Vse življenje se borim, da bi Romom dopovedal, da je vse mogoče

Imer Traja Brizani o koncertu ob dnevu Romov in o tem, kaj je skupni imenovalec vse romske glasbe.

ned, 31.03.2013, 12:00
Kar pravijo o Romih, je res, so super glasbeniki, dobri trubači, violinisti, to imajo v krvi. A večinoma znajo samo to. In če Rom prodaja samo svoj talent brez znanja, bo na odru, v gostilni, na ulici samo klovn, »cigan«, ki mu bodo lepili denar na čelo.

S fotografom vstopiva v njegov studio na Fužinah; pozdravi naju z razširjenimi rokami, v suknjiču barve zemlje, z baretko iste barve, imidž jazzerja od glave do peta. Kaj bosta spila, kavico, čaj? s prožnim korakom naroči kavo iz sosednjega bara, naju posadi na usnjeno zofo. Imer Traja Brizani je kot glasbenik, multiinstrumentalist, skladatelj, jazzer in pedagog v zadnjih štirih desetletjih intenzivno zaznamoval slovensko glasbeno pokrajino.

O tem pričajo številne knjige in glasbeni projekti, skrbno zloženi na policah studia. Tam je prvi funk album s skupino Amadeus, album latino jazza Latino Messengers, avtorski projekt Brizani Project, Amala Gypsy Music, devede z muzikalom Stekleno jabolko ... »Vidita, to je moj mali kotiček, kjer sem naredil večino svoje glasbe po letu 2000. Vse lahko posnamem tukaj, tudi vokal.« Projekt For My People z avstralsko pevko Jackie Marshall in posnetek koncerta z Big Bendom in Petrom Erskinom, Suita Romani ... »To je zame takšno bogastvo, ne znate si niti predstavljati, kaj mi to pomeni kot Romu.« Na steni pred nama se kot mimogrede dotakne skrbno zloščenih kitar, vsaka ima svojo zgodbo. Med njimi ima posebno mesto električni jazzovski bas z osmimi strunami brez prečk. »Sam sem jih odstranil, da bi dobil ta specifičen zvok,« reče z neprikritim ponosom.

Koliko inštrumentov pravzaprav igra­te?

Tamburico, kitaro, baskitaro, klarinet, klavir … Vse lahko igram. (z zaigrano skromnostjo) Vse, razen violine.

Razen violine, ki velja za »najbolj romski inštrument«?

Ja, violina je inštrument, ki ga je bog podaril Romom, da z njim osrečujejo ljudi. Tako pravi legenda. Iz sebe lahko izvabi tako angelske zvoke kot hudičevsko strast. Violina vedno zmaga. Je kraljica inštrumentov, je rad rekel moj oče. Ker lahko najbolj posname človeški glas. Ker lahko joka. Moj oče je igral violino.

Vstane iz vrtečega stola, se iztegne proti drugim policam, vzame v usnje vezano knjigo.

Poglejte, tole je moja diploma na muzikologiji. Naslov je Uka Brizani in njegova vloga v glasbenem življenju na Kosovu po II. svetovni vojni. Poleg vseh fakultet sem se odločil, da grem še na muzikologijo. In to zato, da zberem vse podatke o ustvarjanju svojega očeta. Moj oče, Uka Brizani, skladatelj, dirigent, prvi človek Big Benda RTV Priština. (Zalista po knjigi, komentira fotografije.) Poglejte, mama Fethije in Uka Brizani na poroki. Iz njega, rojenega v getu Prištine, je postal romski Miles Davis. Deček z zlato trobento. Tudi deček z violino. Na tej fotografiji, glejte, dirigira zabavnemu orkestru Radia Prištine na festivalu Akordi Kosova, dirigiral je v Opatiji, v Radencih, dirigiral je Big Bendu. Poglejte ga za klavirjem. Z notami, vidite. Rom, ki v petdesetih letih po vojni bere note! Poglejte, tukaj je s Simfoničnim orkestrom Radia Priština, leta 1956. Beograjski jazz festival, igra klaviature … Šolan glasbenik. In to je dediščina, ki mi jo je dal. To prenašam na družino, na svoje otroke.

Prebral sem vse glasbene enciklopedije, brskal sem po spletu in nikjer nisem zasledil njegovega imena. To me je gnalo, da poiščem vse podatke, posnetke koncertov, nagrade in ga postavim na mesto, ki si ga zasluži. Je prvi, če ne tudi edini Rom, ki se je ukvarjal z zabavno in jazz glasbo, kot skladatelj, instrumentalist.

