Vrt kot metafora za alternativno družbo

Urbano vrtnarjenje je svetovni trend. Ne gre le za pridelavo zdrave hrane; mestni vrtovi ljudi združujejo, povezujejo in aktivirajo njihove gene za solidarnost. Vrt nekako zaceli razpoko med tem, kaj misliš, in tem, kaj delaš. Na vrtu se združijo različne identitete sodobnega človeka – potrošnika, ekologa, proizvajalca in državljana, pravi ameriški novinar Michael Pollan.

Mnogi mestni vrtovi so danes že turistične znamenitosti; tisti v berlinskem Kreuzbergu so se razvili v nekakšen kulturni center, saj tam potekajo različne prireditve in predavanja, odprli so bistroje in restavracije, kjer se lahko obiskovalci okrepijo s hrano, pripravljeno iz zelenjave, ki je zrasla na vrtu. V New Yorku je danes že več kot tisoč skupnostnih vrtov, na nekaterih gojijo tudi čebele in skrbijo za ptice.

Ena najaktivnejših vrtičkarskih skupnosti v ZDA je zrasla v zapuščenem in revnem Detroitu, ki je po zaprtju avtomobilske industrije bankrotiral. Zeleni gverilci so z vrtovi v opuščenih predelih mesta prebivalcem ponudili vsaj eno upanje, ki se zdaj počasi spreminja v industrijo, saj veliko količino pridelane zelenjave že prodajajo.

Ron Finley, borec za zelenjavne površine v južnem delu Los Angelesa, je aktiviral prebivalce v getih in ti so si začeli na zapuščenih zemljiščih gojiti svojo hrano. V tem mestu je namreč za kar dvajset newyorških Centralnih parkov zapuščenih zemljišč.

V številnih mestih so okrasna drevesa po parkih ali avenijah zamenjali s sadnimi drevesi, zrele sadeže pa lahko pobirajo vsi meščani. Številni župani urbano vrtnarjenje vključujejo v mestno politiko, zato postajajo vrtovi ena od pomembnih vizij razvoja mesta ter omogočajo čim bolj zdravo in aktivno življenje prebivalcev.

Kaj pa pri nas?

Vrtičkarstvo v Sloveniji obstaja že od nekdaj. Kultura vrtov ima bogato tradicijo. Mestni skupnostni vrtovi pa so vseeno novost, saj so to prostori, kjer se ljudje srečujejo in med seboj sodelujejo ter se sami dogovorijo za pravila, ki veljajo na vrtu.

Eden prvih takšnih projektov je bil Vrt mimo grede, ki je pred tremi leti nastal na pod okriljem Zavoda Bunker in Kuda Obrat na zapuščenem gradbišču na Resljevi ulici v Ljubljani in zelo uspešno deluje ter druži meščane vseh generacij.

Zanimivo je, da so iniciatorji urbanih vrtov v Sloveniji po večini kulturne organizacije, saj je tudi Skupnostni urbani vrt v Mariboru nastal v okviru Urbanih brazd, ki so bile del programa Evropske prestolnice kulture. V blokovskem naselju v Borovi vasi je tako zrastel velik urbani ekovrt, na katerem je kar 81 vrtičkov. Zainteresirani – in bilo jih je zelo veliko – so se sprva dobivali na različnih delavnicah, kjer so jih poučevali o ekološkem vrtnarjenju, dogovarjali so se, kako si želijo biti organizirani, sestavili so seznam pravil, ki bo veljal v tej nastajajoči deželi prihodnosti.

Mlada filmska ustvarjalca Marko Kumer - Murč in Urban Zorko sta eno leto spremljala in snemala dogajanje na skupnostnih vrtovih v Mariboru. Dokumentirala sta nastanek te zelene utopične vizije in opazovala, kako so se oblikovali medčloveški odnosi; kako so se sklepala prijateljstva, zavezništva, kako so nastajale vojne in na koncu tudi izgon iz raja. Ali se bo tudi ta sanjski vrt spremenil v tipični slovenski vrtiček, na katerem je vsaka parcela obdana z ograjo? Je najbolj nevaren virus na vrtu tisti, ki prijazne ljudi spremeni v posestnike?

