Vnebovzetje v Venezueli

SMG na gostovanju v času gledališkega festivala, predsedniških volitev in praznika device Marije.

sob, 15.09.2012, 15:00
»Mislim, da ima ta rdeča zvezda – dojiti, moliti, ljubiti – v tem trenutku zelo močan pomen za vse nas. Zavedati se moramo, da obstaja nekaj pomembnejšega od zvezde in od device Marije, in to je svoboda. Mislim, da je ta predstava z zelo drobnimi elementi dosegla podobe, ki bodo ostale neizbrisne za vse, ki so bili v tej dvorani. Nocoj ali jutri bomorazmišljali o katolicizmu, ateizmu, homoseksualnosti, biseksualnosti, o ljubezni onkraj spolnosti, revoluciji onkraj življenja, o življenju, smrti, svetu in bogu.«

Venezuela je dežela, ki je v svojem bistvu nepokorna. Ne sledi pravilom, temveč si jih izmišlja,« piše Juan Carlos Chirinos v predgovoru k slovenski izdaji antologije kratkih zgodb Venezuelske zgodbe (Sodobnost International 2009). In vendar – prva asociacija na Venezuelo ni ne film, ne pesem, ne poezija. Prva asociacija na Venezuelo je (tako kot pri Kubi) ena oseba - Hugo Chávez. Oče naroda. Drugi kulturni izvozni artikel? Urugvaj ima Galeana, Čile Nerudo in Bolaña, Argentina Borgesa, Mehika Fuentesa, Kolumbija Márqueza; vrsta velikanov književnosti Latinske Amerike, ki jih pozna povprečno gospodinjstvo, je dolga, a na prvi pogled Venezuela nima nikogar. Venezuela je enako nafta, misice, telenovele in Chávez.

In vendar nas videoposnetek orkestra, ki se vrti na letališču v Caracasu, spomni na najbolj vroč kulturni »izvozni« produkt te države, čudežnega dečka, »dirigentsko žival« Gustava Dudamela (1981). Pri petnajstih letih je postal dirigent venezuelskega nacionalnega orkestra mladih (Orquesta Sinfónica Simón Bolívar), deset let kasneje, pri šestindvajsetih, ga je losangeleška filharmonija postavila za glasbenega direktorja. Med dirigiranjem stresa s kodrastimi lasmi; navdušenje, užitek in strast, s katerimi dirigira, izvabljajo iz orkestra nove interpretacije klasikov. Tisoči in tisoči mladih, ki derejo na njegove koncerte, in občinstvo na nogah – vse to spreminja obraz klasične glasbe, piše New York Times.

Z igralcema Blažem Šefom in Ivanom Peterneljem v dolgih urah čakanja na letalo proti Barceloni posvetimo prav Dudamelu, z njim je sodelovala tudi naša dirigentka Živa Ploj Peršuh. Nedavno sta gledala njegov dokumentarec Tocar y Lugar, ki govori o tem, kako je sam Dudamel iz favel in revnih predelov nabral nadarjene otroke, jim s sistemom omogočil izobraževanje in iz mnogih od njih sestavil trenutno najbolj popularen orkester na svetu, razlaga Blaž.

Če iščemo znane Venezuelce v literaturi, ne moremo mimo pisatelja Romula Gallegosa, ki je z romanom Dona Barbara (1929) »zasejal seme gibanja, ki je svoj vrh doživelo z romanom Gabriela Garcie Marqueza Sto let samote,« piše Chirinos. Venezuelcu dolgujemo tudi ime tega gibanja – magični realizem: pisatelj Artur Uslar je tako naslovil svoje kratke zgodbe iz leta 1948 (oznako si je sposodil od nemškega umetniškega kritika Franza Roha).

