Tiskane izdaje
Od leta 1990, ko je postal tajnik republiške volilne komisije, je bil Marko Golobič odgovoren za infrastrukturo slovenske demokracije. Skrbel je za tehnično izvedbo šestih parlamentarnih in petih predsedniških volitev ter množice referendumov. Avgusta letos je funkcijo tajnika državne volilne komisije prepustil nasledniku. Ostaja pa strokovni sodelavec DVK.
Koliko volitev imate za sabo?
Prve volitve sem kot tajnik republiške volilne komisije delal leta 1990. Zelo na hitro je šlo vse skupaj. Razpisane so bile 25. decembra 1989. Volitve leta 1990 so bile najbrž najbolj obsežne volitve v slovenski zgodovini. Najbrž pa tudi najbolj zapletene. Slovenija je na volitvah leta 1990 izbirala celotno oblastno strukturo – od občin do skupščine in predsedstva republike. Šlo je za izjemno količino volilnih opravil. Za 1,5 milijona volilnih upravičencev smo takrat potrebovali 16 milijonov glasovnic za različne oblastne organe. Republiška skupščina je bila sestavljena iz treh zborov. Iz treh zborov so bile sestavljene tudi občinske skupščine. Pa še mestna in obalna skupnost …
In predsednik republike ter predsedstvo republike.
Točno. Predsednika smo volili v dveh krogih, predsedstvo v enem krogu. Še danes zelo težko pojasnim, kako smo izvedli volitve v zbor združenega dela – tako zapletene so bile. Volilo se je 80 poslancev v 59 volilnih enotah v 19 dejavnostih …
Res zveni skrajno zapleteno.
Za marsikaj smo morali poiskati originalne rešitve, da je volilni proces sploh lahko funkcioniral.
Leta 1989 ste sodelovali pri pisanju novega volilnega zakona.
Sodeloval sem v skupščinski zakonodajno-pravni komisiji, ki jo je vodil dr. Tone Jerovšek. Velik del članov te komisije je kasneje postalo članov republiške volilne komisije, med njimi Matevž Krivic, pa dr. Lovro Šturm in dr. Franci Grad.
Ste leta 1989, ko se je pisal zakon, vedeli, da ga bo zelo težko tehnično izvesti?
Tisti, ki smo imeli prakso, smo vedeli. Tudi pri pripravi zakona se je opozarjalo na to. Vedelo se je, da bo šlo na tesno. Za zbor združenega dela pa moram priznati, da tudi jaz nisem imel predstave, kako bo to videti.
Prvo prakso z volitvami ste dobili prav leta 1989.
Sodeloval sem pri izvedbi volitve za člana predsedstva SFRJ iz Slovenije. Izbiralo se je med Markom Bulcem in Janezom Drnovškom. Postopke je vodila še socialistična zveza delovnega ljudstva (SZDL). Pravni red je takrat določal, da člana predsedstva SFRJ iz Slovenije izvoli Skupščina Republike Slovenije. Pritisk javnosti pa je bil tako močan, da smo imeli neposredne volitve, na katerih se je izbiralo med dvema kandidatoma. Razlog za hud pritisk so bile volitve za člana predsedstva Slovenije leta 1988, na katerih je kandidiral Igor Bavčar, ki je imel visoko javnomnenjsko podporo, vendar je na SZDL-jevih kandidacijskih konferencah izpadel iz igre. Zato so na SZDL proučili možnost, da bi bile naslednje volitve vendarle neposredne. Zakon je sicer določal, da volitve potekajo v okviru SZDL. Na začetku procedure je bilo šest kandidatov, na koncu pa so volilne konference državljanom ponudile izbiro med dvema kandidatoma. Ob tem neposrednem glasovanju ni bilo povsem jasno, ali bo slovenska skupščina rezultat v vsakem primeru sprejela. Bila naj bi namreč avtonomna.
Se je pa takrat zgodilo veliko presenečenje.
Spominjam se, da sta bila zelo presenečena oba – tako Bulc, ki je izgubil, kot Drnovšek, ki je zmagal. Vendar je skupščina brez pomislekov potrdila Drnovška.
Leta 1990 še niste imeli računalnikov, ne?
Imeli smo samo en računalnik. Kupili smo ga že po začetku volilnih opravil.
