Vojna proti beguncem

Podobe z makedonsko-grške meje ubijajo preostanke vere v človeškost. Makedonski policist z dimno granato meri v sirsko mater, ki v naročju nosi otroka. Besni policisti v polni bojni opremi z gumijastimi palicami mlatijo vsevprek. Ljudje panično bežijo na vse strani, makedonske varnostne sile pa jih lovijo kot najbolj umazane kriminalce. Starejša gospa v solzah milo prosi policista, ali se lahko pridruži sorodnikom na drugi strani meje, ki jim je, ker so bili spretnejši, uspelo priti v Makedonijo. Skupaj s streli v zrak in eksplozijami bomb, polnih solzivca, na »brisanem prostoru« med Grčijo in Makedonijo odmevajo kriki otrok, žensk in starcev, za katerimi je stotine in stotine kilometrov bega iz najbolj krvave vojne našega časa.

V čigavem imenu po ubogih dušah padajo udarci, pred katerimi so Sirci zbežali iz svoje domovine? V čigavem imenu makedonska policija, ki je pred tem nekaj mesecev razmeroma strpno ravnala z begunci in jim »taktično« omogočala nadaljevanje poti proti Srbiji, od koder se tako imenovana balkanska begunsko-priseljenska pot čez Madžarsko nadaljuje proti Avstriji in Nemčiji, z brutalno silo ščiti »svojo« mejo, mejo, ki ni – in še dolgo ne bo – meja Evropske unije? V čigavem imenu se že tako nestabilno balkansko državico pospešeno spreminja v nekakšno tamponsko območje sredi – očitno – sprožene vojne proti beguncem? V čigavem imenu (in zakaj) takšne odločitve sprejemajo šibke makedonske oblasti, ki na ta način, v nasprotju s sosednjo Srbijo, veliko človeško tragedijo beguncev le še dodatno zaostrujejo? V čigavem imenu dejansko poteka vojna proti beguncem? Težko in v mislih na prihodnost skoraj srhljivo si je priznati, da v imenu političnega oportunizma evropskih držav, ki sledijo glasu vse bolj ksenofobnega »ljudstva«. A težko je najti drugačen odgovor.

Očitno je, da so se oblikovalci evropske begunske in priseljenske (anti)politike odločili razbiti »balkansko pot«. Ta je v zadnjih mesecih poleg neskončno nevarnega prečenja Sahela in plovbe iz Libije proti najbližjim italijanskim otokom (Lampedusa, Sicilija) postala ključna begunska in priseljenska pot proti Evropski uniji. Balkanska pot je silovit pospešek dobila v trenutku, ko je skrajno desna madžarska vlada na meji s Srbijo začela graditi 175 kilometrov dolg zid, novo železno zaveso, obenem pa so obubožane grške oblasti ob tisočih ljudeh, ki vsak dan prihajajo na vzhodnoegejske otoke, preprosto dvignile roke, kar je mnogo bolj človeško kot prisilno zadrževanje v peklu namestitvenih centrov in ulic iz dneva v dan bolj revnih in nervoznih mest. Očitno je tudi, da Bruselj – razen hladnokrvnih »kvot« – ni ne sposoben ne voljan (po)iskati rešitev, ki bi kalvarijo stotisočih ljudi vsaj malo omilila; rešitev, ki bi temeljila vsaj na kančku dostojanstva in humanizma.