Kolumbova podoba raja

Reka Orinoco in Karibsko morje; nič čudnega, da je Krištof Kolumb na svojem tretjem potovanju v Americas Izabeli Kastiljski pisal ganljivo pismo, da je Venezuela raj. Da še nikjer ni videl toliko tekoče pitne vode tako blizu morja in peščeno obalo. Prvi dan z ekipo Mladinskega gledališča v Barceloni, manjšem provincialnem mestu v karibskem delu Venezuele, v hipu raztrga iluzijo raja. Razen tega, da na bližnjem drevesu pred hotelom zagledaš meter in pol dolgega legvana, da uživaš v pogledu pelikanov, ki strmoglavljajo v morje po plen.

V mesto pridemo v času praznovanja praznika device Marije. Mesto, sploh njegov del ob plaži Lecheria, oziroma obe mesti, Barcelona ter njen mlajši in bolj turistični privesek Puerto la Cruz (skupaj imajo skoraj milijon prebivalcev), zaživita na novo. Polni mladih, družin, otrok, karibski ritmi odmevajo iz razglašenih naprav, vrsta stojnic, s katerih diši po mesu, empanadah, pečenih ribah. Na začetku plaže z zvenečim imenom Lido kraljuje večmetrski kip Matere božje v svetlomodrem plašču.

Potrebuješ en dan na ulici in štiri vožnje s taksiji, da z razvajenim očesom Evropejca spet zaznaš ta večni absurd: kako nepravično, da v deželi z največjimi rezervami nafte na planetu toliko ljudi živi v takšni revščini. »Ne hodite tam sami, es muy peligroso, nevarno je, nevarno je,« poslušam prvi dan taksiste, delavce v gledališču. Človeško življenje v Venezueli nima velike vrednosti. Po poročanju Newsweeka se na leto zgodi 19.336 umorov oziroma 53 umorov na dan, kar je najvišje povprečje v Latinski Ameriki. Za to ni kriv samo Chávez, Caracas je bil od nekdaj eno najbolj nevarnih mest na svetu. A pod Chávezom je Venezuela dosegla najvišjo inflacijo (21 odstotkov) v Latinski Ameriki in onemogočeno infrastrukturo. 25. avgusta je eksplozija v naftni rafineriji zahtevala 42 žrtev, to je bil le eden med kakimi stotimi požari v tem kompleksu zadnje leto. Za 40-minutno vožnjo z letalom iz Caracasa v Barcelono porabimo 12 ur. Nič ne deluje, nobeno prevozno sredstvo ne pride točno. Na ladjo čakamo uro in pol na vročem soncu, na njej se nam pokvari motor in tako se uro zibljemo sredi morja; nekaj ljudi se onesvesti zaradi sončarice.

Zato se zdi prav bogokletno, podobno kot v večini latinskoameriških držav, ko v hotelu, ki mu je nekdo dal štiri zvezdice, v vsej revščini, ki jo vidiš na ulici, nenehno vrtijo oddaje s smehljajočimi se lepoticami v bikinkah ali telenovele, kjer so zmagovalci tisti, ki imajo čim bolj svetlo kožo, čim svetlejše oči, ki so čim bolj drugačni od povprečnega prebivalca. Lakirano, spolirano. Bleščeč papir, da skrije razpoke, neometane fasade, revščino. Turistov skorajda ne opaziš oziroma turisti na tem koncu so iz Caracasa, z zlatimi kričeče podpisanimi očali in dolgimi umetnimi nohti; mati, dekle in njena najstniška sestrica, ki se zibljejo na ladji, se ponašajo s podobno zbirko.

Domačini so postali smetnjak za sladkor v vseh oblikah, ker je to pač najcenejše. Temu primerno se razlezejo tudi ljudje. Sladkorni trs, prekletstvo, o katerem govori Eduardo Galeano v Odprtih žilah Latinske Amerike. Zdaj bolj razumem, zakaj se je Che Guevara tako boril proti sladkornemu trsu, zakaj je tako sovražil sladkor in ZDA, ki so iz Latinske Amerike naredili plantaže in popolnoma uničili rodovitno zemljo.

