Tiskane izdaje
Kakšna je bila vaša predstava o SAZU, preden ste postali akademik, in kako se je, če se je, spremenila, potem ko ste akademijo spoznali od znotraj?
Nič se ni spremenilo. Zmeraj sem na akademijo gledal kot na najvišjo umetniško in znanstveno ustanovo, na kateri lahko razprave potekajo drugače, kot lahko, denimo, na univerzi ali na inštitutu. Tam so namreč takoj obarvane z univerzitetno ali inštitutsko politiko. Akademija je edina slovenska ustanova, ki je res avtonomna in lahko družbene probleme obravnava drugače. Zmeraj sem zelo cenil SAZU in nikdar nisem pričakoval, da bom tudi sam kdaj njen član, ker sta bila člana že dva moja kolega in prijatelja, s katerimi smo skupaj raziskovali gibanje ljudi in strojev: akad. prof. dr. Alojz Kralj in akad. prof. dr. Lojze Vodovnik. Mnogo prezgodnja smrt akademika Vodovnika je meni odprla vrata.
Se vam zdi, da ima akademija danes večji družbeni vpliv kot pred leti? Ali pa je ravno obratno?
Za akademijo večkrat slišimo – vsaj akademik Bernik je to velikokrat omenjal –, da je tako dobra, kot so dobri akademiki. To vsekakor drži, toda menim, da je za dobro akademijo potrebno še nekaj, namreč da akademiki niso odlični in delovni samo na univerzah in inštitutih, temveč tudi na Novem trgu 3, kjer domuje SAZU. Mislim tudi, da je bila akademija bistveno bolj dejavna tik po osamosvojitvi. Takrat so se dogajali pomembnejši posveti, zanimivejša predavanja ... Sam takrat še nisem bil član, vendar sem o tem bral v letopisih SAZU. Zdi se mi, da je bila akademija v tistem času močnejša.
Vam je žal za temi časi?
Nič ne žalujem za njimi, saj vem, da nikoli več ne more biti, kot je bilo v času osamosvajanja. Bi pa rad vrnil vsaj del te evforije v delu akademije.
Kaj menite o strukturi in številu članov akademije in o tem, da po 75. letu na njej ni več mogoče opravljati vodstvenih funkcij?
Glede starostne omejitve in števila članov nimam pripomb. Neka omejitev je pač potrebna. Navsezadnje akademija ni edina možnost delovanja. Tehniki imamo tako in tako še inženirsko akademijo (IAS), ki je zelo aktivna. Pravkar se borimo, da na državni ravni ne bi obstajali le Zoisove nagrade in Puhova priznanja, temveč bi podeljevali tudi Puhove nagrade za aplikativne raziskave. Tudi članstvo v IAS prinaša ugled. V svetu, denimo v ZDA, je tako, da se je treba najprej angažirati v strokovnih združenjih, ko pa tam dosežeš visoko mesto, avtomatsko postaneš član inženirske akademije. Sprejem v ameriško nacionalno akademijo, ki bi jo po rangu lahko primerjali s SAZU, je tudi tam loterija ...
Nobena loterija pa, kot kaže, ne more spraviti žensk v SAZU ... Zakaj?
Nisem ravno pravi za odgovor na to vprašanje. Prihajam s fakultete, na katero se vpiše zelo malo žensk, čeprav se res zelo trudimo, da bi jih pridobili. Hočem reči, da včasih tudi vsa dobra volja ni dovolj. Mi je pa zato lani kot predsedniku Zoisovega odbora uspelo, da je bilo med nagrajenimi znanstveniki več žensk kot kdaj prej. In kako bi povečali število akademikinj? Po pravici povem, da ne vem. Pred akademijo bi morali narediti svoje vsi drugi, ki naj bi spodbujali odlične znanstvenice in umetnice. Univerza bi morala več žensk habilitirati za profesorice, inštituti pa jim zaupati vodenje oddelkov.
Med občasnimi pripombami na račun akademije so tudi tiste na račun števila in zaprtosti njenih razredov ...
Delitev na toliko razredov je stara, vendar verjetno ni najbolj smiselna. Zadoščalo bi, če bi imeli tri razrede: naravoslovje in tehniko, humanistiko in družboslovje ter umetnost. Tako je tudi na tujih akademijah, večkrat imajo samo po dva razreda. Sedanja delitev na razrede je verjetno malo zastarela.
Bi zaradi tega in še kakšne potrebne spremembe delovanja akademije v primeru izvolitve za predsednika predlagali spremembe zakona o SAZU?
