Tiskane izdaje
Zdravilo je le ena od komponent zdravljenja oziroma preprečitve nastanka bolezni, druga, nemara celo pomembnejša komponenta, je uravnotežen zdrav življenjski slog, katerega prakticiranje pa zaradi mnogih z užitkom povezanih življenjskih pasti in posameznikove vpletenosti v intimne in družbene kontekste nikakor ni enostavno.
Dr. Gorazd Drevenšek je z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo Medicinske fakultete v Ljubljani ter izredni profesor psihofarmakologije na oddelku za biopsihologijo Univerze na Primorskem.
Ali lahko uvodoma pojasnite razliko med farmacijo in farmakologijo?
Farmakologija obravnava delovanje zdravila na posameznika in njegov odziv na zdravilo, farmacija pa se ukvarja s tem, kako pripraviti zdravilo v takšni obliki oziroma ga prilagoditi zdravljenju, da ga je mogoče enostavno predpisovati in relativno varno uporabljati. V človeškem organizmu je namreč od 20.000 do 25.000 genov in izbrano zdravilo naj bi z vezavo na določen genski produkt – receptor, encim, prenašalec … – sprožilo proces zdravljenja. Vendar posamezno zdravilo ne vpliva samo na en receptor, na katerega se specifično vežejo na primer hormoni in živčni prenašalci, ampak lahko nehote sproži še druge procese.
Glavni problem sodobne farmakologije je, da sicer poznamo posamične receptorje, a v večini primerov ne tudi njihove vloge. Številne orfane receptorje oziroma receptorje sirote sicer lahko sintetiziramo, še vedno pa ne vemo, kaj natanko uravnavajo v telesu. Pri primarno farmakoloških učinkih nas tako zanima, ali lahko najdemo zdravilo, ki bo imelo čim manj neželenih učinkov in bo čim bolj selektivno in učinkovito zdravilo bolezen.
Na predavanju Sofijini ljubimci pred tremi leti ste dejali, da se v zadnjih dvajsetih letih na trgu ni pojavilo nobeno zares novo zdravilo z novo molekulo, obenem pa se na trgu pojavlja vse več zdravil in narašča njihova uporaba.
Največji razvoj je farmakologija doživela med petdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Kasneje se je na podlagi novih znanstvenih odkritij o biologiji človeka pričakovala plejada novih zdravil, kar pa se ni zgodilo. V zadnjih dvajsetih letih tako rekoč ni bilo narejeno nobeno res novo zdravilo, ki bi omogočalo novo in uspešno celovito zdravljenje večje skupine bolezni. Odtlej se je pojavilo ogromno »pop« zdravil, kot je viagra, ki je na primer zgolj stranski produkt razvoja zdravil za srce in ožilje in je po mojem mnenju bolj »psihoterapevtsko« sredstvo, in mnogo zdravil, ki so radikalno zmanjšala smrtnost in izboljšala kvaliteto življenja. S sodobnim zdravljenjem se je življenje srčnih bolnikov bistveno izboljšalo, njihova življenjska doba se je podaljšala. Adrenalinski odziv na »boj in beg« se najbolj opazno najprej pokaže v spremembi delovanja srca in ožilja, naš zahodni svet pa je naravnan izrazito adrenalinsko.
Stres je verjetno človekov sopotnik od vekomaj, z njim so imeli opraviti tudi ljudje v paleolitiku. Kako so ga oni regulirali v primerjavi z nami?
V daljni preteklosti je bilo preživetje povezano s hrano in varovanjem pred napadalci in zvermi, vendar se na lov ni hodilo vsak dan, tudi današnja kamenodobna ljudstva imajo delovne obveze, ko poskrbijo za hrano, lovske pripomočke in shranjevanje živil le nekajkrat na teden, tako da se lahko med eno in drugo stresno situacijo povsem »regenerirajo«. Če stres traja od jutra do večera, vsak dan v letu, časa za regeneracijo ni. Tedaj se spremeni tudi odziv stresne osi in poruši delovanje organov z notranjim izločanjem, poleg hormonskega sistema se poruši tudi živčno-prenašalni sistem. Posledično pri posamezniku nastopijo težave na njegovih šibkih točkah in se sčasoma razvijejo bolezni; nekateri dobijo rano na želodcu, drugi vnetje trebušne slinavke, tretji zoženje srčnih žil, nekateri zapadejo v depresijo, drugi kompenzirajo z drogami ...