V prispevku na TV Slovenija je na vprašanje, kaj misli o tem, da je njegov sin napisal diplomsko delo o njem, vaš oče rekel samo: »Ah, to ni nič materialnega. «

To je moj oče, da. Nikoli ga ni zanimalo materialno. Vedel je, da je bil v tem smislu pionir, da za njim ostaja glasba, vedel je, da sem to naredil iz čiste želje, iz duše, da ga postavim na mesto, ki mu pripada. (Pomolči, njegove oči dobijo vlažen lesk.) V zadnjih sto letih na teh prostorih ni Roma, ki bi imel tako široko glasbeno izobrazbo, ki bi pisal avtorsko glasbo, dirigiral ... Lahko rečem samo to: daj bože, da bo to vzpodbudilo druge mlade Rome, da gredo tudi po teh stopinjah.

Vaše stopinje so bile zato lažje, si predstavljam. Kako ste začeli, s katerim inštrumentom ste vstopili v glasbo?

Če me vprašate, kje se je začelo, vam moram povedati vsaj del zgodovine. (nasmešek) Jaz sem Rom s Kosova, ki ima v sebi albanske, turške, srbske in romske korenine. Ded Imer, po njem nosim ime, izhaja iz vasi Brijanji, kjer je zapela prva trobenta. Kot šestletni otrok sem začel s tamburico, nato klavir, kitara, flavta … Ko sem bil star trinajst let, sem na glasbenih festivalih nastopal s svojimi lastnimi skladbami

Kako to, da ste potem študirali stomatologijo?

Tako je želel oče. Nama z bratom Agimom, odličen tolkalec, je vedno govoril: dovolj dobra glasbenika sta, da lahko s tem preživita. A potrebno je znanje. Konkreten poklic. Bal se je za naju.

Je kriv kakšen poseben dogodek, da ste med študijem v Ljubljani čez noč sterilnost zobozdravniške ordinacije zamenjali za zadimljene jazz klube?

Ni se zgodilo čez noč. In ni posebnega dogodka. (nasmešek) Zame je bila vedno glasba prva. Otroci smo odraščali z glasbo simfoničnih orkestrov, z jazzom, s soul funkom, s klasiko. Poglejte, v Prištini v sedemdesetih smo opolnoči poslušali radio Luksemburg, poznali smo vse nove stvari, odkrili Jamesa Browna. In ko sem osemdesetega leta prišel v Slovenijo na medicino, da bi nadaljeval študij stomatologije, se mi je vse zdelo kot obljubljena dežela. Kar se tiče glasbe, ste bili pred nami vsaj deset let. Kot jazzovski baskitarist sem imel priložnost sodelovati z velikani, kot so Peter Ugrin, Bojan Adamič, Jože Privšek, Alojz Kranjčan ... Že na koncu študija stomatologije sem osnoval svoj bend, bil sem tako ponosen, res ponosen.

Kaj vas v vsakodnevnem življenju bolj označuje – da ste Rom ali glasbenik?

Oboje je povezano. Če rečeš Rom, je nekako samoumevno, da znaš tudi igrati. Ampak predvsem to, da igraš svatbarsko glasbo ... Nihče ne bo najprej pomislil, da si klasik, swinger ali flamenko glasbenik.

Vas še vedno zmoti, če kdo uporabi besedo cigan?

Ne vem, zakaj me vsi, ki pišete, že trideset let sprašujete, zakaj me ta beseda moti? Bodite Rom sedem dni in zanima me, kako boste gledali na to besedo. Ne želim, da jo uporabljate v moji prisotnosti, to je vse.

Mnogi Romi sami uporabljajo izraz »ciganska glasba«, pravzaprav lepo zveni.

Kateri Romi to uporabljajo? Morda mislite na gypsy music, to je drugo. »Cigansko« se zdi eksotično ali simpatično samo vam, ki nikoli niste bili soočeni s predsodki. A hkrati prav novinarji krojite javno mnenje, zato je zadnji čas, da s to besedo začnete ravnati odgovorno. V Novicah še vedno lahko preberem: 'Cigani so kradli, cigani so to, ono …' V enem stavku je uničeno vse, za kar se borimo.

Cigan je bil od nekdaj slabšalni izraz, skoraj psovka. Po eni od teorij naziv cigan izhaja iz imena frizijske verske sekte Anthiganoi, ki se je ukvarjala z magijo. Podoben je grški izraz Athinganos, kar pomeni »nedotakljiv«. Če bi bilo s tem izrazom vse v redu, zakaj bi potem leta 1971 na prvem svetovnem romskem kongresu v Londonu sprejeli izraz Rom za vse predstavnike tega naroda? Veste, kaj pomeni Rom? V romščini je to »človek, mož, ki je poročen«. Takrat so tudi Dželem, dželem, pesem Šabana Bajramovića, sprejeli kot romsko himno.