Ne bi ga spreminjal. Menim, da se da dovolj doseči že s spremembo statuta in poslovnikov. Ta naša akademija še ni tako stara in ne gre, da bi pri njej kar naprej nekaj spreminjali. Tudi sicer nisem privrženec radikalnih sprememb.
Precej radikalno pa razmišljajo tisti, ki v zadnjem času javno opozarjajo na domnevno pretirane privilegije akademikov, še posebej na vaše finančne nagrade. Kaj mislite o tem?
Bral sem to in zdi se mi, da gre v nekaterih primerih za zamere posameznikov. Nepravična so primerjanja s češko akademijo, ki je res odpravila vse privilegije. A vedeti moramo, da je bila ta akademija pod vplivom Rusije in so bili ti češki akademiki tako rekoč Rusi, zato je tako radikalno ukrepanje razumljivo. Toda poglejte naše akademike, ki so skoraj brez izjeme vse življenje delali za to družbo in želijo delati še naprej. To pa omogočajo ravno te nagrade, ki jih dobivamo. S tem ljudje objavljajo svoje knjige. Tisti, ki smo 40 let delovali v znanosti in umetnosti in odhajamo v pokoj pri 65 letih, smo verjetno sposobni še vsaj deset let uspešno delovati. Zato pa potrebujemo tudi neka minimalna sredstva.
Določena sredstva potrebujejo tudi nekatere institucije, ki so tako ali drugače povezane z akademijo. Slovenska matica, ZRC SAZU, pri kateri gre predvsem za ustanoviteljstvo, in še Slovenski znanstveni inštitut (SZI) na Dunaju, ki je na SAZU dobil zavetje v času prejšnjega predsednika akad. prof. Trontlja. Bi vi ohranili vse te naveze?
Sodelovanje z ZRC je zgledno, redno nam predstavljajo raziskave, ki jih pomagamo financirati. Krasno sodelujemo tudi s Slovensko matico, v kateri imam prav tako vlogo podpredsednika, se pa borimo, da se njen status uredi z zakonom, da bi nato zaživela bolj samostojno življenje. Res velik pa je problem SZI, pri katerem sem od začetka član nadzornega odbora. Ta ima zaradi svojega statusa avstrijskega društva velike težave s financiranjem. Nazadnje sem slišal, da se bo združil z drugo institucijo na Dunaju. Po mojem mnenju bi lahko status SZI, ki ga imenitno vodi dr. Vincenc Rajšp, uredili tako, da bi postal to trajni projekt ZRC SAZU, za katerega bi moralo biti zagotovljeno financiranje.
Kaj vas je prepričalo, da kandidirate za predsednika SAZU?
Skoraj lažje bi vam povedal, zakaj nočem biti predsednik, a so me na koncu v mojem razredu le prepričali. Kot veste, doslej pri teh kandidaturah ni bilo kakšnega posebnega tekmovanja. Tokrat se morda zdi drugače, a dejansko gre za tekmovanje razredov. Če akad. Jože Trontelj ne bi umrl pred iztekom mandata, bi se verjetno predsednik in tajniki usedli skupaj in dogovorili, kdo naj bo predsednik in kdo podpredsednik. Zdaj tega dogovora ni in imamo volitve, ki mi gredo na živce. Vsak izid bo zame dober.
Le eden od kandidatov je pripravil program. Zakaj ga niste tudi vi?
Pred leti, ko sem postal dekan, sem bil pozvan, da napišem program, in sem ga na posebni seji tudi predstavil in zagovarjal. Nazadnje se večina od tega ni uresničila, sem pa naredil druge dobre stvari, ki jih ni bilo v programu. Na SAZU pa še nikoli nikogar od kandidatov niso pozvali k pripravi programa. Sicer pa se kar dobro ve, kaj je program akademije. Program bi bil torej le podčrtanje nekaterih določb iz zakona o SAZU. Zato programa tudi nisem pisal. Seveda pa ni nič narobe, če ga je kolega Splichal napisal. Sam bi svojega lahko strnil v en stavek: več delavnosti na Novem trgu 3, kar pomeni več posvetov o znanosti in umetnosti, o organizaciji raziskovalnega in umetniškega dela, še zlasti pa podpiranje slovenščine, da bi ta postala in ostala najljubši predmet večine slovenskih otrok.
Kakšna se vam zdita druga dva kandidata?
O obeh mislim vse najboljše in oba zelo cenim.
