Volkovi so na preži

Vse interpretacije proračuna bi za javno rabo lahko zapakirali v Halliwellovo zgodbo o treh prašičkih in hudobnem volku.

Objavljeno
11. oktober 2013 15.45
Premierka Alenka Bratušek na izredni seji DZ, na kateri predstavljajo proračunski memorandum 2014-2015 ter predlog sprememb proračuna za leto 2014 in predlog proračuna RS za leto 2015 v Ljubljani 8.oktobra 2013.
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Dveletni slovenski proračun je na mizi, prav tako komentarji o tem, ali je realističen ali ne. Pripombe strokovnjakov in političnih veličin se, razumljivo, raztegujejo od popolne kritike do čisto pozitivnih ocen. Vse interpretacije skupaj bi za javno rabo lahko zapakirali v Halliwellovo zgodbo o treh prašičkih in hudobnem volku. Prašički gradijo vsak svojo hiško, vsak izmed njih ima svoj koncept, skupna pa je kriza, namreč volk, ki jim hoče hiške razsuti in jih požreti. Dve vprašanji sta ključni: prvo je, ali je Slovenija, ki je v predinfarktnem stanju, že zrela, da se namesto za slamnato in leseno lahko odloči za gradnjo zidane hiše ali ne. Drugo je, katera orodja bo uporabila, da bo gradnja kakovostna, trajna in dolgoročno varna.

Če se hoče ...

V predstavitvi proračuna sta premierka Bratuškova in finančni minister Čufer izrazito poudarjala tri sicer nasprotujoče si vidike. Naravnan je tako, je rekla premierka, da »absolutno« sledi načelom socialne države; naravnan je tako, je rekel finančni minister, da s sanacijo bančnega sistema in odpravo kreditnega krča ustvarja razmere za stabilnost javnih financ in posledično za zagon podjetij; naravnan je tako, sta rekla oba, da se bo znižal proračunski primanjkljaj pod tri odstotke BDP, hkrati razvoja ne bo žrtvoval dolgovom, vlagal bo v izobraževanje, znanje, raziskave in investicije se ne bodo upočasnjevale.

Nasprotujočnost teh treh vidikov je očitna in daje vedeti, da realnost proračunskega projekta utegne biti vprašljiva, razen seveda če bi se zgodil čudež in bi se politični deležniki hoteli dobronamerno dogovoriti o rešitvi. Geslo »vse je mogoče, če se hoče« je tu, če že kje, najbolj na mestu. Kaj takega ni realno pričakovati, kajti če bi bili politični deležniki zmožni take širine (in državotvornosti), potem Slovenija sploh ne bi bila tam, kjer je. Vseeno pa tudi dobra volja vseh deležnikov na »prvo roko« nemara ne bi bila dovolj. Finančni strokovnjaki menijo, da bo prvemu stresnemu testu (izračun bančnih lukenj) takoj po novem letu sledil drugi stresni test, ko bo Slovenija na mednarodnih trgih začela iskati nov sveženj dolgoročnih posojil in jih bo ali pa jih ne bo dobila po vzdržnih obrestnih merah. Volkovi so vedno na preži ...

Slovenija je kot država res natanko tam, kjer je, toda že takoj sta mogoči optimistični trditvi: če bi se poslanci v parlamentu tako odločili, bi obveljalo, da slabše, kot je, več ne more biti, kajti vsa nadaljnja ravnanja bi bila po skupnem prepričanju že del rešitve. Drugič pa bi taka perspektiva odprla pot za dolgoročni načrt, za zidanje čvrste zidane hiše, potem ko so se lahko državljani v nekaj korupcijsko zasenčenih koalicijah že naučili, kaj pomeni hišo zidati iz slame in koliko neurja prenese lesena.

Slamnata hiša je pomenilo stanje, ko se po nastanku očitne krize ni storilo ničesar, vlade pa so problem premoščale z nesmiselnim zadolževanjem, misleč, da bo kriza prešla sama od sebe in bo po njej z nekoliko večjim dolgom mogoče zaživeti po starem.

Lesena hiša je pomenila in še pomeni stanje, ko se razmišlja o reševanju krize, vendar se dela in spreminja predvsem le toliko, da se v imenu visokih idej, v resnici pa zaradi strahu pred spremembami, ne bi nič spremenilo. Potreben je pomemben pomik, ki ga je v razmisleku o reformah v Franciji v naslovu enega svojih člankov nakazala kolegica Mimi Podkrižnik: da se ne bi nič spremenilo, je treba vse spremeniti ...

Pretapljanje mentalitete

Gradnja čvrste zidane hiše Slovenije je dolgoročen projekt, ki presega okvire ekonomske krize, v kateri se je znašla. To je posel za ljudi, ki obvladajo veščino, kot so jo nekoč obvladali cehovski zidarski mojstri – in gotske katedrale po vsej Evropi dokazujejo, da so jo obvladali vrhunsko. Ideja EU je zasnovana na trdnosti in sporočilnosti gotskih katedral ter občutku za odgovorno svobodomiselnost, kakršno je spočela renesansa. Gradbena merilna orodja so postala simboli gradnje svobodnih držav in družbe. V sodobno govorico prevedeno gre poleg človekovih pravic za postulate pravne države. Kaj v 21. stoletju mladi državi Sloveniji preprečuje, da bi se odločila za civilizacijsko perspektivo, ki se pravzaprav začne z dano besedo, zakonom in zavezo, ki izvira iz njega?