Ljudski rek pravi, da je vse v glavi, in če ne zmoremo odreagirati pravilno, nastane zaplet. Na mnoge reakcije stresnega odziva, kot je bitje srca, ne moremo neposredno vplivati, lahko pa nanje vplivamo preventivno tako, da se zavestno soočimo s stresnimi izzivi, kot je na primer šport, ki nas lahko zaščitijo pred stresi tudi pri medsebojni komunikaciji. Kajti za zdravo človekovo delovanje je majhen vsakodnevni stres nujen, saj človeka ohranja v kondiciji, da se bolje odzove na stres, ki ga sprožita grožnja ali napad. Za uspešno delovanje moramo zadostiti biološkim potrebam, tako kot smo se v 100.000 letih evolucije razvili. Če se ne gibamo dovolj, se bo v telesu neka druga komunikacija ali izgubila ali okrepila. Resda je človeška evolucija stalno v teku, vendar če te spremembe potekajo prehitro, posameznik običajno odpove. Zato je tako pomemben uravnotežen zdrav življenjski slog, ki poleg gibanja vključuje usmerjanje v motivacijske dejavnosti, te se namreč vse bolj kažejo kot pomemben element delovanja in »omogočajo« tudi dober, koristen stres, ki nam lahko odpravi mnogo težav. Kdor živi polno življenje, bo kljub bolezenski predispoziciji ali izraženim bolezenskim znakom s pozitivnim stresom lahko te simptome odpravil ali vsaj zmanjšal. Vendar se motivacijske dejavnosti in strasti ne smejo razviti v anomalijo zasvojenosti, o kateri lahko govorimo, ko človek ne more več normalno opravljati dela, ki ga želi oziroma ga mora nujno opravljati za lastno preživetje. In zasvojenost je lahko marsikaj, to niso le droge, ampak lahko tudi šport, sodobne tehnologije, igre na srečo …
Koliko je mogoče vsaj v začetnih fazah odpraviti brez zdravil in operacij?
Večina simptomov je vsaj do neke mere reverzibilnih, torej lahko vzpostavimo naše stanje, ki je blizu prvotnemu. S pravilnim uravnavanjem metabolizma (vnosom energentov s hrano in porabo energije) je pri dovolj mladih osebah tudi stenozo na srcu mogoče zmanjšati; sicer se žila verjetno ne bo tako razširila, kot je bila v mladosti, a vendarle jo je mogoče neoperativno popraviti z uravnavanjem življenjskega sloga in življenjskimi obremenitvami, pri katerih bodo regeneracijski procesi prevladali nad degenerativnimi. Težko pa je karkoli napraviti pri zelo napredovalih boleznih na srcu, še posebej pri nevrodegenerativnih boleznih pri starejših, kot so na primer ALS, alzheimerjeva in parkinsonova bolezen … Prav pri teh je zelo pomembna dovolj zgodnja preventiva, ki temelji na družinski anamnezi in predvidevanju na podlagi ocene življenjskega sloga.
Danes ljudje verjetno bolj potrebujejo »dreserje«, trenerje kot pa terapevte oziroma bi jim še kako prav prišel nekdo, ki bi jim na vsakih sedem let pomagal preveriti njihov življenjski slog, tako da bi se lahko pripravili na naslednje desetletje ali življenjsko obdobje. To naj bi v osnovi počeli družinski ali izbrani zdravniki. Sicer pa bolnik, če se kritično ozre na svoje življenje, ve, kaj je počel narobe. Zase vem, da če bom pretiraval z angažmajem, bom s tem tvegal, da me bo spet začel boleti želodec, in če se bom s tem predolgo igral, lahko zbolim za rakom na želodcu, tako kot je zbolel moj oče, in bom potem, če bom imel srečo s preživetjem, mnogo slabše živel …
Toda zbolevajo tudi ljudje, ki verjamejo, da živijo zdravo, ne nazadnje pa bolniku, ko izve za težko diagnozo, krivda nikakor ni v pomoč ...
Ne gre za krivdo, ampak za zavedanje, da če se bom igral s svojim zdravjem, si bom poslabšal življenje in s tem tudi življenje svojih najbližjih. Focus loci nastanka bolezni je povezan s tem, da smo prek našega neuravnoteženega odziva simpatika in parasimpatika določen organ kontinuirano dražili in ga čezmerno razdražili, nismo si omogočili regeneracije ter s tem porušili delovanje avtonomnega živčevja in žlez z notranjim izločanjem. Mnogi, ki živijo zdravo, kljub temu mogoče potlačijo kak strah, ki se ga niti ne zavedajo in jih nevidno načenja …
Na trgu so poleg »običajnih« alopatskih zdravil tudi homeopatska. Kakšno je stališče farmakologije do homeopatije?