Pomemben zgodovinski eksponat.
Na njem smo delali prve volitve in plebiscit.
Muzej demokratizacije brez tega računalnika ne bi bil popoln.
Računalnik je pri nas in dogovorjeni smo, da bo res dobil mesto v muzeju. Leta 1992 smo dobili nov računalnik. Na disketah smo imeli tudi programe za obdelavo podatkov. Precej hitro smo torej zagotovili računalniško obdelavo podatkov; ta se je izvajala tudi v volilnih enotah. Veliko smo pa morali narediti ročno. Tudi občinske volilne komisije so imele računalniško podporo. Bilo je tudi komično, ker ljudje računalnikov takrat še niso znali uporabljati. Včasih sem moral pojasnjevati tudi, kakšna je funkcija tipke, na kateri piše »esc«.
Tudi elektronske pošte niste imeli. Kako ste pa pošiljali sporočila?
Do leta 2000 je šlo vse gradivo na pošto. Torej navadno, zemeljsko pošto. Vsak večer smo pakirali obrazce, pojasnila, navodila …
Kaj pa poročila z volišč?
Uradna poročila z volišč so tudi danes napisana na papir in jih hranimo na sedežu državne volilne komisije. Ob vsakih volitvah dobimo 3500 zapisnikov z vseh volišč in jih moramo trajno hraniti. Upam, da bo nekoč zakonodaja spremenjena tako, da bomo lahko zapisnike hranili v elektronski obliki, ker to zavzema ogromno prostora.
Kako pa volilne komisije poročajo o rezultatih?
Na začetku je šlo večstopenjsko. Z volišč so poročali občinski volilni komisiji, ti pa nam. Tudi plebiscit se je delal tako.
Naslednje volitve so bile leta 1992.
Spet smo bili v časovni stiski. Volilna zakonodaja je nastajala do zadnjega trenutka. Volitve so morale biti decembra 1992. Spet smo imeli hkrati troje volitev. Za državni zbor, državni svet in predsednika republike. Na teh volitvah smo že imeli jasno strankarsko strukturo. Da bi zakonodajo sprejeli z dvetretjinsko večino, je bil potreben marsikateri kompromis. Zato nekatere reči niso bile povsem dodelane. In tudi danes niso. O vseh rečeh se je zelo veliko diskutiralo znotraj državne volilne komisije. Takrat so se postavljali standardi – od tega, kako se štejejo roki, do tega, kakšna je glasovnica. Prvič se je izvajalo glasovanje po pošti; glasovali so izseljenci in zdomci. Zakon je sicer definiral marsikaj, precej stvari pa je bilo treba interpretirati. Veliko se je govorilo o razlagi zakona v korist volivcev in strank. Tipičen primer je glasovnica. Standard, kako naj bo videti glasovnica, je morala postaviti državna volilna komisija.
Potem ste imeli štiri leta miru?
Ne. Leta 1994 smo že imeli referendume, s katerimi se je določalo meje novoustanovljenih občin. Takoj zatem so bile lokalne volitve. Leta 1996 pa so bile redne državnozborske volitve, ki so bile hkrati zaznamovane z razpravo o volilnem sistemu.
Tej razpravi je sledil referendum o volilnih sistemih.
Izveden je bil kak mesec dni po volitvah, decembra 1996. O tem referendumu se je kasneje veliko govorilo.
Državna volilna komisija je namreč ugotovila drugačen rezultat kot pozneje ustavno sodišče.
Volilna komisija je upoštevala zakon o ugotavljanju referendumskega izida. Ta zakon pa je bil napaden pred ustavnim sodiščem. Leta 2000 je ustavno sodišče zakon razveljavilo in dalo svojo interpretacijo rezultatov. Sledila je razprava, kaj storiti. Na eni strani je bila interpretacija ustavnega sodišča, da je na referendumu o volilnih sistemih zmagal večinski volilni sistem. Vendar potem večinski volilni sistem ni bil uzakonjen, temveč je bil z ustavnim zakonom uveljavljen proporcionalni volilni sistem. Vse je spet teklo zelo hitro. Takoj po sprejetju ustavnega zakona so bile razpisane volitve in naslednji dan so začeli teči roki. Ob tem je bilo zaznati nezadovoljstvo v vladi. Vlada je zahtevala, naj o ustavnem zakonu razpravlja beneška komisija, organ Sveta Evrope, ki se ukvarja z volitvami in človekovimi pravicami.