»Chávez - srce naše dežele«

Ne vem, kaj je bolj zaznamovalo to arhitekturno kaotično, utrujeno karibsko mestece. Praznik device Marije, mednarodni gledališki festival Orienta ali bližajoče se volitve za novega predsednika Repúblice Bolivariana de Venezuela, ki bodo 7. oktobra. Chávez na vsakem koraku, na plakatih, na grafitih, na avtomobilih, Chávez v prime time nedeljski oddaji, ko ure in ure govori svojim volivcem. Chávez - corazón de nuestra patria, na fasadi dotrajane stavbe. Po pisanju Newsweeka ima tak monopol nad mediji, zaradi katerega bi zardeval še Peking. Vsako nedeljo ob enajstih se začne najbolj bizaren talk show, bolje reality show na svetu - Aló Presidente!, v katerem se pojavi očitno manično ekshibicionistični predsednik v uniformi, ki opravlja svoje posvečene dolžnosti pod očesom Big Brotherja in govori toliko časa, kolikor mu dopušča navdih - enkrat štiri ure, drugič osem ur. Ker je s svojim likom preplavil vse pore javnega življenja, mnogi Venezuelci njegovega političnega tekmeca niti ne poznajo. Mi ga srečamo na plakatih. Henrique Capriles Radonski, letnik 1972, je visok, bogat in čeden, kot junak iz telenovele. Bivši guverner venezuelske zvezne države in vnuk človeka, ki je preživel holokavst, za svoj politični navdih šteje nekdanjega brazilskega predsednika Luiza Inacia Lula da Silva. Ko je postal župan Barrute, predmestja Caracasa, je bil zaprt, ker naj bi pozival k nasilju proti Chávezovemu režimu - in nato oproščen; leta 2008 je kot guverner države Miranda investiral v izobraževanje, odprl 39 šol, zdaj kot kandidat opozicije napada medijsko močnejšega nasprotnika tako, da potuje iz mesta v mesto – in v živo nagovarja volivce. »Ta dežela je v najslabšem stanju v njeni zgodovini. Nepravično je, da je v deželi z največjimi rezervami nafte na planetu 70 odstotkov hrane, ki jo jedo, uvožene, da več kot 700.000 družin živi v skrajni revščini in da so izvršitelji umorov in kriminalnih dejanj mladi, ki niso bili nikoli vključeni v šolski sistem in nimajo službe,« je povedal v nedavnem intervjuju.

Z mojim prvim taksistom v tem mestu se peljem mimo razpadajočih stavb, po barakarskih naseljih, ki jih nenadoma presenetijo bleščeči trgovski centri, povsod kričijo grafiti in politični slogani. Koga boste volili? vprašam starega moža za volanom, z nagubanim, usnjenim obrazom indijanskih prednikov. - Cháveza, seveda, pravi in me pogleda. Seveda, Cháveza, zamrmram in pokimam. - Zakaj? Ker skrbi za nas, revne ljudi, se potrka po prsih. Ne tako kot Capriles; on je milijonar, kapitalist in žid, pravi taksist in tako samo ponovi očitke državnih medijev, ki Caprilesu očitajo »homoseksualnost, sionizem, židovske prednike«. Taksist v dvajsetih minutah, kolikor potrebujem od gledališča do hotela, in morda v najhitrejši kastiljščini v Latinski Ameriki razloži vso zgodovino Venezuele, od osvoboditelja Simona Bolivarja in diktature Marcosa Pereza Jiméneza vse do Cháveza. Chávez je oče, Chávez je bog.

