih razmerjih (ZDR), oziroma pri načelu, naj bodo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas. Delodajalci bodo zagotovo znova načeli tudi vprašanje plačanega odmora med delovnim časom, kar smo umaknili iz predloga.

Pričakujem, da bodo pogajanja s sindikati najtežja pri poenostavitvah postopkov za odpuščanja delavcev in pri našem predlogu uvedbe začasnega in občasnega dela, ki ga mnogi zamenjujejo z malim delom.

Lahko pojasnite razliko?

Razlika med začasnim delom, ki ga želimo uveljaviti, in malim delom, ki je bilo zavrnjeno na referendumu, je v tem, da smo pri prvem vgradili dve varovalki za preprečevanje možnih zlorab, ki so jih sindikati očitali malemu delu. Začasno in občasno delo je po našem predlogu možno posredovati zgolj prek zavoda za zaposlovanje, v okviru katerega želimo, da bi se oblikovale borze začasnih in občasnih del. S tem bi se ustvarile vezi med delodajalci in delavci, ki iščejo zaposlitev. Delavec, ki občasno dela pri različnih delodajalcih, je bliže zaposlitvi kot nekdo, ki pasivno čaka na redno zaposlitev.

Pomembna varovalka je tudi zmanjševanje dovoljenega obsega ur pri delodajalcih.

Se bodo vaša pogajanja s socialnimi partnerji o reformah bistveno razlikovala od strategije vašega predhodnika ministra Svetlika?

Moj prvi vtis je, da so socialni partnerji pripravljeni na pogajanja in da nimajo vnaprejšnjih zadržkov. Pričakujem zelo intenzivna pogajanja in izkoristek v nekem doglednem času.

Propadle projekte nekoga drugega, v katerih nisem sodeloval, sicer težko komentiram. Mislim pa, da so bila izhodišča prejšnje vlade napačna in slabo predstavljena. Naša izhodišča dajejo v ospredje pogoje, ki so ljudem bližji. Ne dražimo jih s predlogi, ki jih že vnaprej zavračajo. V tej točki smo poskušali bili že v startu modrejši od naših predhodnikov.

Na pogajanjih s socialnimi partnerji bom navzoč in bom pogajanja tudi vodil – kot slišim, prej ni bilo tako. Prisluhnil bom interesom posameznih strani, pri čemer jih bom poskušal spraviti v okvirje vladnih pričakovanj.

Ali se bodo tisti, ki bodo pred uveljavitvijo novega pokojninskega zakona po zdajšnji zakonodaji izpolnili vsaj en pogoj za upokojitev in se bodo odločili, da bodo delali še naprej, lahko upokojili po zdaj veljavnem zakonu ali bo tudi zanje veljal nov zakon?

Ko bo začel veljati nov pokojninski zakon, bodo začela veljati tudi nova pravila s prehodnimi obdobji do leta 2018.

Kakšna bo končna rešitev, pa še ne vem. V tej točki imajo sindikati veliko svojih predlogov. Najbolj nespametno bi bilo, da bi kdo zase naredil zaključke, še preden se bo izkazalo, kaj se bomo na koncu dogovorili. Eno lahko z gotovostjo trdim: vsi tisti, ki imajo zaposlitev in bodo delali dlje, bodo za to tudi finančno nagrajeni.

Neželeni učinek poskusa prejšnje pokojninske reforme so bili tudi številni pobegi v upokojitev iz strahu pred novo, ostrejšo zakonodajo. Kaj boste naredili, da boste tokrat preprečili »preventivni« naval na Zpiz?

Žal se temu ne bo dalo povsem izogniti. Pomembna bodo ključna sporočila, s katerimi bomo nagovarjali javnost. Če bomo realni in ljudi ne bomo strašili, bo tega manj. Pomembno vlogo imajo tudi mediji, ki ljudi begajo s polovičnimi ali netočnimi informacijami. Ena takšnih, ki sem jo v zadnjem času pogosto zasledil, je, da bo treba delati do 65. leta. To ne drži. Tisti, ki je delal 40 let, ima dovolj zavarovalne dobe, da se lahko upokoji pri 60. letih. Takšne polresnice so škodljive. Če nekdo nečesa ne razume, je najslabše, da hoče o tem poučevati druge.

