Vzreja brezzobega psička

V državi, kjer je zagotovljena svoboda govora, je povsem normalno, da del občinstva govori o korupciji.

Objavljeno
13. junij 2014 18.03
Kraški ovčarji. V Pivki 9.5.2014
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Obstajata dve nasprotujoči si interpretaciji o stanju v državi. Prva govori o tem, da ima Slovenija težave s korupcijo. Druga govori o tem, da ima Slovenija težave z varovanjem človekovih pravic. Bolj natančno: Slovenija ima težave z varovanjem človekovih pravic političnih funkcionarjev, torej ljudi, ki sicer imajo določeno družbeno moč. Obe interpretaciji sta povezani z močnim šivom: politično vplivni ljudje, na katere je padel sum korupcije, trdijo, da se je to pripetilo prav zaradi hudega kratenja človekovih pravic. Ker je politično vplivnih oseb, na katere je padel sum korupcije, več, naj dodamo, da so nekateri zgolj osumljeni, nekateri pa so tudi pravnomočno obsojeni. Med sumom in pravnomočno obsodbo je še nekaj nians; nekateri so pravnomočno obtoženi, a še niso obsojeni, nekateri so obsojeni, a sodba še ni pravnomočna.

V državi, kjer je zagotovljena svoboda govora, je povsem normalno, da del občinstva govori o korupciji. In dopustno je tudi, če politični funkcionarji zatrjujejo, da so kratene njihove človekove pravice. Vprašanje pa je seveda, katera trditev je bolj resnična.

Evropska komisija je 2. junija objavila krajši katalog problemov, s katerimi se sooča Slovenija. Javne finance so prvo nesrečno poglavje. Slaba struktura bank in podjetij je druga težava. Komisija pričakuje, da bo privatizacija dobila pospešek. Tveganje predstavlja pokojninski sistem. Poslovno okolje je neprijazno. Junijsko poročilo evropske komisije prinaša pomembno novost. Bruselj prvič zaznava, da ima država resne težave s korupcijo. Pričakuje večjo preglednost in odgovornost.

Bruseljska zaznava ni osamljena. V ZDA deluje nevladna organizacija Freedom House, ki - med drugim - spremlja uspešnost tranzicijskih držav. Dvanajstega junija je organizacija Sloveniji dala šopek rožic. Ne gre za organizacijo, ki bi bila naklonjena komunističnim tendencam. Nekoč so Kubanci obtoževali Freedom House, da gre za podaljšano roko Cie. Organizacija, ki slovi po strogi metodologiji ocenjevanja držav, ugotavlja, da je Slovenija, ko gre za stanje svobode in demokracije, še vedno najuspešnejša tranzicijska država. Za petami nam je Estonija. Pomenljivo pa je, da Freedom House kot najšibkejšo točko Slovenije vidi problem korupcije. Druga najšibkejša točka Slovenije je neodvisnost medijev, sledita razvitost civilne družbe in kakovost delovanja nacionalne vlade. Bolje od nacionalnega povprečja so ocenjene lokalna samouprava, korektnost volilnih postopkov in neodvisnost sodstva.

Še tretji pogled: OECD, organizacija, ki združuje najbolj razvita svetovna gospodarstva, ugotavlja, da ima Slovenija, ko gre za soočanje s korupcijo, specifično težavo. Ko gre za boj proti korupciji na domačih tleh, OECD zaznava določen trud. Hkrati pa Slovenija ni dovolj dejavna pri preprečevanju podkupovanj v tujini. OECD bo v prihodnosti Slovenijo zaprosila, naj pripravi poročilo o boju proti podkupovanju v tujini.

Ko gre za vprašanje, kje ima država resne težave – pri varovanju človekovih pravic političnih funkcionarjev ali s korupcijo –, politično nevtralni opazovalci, ki pa situacijo v državi poznajo dobro, odgovarjajo enoznačno: problem Slovenije je korupcija. Seveda; Slovenija ima problem tudi z varovanjem človekovih pravic. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru izbrisanih celo kažejo, da so bile v Sloveniji množično kratene človekove pravice, za kar je bila odgovorna politična elita. A tu ni šlo za situacijo, ko bi nekdo kratil človekove pravice članov politične elite. Ne, šlo je za to, da so člani politične elite teptali človekove pravice najšibkejših.

To pa je točka, kjer se moramo vrniti na domači teren. Na začetku letošnjega maja je ustavno sodišče že obravnavalo pobudo skupine poslancev, ki prihajajo predvsem iz vrst opozicijske SDS, da bi bil celoten zakon o integriteti in preprečevanju korupcije prepoznan za protiustavnega. Ustavno sodišče odločitve še ni sprejelo, iz presoje ustavnega sodišča pa bomo lahko razbrali, kako država odgovarja na oceno evropske komisije, da mora Slovenija več storiti za preprečevanje korupcije. Če bi, hipotetično, ustavno sodišče razveljavilo celoten zakon, kot zahtevajo pobudniki presoje, bi to hkrati pomenilo, da je ukinjena tudi protikorupcijska komisija. Povedano drugače - ustavno sodišče ima hipotetično možnost, da na bruseljski poziv, naj država sprejme učinkovitejše protikorupcijske ukrepe, odgovori z ukinitvijo ključne protikorupcijske institucije. Nekako si ne moremo predstavljati, da bi ustavno sodišče to res storilo. No, predsednik ustavnega sodišča zagotavlja, da ustavno sodišče ni psihiatrična klinika in da ne morejo zdraviti vseh političnih norosti.

Vendar v igri ni le varianta, da bi ustavno sodišče ukinilo protikorupcijsko institucijo. Ukine lahko nekatera zakonska pooblastila. Odpravi lahko nekatera načela. Odpravi lahko, denimo, načelo, da so osebe, ki imajo politično oblast, dolžne pojasniti, od kod jim premoženje. Iz protikorupcijske komisije lahko naredi brezzobega psička.

Zakonodajalcem lahko postavi tudi zahtevo, naj protikorupcijsko zakonodajo, ki je na nekaterih točkah nedvomno nedorečena, dopolni in opremi s sistemom »zavor in ravnotežij«.

Na poziv evropske komisije, naj država več stori v boju proti korupciji, lahko ustavno sodišče odgovori tudi tako, da se postavi na čelo gibanja borcev za človekove pravice političnih funkcionarjev. ●