Kot sem si že večkrat rekla, če potrebuješ hitri tečaj spoznavanja mesta v treh dneh, se obrni na taksiste. Naslednjemu taksistu zastavim isto vprašanje: Chávez ali Capriles? Preiskujoče me pogleda. Greva na kavo? pravi namesto odgovora. Za umazano mizo kavarne mi šepetaje govori o tem, kako ljudje tu že dolgo ne morejo preživeti, kako je stopnja kriminala vsako leto višja tudi tu, na tem koncu dežele. V torbi poišče očala in me zaprosi za listek. Veste, koliko je tu plača zdravnika? 400.000 bolivarjev (okrog 400 evrov). Minimalna najnižja plača 200.000 bolivarjev. Pomislim na pečen ribji file, za katerega smo dali okrog 20 evrov. Zato tu ni kavarn in barov, pravi. Poglejte ta stanovanja, pokaže na bloke, ki se dvigajo ob plaži. Videti so zapuščeni. Nihče ne živi tu. Nihče si jih ne more privoščiti. Tisti, ki bi si to lahko privoščili, nočejo priti sem. Spet poškreblja po papirju. Izračunava, da bi za stanovanje v bloku na plaži, veliko kakih sto kvadratnih metrov, odštela 100.000 evrov. Mestna plaža v Puertu la Cruz ni primerna za kopanje, ker je »contaminada«, kot mi pravijo domačini, v tej tukaj, na Lecheriji, predelu za turiste, v katerem ne vidim nobenega turista, se vreščeče kopajo otroci, potomci indijanskih ali črnih prednikov, družine se namesto pod kokosovi senčniki stiskajo pod zložljivimi nizkimi plastičnimi strehami. Na bližnje otočke se zapeljejo tisti, ki imajo denar, na Isla de la Margarita tisti, ki imajo več denarja. Kilometre dolga mestna plaža je od daleč videti lepa, kot z razglednice. Ko stopiš blizu, vidiš madeže na vodi, jate kormoranov pikirajo v vodo kot reaktivci, s krili, zamazanimi od olja.

»Ne moreva o tem tukaj,« pravi šepetajoče, ko v enem požirku zvrne močno kavo v malem plastičnem kozarčku s slamico. Pojdiva raje v avto. »Na varnem« govori o komunistični državi privilegirancev, o onesnaženju, o uničevanju rodovitne zemlje. Ne razlagajte okrog, da ste novinarka, nekajkrat ponovi. Chávez vodi vojno proti tujim novinarjem. Sploh zdaj, v času volitev. Vsak, ki pride sem, vidi, kakšno je stanje te države. Noče turistov, noče tujcev. »To ni socializem, to je komunistična diktatura,« pravi taksist. Ni starodavnih družin kot v Mehiki ali Argentini, ni veleposestnikov, so samo tisti, ki so blizu Chávezu, in tisti, ki mu ne koristijo, to smo mi. Noče, da bi ljudje živeli še od česa drugega, spravlja nas v odvisnost. Liter bencina stane okrog deset centov, nafta je zastonj, podarja jo naokoli. S tem si kupuje zavezništvo, mi pa se utapljamo v revščini, pravi. Ko me odloži pred hotelom, noče vzeti denarja.

Gledališče v deželi rdeče zvezde

Amado mio v režiji igralca in koreografa Ivana Peternelja (koprodukcija SMG in Škuc gledališče), ki se je uspešno predstavila že na Hrvaškem, v Italiji in Čilu, na dan verskega praznika odpira festival Fito (El Festival Internacional de Teatro del Oriente), mednarodni gledališki festival Vzhoda.

Igralec Blaž Šef in avtor Ivan Peternelj se skupaj s tehničnim direktorjem Dušanom Kohkom in mojstrom za luč Matjažem Brišarjem, ki je tokrat v vlogi »nadzornika predstave«, prelevijo v scenske delavce in poskušajo v novem prostoru slediti scenografiji Eme Kugler. Fotografija Gilde Rite Hayworth na sceni, kipec Matere božje z otrokom kot oltar, fotografija violinistke slovenskega rodu Pine Kalč, usodno zaljubljene v Pasolinija, ki v predstavi in romanu dobi ime Dina.

