Tiskane izdaje
To ne pomeni, da različne skupine v določeni družbeni skupnosti nimajo različnih (hierarhij) vrednot. Razlike obstajajo med generacijami, med družbenimi sloji, med etničnimi in verskimi skupinami in podobno. Še več, prav razlike v vrednotah lahko sprožajo družbene spremembe in so vzrok največjih družbenih konfliktov, od verskih vojn do notranjih političnih bojev. Vrednotni konflikti so težko pomirljivi in so se v preteklosti pogosto končali s podreditvijo enega vrednotnega sistema drugemu, na primer s pokristjanjevanjem ali s prevzemom islama na ozemljih, ki so jih osvojili Turki. Reformacija je v Evropi sprožila verske vojne, sčasoma pa je vendarle prišlo do spoznanja, da razlike niso tolikšne, da bi onemogočale sobivanje pripadnikov različnih ver na istem ozemlju. Še več, Evropa danes zagovarja načelo kulturnega pluralizma oziroma sobivanja ljudi z različnimi vrednotami. Za sožitje med skupinami z različnimi vrednotami pa je potrebna velika medsebojna toleranca oziroma strpnost.
Med političnimi strankami v posameznih državah so razlike v temeljnih vrednotah praviloma manjše kot med svetovnimi kulturami. Se pa najdejo primeri prekrivanja verskih in političnih delitev, na primer na Severnem Irskem in na Nizozemskem. Čeprav politične stranke navadno niso zasnovane na verskih razlikah, iščejo svojo identiteto prav v zanje specifičnih vrednotah. Taka ukoreninjena delitev med levo liberalno in desno katoliško politično opredelitvijo obstaja tudi v Sloveniji. Če bi jima poskušali pripisati vrednotno usmerjenost na podlagi vrednotne slike PIVESO, bi bile hipotetične razlike naslednje:
Levica, desnica in vrednote
Kako se delita levica in desnica glede na vrednote, je sicer empirično vprašanje. Domnevamo, da meritve ne bi pokazale tako ostrih in enostranskih opredelitev, kot so v razpredelnici. Verjetno pa bi se tehtnica nagnila na eno ali drugo stran. Tako naj bi bili za levico bolj značilni kolektivizem, izhajajoč iz tradicije povezovanja delavcev v sindikate, univerzalizem, povezan z večjo vlogo države, težnja po varnosti in enakosti kot izraz skrbi za zaščito socialno šibkejših skupin ter usmerjenost v prihodnost in k ciljem, saj je stopnja zadovoljstva s trenutnim položajem v teh socialnih skupinah praviloma nizka. Za desnico naj bi veljalo obratno, saj poudarja vlogo posameznika in njegove pravice, se zavzema za enakost možnosti in ne enakost rezultatov, spodbuja razlike na podlagi zmožnosti, podjetnosti in tveganj posameznika ter brani pridobljeni položaj. Sklicujoč se na navedene empirično dobljene podatke o vrednotni usmerjenosti Slovencev se levica približa tej vrednotni usmeritvi le v dveh od šestih vrednot, to je pri visokem vrednotenju varnosti in enakosti, desnica pa v preostalih štirih. Zato ni čudno, da tradicionalna levica v Sloveniji le težko dobi volitve in da ima možnosti predvsem v povezavi z liberalno opcijo. Ta namreč okrepi vrednoti individualizma in usmerjenosti v sedanjost. Pri tem ima vlogo tudi položaj posamezne vrednote v hierarhiji vrednot, kjer bi bil po vsej verjetnosti individualizem prav pri vrhu.
Za politiko je najbolj kočljivo vprašanje, kako upoštevati vrednotni sindrom volivcev. Nedvomno je najlažja pot do oblasti in njene ohranitve nagovarjanje volivcev z njihovimi vrednotami. Pri tem je nejasno le vprašanje izbire, katero skupino volivcev nagovarja katera stranka. Seveda pa tak pristop ni vedno tudi družbeno odgovoren. Prevladujoči vrednotni obrazec lahko generira vedenje in pričakovanje ljudi, ki vodi v krizo ali njeno poglabljanje. Obljubljati volivcem visoko gospodarsko rast, višji osebni in družbeni standard, večjo socialno varnost in zmanjševanje socialnih razlik v času splošne krize lahko odpira pot do oblasti. Toda kaj po tem, ko je stranka na oblasti in kriza traja? Kdaj in kako sporočiti ljudem, da delimo usodo razvitih, kjer je v ospredju varčevanje in odpovedovanje? Odgovor nikakor ni lahek, saj je treba računati na burne in čustvene odzive ljudi, ki svojih vrednot in na njih temelječih pričakovanj ne morejo spremeniti čez noč, še posebej če jim naenkrat predstavimo vse razsežnosti in globino potrebnih sprememb. S tem vladajoča garnitura tvega izgubo oblasti. Če pa oblast to dela postopno in po delih, kakor je to delala Pahorjeva vlada, volivci dobijo občutek brezizhodnosti, stalnega poslabševanja razmer in nesposobnosti vlade. Rešilna bilka politike je, da tudi v najtežjih razmerah najde za ljudi vabljive alternative.