Starostna meja se po sedanjem predlogu lahko zniža le zaradi vojaščine in otrok. Zakaj ste izvzeli leta izobraževanja, ki jih sedanji zakon prav tako upošteva kot olajšavo?

Tudi sam sem se izobraževal, zato imam drugačno poklicno pot in ne opravljam fizično zahtevnih del kot nekdo, ki je šel delat med 15. in 18. letom. Ne nazadnje se nam vsem življenje daljša, zato je logično, da vsi delamo dlje. Redki visoko izobraženi v resnici delajo polnih 40 let. Ženske uveljavljajo porodniška in starševska nadomestila, v teh 40 let zavarovalne dobe brez dokupa se vštevajo tudi nadomestila za brezposelnost ipd. To pomeni, da smo bili pri tej določbi še nekoliko blažji, kot bi lahko bili. Pogoja namreč nismo vezali na efektivno delo, ampak na zavarovalno dobo brez dokupa.

Predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja Branimir Štrukelj je opozoril, da so predvidene spremembe na slabše najbolj očitne za izobražene ženske, ki ne bodo mogle uveljavljati bonitet za otroke. Kaj pravite na to?

To je res, ker z novim pravilom v ospredje ne postavljamo starosti in zniževanja starosti, temveč pokojninsko dobo brez dokupa, v katero se vštevajo bolniška, porodniška in obdobje na zavodu za zaposlovanje. Izobražene ženske, ki so se zaposlile s 24. ali 25. leti starosti, bodo izpolnile pogoj 40 let pokojninske dobe brez dokupa šele pri 64. oziroma 65. letu starosti, zato jim znižanje starostne meje zaradi otrok ne prinese veliko.

Če je bil po mnenju sindikatov prejšnji predlog zakona, ki je padel na referendumu, krivičen do delavcev, ki so mlajši vstopili v delovno razmerje, je sedanji predlog, ki zahteva 40 let pokojninske dobe, zaostril razmere za tiste, ki so se dlje izobraževali oziroma dlje časa niso dobili zaposlitve. To je večina današnjih mladih, ki zaradi znanih razmer na trgu dela zelo pozno vstopa v delovno razmerje. 40 let pokojninske dobe za nekoga, ki je dobil službo šele po tridesetem letu starosti - kar danes ni redkost –, pomeni, da bo moral za polno pokojnino delati dlje kot do svojega sedemdesetega leta ...

Eden od pogojev je 40 let zavarovalne dobe brez dokupa in najmanj 60 let starosti. Drugi pogoj pa je 65 let starosti, pri čemer je treba imeti najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Vendar je zadnji pogoj povezan z velikimi malusi ...

Jasno, saj je takšen zavarovanec v pokojninsko blagajno vplačeval le 15 let. Če je nekdo pri 65. letih delal le 15 let, ne more pričakovati polne pokojnine.

Kljub temu da večina mladih danes ni sama kriva, da ne more dobiti službe?

Kako boste pa ugotavljali, kdo se hoče in kdo se noče zaposliti? To je praktično nemogoče, kar nas pripelje do temeljnega vprašanja: ali je pokojnina zavarovanje ali socialni transfer? V Sloveniji imamo socialne transferje, ki pomagajo socialno šibkim v starosti, vendar to ne more biti pokojnina. Pokojnina ni socialni korektiv za socialno šibke. Za to imamo denarne socialne pomoči in druge ukrepe socialne države.

Mladi danes niso edini problem. Enako problematični so tudi starejši zaposleni, ki se jih delodajalci vedno bolj otepajo. Doslej je zakon ščitil starejše od 55 let, vaš predlog zakona o delovnih razmerjih (ZDR) pa to zaščito odpravlja in ščiti le zaposlene pet let pred upokojitvijo. Ali ni upravičena bojazen, da boste s tem ustvarili novo, ranljivo skupino starejših brezposelnih, ki se jim upokojitev z novim zakonom vedno bolj odmika, hkrati pa se skrajšujejo nadomestila za brezposelne in v zadnji instanci zaostrujejo še pogoji za pridobitev socialne pomoči?