Sedim pred gledališčem Jesús Márquez in gledam vrsto ljudi, ki čakajo, da se odprejo železna vrata. Zaljubljen par, ki se nežno drži za roke, staro Indijanko, ki je prej prodajala na ulici Bolivar, nekaj intelektualcev, ducat novinark z diktafoni v rokah, klošar, pražnje oblečene družine z otroki, dekle iz sosednjega bara s kavo, ki nam je, naključnim obiskovalcem, priredila koncert s pesmimi njenega indijanskega ljudstva iz dežele Sucre. Vstopnina je za otvoritveno predstavo festivala zastonj, prihajajo ljudje s pričakovanjem, celo s strahom in pobožnostjo na obrazih, kot bi vstopali v cerkev. Mimo vozijo avtomobili, ki jih od sedemdesetih let nihče ni popravil, nerestavrirani oldtimerji, skozi železne rešetke verande gledališča gledam v preteklost. Z verande gledališča Jesús Márquez - gledam gledališče, ki se dogaja pred mano. Nekdo po ulici poje pesem. Deček s priprtimi očmi, zadet od lepila, tava v nasprotni smeri.

Direktor festivala Kiddio España pride v dvorano, okrog nog se smuka mešanec. To je naš gledališki pes, pravi, zelo rad ima predstave, se nasmehne.

Sedemintrideseta izdaja festivala se je pohvalila z mednarodnimi predstavami iz Portugalske, Italije, Španije, Brazilije, Kube, Argentine in z osemnajstimi venezuelskimi predstavami. Festival Fito seveda ni tiste vrste gledališki festival, s kakršnim se ponašajo Bogota, Santiago de Chile ali Buenos Aires. Za primerjavo - festival v Santiagu de Chile, kjer je Amado mio gostovala lani in na ta račun dobila številna povabila, je gostil imena, kot so Bob Wilson, Krystian Lupa, Eimuntas Nekrošius, čigar Fausta smo zdaj videli v Mariboru, Christoph Marthaler, Jan Lauwers, Enrique Vargas ... A festival Fito v Barceloni je edini festival na tem koncu s tradicijo, edini, ki je preživel v Chávezovi vladavini. Letos je bil posvečen dolgoletni mecenki festivala in karizmatični figuri venezuelske kulture Marii Teresi Castillo (ki je umrla letos v starosti 105 let), pove »kulturni most« med Latinsko Ameriko in Slovenijo Marko Jenšterle. Sam je bil nekajkrat pri njej v salonu, kjer so se zbirali njeni ugledni prijatelji, med njimi Cortázar, Fidel Castro, Alejo Carpentier, García Marquez. Teresa Castillo je bila najprej glavna mecenka velikega festivala v Caracasu, njena družina je bila lastnica osrednjega venezuelskega časnika El Nacional, njen sin je bil direktor časopisa, njegova žena Carmen Ramia direktorica gledališkega festivala v Caracasu. V času, ko se je Chávez vzpenjal na oblast, so mu stopili nasproti, podprli njegovo kampanjo, zato je v zahvalo, ko je leta 1998 prišel na oblast, direktorico festivala Carmen Ramio postavil za ministrico za informiranje - a jo nato po štirinajstih dneh odpustil. Kmalu zatem je ugasnil tudi nekoč eden največjih in razkošnejših gledaliških festivalov v Caracasu.

Producent Dušan Pernat se še spominja gostovanja SMG leta 1996 s Pograjčevim Robertom Zuccom, hkrati je tam gostoval Tomaž Pandur z Božansko komedijo, 120 ljudi, 11 kontejnerjev, takrat največji spektakel v Caracasu. Gostovanja predstav so včasih deloma ali v celoti pokrili bogati festivali, se spominja Pernat; danes se to zgodi veliko redkeje. Festivali plačajo predvsem bivanje, stroške poti ansambla krije gledališče. Omeni, da sta bila absolutna »festivalska rekorderja SMG« najprej Pandurjeva Šeherezada, nato Tauferjev Silence, kasneje Sen kresne noči, zdaj pa se jima zelo močno približuje Frljićeva Preklet naj bo izdajalec domovine!, ki je velja za pravo uspešnico pomembnejših evropskih festivalov.

