Deseta slovenska vlada ima nekaj posebnosti. To je najmanjša vlada v obdobju parlamentarne demokracije. Hkrati je vlada še bistveno manjša od izvršnih svetov, ki so se pred letom 1990 ukvarjali z operativnim vodenjem politike; šteli so precej več kot 20 članov. Dejstvo, da je vlada maloštevilčna, velja načeloma pozdraviti. Ni pa vnaprejšnjih zagotovil, da bo to prineslo kak proračunski prihranek. Obstaja tudi nekaj dvomov, ali je bilo krčenje števila ministrstev posrečeno.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ki naj bi se ukvarjalo z regulacijo celotne intelektualne produkcije (zraven pa je pripet še šport), ima pomemben skupni imenovalec: skrb za splošno omikanost. Konec koncev, tudi Sviz, reprezentativni sindikat, združuje šolnike, znanstvenike in kulturnike. Vendar je pripojitev ministrstva za kulturo novemu megaministrstvu tudi – hočeš nočeš – simbolna poteza. Ta simbolna poteza ima zgodovinsko dimenzijo. Prelom s starim režimom se je zgodil, ko je bilo omrežje disidentskih intelektualcev, kulturnikov in civilnodružbenih aktivistov vseh vrst dovolj močno, da je lahko izzvalo partijsko nomenklaturo na volitve. Kulturniki so bili pomemben del tega omrežja, zaradi česar so pričakovali in tudi dobili določeno avtonomijo. Ameriški sociolog madžarskega rodu Iván Szelényi je postsocializem opisal kot obdobje, za katero je značilna koalicija tehnokratov in nekdanjih disidentskih intelektualcev, ti pa so si elitni status v novi družbeni konfiguraciji izborili zato, ker imajo kulturni kapital. Ogorčenje kulturnikov ob pripojitvi ministrstva za kulturo lahko razumemo; gre za strah, da bo kulturni kapital v novi družbeni konfiguraciji manj pomemben, natančneje, manj donosen, kot je bil v zadnjih dveh desetletjih. Gre za strah, da se čas avtonomije, ki naj bi bila zakoličena tudi s strukturo državne administracije, izteka. Ker mora vsaka vlada imeti priložnost, da se izkaže, lahko v tem trenutku rečemo le, da združevanje kulture, izobraževanja in znanosti ni najbolj posrečeno. Ne moremo pa trditi, da gre za usodno polomijo.

Kakšne so druge značilnosti nove vladne ekipe? Nova vlada je izrazito moško podjetje. Edina ministrica se bo ukvarjala z vprašanji, ki se prebivalcev Republike Slovenije ne tičejo neposredno. Skrbela bo namreč za Slovence, ki so onkraj državnih meja. Dejstvo, da je število žensk v vladi izrazito nizko, je nenavadno tudi zato, ker so v državnem zboru, ki je bil izvoljen lani, ženske prvič v parlamentarni zgodovini bolj številčno zastopane. Ne moremo pa trditi, da je nova Janševa vlada ženskam najmanj prijazna administracija. 27. februarja 1997 je prisegla vlada, v kateri so bili sami ministri. V mandatnem obdobju 1996–2000 je prva ženska funkcijo v izvršni oblasti prevzela šele aprila 1999, ko je kot ministrica za gospodarstvo prisegla dr. Tea Petrin.

Delež vrhunsko izobraženih ministrov v novi vladi ni med najvišjimi. Štirje ministri, torej tretjina, imajo doktorat znanosti. Imeli smo nekaj administracij, v katerih je polovica članov vladnega kabineta dosegla najvišji akademski naziv. V Pahorjevi vladi je ob slovesu sedelo osem doktorjev znanosti. Število ljudi z visokim akademskim nazivom sicer ni jamstvo, da bo vlada poslovala dobro. Načeloma pa koristi, če je človek, ki vodi vladni resor, v življenju tudi kaj prebral in napisal.

Kako je z izkušnjami ministrov? Zdi se, da je delež ministrov, ki so vladne kabinete že videli, relativno visok. Novi minister za delo je med letoma 2004 in 2008 služboval kot minister za gospodarstvo. Novi minister za gospodarstvo je že služboval kot minister za promet. Minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je služboval kot minister za razvoj. Minister za zunanje zadeve pa je že poveljeval obrambi, vodil je ministrstvo za okolje in prostor, na začetku prejšnjega desetletja pa je bil tudi državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Obstaja pa zanimiva podrobnost. Ministri, ki so že delovali v vladi, so službovali v administracijah, ki jih je vodil Janez Janša. Edina izjema je Karl Erjavec, ki je bil tudi član Pahorjeve vlade. V novi vladi je torej nekaj izkušenih ministrov, vendar so izkušnje dobili v času, ko je vlado vodil Janša. Janša pa je od znotraj spremljal tudi delovanje Peterletove, Drnovškove in Bajukove vlade. Pred člani vladnega kabineta ima, ko gre za izkušnje, izrazito prednost. Njegova politična kilometrina je, če nekoliko pretiravamo, enaka vsoti političnih kilometrin vseh drugih članov vlade.

Kotaleči se plakat Matjaža Vipotnika Foto: Jože Suhadolnik