Starejši, iztrošeni delavci, ki so se zaposlili dokaj zgodaj, imajo pri 55. letih tudi po našem predlogu že pogoje za starostno upokojitev. To pomeni, da je naša rešitev v tem primeru primerljiva z rešitvijo, ki jo že imamo. Razen tega bomo tudi pri tem vprašanju med pogajanji zelo naklonjeni morebitnim boljšim idejam socialnih partnerjev.

Težko se strinjam z vašo trditvijo, da se socialna pomoč znižuje. Lani se je z novim socialnim zakonom celo nekoliko zvišala. Ko smo imeli na mizi zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), sem vztrajal, da vsako leto redefiniramo višino te denarne socialne pomoči, in ne da ostane zamrznjena. Strinjam se namreč, da ta zadnji socialni transfer, ki zagotavlja osnovo za preživetje, ne more biti izpostavljen restrikcijam.

Res pa je, da smo po deležu starejših brezposelnih v samem vrhu in da je zaposljivost starejših izjemno problematična. Eden izmed razlogov je tudi dodatek na delovno dobo. Predlagali smo že, da bi ga zamenjali z dodatkom na stalnost, vendar so bili sindikati kategorično proti. Osebno sicer menim, da bi ta sprememba pripomogla k lažji zaposljivosti starejših. Delo nekoga, ki ima 25 let delovne dobe, je v osnovi za 12,5 odstotka dražje od dela mlajšega konkurenta, ki šele vstopa na trg dela.

Naslednji ukrep, ki naj bi preprečeval povečanje števila starejših brezposelnih, so aktivne politike zaposlovanja, s katerimi razpisujemo posebna sredstva za zaposlovanje starejših. Tudi koncept enotne pogodbe za nedoločen čas je naravnan v prid starejših. Omejuje namreč možnost, da bi jih zaposlovali za določen čas in s tem podaljševali njihovo negotovost. Tudi to, da je zaposlen delavec upravičen do odpravnine ob upokojitvi zgolj ob pogoju, da je najmanj deset let delal pri zadnjem delodajalcu, je ukrep, ki bi pripomogel k večji konkurenčnosti starejših delavcev. Odpravnine za delodajalce niso majhen strošek in pri marsikomu pretehtajo pri kadrovski odločitvi.

Vtis, ki ga imajo ljudje, je, da je neprimerno več energije usmerjene v varčevanje na račun nižjega in srednjega sloja in veliko premalo v prizadevanja za nov gospodarski zagon, ki bi pripomogel k ustvarjanju novih delovnih mest. Kaj lahko poveste o tem, saj med drugim sami pravite, da nas zgolj reforme ne bodo potegnile iz krize?

Ko je ta vlada prišla na oblast, so odhodki državnega proračuna strmo naraščali, prihodki pa so vseskozi padali, kar pomeni, da je bil primanjkljaj zelo velik in da smo ga servisirali z zadolževanjem. To je bilo mogoče, ker smo imeli dokaj nizek javni dolg in se nam znatno zadolževanje na kratki rok ni zelo poznalo. Zato je vlada najprej sprejela ukrepe za zajezitev naraščujočih odhodkov, kar smo lahko naredili le tako, da smo posegli v določene pravice. Trudili smo se, da bi obšli socialno najšibkejše, posegli pa smo v nekatere pravice srednjega in višjega sloja. Srednjemu sloju smo znižali nekatere prihodke in dodatke, kot so denimo plače javnih uslužbencev in regres za letni dopust. Pri upokojencih smo posegli v nadpovprečne pokojnine z ukinitvijo letnega dodatka. Tudi nekateri dotlej univerzalni prihodki se po novem dodeljujejo glede na premoženjski cenzus, kot denimo dodatek ob rojstvu otroka in dodatek za veliko družino. Uvedli smo tudi davke na luksuz, na večje nepremičnine, na plovila ipd., zato zavračam očitek, da smo ranili tudi nižji sloj. Mislim, da ne.