Naj poudarim, da je homeopatija zahodna medicina, v EU njeno izvajanje ureja evropska direktiva (2001/83/EC in dopolnitev 2004/27/EC), zato se tudi od njenih držav članic pričakuje, da bodo zakonsko uredile to področje. Vendar Slovenija izvedbenega statusa homeopatije nima povsem urejenega, saj na eni strani zakonsko omogoča delo (vendar le zdravnikom) zbornica, na drugi pa jim grozi z odvzemom licence, če bodo uporabljali homeopatsko zdravljenje. V zadnjih letih so farmacevti ustrezno usposobljeni za prodajo homeopatskih zdravil, a še zmerom ni jasno, kam dejansko vodi tako neskladje … Je pa res, da zaradi vedno večje prevlade bolj donosnih alopatskih zdravil in pritiska trženja na medicinsko osebje zadnje desetletje homeopatska medicina doživlja nazadovanje tudi v tradicionalnih »homeopatskih državah«, kot je Velika Britanija.
Ali to pomeni, da slovenski zdravnik bolniku ne bi smel niti svetovati homeopatije?
Drži, ker pri nas glede homeopatije evropska direktiva ni ustrezno vpeljana, saj ta za države članice ni zavezujoča v podrobnostih izvedbe. Torej, homeopatija je zakonsko zapovedana, ne moremo pa je uporabljati …
Ali farmakologija lahko pojasni delovanje in učinkovanje homeopatije glede na to, da naj ne bi vsebovala samih učinkovin, ampak le informacije o njih?
V farmakologiji govorimo o dveh pristopih: zdravilo deluje na svojo tarčno molekulo v telesu in s tem direktno vpliva na simptome določenih bolezenskih znakov. Govorimo o znanstveno dokazanih mehanizmih delovanja zdravila, kar pomeni, da molekula zdravila sproži specifične reakcije in odzive teh tarč, učinek te kaskade pa je odprava simptomov. Na drugi strani imamo zdravila, ki so v uporabi kljub temu, da mehanizem njihovega delovanja ni (povsem) poznan, imajo pa znanstveno dokazane učinke. Dolgo je bilo tako zdravilo na primer aspirin. Večina homeopatskih zdravil sodi v drugi sklop zdravil in temelji na izjemno visoki razredčitvi aktivne učinkovine. Osnovni princip homeopatije je namreč ta, da uporabimo homeopatsko zdravilo, ki v večjih količinah izzove znake bolezni, v izjemno razredčenih pa je uporabljeno kot dražljaj, kot spodbujevalec, da telo sproži lasten obrambni mehanizem proti takim simptomom in se odzove na bolezen. Cilj vsakega farmakološkega zdravljenja naj bi bila pomoč pri odzivu telesa na bolezen, da lahko prej ali slej začne delovati samostojno, brez zdravila. Če trdimo, da ima neka molekula sposobnost, da učinkuje kot spodbujevalec odprave simptomov bolezni, četudi ne vemo, po kakšnem molekularnem mehanizmu, in posledica česar je pozitiven učinek na okrevanje, smo terapevtske cilje dosegli.
Toda problem je v tem, da so v zdravstveno blagajno vključena zdravila, ki so na stalni pozitivni listi in za katera zavarovalnica plačuje podjetjem dobaviteljem, ki jim je v interesu, da njihova zdravila ostajajo na listi in jih zdravniki čim dlje predpisujejo. To je sprto s farmakološkimi načeli, ne pa tudi z medicino. Pri nas zdravniška zbornica in zdravstvene ustanove postavljajo norme v obliki doktrin. Doktrine temeljijo na znanstvenih ugotovitvah, ki jih velikokrat sponzorirajo kar proizvajalci in tako vzdržujejo krog zaupanja v odličnost zdravila. Takšen pristop ima lahko veliko hibo, saj znanstveni dokazi za delovanje zdravila prek nekega mehanizma v takih primerih niso nujno v povezavi z uspešnostjo zdravljenja.
Ali je delovanje alopatskih in homeopatskih zdravil mogoče preizkušati z istimi »objektivnimi« merili, glede na to, da je homeopatska postavitev diagnoze holistična in izrazito individualna?
