Voditelji so embalaža, ki sublimira politične ideje v privlačno formo

Janez Rakušček je izvršni kreativni direktor v oglaševalski agenciji Luna/TBWA, Janko Hočevar je analitik javnega mnenja, direktor Aragona. Razlagata moderni politični marketing, ki deluje na zelo personificirani ravni, vse reducira na osebnosti, te so škatlica za politične programe. Pripovedujeta o blagovni znamki EU, ki potrebuje revitalizacijo.

Letošnje evropske volitve so zelo drugačne od vseh prejšnjih, niso več ne levo-desna izbira, so odločanje za Evropo oziroma proti njej. Tudi kampanja je zelo drugačna, zelo konfuzna. Kakšne značilnosti opažata?

Rakušček: Drugačna je zato, ker je bolj osebna, ker so za nas ustvarili vtis, kot da skorajda neposredno volimo predsednika evropske komisije, ki naj bi po lizbonski pogodbi pripadel zmagoviti stranki. Zato so te volitve bolj podobne pravim volitvam, kjer se odločamo med osebnostmi ...

Hočevar: To so lahko iluzije, nikjer ni decidirano rečeno, da se bo to tudi zares zgodilo. Zaradi tega konteksta in vstopa evroskeptikov sta se proevropski leva in desna pozicija zelo zbližali, razlike so zanemarljive. Vsakič, ko imamo politični prostor z zelo majhnimi vsebinskimi razlikami, to še bolj poudari osebnost, se pravi nosilca liste, tistega, ki ga politika porine naprej. Pri nas imamo podoben primer: če gledamo primerjavo ključnih akterjev, razlike niso velike, ko pa postavimo osebnosti zraven, pridemo do nepremostljivih razlik.

Rakušček: Kljub tradicionalnim imenom evropskih strank vsebinsko gledano obstajata dva pola, ki kandidirata v evropski parlament: proevropske in protievropske stranke, ki obljubljajo volivcem ali radikalno spremembo evropskega sistema, birokracije, parlamenta, odločanja ali skoraj destrukcijo Evrope od znotraj. Seveda to bolj počnejo z mislijo na domačo politično areno, da si izborijo prostor v medijih in javni debati. Ne glede na projekcije, da bodo evroskeptične stranke dobile bistveno več glasov kot kdaj prej, so izjemno diverzificirane in nekompatibilne, težko bodo tvorile učinkovit politični blok. Jedro odločanja bo ostalo pri tradicionalnih proevropskih strankah, evroskeptiki pa bodo izkoriščali evropski teater za pošiljanje sporočil domačim volivcem.

Hočevar: Ko imaš v parlamentu situacijo, da je kritična masa strank dovolj velika, so glavni akterji postavljeni pred težavo: morajo se odločiti, kdo je manjši sovražnik, s kom bodo sodelovali za doseganje ciljev. To načeloma nikomur ni všeč.

Govorita o iluziji, da volimo predsednika bruseljske komisije, a vemo, izbrali ga bodo šefi vlad oziroma držav. V volilno izbiro je vgrajena laž: Voliš denimo Junckerja ali Schulza, dobiš nekoga tretjega. Kakšen politični marketing je to? Bo to bumerang?