Janša vs. Pahor
Če politika sledi temu, kar hoče, misli in čuti ljudstvo, vsaj na kratek rok uživa njegovo podporo, ljudje pa so zadovoljni. Takšna politika se lahko osredotoči predvsem na reševanje sprotnih problemov, odpovedati pa se mora smelejšim razvojnim načrtom. Dober primer takega ravnanja najdemo v Janševi vladi 2004–2008, ki je opustila vse reformne načrte razen na področju davkov, ko je začutila neodobravanje med ljudmi. Problematičnost takega pristopa je v tem, da ljudstvo praviloma ne predvideva prihajajočih sprememb, slovensko s svojo usmerjenostjo v sedanjost pa še posebej ne. Težave še povečuje zaščitna vloga države, ki s svojimi programi blaži pritiske na socialni in ekonomski položaj posameznika in tako ustvarja vtis, da je kriza, ki zahteva spremembe, od njega oddaljena, abstraktna in da se ga pravzaprav ne tiče. V takih razmerah so reforme vse bolj nujne, pripravljenost ljudi, da jih sprejmejo, pa je premajhna. V takem položaju je bila Pahorjeva vlada 2008–2011.
V demokratičnih sistemih ljudstvo izvoli svoje predstavnike in voditelje, da bi jih obvarovali pred lastno kratkovidnostjo in zablodami, in ne, da bi preverjali vsako odločitev državnega zbora in vlade. V času Pahorjeve vlade se je dogajalo ravno obratno: prevladala je kratkovidnost opozicije in interesnih skupin, ki so izrabili možnost referendumskega odločanja za blokado nujnih sprememb. To najbrž pomeni, da kriza še ni pomembno vplivala na spremembo vrednot in spoznanj ter da bo treba čakati na močnejše zunanje impulze, katerih učinkov na ravni posameznikov ne bo mogoče več blažiti, kot na primer v Grčiji.
Sistemske spremembe
Politika mora računati z dano vrednotno sliko prebivalstva, ne da bi se odpovedala ambiciji, da vpliva na njeno spreminjanje. Pri tem mora odgovoriti na več vprašanj. Prvo je, kako pridobiti za dolgoročne sistemske spremembe dva milijona egov, s katerimi je treba računati tudi vnaprej. Nujnost sprememb mora začutiti večina prebivalstva. Pri tem so poleg informiranja potrebna še druga močna sredstva, na primer omejevanje prejemkov glede na zmožnosti skupnih blagajn. Vpliv bogastva skupnih blagajn na položaj posameznika mora biti čim bolj neposreden in razviden. Hkrati mora biti posamezniku dana možnost izbire. Zato bi utegnili predlogi za individualne pokojninske račune pasti na plodna tla, prav tako kot predlogi za možnost izbire dodatnih zavarovanj ali izbire med daljšo delovno aktivnostjo in manjšo pokojnino. Izbiro je mogoče na vseh področjih zagotoviti do meje, ko njene posledice začnejo prehajati na pleča skupnosti. Na primer, posameznik si ne more izbrati tako nizkega prispevka za pokojnine ali tako kratke delovne dobe, da bi bil potem zaradi nizke pokojnine upravičen do socialne pomoči.
Pravna in socialna država
Drugo vprašanje je, kako dvema milijonoma egov »prodati« pravno in socialno državo tako, da bi ju bolj imeli za svoji. Zdaj sta jim razmeroma oddaljeni in tuji. Morda je največ težav s pravno državo, ki jo ljudje vidijo kot nepravično v prizanesljivosti do drugih in neupoštevanju njihovega posebnega položaja. Okrepili bi jo učinkovitejše sodstvo oziroma hitrejše začenjanje in zaključevanje sodnih postopkov, uravnotežena moč sodnikov v odnosu do odvetnikov, boljša organizacija in večja pooblastila inšpekcijskih služb ter višje kazni. Predvsem pa bi potrebovali bolj pregleden in enostaven pravni red z manj možnosti za izigravanje na račun postopkov. Sojenje bi moralo biti vsebinsko, preverjanje postopkov pa čim bolj omejeno. Vzporedne nadzorne institucije, kot so protikorupcijska komisija, informacijska pooblaščenka, računsko sodišče ter varuhi različnih pravic državljanov, so ob šibki pravni državi sicer koristne, vendar pravno državo tudi slabijo. Delajo nekaj namesto nje in ji s tem znižujejo status. Na koncu se vedno postavi vprašanje, kdo nadzira nadzornike.
