Volitve na plaži

Leta 1989 je zagorska ZSMS evidentirala anonimnega delegata v republiški skupščini Janeza Drnovška kot možnega kandidata za člana predsedstva SFRJ. Bivši direktor podružnice Ljubljanske banke, ki je v iskanju novega življenjskega izziva zašel v tedanjo delegatsko politiko, je bil med 73 kandidati sprva outsider, a je naneslo, da se je na prvih volitvah, izpeljanih po demokratičnem scenariju, pomeril s politično favoriziranim Markom Bulcem. Ulice so bile prvič polepljene s predvolilnimi plakati, oba kandidata sta se prvič pomerila na TV-zaslonih. Samozavestni Bulc in zadržani Drnovšek. Drugega aprila 1989 je bil izvoljen Drnovšek.

Takrat smo vsi vedeli, da nismo izvolili Drnovška, ampak porazili Bulca kot simbol tedanje partijske politike. Drnovšek je bil v svoji zaprtosti, zavrtosti, nerodnosti in celo nebogljenosti idealni medij, projekcijsko platno, na katero je lahko vsak volivec vtisnil svoj način zasičenosti s tedanjim partijskim političnim sistemom. In bolj ko je Bulc samozavestno opisoval svoje politične kvalitete, bolj so se čustva volivcev nagibala na Drnovškovo stran. Ko imaš nečesa dovolj in te tišči želodec, je vsaka beseda samo še dražljaj, da hitreje izbruhneš. Zato zmaga tisti, ki molči.

Trenutne predvolilne ankete sesuvajo vso logiko dosedanjih političnih razmerij in nakazujejo na popoln, iracionalni obrat volivcev proč od politike. Ljudje se nočejo več ukvarjati s pojavom, ki se imenuje slovenska politika. Politika kot kronično prepiranje obsedenih nastopačev, ki so v preteklih dveh desetletjih v togotnosti medsebojnih bojev zamudili vse razvojne strateške odločitve in prezrli vse nevarnosti, ki bi se jim morali kot družba izogniti – tega brezkoristnega človeškega lajanja volivec zaradi miru v svojem želodcu noče več slišati. Zato vsaka izrečena politična beseda za volivca postane frustracija in seveda izgubi vsebinski pomen tisti hip, ko je prepoznana kot politična. Zato je letos za politične analitike povsem brezupno primerjati besede, programe, izjave in logiko posameznih strank, saj je očitno, da gre za averzijo volivcev do vsega političnega, zato vsaka politična vsebina deluje odbijajoče – kot pri človeku, ki ga zaradi bolezni že pogled na hrano sili na bruhanje. Zaman takemu človeku razlagaš o razliki med brokolijem, rižem in krompirjem; ker ga odvrne že misel na hrano.

Večinsko volilno telo, z izjemo privržencev SDS, ki imajo svojo zgodbo, se bo to poletje odločilo za volilno všečkanje v popolni plitvini političnega zavedanja, ki jo po eni strani povzroča želja po odmiku od gnusa politike, po drugi strani pa lenobno poletje in svetovno nogometno prvenstvo. V tem prijetno letargičnem, nagonsko vodenem razpoloženju volivcev z minimalno udeležbo razumskega procesiranja postanejo pikolovske analize programov in izjav političnih strank povsem neuporabne za napovedovanje volilnih izidov, saj je jasno, da se bo večinsko volilno telo odločalo z možgani na plaži. Slovenija je razočarana triindvajsetletnica, ki je pred kratkim spoznala, da so vse psihodrame in maltretiranje in namišljene predstave o skupnem življenju s svojim nezrelim in za življenje nesposobnim moškim ena sama gnusna laž in sprenevedanje. In ko zdaj ta triindvajsetletnica pobegne za nekaj dni sama na morje, je v zvezi z njo neumnost karkoli racionalno analizirati. Saj je jasno, da srečnež, ki mu bo že prvi večer dovolila med rjuhe, ne potrebuje kakšne prav določene lastnosti, ampak se mora samo znajti na prvi zabavi, ki jo bo obiskala, in dovolj previdno molčati, da dekletu s kakšno izjavo ne prikliče gnusa, ki ga želi potisniti od sebe.

Naj torej psihoanalitik še tako pametuje o filozofskem prepričanju in umetniških preferencah naše triindvajsetletnice, bo punci zadoščala kakršna koli veselica s tehnom, brizgalno ali rožico; in srečnežu ob njej je treba samo dovolj taktično molčati.

Drnovšek je takrat dovolj prepričljivo molčal. Pa najbrž ne zato, ker bi ne želel enakovredno in z enako samozavestjo parirati gostobesednemu Bulcu, ampak zato, ker je bil tak človek. Dobronameren, ampak čustveno zavrt, odljuden in nespreten v komunikaciji. Na normalnih, zahodnjaških demokratičnih volitvah, kjer gledalci cenijo spretnost, moč, reflekse, petelinjenje, lepe udarce in dobre obrambe, bi Drnovšek pogorel. Na normalnih demokratičnih volitvah mora bodoči voditelj pač pokazati vso svojo energijo, temperament, vzdržljivost, fizično in psihično kondicijo, spomin za tisoče podrobnosti in spretnost, da vsako od njih ustrezno privleče na dan v pravem trenutku in z njo zapre usta svoji konkurenci. Točno tak mora biti tudi bodoči predsednik vlade, če naj on in njegovi cilji vodijo države v neko jasno smer – sicer začnejo interesi ljudi iz ozadja brez mandata in odgovornosti voditi in trgati državo po svoje, in to ni več demokracija.