Rakušček: Jedro političnih programov je težko za razumevanje. Povprečen volivec se ne poglablja v strankarske programe in resnične obljube, ne ukvarja se s kritično analizo ponudnikov. Ni časa, ni volje, ni energije. Moderni politični marketing vse reducira na osebnost. Osebnost je neke vrste embalaža, škatlica, politični program je deklaracija v drobnem tisku, dolga 25 strani. Z njo se ukvarjajo redki ozaveščeni potrošniki, politične programe berejo redki volivci. Vsi gledamo embalažo, privlačne barve, obljubo v obliki slogana, ki je lahko napisan na škatli ali jo ponavlja kandidat v vseh možnih medijih in kanalih. Logično je, da je tudi Evropa poskušala narediti evropske volitve bolj spektakularne, bolj privlačne, bolj enostavne in podobne drugim normalnim volitvam. V tem je skrita past, možno je, da nas zavajajo. Ampak če se zgodi, da obljubo požrejo, je to razpad kredibilnosti in poraz za vse bodoče evropske volitve. Konec koncev je tudi ameriški volilni sistem elektorski, elektorji iz posameznih zveznih držav niso zavezani spoštovati volje svojih volivcev, lahko bi se odločili drugače. Seveda se to ne zgodi. Vsaj v tem primeru bi se morali zgledovati po ameriški zavezi demokratičnosti, in če so nam obljubljali normalne volitve, bi se morali zaveze držati.

Hočevar: Evropska unija je kot blagovna znamka. Blagovna znamka, ki ne izpolnjuje obljub, pa je najslabša zadeva, preneha biti relevantna, izgubi pomen. Z vidika brand menedžmenta ali življenja blagovne znamke je neizpolnjena obljuba destruktivna reč. Teh situacij se je EU zgodilo že kar nekaj, tako da ne verjamem, da potrebujejo še eno. Je pa seveda zmeraj možno, ker imajo odločevalci, še posebej elite na državni ravni, svoje mnenje o tem, da mi zdaj kar neposredno izbiramo predsednika.

Kakšen je politični marketing EU? Je dober? Kajti očitno bo mainstream dobil večino, kakih 400 od 751 poslancev, in bo obvladoval parlament.

Hočevar: Mogoče se moramo najprej vprašati, ali evropski politični marketing sploh obstaja. Pogled z distance pravi, da so kampanje za evropske volitve samo nadaljevanje lokalnih zadev. Potem pridemo do vprašanja, ali je evropski brand sploh sposoben zanimirati Evropejce do te točke, da bi se, ko bi se odločali o volitvah, postavili v evropski kontekst in res razmišljali o Evropi. Tisti, ki empirično spremljamo dogajanje, imamo občutek, da ljudje razmišljajo o lokalnem kontekstu in to nekako projicirajo v Evropo brez resnega razmisleka. Verjetno nas čaka rekordno nizka udeležba, vsaj strah pred tem obstaja. Slovaki so imeli na zadnjih volitvah 19-odstotno udeležbo, povprečje se bo lahko še znižalo. Ljudje razmišljajo o lokalnih problemih, ocenjujejo ponudnike na »evropskem trgu« skozi svojo prizmo in ne vidijo prave povezave. Govorica o evropskem političnem marketingu je malce težavna. Obstaja lokalni politični marketing z evropskim navdihom.

Rakušček: Drži. In ravno poteza personifikacije evropskih volitev s petimi uradnimi kandidati oziroma dvema »spitzenkandidatoma« je poskus vzpostavljanja evropskega političnega projekta. Seveda pa je vse skupaj zaznamovano z odnosom posameznih članic do Evrope. Tu je ogromno ambivalentnosti: po eni strani imamo pozitiven odnos do Evrope kot kulturne identitete, prostora, ki mu želimo pripadati; po drugi strani je Evropa vedno neki avtoritativni oče, ki nas poskuša kaznovati, kadar naredimo kaj narobe. Govorim predvsem o Slovencih oziroma o evropski periferiji, ki percepira Evropo kot nekaj, kar nas združuje, obenem pa se, vsaj kar se politike tiče, reducira na brezdušno birokracijo. Eden večjih mankov je percepcija Evrope kot brezosebnega stroja, ki vleče v glavnem iracionalne, neživljenjske odločitve, je hladna, izpraznjena, nima značilnosti človeškega. Z vidika političnega marketinga je personifikacija dobra poteza, je korak v normalen politični projekt.

Kaj se je zgodilo z Evropo kot blagovno znamko? Veliko renomeja je izgubila, ampak še vedno se jo da dobro prodajati.