Je to edina mednarodna intervencija v naše volilne procese?
Leta 1992 smo imeli mednarodne opazovalce.
Leta 1990 pa ne?
Takrat Slovenija še ni bila samostojna država. Imeli smo sicer goste, nismo pa imeli uradnih opazovalcev. Goste smo imeli tudi na plebiscitu. Leta 1992 pa so bili opazovalci nujnost, če smo hoteli v Svet Evrope, kajti članstvo v Svetu Evrope je povezano s svobodnimi in demokratičnimi volitvami. Tujih opazovalcev sicer ni bilo prav veliko, tudi kakšnih posebnih pripomb niso imeli. So pa že od začetka nekatera vprašanja neodgovorjena.
Katera?
Denimo, ali imajo stranke, ki kandidirajo, dostop do volilnega imenika. To debato bomo nekoč morali začeti. Le prek dostopa do volilnega imenika imajo stranke dostop do volivcev v tujini – razen seveda, če do teh podatkov pridejo ilegalno. Debato bo treba začeti tudi zato, da se preprečijo zlorabe.
Ustavni zakon je leta 2000 volilni sistem spremenil.
Volilni sistem, ki je bil uveljavljen leta 1992, je, če poenostavim, bolj forsiral majhne stranke. Ustavni zakon iz leta 2000 pa je to odpravil. In prag za vstop v parlament je bil postavljen na štiri odstotke. Sedanji sistem je bolj proporcionalen kot tisti, ki smo ga imeli leta 1992 in 1996. Razprava o odločujočem vplivu volivca na izvolitev kandidata pa ostaja odprta. Da se razumemo: sestava državnega zbora je tudi danes povsem odvisna od volje volivcev. Obstajajo pa boljše možnosti od sedanje, ko volivec ne bi izbiral zgolj med strankami, temveč tudi med kandidati stranke.
Leta 2008 je državna volilna komisija že v nedeljo večer objavila tudi imena izvoljenih kandidatov.
Tu je šlo za objavo neuradnih rezultatov. Vedeli smo, da je to lahko sporno. Kot je rekel eden od članov volilne komisije: ljudje, ki preberejo, da so izvoljeni, odprejo šampanjec, ob naslednjem prikazu rezultatov pa ga zaprejo, ker se rezultati ves čas spreminjajo. Zato je pri šampanjcu najbolje, da ostane pripravljen na hladnem, ker lahko nekaj glasov spremeni seznam izvoljenih. Te rezultate je torej treba jemati kot neuradne in začasne.
Volitve za volilne organe pomenijo predvsem pravni postopek. Vse druge stvari, kot je denimo podatek o udeležbi čez dan, objava preliminarnih rezultatov itd., to ni pravna obveza, je pa običaj. Če pogledate zakonodajo evropskih držav, nobena ne predpisuje objave udeležbe čez dan, pa vendar vse to počnejo. Če gledamo mednarodne primerjave, smo po rokih objave prvih rezultatov volitev primerljivi z drugimi, od večine celo hitrejši. Pri nas se je zgodilo, da se včasih naši roki objave že prilagajajo medijskim hišam.
Osnovna komunikacija med volilnim odborom na volišču – teh je 3500 – in okrajnimi ali občinskimi komisijami pa je še vedno klasična: telefon, zdaj v glavnem mobitel, ali pa še vedno kurir. Telefon namreč ni zagotovljen na vsakem volišču. To pomeni, da ljudje s svojih mobitelov kličejo na številke, ki jim jih da okrajna volilna komisija, in sporočijo, koliko jih je glasovalo do te in te ure. Marsikakšna volilna komisija tako dobi tudi začasen rezultat. Nekatera volišča so zelo daleč, tudi 50 kilometrov od sedeža komisije. Če na takem volišču štejejo in ugotavljajo rezultat nekje do osme ure, potem na sedež komisije gradiva ne morejo prinesti pred deveto, deseto uro. Začasen neuraden rezultat sporočijo po mobitelu. Tukaj torej napredka ni, razen da imamo zdaj vsi mobitele.