Esma Redžepova pravi, da je njena.

Esma pravi, da je njena skladba tudi Čaije Šukarije ... Esma je izjemna pevka, veliko je naredila za uveljavitev romske glasbe, pri njej se šolajo talentirani romski otroci, je pa tudi poseben značaj.

Tudi Goran Bregović trdi, da je Ederlezi njegova pesem, da je vzel samo prvine narodne pesmi, zdaj pa recimo od Šukarjev za »priredbo« zahteva avtorske pravice.

Glejte, ne bi se pogovarjal o Goranu Bregoviću. Gotovo je za prepoznavnost te zvrsti v svetu naredil velike korake, zelo ga spoštujem in to je vse.

Zakaj niste šli samo v to, naj rečem, bolj komercialno smer? Album z zasedbo Amala, na kateri so priredbe tradicionalnih romskih skladb, kot so Dželem, dželem, Čaije Šukarije, Ederlezi, Ušti, ušti baba, je ena tistih plošč, ki se še vedno bolj posluša kot vaši novejši projekti.

Vem. To je romska tradicija, nadgrajena z moderno glasbo. A nisem mogel obstati samo tam. Mene so zanimali drugi žanri, zanimala me je avtorska glasba. Od jazza, klasike, funka ... In to v romščini. Povejte mi, kateri glasbeniki lahko to počnejo? Romi?

Oprostite, vaše zadnje skladbe se glede na prejšnje albume zdijo preveč harmonične, nekakšen simfonični pop, latino jazz ...

Zdaj ste me izzvali. Kaj pa pravite na tole? (S stolom se zavrti proti mešalni mizi.) Poslušajte tole. Sa Sa soul z jazzovskim bobnarjem in skladateljem Petrom Erskinom. To je romski ples v jazz funk maniri. ( V malem studiu se razleže poskočen jazz funk, vreden Marcusa Millerja.) Dobrodošli na glasbenem popotovanju Traje Brizanija. (nasmešek) Skozi vse žanre, vse atmosfere, vse države. To je moje bogastvo, vidite. To je ta prestiž. To je Imer Traja Brizani, romski avtor glasbe. Gre za avtorsko glasbo, ki jo je napisal Rom, romska besedila, romski glasbeniki skupaj z vrhunskimi svetovnimi imeni … To težko razumete. Moje poslanstvo je, da sem vzor, da gredo mladi Romi v jazz, klasiko, fusion, newage, funk, v vse glasbene žanre, ki obstajajo, ne pa da je največ, kar lahko dosežejo, da igrajo na porokah.

Je to tako slabo?

Ne, ni slabo. A kaj bi bilo, da bi od vse slovenske glasbe ostali samo Avseniki? Kje je pop glasba? Kje je klasika? Kje je jazz? Želel bi si, da za mlade romske glasbenike obstajajo tudi druge možnosti. Da se vsaj lahko odločijo. Zdaj gre vse v zvezi z glasbo samo v eno smer. Svatbe, veselice, zabave, igranje na ulici.

Naj se ukvarjajo s tradicionalno glasbo, a naj se glasbeno izobražujejo, tako kot to podpira Esma Redžepova, ki ima šolane glasbenike, ali pa naj gredo študirat medicino, pravo, arhitekturo. Tako bomo zlomili stereotip o »ciganih kot o umazanih lopovih«. Potem lahko govorimo o nekem napredku. Tudi o napredku civilizacije. Ne?

Vse življenje se borim, da bi Romom dopovedal, da je vse mogoče. A da je potrebna vztrajnost. Da bom moral prav zato delati še enkrat več kot Neromi. Če ste vi morali za dosego cilja odpreti nekaj vrat, sem jih jaz za isti cilj moral odpreti petdeset. Včasih se vrata ne odprejo, ker je ključ skrit drugje.

Me razumete? Gre za grajenje samopodobe. Samozavesti. To manjka Romom. In lahko jim s svojim zgledom ponudim možnost, da se odločijo.

Zato že leta vodite glasbene delavnice, izobražujete romske glasbenike, tudi otroke? Ker vas žene »poslanstvo«?

Seveda. In to je včasih lahko tudi breme. Ko čutim, da moram, pa se vrata zdijo zaprta. Kar pravijo o Romih, je res, so super glasbeniki, dobri trubači, violinisti, to imajo v krvi. A večinoma znajo samo to. In če Rom prodaja samo svoj talent brez znanja, bo na odru, v gostilni, na ulici samo klovn, »cigan«, ki mu bodo lepili denar na čelo.