Hočevar: Pokopališče blagovnih znamk je polno brandov, ki se niso znali prilagoditi spremembi. Za začetek, spremenil se je kontekst. Generacija, ki je sanjala evropsko skupnost, je preživela dve vojni in je živela v senci tretje, ki bo uničila vse. Začelo se je s skupnostjo za premog in jeklo, zaradi katerega so se Francozi in Nemci ničkolikokrat stepli v pretekli zgodovini. Tega strahu, ki je bil gonilo, ni več, tudi generacije, ki ga pomni, ni več. Vmes se je zgodila širitev, ki načenja večno vprašanje, kaj sploh je Evropa: eno je kulturni, duhovni prostor, drugo je geografska omejitev. In zgodila se nam je recesija, v kateri se je izkazalo, da Evropa, razen kadar je poslala trojko, ni imela kaj prida vpliva. Veliko je, skratka, sprememb, od konteksta do ciljne skupine. Klasična žrtev spremembe ciljne skupine so leviske, ki so bile kultna blagovna znamka džinsa, potem pa so izginile, ker sinovi niso hoteli nositi istih kavbojk kot njihovi očetje. Zamenjal se je, skratka, kup dejavnikov, ki oblikujejo blagovno znamko. Verjetno je evropska skupnost eden tipičnih brandov z velikim potencialom, preteklo slavno zgodovino, ampak s prihodnostjo, ki jo mora zelo dobro definirati in upravljati. Evropa kot brand potrebuje revitalizacijo ...

Rakušček: Potrebuje odziv na spremembe, ki so se zgodile. Levi's je izgubil relevanco, ker so se okoliščine spremenile. A znamkam, kot je recimo Adidas, je uspelo to preseči z novim načinom naslavljanja, konec koncev tudi z naslonitvijo na korenine. Adidas Originals je zelo uspešna kampanja, ki je promovirala superge iz sedemdesetih let. Kar so prodajali očetom, so prodali še mulcem. Pa še njihov slogan je kot nalašč za Evropo: »All in.«

Hočevar: Imeli so zgodbo.

Rakušček: Verjetno bi bilo treba gledati tudi Evropo s plati znamčenja. Kaj so stvari, ki so nam vsem skupne, kaj je tisto, kar nam vsem lahko znamka, Evropa kot projekt, obljubi in to kasneje tudi drži. Vsaka znamka ima sicer neskladnosti, ki pa so lahko tudi element intrigantnosti, privlačnosti.

Hočevar: Pretiravanje je sestavni del zgodbe.

Rakušček: Do neke mere je treba pretiravati, to je govorica oglaševanja, ki jo legitimizira vzajemni pakt razumevanja. Znamka pretirava, mi, ki gledamo, jo jemljemo z zdravo dozo skepticizma. Enako je s političnimi projekti: vsi vemo, da obljubljajo stvari, ki so nemogoče, a hkrati ne smejo iti predaleč, obljubljati preveč, ker potem postanejo popolnoma nekredibilni. Zato so v ospredju osebnosti kot take, tudi pri lokalnih listah ne gre toliko za stranke. Prvič zato, ker je tako lažje komunicirati, drugič, ker so si programi zelo podobni, in tretjič, ker gre za obljubo stranke, da bo tvoj glas prevedla v moč odločanja na določeni ravni. To pri evropskih volitvah seveda ne drži, pri 751 poslancih nam ne morejo obljubiti realne politične moči, Slovenija je zaradi velikosti nima. Zato so bolj pomembne osebnosti, ki predstavljajo embalažo programov.

Hočevar: S tega vidika so evropske volitve malce podobne predsedniškim volitvam v Sloveniji. Ljudje bodo na koncu ocenjevali, ali nas kandidat dostojno reprezentira. Verjetno bodo nianse v zadnjem tednu odločilne: kako se bodo ljudje znali obnašati v zadnjih soočenjih pred kamero, kakšen vtis bodo naredili kot sogovorniki in govorci.