Kaj ni bilo pred desetletjem nekaj narobe z informacijskim sistemom? Se je zgodil vdor?
Ne, šlo je za spor med državno volilno komisijo in vlado. Bilo je pred volitvami leta 2000, spor pa je bil v tem, kdo bo nadziral neuradne podatke, ki prihajajo prek elektronske mreže, in kdo bo podpisal takrat novi program, ki te podatke obdeluje: center vlade za informatiko ali DVK. Dogovor o tem ni bil dosežen, DVK pa je pet dni pred dnevom glasovanja vnaprej pojasnila, da vladni podatki ne bodo imeli nobenega učinka. Stališče DVK je bilo takrat jasno: vsakdo lahko zbira podatke, vsakdo jih lahko objavlja, vendar na koncu velja tisto, kar objavi DVK. Da pa na volilni dan ne bi ostali brez podatkov, smo morali uporabiti svoj stari program iz leta 1996, ki je bil še vedno na disketah. DVK torej ni imela moderne tehnologije, kot jo je imel center vlade za informatiko, a med rezultati enih in drugih skoraj ni bilo razlik. Smo pa mi še leta 2002 na lokalnih volitvah uporabljali stare programe iz leta 1994, na disketah.
Ali lahko še enkrat preštejemo, koliko volitev ste izvedli v enaindvajsetih letih kot tajnik DVK?
Poglejmo: pet za državni zbor, ene za skupščino, petkrat lokalne volitve, štirikrat državni svet, petkrat predsednik države, enkrat še predsedstvo... In pa seveda vse referendume. Teh pa je bilo veliko. Ponavadi se pozablja na referendum za ustanovitev občin leta 1994, ko smo imeli 340 referendumskih območij, 340 komisij, ki so bile posebej imenovane. To je bil državni referendum na lokalni ravni. Navadno se za prvi referendum šteje referendum leta 1996 o volilnem sistemu, ki je bil sicer nekaj posebnega. Potem je bil leta 1999 referendum o TET 3. No, tu se šele začne.
Poleg državnih referendumov pa so tu še referendumi za ustanovitev občin. Ti so stalni, vsake štiri leta pred lokalnimi volitvami. Tudi lani smo imeli šest referendumskih območij, pet na koprskem območju in enega v Mirni. Enako je bilo štiri leta prej. Dela pa imaš z vsakim referendumom enako, procedura je enaka, samo obseg, količina dela je manjša.
Imeli pa ste tudi volitve v kmetijsko-gozdarsko zbornico pa sodni svet...
Ne, pri teh zgolj pomagamo; pri izvedbi prvih volitev v kmetijsko-gozdarsko zbornico, potem volitve sodnega sveta, državnotožilski svet. Ampak pomagamo zgolj kot služba. Ti organi imajo namreč svoje volilne komisije.
Človek si predstavlja, da so volitve dogodek, ki se zgodi enkrat na štiri leta. Ko pa takole naštevate, se vidi, da so volitve pravzaprav proces.
Proces, nonstop. Marsikdo misli, ko dobiš tista dva listka, enega domov in enega v roko na volišču, da to narediti pa ni nič posebnega. Kdor pa pozna cel proces, za kakšne ogromne količine gre... To so vagoni papirja.
Dobesedno?
Dobesedno. In to ob vsakih volitvah. Vse mora biti narejeno v roku, vse prav, brez napak. Recimo, ob vsakih volitvah v državni zbor se zgodi, da je na kakšni glasovnici napaka. Pa čeprav gre skozi veliko kontrol. In je treba glasovnico tiskati na novo. To se je zgodilo še pri vsakih volitvah v državni zbor. Imeli smo primer napačnega prevoda v italijanščino. Prevajalec je poslal prevod po faksu in tiskar, ki ni znal italijansko, je namesto »si vota« (voli se) prepisal »si vola« (leti se). Torej, da se leti samo z enim kandidatom.
Niste pa bili nikdar deležni očitka, da so bile volitve pogoljufane?
Ne.
Jemljete to za osebni uspeh, glede na to, da ste bili dvajset let tako rekoč deklica za vse?
Veliko ljudi misli, da ker si izpostavljen, ti odločaš o vsem. Dejstvo pa je, da ti operativno izvajaš. Ponavadi se sporne stvari dobro predebatirajo. Od začetka se je o vsaki podrobnosti na veliko debatiralo. Po prvih volitvah so bili standardi nekako postavljeni. In delal sem po teh standardih.