Moj sin Bernardo, čelist, državni prvak, pride na oder Cankarjevega doma, vzame svoj čelo, odigra svoj repertoar, se prikloni in reče 'na svidenje'. Me razumete? Vse življenje sem si prizadeval, da sem prišel do te točke. In res ni bilo lahko.

Težko si predstavljam, da ste se s takšnim družinskim zaledjem meščanske glasbene družine soočali s predsodki. Ali da se z njima soočata oba sinova.

(Nasmehne se.) Ah, ko bi vedeli. Mislim, da nočete vedeti. Bolje, da vas pustim v tej naivnosti. (Nato se zresni.) Moj oče je imel težave, težave sem imel tudi jaz, moj brat Agim, odličen tolkalec, tudi oba moja sinova. A smo jih premagali s talentom, znanjem, trdim delom.

V osemdesetih smo recimo igrali v Nebotičniku, v Slonu, na koncertih Simone Weiss ... Bilo je obdobje, začetek devetdesetih, ko sem z bendom Amadeus igral s Heleno Blagne, bili smo pri Momotu v Portalu, pogodba za štirideset večerov zapored. Enkrat je Momo prišel v garderobo ob enih zjutraj, v rokah je imel šop denarja. »Evo, Traja, zbral sem še nekaj denarja, gostje pravijo, da hočejo še.« Pogledal sem ga: »Momo, prosim te. Hočeš, da igram tudi jutri? Potem me ne žali. Moj delovni čas je do enih zjutraj.« Nikoli se nisem prodajal.

Zato ustvarjam, zato še vedno iščem, študiram, raziskujem.

Z ženo sta konec devetdesetih potovala po južni Italiji, južni Franciji, Srednji Evropi in zbirala romsko poezijo, legende, drobce zgodovine in jih objavila v knjigi Le ostanite, Romi gredo! Kaj ste odkrili pri tem raziskovanju?

To je eden prvih prispevkov h kulturni dediščini Romov pri nas in prva knjiga, ki jo je zbral in zapisal Rom. Zavedam se, da tako kot oče orjem ledino. Veste, kaj sem odkril? Vprašal sem se, kdo pravi, da je zahodni tip civilizacije edini pravilen. Navsezadnje smo jo prignali do skrajne točke samouničenja. Kdo je rekel, da je dobro, da se tuširaš dvakrat na dan? Kdo je rekel, da je prava pot človeka, da živi za jutri in kopiči materialne dobrine? Ker ne dojamemo njihovega načina življenja, jim poskušamo vsiliti svoje navade, da bi živeli po naših normah. Zakaj le? Saj nas ne ogrožajo. Če jim ne moremo pomagati, jih vsaj pustimo, naj živijo tako, kot hočejo. Ali pa jim pomagajmo, da se asimilirajo v slovensko okolje in se aktivno vključujejo v družbo.

V eseju ob vaši knjigi Vinko Ošlak izhaja iz starozavezne zgodbe o bratih Kajnu in Ablu in piše, da naj bi bili Romi pravzaprav potomci Abla, »ponižnega nomada, pastirja, ki je pasel drobnico in igral na piščal«.

Lepa zgodba, da. Bog je bil sicer res bolj naklonjen Ablu, sprejemal je njegove daritve, toda Kajn je tisti, ki mu je Bog izročil mandat zgodovine. Kajn je stalno naseljen poljedelec, ustanovitelj mest in industrije. Romi pa, Abelovi potomci, kot eno zadnjih nomadskih ljudstev na svetu, potujejo po svetu in iščejo svoj prostor ... Romi so ljudstvo, ki je bilo vedno preganjano, zaničevano, a vendar – nikoli niso začeli nobene vojne. Tako kot Judje so bili žrtve nacizma, a se jim svetovna javnost za to ni nikoli opravičila. Lahko kdo govori, da kradejo, a nikoli niso bili ubijalci. Svet Romov ni materialen svet. Če kradejo, je to zato, da preživijo. Da bi preživeli drugače, jim ne dovoli družba. »Sviraj na svatbi«, a v moje podjetje ne boš prišel skozi glavna vrata. To je to.

V zadnjih desetih letih smo zato pri mojem društvu Amala objavili še osem knjig zbrane romske poezije, pesmi z notami. Nekatere tradicionalne, nekatere moje avtorske ...

Če parafraziram izjavo urednika SP: »Dokler Đuro, Imer Brizani in Rade Šerbedžija ne dobijo Prešernove nagrade, Slovenci ne bomo nacija, ampak samo narod.« Se vam zdi nemogoče?

(nasmešek) Za Rome nagrad ni.