V dokumentarcu Zelena utopija lahko vidimo posamezne zgodbe, oblikovali so se glavni junaki, in ko gledamo film, se zdi, da gre za antropološki eksperiment, kako se oblikuje neka družba, kako zapletena je v bistvu demokracija.

»Nastala je zgodba o človeku in njegovih muhah z drugimi ljudmi,« pravita ustvarjalca, s katerima smo se pogovarjali nekaj ur pred ljubljansko premiero filma v Kinodvoru.

Se vama po ustvarjanju dokumentarca Zelena utopija zdi kar logično, da je naslov prvega slovenskega filma Na svoji zemlji?

Urban: Sicer nisva pomislila na to, vendar dejstvo je, da smo Slovenci zelo navezani na svojo zemljo in tudi na to, da radi okoli nje gradimo ograje.

Marko: Smo pač ruralni narod. Čeprav živimo v mestih, imamo odnos do zemlje.

Pričakovala sem neki drug film, idilo o vrtičkarstvu. A v bistvu je Zelena utopija dokumentarec o tem, ali v svetu, v katerem živimo, obstaja alternativa in da je skupnostni vrt lahko nekakšna vaja v demokraciji. Film sta na koncu povezala z mariborsko vstajo. Se vama zdi, da bi bila zgodba brez te povezave drugačna?

Marko: Mislim, da film ne bi bil zelo drugačen. Začela sva ga snemati že eno leto pred protesti. Takrat nama še ni bilo jasno, da se bo zgodilo to, kar se je. Res pa je, da sva ves čas razmišljala o tem, da je skupnostni vrt tudi zgodba o alternativnem načinu organiziranja družbe, in po naključju so se v tistem času zgodili protesti. Dogajanje na skupnostnem vrtu je tako postavljeno v neki kontekst in je morda zato še bolj aktualno, saj če ne ponuja odgovora, ponuja vsaj vprašanje, ali se da z majhnimi posegi v družbi delovati politično in stvari spreminjati.

Urban: Film sva snemala vse leto, saj sva želela prikazati vrt v vseh letnih časih, zato sva se morala ves čas prilagajati nepredvidljivemu dogajanju na vrtovih, hkrati pa sva opazovala tudi spremembe v družbi. Vzporednice med dogajanjem na vrtu s spremembami v družbi obstajajo in menim, da so jih poskušali zaznati tudi iniciatorji vrtov v okviru Urbanih brazd. Očitno je bilo, da se mentaliteta v mestu spreminja.

Na drugi strani pa se je najin film osredotočil predvsem na zgodbo o ljudeh v vrtovih in tisto, kar se je zgodilo »zunaj« tega vrta, sva uporabila zgolj kot ilustracijo, neko dobrodošlo stvar, ki je potem izzvenela kot komentar.

V dokumentarcu lahko spremljamo tri zgodbe: Izija, gospoda, ki obožuje jagode in ima rad družbo, Andjelko, gospo, ki sanja o rajskem vrtu in ima raje kot pridelke rastline, ter Ano in Špelo, študentki oziroma brezposelni materi samohranilki. Najbrž je treba posneti kar veliko materiala, da v dokumentarcu prideš do takšnih treh junakov.

Urban: Dejansko je bilo materiala zelo veliko. Sprva nisva vedela, kam se bo vsa stvar usmerila, kar pomeni, da sva morala preigravati več možnih zgodb. Težava je bila te like najti in mnogi niso bili takoj za sodelovanje, da prikažemo njihovo zgodbo in jih posnamemo v bolj intimnem okolju.

Marko: Na začetku je bila le skupina ljudi, v kateri ni nihče zares izstopal. V procesu pa sva opazila nekaj posameznikov ...

Urban: ... in se začela nanje malo bolj osredotočati.