Kaj se je zgodilo v odnosu med strankami, voditelji in družbami? Italijanski politolog Ilvo Diamanti piše o »strankah brez družbe«, »voditeljih brez strank«. Kakšna je politična krajina, kjer je vse postalo »post«: poststranke, postvoditelji, postdemokracija?

Hočevar: Se zelo strinjam, o tem smo govorili na začetku. Zato stranke vedno delujejo na zelo personificirani ravni, programi so postali abstraktna, neprebavljiva zgodba, in ko gre ta proces naprej, se zgodi prav to. Voditelji strank postanejo ljudje brez strank, pri nas imamo kar nekaj podobnih primerov. Ko poslušaš njihove debate in travme, je hkrati vtis, da stranke živijo v paralelni realnosti, ki nima nobene zveze z nami. Diamanti je dobro zadel žebljico na glavico, ključen problem pa je koncept participativne demokracije, kako nas vse skupaj motivirati, da sodelujemo. Če si pasiven v javnih zadevah, se boš moral sprijazniti, da bodo zli ljudje upravljali javne zadeve namesto tebe, je približen citat Platona izpred dva tisoč let.

Rakušček: Pred časom, ob vzponu neonacističnih strank, je bil v Nemčiji narejen izjemen plakat. Na njem je pisalo: Pojdi na volitve. In spodaj: Tudi drugi bodo šli; ta del je bil napisan v gotici. Sporočilo je bilo povsem jasno. S pasivnostjo prepuščaš moč odločanja drugemu in si enako kriv. Abstinenca je politična odločitev, a ne delajmo si utvar, da smo se s tem znebili odgovornosti. Kot udeleženec modernega političnega sistema ne moreš reči, da se te vsa zadeva ne tiče. Zato je toliko spodbujanj aktivnega državljanstva. Ljudje, ki vodijo stranke in sestavljajo strankarski aparat, pa tudi elite se zavedajo nevarnosti odtujenosti strank in voditeljev kot embalaž, ki sublimirajo politične ideje v neko privlačno, demagoško, skrajno poenostavljeno obliko. Niso neumni; točno vedo, da to za nikogar ni dobro. Vsi se zavedajo, da je šel sistem rahlo predaleč.

Hočevar: Če si predstavnik politične elite, je abstinenca po svoje tudi prednost, ker toliko lažje kontroliraš stanje.

Rakušček: Do neke meje. Dokler se ne srečaš s tako veliko količino apatičnih ljudi, da ti lahko predstavljajo potencial za zrušenje celotnega sistema. Ne govorim o revoluciji, govorim o pridobivanju skrajnih strank, kot se je zgodilo z Beppejem Grillom, ki se je pojavil od nikoder, pa dobil presenetljivo veliko glasov.

Hočevar: Včasih mi politika dvigne pritisk, ko skuša abstinenco prikazati kot neodgovornost. Imaš prav, potrebna je participacija, ampak abstinenca je posledica pomanjkanja izbir. Imam prispodobo za politiko. To je souvenir shop, edina trgovina, v kateri imaš slabo vest, če nisi nič kupil. Edina, kjer si moraš od tistega, kar vidiš, nekaj izbrati. Ni možnosti, da bi se kdorkoli vprašal, kaj zanima tebe, kaj bi ti rad imel.

Zabaven je bil eden od kandidatov na »bojnem pohodu« po Sloveniji; poslal je tvit, kako fajn se je pogovarjati z ljudmi; ker da izveš, kaj so njihovi problemi, kaj si mislijo. Nekdo s kampanjo in stališči, torej že v pogonu, ugotavlja, kaj imajo ljudje za povedati. Ta voluntaristični pristop je kot suvenirnica. Tu imaš majčko, šalčko, kaj me briga, če potrebuješ nekaj tretjega. To je voluntarizem, kjer politika postavi svoje točke in poskuša čim več ljudi pripeljati pod ta dežnik – ali zlepa ali zgrda.