Nič lažje rešljivo ni vprašanje, kako premostiti dvojnost, ki se kaže na eni strani v klicanju na pomoč in na odgovornost socialno državo, na drugi strani pa v izogibanju njenega financiranja in v pavšalnem napadanju javnih služb. Eno od poti izboljšav kažeta enotna vstopna točka za socialne transferje ter uveljavljanje načela aktivacije pri dodeljevanju denarnih nadomestil za brezposelne in denarnih socialnih pomoči. Povečal se bo občutek pravičnosti in s tem legitimnosti socialne države. Kazalo pa bi širiti informacijske sisteme, ki bi na ravni posameznikov in pravnih oseb zagotavljali jasno sliko o izpolnjevanju njihovih obveznosti do skupnosti ter omogočili pogojevanje upravičenosti ne le do socialnih transferje v, temveč tudi do posameznih storitev socialne države in do javnih sredstev sploh. Socialna država za individualistično in partikularistično usmerjenega posameznika ne sme biti samoumevna, razen za temeljne socialne in človekove pravice, ki zagotavljajo človeško dostojanstvo. Le tako bo država pridobivala kot vrednota. Poleg tega bi morali najprej in dosledno vsi politični funkcionarji izkazovati spoštovanje do države in njenih institucij, vključno z javnimi uslužbenci, ki jim je treba zagotoviti ustrezen družbeni status. Odnos do države bi lahko spreminjali tudi programi za spodbujanje aktivnega državljanstva, ki bi se moralo krepiti kot odgovorno državljanstvo.
Aktivna varnost
Enakost možnosti
Usmerjenost k ciljem
* * *
Vrednotno sliko Slovencev zelo verjetno sestavljajo močni partikularizem, individualizem, težnja po varnosti in enakosti ter usmerjenost v sedanjost in medsebojne odnose, ki smo jo označili s kratico PIVESO. Na podlagi teh vrednot presojamo svet okrog sebe in soljudi, si postavljamo cilje ter usmerjamo svoje ravnanje.
Vrednotna slika PIVESO deluje dokaj skladno v času gospodarske rasti. Partikularizem in individualizem sta dopolnjujoči se vrednoti, ki usmerjata ravnanje posameznika v povečevanje varnosti sebi in svoji družini. Četudi to prizadevanje ni posebej močno in inovativno, temveč reaktivno in kratkoročno, je varnost v času rasti večinoma mogoče zagotoviti individualno, saj tudi socialno najšibkejši sloji izboljšujejo svoj dohodek in materialni položaj. V času, ko vsi pridobivajo, razlike v moči, premoženju in družbenem položaju niso preveč moteče. Ljudje so zadovoljni s postopnim izboljševanjem tega, kar imajo. Državo v njeni vlogi zagotavljanja socialne varnosti jemljejo kot samoumevno, čeprav od njih odtujeno.
Ob nastopu krize se odpre razpoka med vrednotama partikularizma in individualizma na eni ter vrednotama varnosti in enakosti na drugi strani. Kriza postane tudi vrednotna. Večina si ne more zagotoviti zadostne varnosti sama, obenem pa individualizem in partikularizem nasprotujeta krepitvi države, da bi lahko varnost zagotavljala v večjem obsegu. Naraščajoča neenakost postane vse bolj moteča. Pripravljenost na spremembe in reforme ostaja majhna ali se celo zmanjšuje, saj ljudje reforme dojemajo kot stopnjevanje negotovosti, ki jo je prinesla že kriza sama. Tako se izkaže, da je skladnost vrednotne slike odvisna od konteksta. Obstoječa vrednotna slika PIVESO ustreza razvojni fazi rasti, ne pa krizi ali zastoju.
Načelno sta možni dve rešitvi. Prva je v oživitvi gospodarske rasti, kar bi pomenilo vrnitev v stanje pred krizo oziroma povratek znanega konteksta. Glede na globino krize in intenzivnost globalizacije je to v nekaj naslednjih letih, morda celo desetletju, malo verjetno. Na vidiku tudi ni radikalno novih tehnologij, ki bi dale rasti nov zagon. Prej bomo zaradi razvoja držav v razvoju soočeni z omejitvami surovinskih virov in energij ter z okoljskimi omejitvami. Zato je verjetnejša druga rešitev, namreč da bo skladnost v vrednotni sliki ponovno vzpostavljena s spremembo vrednot. Individualizem in partikularizem, ki gradita na maksimalni svobodi posameznika, bosta popustila in ustvarila prostor za večjo vlogo kolektivitet, tudi države kot dejavnika zagotavljanja socialne varnosti in enakih možnosti. Na to nas opozarjajo zadnje akcije evropskih sindikatov. Tako nastajajo tudi ugodnejše razmere za reforme. Neoliberalizem bo slabil, odpiral se bo prostor levici. Ali ga bo znala izkoristiti? Nevarno je, da bi se skupaj s sindikati ukvarjali le z bojem proti (finančnemu) kapitalu ter pri tem zanemarili solidarnost z delavstvom držav v razvoju.
Dr. Ivan Svetlik je nekdanji minister za delo, družino in socialne zadeve. Je tudi redni profesor na FDV.