Marko: Res sva imela srečo, da sva med glavne like vključila mladi materi samohranilki in potem posnela nekaj konfliktnih situacij med njima in vestnimi upokojenci. Če bi izbrala druge like, bi bila zgodba čisto drugačna. Tako pa se je zelo plastično pokazalo, kaj so tu zares problemi. In zgodba je takoj dobila družbeno noto.

V dokumentarcu vidimo generacijski spor, kar spet lahko povežemo z družbo, v kateri živimo ...

Marko: Vse skupaj je človeška usoda, a ta spor in »izgon« deklet iz vrta, ki se je zgodil, je žalostna stvar. Ljudje so dobili svojo zemljo, skupaj in demokratično so se dogovorili za pravila, ki bodo veljala na vrtu, poleg osnovnih pravil delovanja pa so se takoj pojavile ideje, kaj je prav in kaj narobe, kaj je pravo vrtnarjenje in kaj ne. Ta »pravi« način vrtnarjenja je vzpostavila večina, alternativne oblike pa so zaradi različnih razlogov postale moteče. Ker mamici samohranilki svojega vrta nista pleli, so se nekateri bali, da bo seme plevela razneslo po drugih vrtovih. Zmotilo jih je, ker nista prišli po pridelke in so zreli paradižniki ležali in gnili po tleh, namesto da bi jih kdo pojedel. Na začetku dokumentarca Ana, ena od mamic, reče, da se bosta morali zdaj na vrtu naučiti nove stvari, ne samo vrtnariti, ampak se tudi povezovati, spoznavati nove ljudi ... Vendar jima nič od tega ne uspe. Če bi se dobro razumeli z vsaj enim sosedom, bi on lahko takrat, ko ju poleti dva meseca ni bilo, poplel vrt, ga zalil, pobral pridelke. A se to ni zgodilo in vedno bolj sta se oddaljevali, tako od vrta kot od ljudi na njem.

Urban: V filmu smo priča organski rasti družbe na vrtu. Vidimo, kako se začne ustvarjati neka ideologija, ki že vzpostavlja pravila in začne jih podpirati skupina ljudi. Tisti, ki imajo več časa, ki ga lahko preživijo na vrtu, to so v tem primeru starejši ljudje, ta pravila dobijo malo bolj pod svojo oblast in jih začnejo strogo uveljavljati, čeprav, kot je bilo povedano, so vsa ta pravila vsi skupaj demokratično soustvarili, vendar so pri tem nekateri manjkali – obe mamici na primer. Seveda pa nihče tam ni namenoma teroriziral drugih.

Proti koncu dokumentarca neka gospa lepo pove, da je škoda, da je mladih na skupnih vrtovih vedno manj, saj s seboj prinašajo nova znanja, drugačna razmišljanja, vendar jim zaradi službe in otrok mnogokrat ostane premalo časa za vrt. Omeni še, da se ji zdi, da čez nekaj let na teh vrtovih mladih družin z otroki najverjetneje ne bo več, ker jih nihče ne bo sprejel ...

Marko: To je Simona, agronominja in je del organizacijske ekipe Urbanih brazd. Že od začetka so se zelo trudili, da bi bilo na Urbanih vrtovih čim več mladih. Organizatorji so namreč ves čas poudarjali, da si želijo ustvariti čim bolj raznoliko druščino; od dobro situiranih do socialno ogroženih, od upokojencev do mladih družin. Ideja je bila, da bi bili vrtovi predvsem prostor za aktivno druženje; nekdo, ki je brezposeln, bo tam lahko spoznal nekoga, ki ima podjetje in morda bosta našla skupen interes. Tako se stvari rešujejo v povezani družbi. Hkrati so želeli vrtičkarjem vcepiti idejo o pripadnosti do vrta, potem pa so si nekateri začeli razlagati, da je vse, kar odstopa, narobe.

Urban: Na sobivanje se je nekaterim težko navaditi, čeprav je prav delovanje v skupnosti poanta takšnega projekta.