Zakaj bi se morali omejiti samo na nagrado za Rome?

Jaz se ne omejujem. Se pa zavedam, da so okvirji v glavah, ki jih je treba preseči. Tu sem že od leta osemdeset, od Amerike do Makedonije, kjerkoli nastopam, kjerkoli se vrti moja glasba, vedno napišejo Brizani iz Slovenije. Ne piše Brizani s Kosova. Gotovo so nagrade v mojem primeru posebej pomembne. Za stimulacijo mojega dela. Za moje ustvarjanje naprej. Za spodbudo drugim romskim glasbenikom, da je to mogoče. Tako da ...

Vaš tradicionalni koncert v Cankarjevem domu ob svetovnem dnevu Romov bo tokrat prvič s simfoničnim orkestrom?

Vidite, to je zame nekaj … to so bile moje življenjske sanje. Dve leti zapored smo ob svetovnem dnevu Romov naredili koncert z Big Bendom RTV Slovenija, z gosti, kot so Jackie Marshall, Peter Erskine, ampak tokrat imam simfonike in Big Bend skupaj! (Pomenljivo pogleda, kot da se poslušalca ne zavedata, kaj pravzaprav to pomeni.) Tri leta sem se trudil, da smo prišli do tega. Big Bend, romska glasba v jazzy ali klasični preobleki ... In predstavljajte si, kakšen izziv je bil to za aranžerje, kot so Jani Golob, Matjaž Mikuletić, Aleš Avbelj, Črt Sojar Voglar ... Dirigiral bo Patrik Greblo.

Med gosti izstopa španski flamenko kitarist Diego Cortés Jr. s kvartetom. Očitno vas bolj vleče na jug Španije kot v Srednjo Evropo?

Vleče me povsod, povsod najdem nekaj, kar me kreativno vznemiri. Cortés je odličen mladi kitarist Rom iz Andaluzije, njegov oče je nastopal z Mikom Oldfieldom, bil je eden prvih romskih flamenko kitaristov, ki je igral fusion. Res pa je, da sem Suito, ki jo bomo igrali tudi na tem koncertu v Cankarjevem domu, imel že pred leti, ko je bil koncert prav tako v znamenju flamenka. Ampak to narekuje že sama suita ... Poslušajta začetek, na začetek sem prav ponosen. (Se obrne k meni in fotografu, ko v prostoru zadonijo zvoki piščali, tamburic, petje, kakofonija zvokov, smeh, glasba praznovanja v drugem času in prostoru.) To je moje občutenje tega, kakšna je bila nekoč romska država. Slišite, zvoki različnih kultur, slišite, kako čez vse to igram Bacha ... In zdaj uničenje, veliki pok. Konec civilizacije. (Traja Brizani šepeta z zaprtimi očmi, medtem ko zaneseno posluša svojo glasbo.) Veselje je bilo kratko. Zdaj prihaja veter ... In zdaj pride violina. Inštrument, ki ga je Romom pustil bog. Narava. Voda, ptiči, glasovi otrok. Potovanje. Tako potujejo Romi, skozi čas in prostor ... (Nato, kot bi se ovedel, odpre oči, se nasmehne.) Vidite, kako sem globoko v tem, preveč.

Na koncertu bomo izvajali en del te suite. Igrala bosta oba moja sinova, Armando na klavirju in Bernardo na čelu, Rom Mija Muratović iz Srbije in multiinštrumentalistka Bajsa Arifovska, Romkinja iz Makedonije, dvajset inštrumentov igra. Kako igra tapan. Noro! Hotel sem pokazati, da na tem glasbenem potovanju nisem šel na Balkan, prepotovali smo Evropo in se ustavil v Španiji, v Andaluziji.

So tudi ljudje, ki jim romska glasba »ne leži,« »ker jih je strah, da bi se ji prepustili, da bi jih odneslo čez rob«, je nekoč na teh straneh rekel Birol Ünel, nemško-turški igralec z romskimi koreninami.

Mogoče. Ker če je kaj, kar je skupni imenovalec vse romske glasbe, je to čista strast. Takšne strasti ne najdeš drugje. Pomislite samo na flamenko. Če poješ o veselju, je to res divje veselje, če poješ o bolečini, je to res trpljenje, bolečina, ki zareže do konca. Pravi romski glasbenik vsako skladbo igra z vso strastjo, kot da je to zadnja minuta v njegovem življenju.

Povezane novice

Mary Coughlan, irska Billie Holiday
2. december ob 15:00
Slavna zaradi glasbe, ki se razteza od bluesa, jazza in šansona, kot zaradi divjega življenja in škandalov.
Prijavi sovražni govor