Ni mogoče reči, da se ne da delati drugače. To je stvar odločitve volilnega organa, ki lahko sprejme drugačno interpretacijo zakona ali drugačne standarde. Še največ sprememb, ki so vplivale na prakso, so prinesle odločbe ustavnega sodišča. Veliko spremembo je leta 2006 prinesla tudi odločitev, da se izseljence vpiše v volilne imenike po uradni dolžnosti. Kar naenkrat smo leta 2007 imeli opravka z več kot 40.000 volivci v tujini. Na zadnjem referendumu jih je bilo že 53.000. Predstavljajo tri odstotke volilnega telesa. Obstajajo volilni okraji, kjer število volivcev izseljencev dosega že deset odstotkov. Treba pa je povedati, da se z vplivom izseljencev na izid volitev marsikdaj pretirava. Imate namreč izseljence, ki želijo glasovati, imate pa tudi izseljence, ki protestirajo, zakaj se jim sploh pošilja volilno gradivo.
Koliko pa jih odda svoj glas?
Pri zadnjih volitvah v državni zbor je ta številka dosegla okoli 13.000, torej okoli četrtino vseh volivcev iz tujine. Treba pa je vedeti, da je največ izseljencev na območju nekdanje Jugoslavije. Napačna je percepcija, da jih je največ v Argentini. Celo Kanada jih ima več kot Argentina. Nemčija jih ima 8000, Hrvaška več kot 10.000. Seveda, Slovenci v Argentini so organizirani in živijo kot skupnost, medtem ko drugod tako organizirane povezave ni.
Pa se je že kdaj zgodilo, da bi glasovi iz tujine spremenili izid volitev?
Glasovi iz tujine nikoli ne spremenijo razmerja med strankami v državnem zboru. Vedno pa spremenijo personalno sestavo parlamenta, torej kdo bo sedel na poslanskih sedežih. Slovenski volilni sistem je tako občutljiv, da lahko pet, šest glasov razlike spremeni, kateri od kandidatov kake stranke bo prišel v parlament.
Pri evropskih volitvah 2009 je nastala situacija, ko bi glasovi iz tujine lahko imeli vpliv. V Argentini, v Buenos Airesu je bila ravno v času volitev stavka. In pošta, ki smo jo poslali izseljencem, ni prišla do naslovnikov. Zato smo tam izvedli ponovne volitve, saj je preračun pokazal, da je obstajala realna možnost, da bi lahko njihovi glasovi prinesli personalne spremembe. Čeprav se je kasneje pokazalo, da jih niso.
Tudi pri volitvah predsednika republike 2007 smo čakali, ker nismo vedeli natančnega rezultata. Potencialno število glasov iz tujine – to je bilo takrat nekaj manj kot 50.000 – bi lahko spremenilo razmerje, kdo od dveh kandidatov na drugem in tretjem mestu gre v drugi krog.
Je bila to relativno majhna razlika med kandidatoma Mitjo Gasparijem in Danilom Türkom?
Tako je.
Kako se je v vseh teh letih, ko ste bili tajnik volilne komisije, spreminjal in razvijal politični prostor?
Kar se tega tiče, sem bolj slab analitik. Vedno so me zanimale volitve kot proces. Ne, kdo zmaga, ampak da so narejene korektno. Mislim, da se je sčasoma vzpostavilo dovolj veliko zaupanje med volilnimi organi in političnimi strankami. Včasih, še najbolj v času volitev 1992, je bilo to strahotno polarizirano in je bilo veliko sumničenja enega v drugega, postopno pa se je zmanjšalo.
Sam politični prostor pa je dinamična zadeva. Nove stranke bodo še nastajale. Bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost. Generacije se menjajo. Trend v svetu je vedno bolj tehnokratski. Včasih smo imeli državnike in politike – vse sivolase može. Danes pa imate večino predsednikov vlad srednje generacije. Včasih se je vedelo, da se v politiko vstopa šele potem, ko imaš v svojem življenju že vse urejeno, potem pa prevzameš politično funkcijo in še nekaj malega prispevaš skupnosti. Danes je to postal poklic.