Ampak Drnovšek je takrat molčal in Slovenija je potrebovala dovolj molčečega in čustveno zavrtega partnerja, da je ob njem znala izraziti in izbruhati svoj politični gnus. Takrat se to tudi ni zdela kakšna pomembna volilna odločitev, postal je pač član nekega oddaljenega federativnega predsedstva, ki je nadomeščalo umrlega in že pred smrtjo odsotnega Josipa Broza. Šele kasneje se je izkazalo, da so Drnovškova voditeljska pasivnost, čustvena zavrtost in posledična odljudnost bistveno determinirale razvoj Slovenije. Najprej pozitivno, ko je šlo za osamosvojitveno taktiziranje, kasneje pa zelo negativno pri dopustitvi razraščanja priskledniških družbenih skupinic, ki so v odsotnosti voditeljske iniciativnosti dobile pogum, da so vsaka po svoje, brez političnega mandata in odgovornosti, trgale in kosale Slovenijo po lastnih interesih. Ko je Drnovšek izrekel slavni stavek, »saj se boste brez mene pobili«, je pravzaprav izrekel isto (samo)prevaro, kot jo izrečejo straši, ki tarnajo nad razvajenimi otroki, ki brez njih ne morejo preživeti. Seveda razvajenost otroka pomeni, da starši niso opravil svoje funkcije in otroka niso naučil tisoč veščin, potrebnih za preživetje, zato so v svoji lenobnosti in neodgovornosti namesto samostojnega bitja iz otroka naredil nemočnega invalida. Enako je takrat Drnovškovo zavedanje, da je on edini, ki vzdržuje ravnovesje med šakali, postalo kronski dokaz, da je s svojo neenergično, nekreativno politiko brez voditeljske moči dopustil, da so vladanje namesto njega prevzeli družbeni klani, on pa je namesto vodenja države in državljanov postal le razsojevalec o delitvi plena prikoritniških skupin. A ne, ker je tako hotel, ampak ker fizično ni imel voditeljske energije, ker smo ljudje takega pač izvolili. Ker nam, volivcem, ni šlo za državo, ampak za lastne frustracije.

Paralele z današnjim stanjem se ponujajo same po sebi. Predvolilne ankete so v nekaj dneh postavile na prvo mesto človeka, ki se mu je uspelo ob svoji siceršnji medijski prepoznavnosti prikazati kot najdlje od dosedanje politike. Šoltesa je okužila in uničila že ena sama udeležba v predhodni politični tekmi. Alergija volivcev na politiko je dosegla neverjetne razmere, zato bo iracionalnost tokratnih volitev popolna.

Zato Cerar danes, podobno kot Drnovšek v preteklosti, pridobiva, če vztrajno in čim bolj molči. In pri tem ne mislim, da je njegov volilni štab tako genialno predvidel trenutno poletno antipolitično letargijo, ki je zajela volivce. Cerar molči, ker je – Cerar. Kot je Drnovšek molčal, ker je bil Drnovšek. Podobna človeka, v podobnem času, s podobnimi priložnostmi in nevarnostmi. Volilne ankete kažejo, da se je Cerar preprosto znašel na pravi plaži, na pravi zabavi. Kjer izpade sprejemljivo celo maksimalno banalno ime njegove stranke, ki vsakega razmišljujočega analitika že na prvo žogo spravi v obup. Na izust znam zrecitirati za tri strani argumentov, zakaj je SMC kratko- in dolgoročno nekaj najslabšega od vseh možnih izbir za ime neke stranke! Ampak v trenutni nogometno-plažni letargiji hkrati tudi drži, da je enačenje imena stranke s predsednikom še najbolj zanesljivo, da se volivec ne zmoti in česa ne pomeša. Prav tako kot je očitno, da bi bile v trenutnih razmerah vse predvolilne koalicije strank samomorilske, čeprav se je levici to najprej zdela dobra ideja. Ampak takoj, ko možganom na plaži ponudiš neko novo ime, v katerem se skriva več deležnikov, se stikalo nepovratno izklopi.

Na koncu ostane le vprašanje, ali volitve v letargičnem, antipolitičnem ozračju kvarijo kvaliteto politične odločitve. Menim, da to sploh ni nujno. Možgani na plaži so umirjeno brezbrižni, in prav zato ne padajo v panične volilne zgodbe, laži, pasti, programirane manipulacije. Vsak manipulator potrebuje pozornost, da ljudi spelje v svojo zgodbo, svoj film. Možgani na plaži pa se ne želijo naporno spuščati v karkoli, kar je več kot meter oddaljeno od njihovega telesa in občutkov. Zato je človek na plaži pripravljen zgolj približno ošvrkniti ponudbo in se odločiti. Kar je izvrstno! Saj tudi sicer v življenju največje in najboljše odločitve sprejemamo v trenutku in brez razmisleka. Pameten človek porabi veliko časa za odločanje o malih stvareh, o nakupih tega in onega, ko se splača prebrati veliko informacij prej, da ti ni žal pozneje. Po drugi strani pa se o zares velikih in pomembnih stvareh odločamo brez posebnega razmisleka, ker razmislek itak ne more preračunati vsega, kar iz velikih odločitev sledi. Za poklicno ali partnersko odločitev človek enostavno ve v sekundi in preračunavanje sto tisoč neznank nič ne koristi, ker jih je preveč. Bolje je enostavno skočiti v vodo, sploh če je poletje.