Vrt je tako zelo dobra metafora za sodelovanje, prijateljstvo, pomiritev, vojne (ko začne nekdo krasti pridelke in vodo, urbani vrtičkarji za to okrivijo navadne sosednje vrtičkarje) in na koncu tudi izgon iz raja.

Urban: Vrt kot realnost in metafora nama je bil od začetka všeč. Vsak od naju je sicer nanj gledal drugače. Oba sva ga videla kot skupnost v nastajanju, kot mikrokozmos, v katerem je alternativa mogoča. Marka so bolj zanimali alternativni načini bivanja in pridelovanja hrane. Mene je zanimala dinamika ljudi v omejenem prostoru – kako ta prostor in atmosfera vplivata na glavne junake, kako se razvijajo ... Rad imam filme, ki se ukvarjajo s skupnostjo, prikazujejo posamezne like v odnosu ali konfliktu do skupnosti; recimo Dogville Larsa von Trierja, Kratki rezi Roberta Altmana, všeč so mi filmi Jima Jarmuscha, saj zna v njih ustvariti posebno atmosfero, ki postane pomemben del karakterja glavnih junakov. Tudi tukaj imamo vrt, atmosfero in potem ljudi, ki različno pridelujejo zelenjavo, kar je nekakšna ilustracija njihovih značajev.

Marko: Mene je recimo fasciniralo to, da se poskuša vzpostaviti alternativna družba. Urban je bolj ljubitelj zelenjave in on je veliko snemal bližnje posnetke rastlin, njihovo lepoto ...

Urban: Čeprav je Marko vegetarijanec, jaz pa ne.

Marko: Bolj me je zanimalo, ali bo iz te situacije na vrtu nastala neka družba. Bil sem zelo navdušen, da so se takoj oblikovale njene različne verzije; v kotu vrta, v lopi št. 5, se je vzpostavila mala Metelkova, kjer so se združili tisti, ki so se odločili, da bodo zelenjavo pridelovali drugače, permakulturno. Tako je nastala alternativa znotraj alternative.

Iniciatorji Urbanih vrtov so projekt načrtovali, pripravili, organizirali, potem pa so vse skupaj prepustili v upravljanje ljudem in se niso več vmešavali v vodenje vrta. In to je pomembno: ljudje so se morali naučiti upravljati, skrbeti in se vključevati v skupnost, česar danes nismo navajeni. Lahko to postane čisto običajen vrt, ki ne temelji na skupnosti in v katerem se ne boste poznali med sabo. Lahko pa se bo obdržala skupnost, ki si pomaga, se druži, se pozna, sodeluje. Šele čez leta se bo pokazalo, ali jim je uspelo ohraniti osnovno idejo, ki za zdaj kar deluje. Ljudje so svoje dneve namesto pred televizorjem začeli preživljati na vrtu. Sosedi iz bloka, ki se prej sploh niso poznali, so na vrtu postali prijatelji. Poleti je bilo tam kot v kakšnem kampu, nekje so imeli piknik, drugje so pekli meso, nekje so klepetali, se zabavali ...

Ali vesta, kaj se z vrtom dogaja zdaj, po enem letu?

Marko: Najbrž so eni vrtičkarji zadovoljni, drugi malo manj. Ideja pa se razvija naprej. Maribor je dobil še en vrt in izbranih je še nekaj novih površin, kjer bodo nastali urbani vrtovi, kandidirali so za evropska sredstva ... Zanimanje prebivalcev za vrtove je veliko. Vprašanje pa je, kaj bo prinesel človeški faktor.

Urban: Sva že rekla, da bi se bilo dobro s kamero na vrt znova vrniti čez pet let in pogledati, kaj se bo dogajalo takrat. Zelo me zanima, ali bo že zrastla kakšna ograja. Mislim, da smo zelo nagnjeni k temu, da si okoli svoje zemlje zasajamo plotove ali ciprese.

Se vama to zdi slovenska zgodba?

Urban: Meni se zdi to občečloveška stvar; ko ljudi postaviš v takšno situacijo, kot je ta, se bodo obnašali podobno.

Kakšne projekte še načrtujeta?