Kriza Slovenije se je začela, ko je padla dana beseda in ko so oblast prevzeli padli tajkunski (politično podprti) angeli, bolje rečeno demoni, ki so v tranziciji in družbeni preobrazbi iz socializma v kapitalizem zagledali priložnost za plenjenje, za hitre in visoke zaslužke brez realne podlage v ekonomskih procesih. Danes je problem prerasel v strukturnega. Razkrito je, da tajkuni, lobijski dobičkarji in samo-sebi-namembno (mestoma tudi politično nastavljeno) uradništvo niso naključje, temveč sižé splošne postsocialistične mentalitete v državi. Razkrito je, da je socialistični ideal prekomernega pitja kave, predčasne upokojitve in nerazvojne naravnanosti družbe pripeljal tudi v prekomerno nesorazmerje med upokojenci in zaposlenimi. In razkrito je, da kultura iskanja nesporazumov namesto sporazumov ni okrepila pravne države, temveč je pripomogla k njeni strukturni blokadi in je proračun dolgoročno ne vzdrži. To so subjektivni momenti slovenske države ob dodatnem spisku sicer objektivnih strukturnih težav globalnih razsežnosti.

Da bi kdor koli ljudi lahko na novo intimno prepričal o smiselnosti sanacijskega projekta, jih bo spet moral prepričati o smiselnosti slovenske države. Kolikor v njej ljudje nimajo izbire (ali so prepričani, da so obsojeni nanjo), toliko slabše. Velja pa seveda tudi narobe. Če ljudje v Sloveniji ne bodo pripravljeni pretopiti svoje mentalitete in odgovornosti dojemati individualno bolj kakor kolektivno, potem je nemogoče pričakovati, da bo takšno volilno telo proizvedlo odgovorne in karizmatične politike. Že zdaj je večina mnenja, da ima Slovenija na oblasti politike, ki segajo globoko pod evropsko povprečje in povrh tudi pod mejo še sprejemljivega. In že zdaj se politiki držijo načela rumenega tiska: da nikoli ne moreš zadosti podcenjevati svojega volilnega telesa ...

Čistina in začarani krogi

Seveda pa tovrstni začarani krogi in takšna mnenja pomenijo zidanje hiše iz slame in vodijo v klavrno usodo prvega prašič(k)a, ki ga je volk izgnal iz hišice in je skupaj s svojim drugim bratom (iz lesenjače) pribegnil pod okrilje tretjega brata pod streho zidane hiše. Toda pred to domačo nalogo samospraševanja, ki jo bodo ljudje pač morali opraviti sami (pri tem jim iz znanih razlogov sistemsko ne more več pomagati niti frak niti talar), stoji njihovo povsem utemeljeno pričakovanje o sankcijah zoper tiste, ki so z zakoni države prišli navzkriž, oziroma tiste, ki so skrivenčili njeno vsebino in njene najboljše interese. Da bi opravila svoj posel, ljudje namreč državi plačujejo davke in za neizpolnjeno nalogo ne more biti voluntarističnega opravičila. Rešitev ne more biti birokratsko-janičarska, temveč v vztrajnosti pri ustavnih pravilih.

Tu direktna govorica ni odveč in tu je mogoče spregovoriti o orodjih, s katerimi zidar zida hišo, oziroma o pravnih orodjih, s katerimi se zida država.

Na eni strani poznamo sistemske zahteve nosilcev posameznih vej oblasti in civilne družbe: v sodstvu pravijo, država naj da več denarja; v šolstvu pravijo, država bi morala več investirati v šolstvo; v zdravstvu pravijo, država je dolžna zagotoviti socialno varstvo vsem državljanom. To so bržkone korektna stališča in utemeljena pričakovanja.

Na drugi strani že dobro poznamo slovenski sindrom: ko se v imenu reševanja otrok leta in leta »investira« in so v zdravstvene objekte zapakirane bogate lobistične »torte«, potem to s poštenim zdravstvenim sistemom nima dosti opraviti; ko se javni infrastrukturni projekti napihujejo čez vse meje zdravega razuma, ne gre za skrb države, temveč za čisto navadno kriminalno korupcijo; ko v uradništvu, tudi v sodstvu, mesece in leta zastajajo odločitve, ki pomenijo povsem resno gospodarsko škodo in se ne upošteva prioritet, lahko javno spregovorimo o škodljivi birokratski neučinkovitosti. Slovenija nima le sistemskega problema, ko ljudje ne hodijo po ravnih in pravokotnih linijah zakona in ne upoštevajo zarisanih krogov, ki jih očrtava ustava, temveč ima tudi opraviti z zelo kvarnimi ostanki socialističnega kolektivizma in veliko odvezanostjo državnega in civilnodružbenega aparata od osebne odgovornosti. Nesrečno (ali pa srečno) naključje je, da sta vmes poniknili tradicionalni polarni instituciji (Cerkev, Partija), ki sta se izrecno ukvarjali s tovrstnim dužebrižništvom slovenskega nacionalnega subjekta.

Prav zato je toliko pomembneje, da se zgodi, kar bi se moralo že pred dvajsetimi leti in kar pravzaprav zdaj zahteva kriza: pozidati je treba novo, čvrsto in po pravilih statične trdnosti zasnovano hišo, varno pred prežečimi volkovi vseh vrst.

Kaj bi to lahko imelo skupnega s predlaganim dveletnim proračunom? Pravzaprav vse.