Marsikdo verjetno zamenjuje ukrepe za uravnoteženje javnih financ z zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Slednji je bil sprejet še v prejšnjem mandatu za časa ministra Svetlika in je dejansko zarezal v pravice številnih, tudi socialno šibkih, saj v nekaterih primerih krivično upošteva premoženje. Ljudje ta dva zakona zamenjujejo. Mislijo, da sta povezana, čeprav nista.

Kar zadeva ukrepe za oživitev gospodarstva, je sedanja vlada sprejela že dva paketa, ki so jih mediji žal precej spregledali, čeprav lahko po moji oceni pomembno pripomorejo k večjemu in lažjemu investiranju in so jih pozdravili tudi direktorji nekaterih najuspešnejših slovenskih podjetij. Direktor Krke je pred kratkim dejal, da je zdaj v Sloveniji najbolj ugoden trenutek za investiranje. Dodal je sicer en pomemben pogoj: če imaš denar.

Strinjam se z ocenami, da se je gospodarstvo v času konjunkture brezglavo zadolžilo. Verjetno bi lahko tudi banke, ko so nerazumno dodeljevale poceni kredite, imele drugačno politiko. Med njimi je tudi Banka Slovenije kot vrhovni regulator. V tem času je prišlo do prekomernega zadolževanja zasebnega sektorja, kar je še danes cokla razvoju in je marsikatero podjetje pahnilo na rob preživetja. Zato je čez noč, tudi z ukrepi za gospodarsko oživitev, težko ustreči vsem. Marsikdo je že pregloboko v problemih, da bi lahko izkoristil pozitivne signale. Tudi investicijske olajšave ter zniževanje davkov od dohodkov pravnih oseb lahko zdrava podjetja uporabijo za nov gospodarski zagon.

Konec leta pa prihaja vlada še s tretjim paketom ukrepov za gospodarsko rast – daleč od tega torej, da tovrstne ukrepe zanemarjamo.

Strinjam se, da je nujno prenehati s poseganjem v pravice na socialnem področju in v družinski politiki. Zakon o urejanju javnih financ (ZUJF) je po moje prišel do skrajne meje tega, kar je v danih razmerah še razumno. Vsak nadaljnji korak pa bi bil nesprejemljiv in bi šel čez rob. Zdaj je treba vse sile usmeriti v ukrepe za rast gospodarstva v povezavi s privabljanjem eksternih virov – proračunskih virov za to namreč ni na pretek. Velika neizkoriščena možnost so tudi zasebni viri, pa razumna odprodaja državnih deležev podjetij, vendar le tam, kjer v ozadju stojijo razvojni projekti vlagatelja in privatizatorja.

Ali res lahko pričakujemo, da bo pokojninska reforma začela veljati že januarja 2013, kot ste napovedovali?

Upam.

Kaj pa nova delovna zakonodaja?

Veljati naj bi začela hkrati s pokojninsko reformo.

Kako pa bo s prehodnimi obdobji za starostno upokojitev in z obdobjem za izračun pokojnine?

Spremembe nove zakonodaje bodo postopne, premišljene in izpeljane v ustreznih prehodnih obdobjih. Postopno uvajanje sprememb je bistvena prvina novega pokojninskega sistema, na podlagi česar se vsako leto zaostrijo pogoji za uveljavitev, odmero in priznanje pravic.

Kdaj pa lahko pričakujemo prve finančne učinke pokojninske reforme?

Rezultati simulacije učinkov, ki jih je naredil Inštitut za ekonomske raziskave (IER), kaže, da lahko okrog 150 milijonov evrov finančnega učinka pričakujemo že v prihodnjem letu, nadaljnjih 230 do 240 milijonov evrov pa v letu 2014. Razen tega bi z reformo preprečili nadaljnji negativni trend padanja pokojnin in nekoliko omilili trend naraščanja števila upokojencev v obdobju do leta 2020.

Kateri ukrepi v novem predlogu ZDR bodo pripomogli k večji prožnosti trga dela in kako ste poskrbeli za večjo varnost delavcev, saj veliko govorimo o prožni varnosti?