Marko: Spomladi bomo začeli snemali kratki igrani film po Urbanovem scenariju.

Urban: Gre za kratek absurden film z delovnim naslovom Jašek. Tudi tu gre za generacijsko zgodbo. Drugače pa sva v prvih fazah razvoja novega dokumentarca.

Marko: Smehomat je naša mini produkcija in na žalost smo premajhni, da bi se lahko pogosteje spuščali v tako velike projekte. Za Zeleno utopijo smo recimo večino postprodukcije v letu 2013 financirali sami. Rok Klemenčič je ure in ure porabil za izdelavo grafik in odlične uvodne animacije. Srečo smo imeli tudi s tem, da so nam priskočili na pomoč iz agencije Invida pa studia 100 (Igor Iskra) in nam skoraj zastonj naredili korekcijo barv in zvoka.

Kako sta bila zadovoljna s tem, kako je film sprejela publika na premieri v Ljubljani?

Marko: Publika je Zeleno utopijo na splošno zelo dobro sprejela. Film je ljudski, vsebuje humor, ima dramaturški lok, zaradi česar je lepo gledljiv. Malo najbrž tudi zato, ker so pričakovali manj dogajanja.

Urban: Zelo sem navdušen nad odzivom publike v Ljubljani. Pokazalo se je, da taka tematika v prestolnici povzroči striženje z ušesi in da številni možgani pograbijo to snov za razmišljanja o družbi ter da ima film čustveni potencial zunaj Maribora. Predvsem pa me kot Ljubljančana veseli rast filmskega duha v prestolnici, k čemur so gotovo pripomogla desetletja dela zelo sposobnih in predanih ljudi, da profesionalnosti in izkušenosti ekipe v Kinodvoru sploh ne omenjam. Kot je rekel Marko, nama je bilo dano opazovati tudi razliko med pričakovanji občinstva in njihovo dejansko izkušnjo; izhodišča gledalcev so bila namreč zelo različna – pričakovali so od bukolične idile ali PR-spota do temačne zgodbe o slovenceljskem postavljanju ograjic, pa ni nič od tega. Prav gotovo gre za bolj družbeno zgodbo, ne toliko za zgodbo o rastlinah ali navodilih za permakulturno vrtnarjenje.

Vaju je začudila zelo strastna in dobro obiskana debata po projekciji filma, v kateri se je večina sogovornikov ukvarjala prav z zgodbo o že omenjenem izgonu iz vrta in se spraševala o solidarnosti, ki naj bi bila del takšnih skupnostnih vrtov?

Marko: Številčnost publike na debati po filmu, še bolj pa čustveni odzivi so me zelo presenetili. Bil sem jih tudi iskreno vesel, nisem pričakoval, da ima film tak naboj.

Urban: Ideja o debati se mi zdi super in dobro je, da se o tem pogovarjamo, o sobivanju, medsebojni pomoči, razumevanju demokracije. V tem smislu je bila debata uspešna.

Očitno je tema o vrtu res dober poligon za debate – ne le o ekologiji in samooskrbi, temveč tudi o tem, kako naj bi bili odnosi med ljudmi čim bolj solidarni, kako je skrb za javno dobro hkrati skrb za boljšo družbo ...

Marko: Teme o skupnostnem urbanem vrtu so vsekakor ravno to. Na srečo smo ravno v času, ko se Slovenci vsak dan soočamo s preizpraševanjem o solidarnosti, družbenih normah, etiki … Sam precej pozitivno ocenjujem novo stanje zavesti v naši državi. Upam, da bo kak kamenček k spremembam dodal tudi najin film.

Urban: Res je – ko sva začenjala, sva sanjala o tem, da naju bo (takrat še nastajajoči) vrt nekoč približal tej debati. Smiselno je, da se kot posamezniki preizprašujemo, v kakšne bivanjske in kulturne vzorce rinemo skupaj, katero vlogo v njih želimo igrati in kako se bomo v teh okvirih obnašali do ljudi in bitij okoli sebe.