In zdaj smo tukaj, na edinem preživelem festivalu v tej državi, ki že 37 let vzgaja občinstvo in navdihuje nove festivale na tem koncu, kot je rekla ministrica za kulturo venezuelske države Giuditta Gasparini. Čeprav, iskreno rečeno, vsesplošni krizi in slabemu vodenju države je uspelo izničiti tudi to. V tekmi s »fiesto« ob verskem prazniku je festivalsko rajanje potegnilo kratko. Že druga predstava Amada mia, z vstopnino, ni bila več nabito polna, v gledališču v sosednjem Puertu la Cruz, kjer je bila intimna predstava Brazilcev o eni od zgodb Guya de Maupassanta režiserja Freda Mesquita in Messiasa Carvalhola, je bilo v dvorani manj kot sto ljudi.

Ko so izzveneli zadnji akordi pesmi Rite Hayworth Amado mio in njene plešoče podobe, ki se namesto na platno projicira na oba igralca v beli srajci in nato na golo kožo obeh igralcev, je več tristo ljudi izbruhnilo v spontanem aplavzu in skočilo na noge.

»Čudovito, poetično, izjemna igra in izvirni gledališki jezik. Kaj takega že dolgo nisem videla v gledališču,« je po predstavi z vlažnimi očmi rekla Paula Luíz, portugalska igralka in pisateljica, ki prav zdaj, kot je omenila, pripravlja roman o templjarjih.

»Ko ljudje slišijo za Pasolinija, najprej pomislijo na njegov zadnji film Saló. In ko vidijo homoerotično ljubezen v napovedi, pomislijo na dekadentne prizore, na Sodomo in Gomoro,« je po predstavi rekel igralec Blaž Šef, »a so potem presenečeni, ker dobijo tako intimno, poetično izpoved.«

»Izjemna predstava. Sem goreča Pasolinijeva bralka in mislim, da se je taka režiserjeva interpretacija pesnika, cineasta, igralca, umetnika ... zelo približala njegovemu duhu, tistemu, kar je hotel biti kot človek. Najbolj mi je bila všeč rdeča zvezda,« je bila ganjena direktorica ministrstva za kulturo zvezne države Anzoategui Giuditta Gasparini, ki je tudi življenjska sopotnica direktorja festivala. Tudi drugi obiskovalci so najbolj razpravljali prav o Peterneljevi postavitvi prizora Pietà: alegoriji Matere božje, v modrem plašču, kakršnega ima zavetnica Barcelone, s krvavo peterokrako zvezdo na prsih, iz katere pije njen sin, snet s križa. »Podobe device Marije in Kristusa na eni strani, na drugi strani rdeča zvezda. Mislim, da ima ta rdeča zvezda – dojiti, moliti, ljubiti – v tem trenutku zelo močan pomen za vse nas,« je nadaljevala Giuditta Gasparini. »Zavedati se moramo, da obstaja nekaj pomembnejšega od zvezde, od device Marije, in to je svoboda. Mislim, da je ta predstava z zelo drobnimi elementi dosegla podobe, ki bodo ostale neizbrisne za vse, ki so bili v tej dvorani. Danes zvečer, morda jutri bodo ljudje razmišljali o vsaki od podob, ki so jih videli nocoj. O katolicizmu, ateizmu, homoseksualnosti, biseksualnosti, o ljubezni onkraj spolnosti, revoluciji onkraj življenja, o življenju, smrti, svetu in bogu.«