Pri postopkih sklepanja in odpovedi delovnega razmerja se osredotočamo na materialno resnico in ne na proceduro. Debirokratizacija in poenostavitev postopkov je izjemno pomemben element, ki bo pripomogel k večji prožnosti. Hkrati pa zagotavlja tudi varnost, saj ne spreminjamo oziroma ne krepimo razlogov za razvezo delovnega razmerja. Ta element je ključen, če hočemo slovensko razumevanje pogodbe za nedoločen čas približati evropskemu modelu. Danes imamo v Sloveniji izredno visoko stopnjo varovanja zaposlitve in se odraža zlasti pri zapletenih postopkih odpuščanja, ki so v praksi tako rekoč neizvedljivi. Zato želimo v tej točki zmanjšati togost delovnopravne zakonodaje.

Nižamo tudi odpravnine in krajšamo odpovedne roke. Pomemben element prožne varnosti je, da se zaposleni, ki mu sledi prenehanje delovnega razmerja, čim prej aktivno loti iskanja nove zaposlitve že v času odpovednega roka. To pomeni, da delavec ohranja zaposlitev, ne pa tudi delovnega mesta. Prizadevamo si za stabilnost zaposlitve in ne za varnost delovnega mesta. Tovrstni ukrep pripomore tudi k večji prožnosti, saj se delodajalcu povrnejo stroški, ki jih delavec porabi kot aktivni iskalec zaposlitve v času odpovednega roka. S tem se krajšata tudi obdobje prejemanja plače v odpovednem roku in čas prejemanja nadomestila.

Uveljaviti želimo načelo, da je pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas pravilo. Mladi iskalci zaposlitve namreč zelo težko pridejo do pogodbe za nedoločen čas. Večina jih sklene pogodbo za določen čas ali še kaj bolj ohlapnega. Po novem predlogu zakona bo pravilo, da mora delodajalec zaposliti za nedoločen čas, kar je izjemno pomemben element varnosti. Če prideta delavec in delodajalec v prilagoditveno obdobje, ki sledi petim mesecem poskusnega dela, in še naprej v stabilno obdobje, ki je za delodajalca najbolj obvezujoče, pa mora priti do dejanskega razloga za odpoved pogodbe oziroma mora za odpustitev delavca obstajati poslovni razlog.

Kar zadeva varnost zaposlitve, naj poudarim, da ne širimo razlogov za odpoved delovnega razmerja. Varnost zaposlitve je večja, če je trg dela prožnejši.

Slišati je precej kontradiktorno.

Samo na videz. Če je pogodbeni odnos nekoliko bolj prožen, je s tem tudi bolj varen, ker ga nihče ne prižene na rob.

Katere bistvene spremembe pa se z novim ZDR obetajo v agencijskem delu?

Na tem področju vlada divjina, ker se je agencijsko delo izrodilo v čisto navadno posredovanje delavcev. Če delodajalec najame agencijo, da najde delavca za določen čas, agencija pa tega delavca zaposli za čas njegovega dela pri delodajalcu, mu ga posodi in zaračuna provizijo, to ni agencijsko delo, ampak navaden outsourcing kadrovske službe. Agencijsko delo pomeni, da ima agencija zaposlenih nekaj ljudi za nedoločen čas in jih posreduje zdaj enemu, zdaj drugemu delodajalcu, kar delavcem omogoča kontinuiteto zaposlitve. Bistvena sprememba, ki jo uvajamo na področju agencijskega dela, je, da bodo agencije lahko zaposlovale za določen čas le deset odstotkov zaposlenih, preostalih devetdeset odstotkov bodo morali zaposliti za nedoločen čas.

Gospod minister, kdaj se boste lahko upokojili, če bo sprejeta vaša pokojninska reforma?

Čez približno 15 let. Sem letnik 64, zaposlil sem se pri 23. letih in, hvalabogu, vmes nisem bil brezposeln. ¾

Povezane novice

Koalicija za zaprtimi vrati usklajuje reforme
11. september ob 16:55
S pokojninsko reformo se načeloma strinjajo v Desusu, v NSi se bodo do nje opredelili zvečer.
Prijavi sovražni govor