Ali preseneča, da evroskepticizma ni več? Ker večina ljudi bo maja še vedno volila mainstream. Ne bi bilo glede na globino krize in zgrešenost evropske politike pričakovati, da bo še več evroskeptikov?

Hočevar: Ena tretjina evroskeptikov je ogromno. Vprašanje je, koliko je evropska ideja sploh še operativna, če se skeptiki res aktivirajo. V kakršnem koli socialnem sistemu ob tretjinski opoziciji izjemno težko karkoli zares narediš, obrneš ladjo. Če tretjina posadke vleče krmilo v eno smer in dve tretjini drugam, ladja ne gre hitro.

Rakušček: Vprašanje je, kako usklajeno ta tretjina vleče v drugo smer. Verjetneje je, da jo bodo vlekli vsak po svoje, saj so njihove agende različne, ideološka ozadja nekompatibilna. Evropo na neki način rešuje to, da evroskeptiki niso konsistentni in ne morejo oblikovati bloka. Hkrati se večina ljudi racionalno zaveda, da je Evropa nujnost in alternative ni. Seveda se bo morala Evropa spreminjati, dilema je, v katero smer bo šla. Eno od vprašanj, o katerem je bilo dovolj debat, so pristojnosti parlamenta in komisije. Negotovo je, koliko je zavedanja, kaj eno in drugo v resnici pomeni.

Hočevar: Samo 30 odstotkov ljudi v Sloveniji zna povedati, kdo je predsednik parlamenta, manj kot 50 odstotkov jih ve, kdo je predsednik evropske komisije ... Zanimivo je, kje Evropa pravzaprav postaja sestavni del vsakdana, življenja vsakega Evropejca. Imamo samo eno točko: v teh desetih letih je vsaj za študentsko populacijo postala izmenjava pomembna življenjska izkušnja. Najina generacija je šla v vojsko, ko pa se pogovarjaš z mladimi, je to Evropa. Mnogi gredo takrat prvič stran od doma, od domačega hladilnika in pralnega stroja.

Na tej ravni, skratka, percepirajo Evropo?

Hočevar: Na tej ravni začne Evropa funkcionirati. Povedati hočem, da je relativno malo izkustvenih področij, na katerih zares čutiš Evropo. Če nisi ravno delovni migrant. Obstaja sicer evro, za katerega ne vemo, ali je dobro, da ga imamo, ali ne, ker bi bilo mogoče z inflacijo lažje rešiti kakšen problem.

Rakušček: Ampak evro je spet abstrakten pojav. Določeno znamko čutiš skozi vsakdanjo interakcijo, če tega ni, težko vzpostaviš odnos. Primerjava se mi zdi dobra: skupna točka naše generacije konec osemdesetih let je bila JNA, generacija najinih otrok doživlja Evropo skozi Erasmus.

Hočevar: Glavni motiv je zamenjava okolja, gre za preklop, drugačen življenjski slog, preskušanje v samostojnem življenju brez dokončnih odločitev odselitve.

Rakušček: Medtem ko običajen volivec Evropo doživlja ambivalentno: kot abstrakten kulturni prostor, idejo, neki evropski duh, ki nas druži; po drugi strani kot birokracijo, nekaj tehničnega in mehaničnega, kar nima obraza in predpisuje najbolj nesmiselne stvari na svetu. Lastnost birokracije je pač nenehno perpetuiranje same sebe, proizvajanje vse več nesmiselnih aktov, ki zahtevajo vse več birokratov, in ta proces gre v neskončnost. Tako se Evropa dotika naših življenj.