»Ko mi je Milan Štefe prinesel knjigo Pasolinijevih fotografij, sem se zazrl v eno, na kateri je obkrožen z otroki, eden od njih ima na majici peterokrako zvezdo,« je Peternelj kasneje, po vseh intervjujih in čestitkah, še enkrat razložil genezo prizora. »Razmišljal sem o tem, kako se je do teh revnih otrok obnašal kot mati, nosil jim je hrano, jih poučeval. Takrat me je prešinilo: To je lik Marije. Pasolini je komunistična Marija.«

Tudi zato si Pasolinija lastijo tako katoliki kot komunisti. »Ko je posnel Evangelij po Mateju, je Vatikan rekel, da gre za najlepšo upodobitev Jezusovega življenja, komunisti pa so v njegovem Jezusu videli socialista, ki skrbi za delavce,« pravi Peternelj. »Konec koncev,« pristavi Blaž Šef, »se prakrščanstvo in prakomunizem v svojem bistvu napajata pri istem izvoru.«

»Slovensko gledališče tukaj dobro poznamo,« pokima g. España, ko se hrup po premieri poleže in se okrog njegovih nog spet prismuka 'gledališki pes'. Mini teater z režiserjem Ivico Buljanom in Robertom Waltlom je tu gostoval šestkrat. Kranjsko gledališče enkrat. Sploh Slovensko mladinsko gledališče velja za blagovno znamko, se vmeša Giuditta Gasparini.

In vpliv Cháveza na položaj kulture, vprašam. »Nekdaj, pred petnajstimi leti, smo prejemali manj denarja kot zdaj, a stvari so bile veliko cenejše. In to nam je omogočilo, da smo pripeljali več tujih skupin,« razlaga g. España. »Tukaj smo imeli po 22 tujih gledališč in 80 domačih, včasih celo 120 skupin s petih kontinentov.« Ko še enkrat ponovim vprašanje, kako ocenjuje vpliv sedanje vlade na kulturo, preprosto reče: »Mislim, da kulturna gibanja rastejo ob pomoči ljudi in ne zaradi tega, kaj prispeva vlada.« Koga bosta volila? »Dovolj je bilo politike te dni,« se z nasmeškom izogne ministrica za kulturo in pogleda svojega soproga.

»Dovolj je!«

Kasneje, ko po premieri s portugalsko, špansko in brazilsko gledališko skupino pridemo na plažo, kjer se nadaljuje večdnevno praznovanje v čast Matere božje. Ponoči na vodi ne vidiš oljnih madežev, ljudje plešejo po plaži, fiesta Virgen de la Valle je za nekaj dni prekrila revščino: nenadoma se v nas zažene trop vreščečih deklet, hočejo se fotografirati, evforične skoraj raztrgajo Blaža in Ivana, portugalsko igralko Paulo Ruiz, dolgih svetlejših las. »Foto, foto, foto!« Pomislim, da so morda videle predstavo, v Bogoti, kjer vse mesto živi z gledališkim festivalom, so takšni prizori nekaj običajnega. Niso videle predstave. Všeč jim je svetlejša barva kože, všeč jim je drugačnost, ki jo tu redko vidijo. Mimo po plaži prideta mladenič in dekle, objeta, zelo mlada, on morda nima več kot dvajset let. O, vi pa niste od tukaj, pravi. Kako vam je všeč naša dežela? Pripre oči, kot bi preverjal, ali mi lahko zaupa. »Ne bo več dolgo tako, veste,« reče z nepričakovano strastjo. Odšel bo. Dovolj je bilo. Čas je, da odide. Konec je z njim. Ne more zmagati. Kako ste lahko tako prepričani, rečem. »Preveč nas je, mladih, ki imamo dovolj. Tudi če bo zmagal, bo zmagal samo zato, ker je on tisti, ki šteje glasove. Tudi če bo zmagal, bo kmalu umrl,« govori strastno in oči se mu svetijo. »Če ne bo odšel in če ne bo umrl, bo revolucija. Zapomnite si to.«

Prijavi sovražni govor