Hočevar: Pri tem je zmeraj pomemben kontekst, Evropa deluje v kontekstu širšega sveta. Je razdrobljena, vendar je vseeno utemeljena na izkušnji ene generacije, manjka ji sovražnik. V politiki je to pogosto gonilo delovanja, to vemo od mojstrice Thatcherjeve in njene falklandske vojne naprej, in še veliko primerov je. Tudi Slovenci znamo, ko se počutimo ogroženo, kar naenkrat funkcionirati presenetljivo skupaj. Del zgodbe branda je, da potrebuje en tèmen strah, nasprotnika.

Glavna značilnost aktualne Evrope so populizmi, evroskepticizem, vzpon skrajne desnice. To je rezultat krize, a tudi posledica politike, ki je izgubila stik z ljudmi. Kaj je sploh populizem? Politiki, ki so zmožni direktno nagovarjati »ljudstvo«?

Rakušček: Populizem je predvsem to, da politik govori tisto, kar ljudje hočejo slišati, ne onega, kar je treba povedati. Na neki način ni odgovoren za svoje izjave, s psihološkega stališča niti sebe nima za odgovornega za lastne izjave. Populisti si upajo bistveno več, etablirani politik še vedno odgovarja, populist pa samo ugaja nezadovolj(e)nemu delu občinstva. Tudi iz notranjega mehanizma neodgovornosti daje najbolj ostre izjave, ki (u)strežejo javnosti. Politika je zahtevna zadeva: upravljanje tvorbe, kakršna je Evropska unija, se v končni fazi reducira na vrsto dolgočasnih detajlov. In ko soočimo običajnega človeka s to vrsto dolgočasnih detajlov, zelo hitro izgubi zanimanje. Zato ne moremo reči, da je mainstream politika manj privlačna, enostavno se mora s tem, ko brani EU-projekt, ukvarjati s stvarmi, ki niso tako bombastične, temveč so preprosto utrujajoče. To, kako je Evropa naša prihodnost, poslušamo že zelo dolgo. Zelo zanimivo je spremljati kampanjo pri nas, razcepljena je na dvoje: obstoječe evropske poslance in tiste, ki kandidirajo v evropski parlament. Ljudje iz različnih političnih blokov, ki so bili v parlamentu že doslej, govorijo iste stvari, čeprav pripadajo različnim ideološkim strujam – tisti, ki prihajajo, so njihovi pravi nasprotniki.

Hočevar: Desni populizem prihaja na plan v državah s slavno kolonialno preteklostjo, ki imajo še danes integracijske probleme. Podobno kot je v svinčenih časih pisanje medijev o zunanji politiki bilo bolj svobodno in se je v njem skrivala kritika notranjih razmer, se to dogaja v državah, ki imajo svoje integracijske zgodbe in probleme. O domačih problemih lahko govorijo na višji, evropski ravni. Dogaja se transfer. Kot da lažje poveš v Evropi, kar želiš v resnici povedati doma.

Kdo so politiki, ki najbolj neposredno komunicirajo z ljudmi? V Italiji denimo Matteo Renzi in Beppe Grillo. Kdo je najbolj »pop«?

Rakušček: Pri nas Jelinčič, ima zelo dober politični instinkt, retorik, ki gre namenoma čez mejo. Je prava podoba populista, ki govori, kar ljudje hočejo slišati. Teza se mi zdi prava, v Evropi laže nastopaš z bolj radikalnimi stališči, doma bi te hitro obsodili ksenofobnosti in rasizma. V Evropi to deluje kot branjenje nacionalnih interesov, iskrene avtohtonosti.

V volilni kampanji »elita« ves čas demonizira in straši z ekstremizmi. To ji ni ravno v čast. Ni šla predaleč?

Hočevar: Ko tretjina oziroma 25 odstotkov glasov odide nekam, kjer elita nima več nadzora in je prisiljena drugače funkcionirati, je to nekaj, česar jih je upravičeno strah. Ključna posledica tega, da bodo evroskeptiki prišli v parlament, je, da bodo proevropske stranke, ki načeloma svoj obstoj vidijo v lastni konkurenčnosti in iskanju razlik med drugimi, morale sodelovati. Za nobeno politično grupacijo, ki pride v parlament, ni dobro, da se zmeša.

In že se govori o »veliki koaliciji« konservativcev in socialistov.

Hočevar: To je vprašanje prihodnosti, tega ne govorijo toliko zaradi teh volitev, ampak onih, ki bodo potem. Pet let mandata bodo imeli težavo vzpostaviti lastno identiteto in distinkcijo do sicer največjih konkurentov. Največji konkurenti pa so si ljudska stranka in zavezništvo demokratov in socialistov.

Rakušček: Od vsega začetka govorimo o tem, da obstajata dve vsebinski struji: skeptiki in Evropejci. Velika koalicija, o kateri se dejansko že odprto govori, je samo izraz oziroma dokončna potrditev tega, da gre za isto politično idejo, ki zagovarja Evropo kot tako, vse detajle se bo pa že dalo zmeniti, brez skrbi.

Hočevar: Za politično stranko je velika koalicija izjemno mamljiva z vidika uresničevanja nekih ciljev. Hkrati je največja past z vidika izgube identitete in prihodnosti.

In tudi uresničevanja interesov volivcev, mar ne?

Hočevar: Volivcem ne boš mogel držati obljube, ker boš moral s svojim koalicijskim partnerjem, ki je obljubil nekaj čisto drugega, v kompromis.

Rakušček: Dobro vprašanje je, kako pravzaprav lahko evropska politična grupacija uresničuje interese volivcev. Najpogostejše vprašanje kandidatom slovenskih predvolilnih soočenj je bilo, koga boste zastopali: slovenske interese ali interese nadnacionalne evropske politične grupacije. To vprašanje se je ponavljalo kot mantra. Vsi odgovori so bili praktično enaki, vsi pravijo, da bodo zastopali voljo svojih volivcev, kar je demagoško leporečje. Potegnimo spet paralelo z ZDA: kongresniki in senatorji zastopajo svoja okrožja oziroma države, hkrati pripadajo večji politični grupaciji, in odločitve se lomijo od primera do primera. Določena glasovanja potekajo po strankarski logiki, druga po teritorialni. Vsakdo mora dobro premisliti, kdaj se bo držal strankarske discipline in kdaj ne. To ni nezdružljivo, ni dilema, kakršno nam vsiljujejo v debatah, češ, ali boste zvesti vojaki evropske stranke ali se boste držali zastopanja interesov Slovenije. Je pa to tema, ki simbolno razkriva, kako sami razumemo svoje mesto v Evropi.

Kaj je s fenomenom Le Pen? Maja bo v Franciji očitno zmagovit. Pripovedujeta, da je danes politika samo še lepo zapakiran izdelek, in prav to je ona: vsebino prodaja v zelo polikani formi. Ali ni zelo simptomatičen pojav za Evropo?

Rakušček: Fenomen je simptomatičen za Evropo, je pa tudi simptomatičen za Francijo. Kar je Janko prej rekel, da se s tovrstnimi političnimi projekti soočajo bivše kolonialne države, drži. Imajo bistveno več problemov s priseljenci, ki niso le drugačni, so Drugi. In Francija jih ima ogromno, po barvi kože, religiji, kulturnih navadah ... V takšnih okoliščinah je lažje spraviti nacionalistično gibanje v tek. Marine Le Pen je seveda samo zelo sposobna nadaljevalka dediščine svojega očeta. Neke realne politične moči v Evropi najbrž ne bo imela.

Hočevar: Obstajajo nastavki za to, da smo prestrašeni. Če je bilo pri očetu Jean-Marieju Le Penu videti, da je pilil svojo politično obrt v kaki pivnici in se tam navadil vseh retoričnih premolkov in dramaturških izpeljav, je nosilec liste Marine Le Pen nekdo z doktoratom, izjemno uglajen. To ni več debata za šankom, ki je postala malce bolj množična pred desetimi leti, ko je Nacionalni fronti uspel prvi resen preboj. Zdaj delujejo kredibilno. Za Le Penovo so evropske volitve prejkone test, kaj se bo zgodilo v Franciji. Potem bomo šele lahko sklepali, kaj se bo zgodilo v Evropi.

Rakušček: Forma je tu bistvena. Le Penovi so šli daleč prek stopnje nezadovoljnih, brezposelnih, ksenofobov, ki se zbirajo po obskurnih prostorih. Skušajo se prikazati kot resen politični projekt, postali so kredibilni in so tako kredibilizirali tudi svoje ideje, čeprav so radikalne. S tem, ko jih zaviješ v formo vsega tega, kar ima vsaka resna politična stranka, na neki način izenačiš ideje, čeprav se jih v resnici ne da. Ampak vsaj navzven, v embalaži, jih postaviš na isto raven. Avtomatično dosežeš, da postanejo predmet resne, utemeljene debate.

Hočevar: Postane socialno sprejemljivo, da o tem govoriš. Na drugi strani je nekdo, ki je videti povsem kredibilen in ne bo uporabljal pivniškega govora, ampak bo zelo elokventno zastopal svoja stališča, pri čemer ne bo žaljiv. To je točka, kjer so takšni ekstremizmi daleč najbolj nevarni. Dokler gre za besednjak in stil, ki sta nesprejemljiva, se ljudje smejijo, vendar ne vpliva na njihove odločitve.

Rakušček: Paradoksno, tovrstne ideje niso nevarne, dokler so v obliki sovražnega govora, zato ker izzovejo večinski revolt. Nevarne postanejo takrat, ko postanejo del normalnega političnega diskurza, ko splezajo na raven drugih političnih idej, ki jih je treba resno jemati. Ko začneš resno debatirati o mejnih idejah, si v težavah.

Hočevar: Spet smo pri tvoji metafori z embalažo. Izredno pomembno je, v kaj in kako zapakiraš svoje volilno sporočilo.

V današnji družbi primanjkuje predvsem zaupanje. Populisti utemeljujejo svoj odnos z državljani na nezaupanju: do Evrope, do imigrantov, do elite, do Drugega. Kot da ljudstvo potrebuje »sovražnike«?

Rakušček: Strah je bil vedno najboljši motivator za vse. To nam je vgrajeno že z geni. Ljudje, ki so zbežali pred levom, so preživeli, ljudje, ki so se spopadli z levom, so izpadli iz genskega bazena. Strah je zelo močno kohezivno sredstvo; če igraš nanj, dobiš zelo močan emocionalni odgovor.

Hočevar: Pri strahu, ki ga Evropa potrebuje, je verjetno glavni problem, da je zunanji strah preveč abstrakten, ni realističen. Obstaja samo notranji strah pred integracijo, pred razpadom nacionalnih kultur, vse do ultimativnega strahu, da bo Evropa postala talilni lonec, na katerega lahko igra vsak lokalni akter v Evropski uniji.

Kaj je največja neznanka teh volitev? Neudeležba?

Rakušček: Očitno. Prav zato je na primer evropski parlament objavil dobro narejen, zelo drugačen oglas, ki skuša mobilizirati mlade volivce in s katerim avtentično nagovarja skupino ljudi, ki bo volila prvič. Je politično sporočilo v apolitični obliki, ki prikazuje akt volitev kot razdevičenje političnega bitja, kar predstavlja skrajno nekonvencionalen nagovor določene skupine volivcev.

Hočevar: Velika neznanka in velika zanimivost evropskih volitev so tudi kasnejša reakcija in premiki na lokalnih političnih prizoriščih. Mnogo evropske volilne retorike je pravzaprav municija za domače spopade. Zato posledice evropskega volilnega boja ne bodo vidne le v Evropi, temveč tudi doma.