Objektivne pogoje testiranj vzpostavimo z merilnimi sistemi, najprej z laboratorijskimi modeli bolezni. Vendar je tudi pri običajnih alopatskih zdravilih glavni problem vrednotenje rezultatov. Če se nekdo teden dni po začeti terapiji počuti bolje, v resnici še vedno ne vemo, kaj vse se je vmes dogajalo z njim, kaj konkretno z množico na primer orfanih receptorjev, katerih vloge še ne poznamo. Pri homeopatiji, podobno kot pri orfanih receptorjih, nimamo ustreznih znanstvenih metod in znanja, da bi ustrezno merili te spremembe; podobne težave imajo verjetno v kvantni fiziki z osnovnimi delci. Imamo pa znanstvene metode za dokaz učinkov homeopatskih zdravil in nekaterih drugih integrativnih metod zdravljenja. Vendar zdravstveni dogmatiki marsikaj a priori zavračajo tudi zaradi pomanjkanja izkustvene širine in empiričnega raziskovalnega dela, kajti najlaže je biti kritičen, teže pa poiskati rešitev.
Onkološka zdravila razvijajo za neskončno mnogo tarč, zaviralcev, prenašalcev, pri zdravljenju določenih vrst raka na dojkah, na primer, so zelo učinkovita, pri večini rakov pa ne vemo, ali so, na primer, jedrni orfani receptorji povezani z aktivacijo onkogenih procesov. Biologija raka bi bila bolj razumljiva, če bi bilo mogoče vse te strukture, gene in procese povezati v celoto. A to se ne bo zgodilo, saj nikoli ne bomo do konca spoznali vseh teh procesov, ki se poleg vsega verjetno še spreminjajo. Pri rakavih boleznih se zadnja desetletja uspešnost zdravljenja ni kaj dosti izboljšala; če, na primer, draga biološka zdravila večinoma zgolj podaljšajo življenje, to pomeni, da bomo morali spremeniti paradigmo pristopa k zdravljenju.
Nekoč sem vprašal znanega onkologa, zakaj izvaja terapijo, ki povzroča več škode kot koristi. Odvrnil mi je, da nekaj pač mora narediti, ker svojci to pričakujejo. Če ravnaš po doktrini, ki ne deluje, je treba pogledati, kako bi bilo treba doktrino spremeniti in izboljšati. V biomedicinskih raziskavah je bilo doslej denarja vedno dovolj, zdravje je namreč ena največjih motivacij, zato ideje za nova zdravila prihajajo ali po naključnih ugotovitvah ali pa ideje zanje spet iščemo v naravnih učinkovinah. Tudi pri rakavih boleznih se raziskave vračajo k iskanju idej iz narave.
Študentom predavate tudi o povezavi kokainske odvisnosti in finančne krize v zahodnem svetu, o prepojenosti političnega in finančnega sveta z drogami. Kot primer navajate šefa ameriške borze Nasdaq Bernarda Lawrencea Madoffa, čigar »zasnežena« pisarna je bila popularno imenovana Severni pol?
Kokain vsekakor ni vzrok za nastalo svetovno finančno krizo zahodnega sveta, je pa eden ključnih elementov za nastanek nenavadnih praks v krogih borznikov, ki je vplival na zlom marsikaterega finančnega trga. Kokain ima visok potencial zasvajanja, predvsem pa izjemen ojačitveni učinek ob vsakem naslednjem jemanju. Možganske centre, povezane v nagrajevalni sistem, kokain spodbudi, da sprožijo izjemen občutek zadovoljstva in samozadostnosti. Ta nagrajevalni sistem je evolucijsko razvit tako, da nam ob vsakem elementarnem početju, ki je pomembno za naše preživetje, naj je to prehranjevanje, spolnost in drugi elementarni užitki, sporoči, da je to dobro početi še. In uživati. Ko tak center pretirano spodbujamo s kokainom, ne doživimo le zadovoljstva, ampak odpravimo tudi čezmeren stres. Ali je stres prisoten na borzah? Verjetno vsak dan. Obenem kokain neverjetno povzdigne samozavest, aspiracije, samozaupanje. Kot je rekel neki irski raziskovalec o uporabi kokaina med bančniki in politiki, je to droga »po še in še«, ki ti da občutek 110-odstotnega prepričanja o pravilnosti odločitve.
Ali razen anekdot in osebnih izpovedi obstajajo raziskave o dejanski prežetosti politike in financ s kokainom in verjetno tudi amfetamini?
Zanimivo objave raziskav o uporabi kokaina med politiki ali borzniki hitro »izginejo« z internetnih strani časopisov, hitro so odstranjeni tudi komentarji … Če eden najbolj slavnih kolesarjev vseh časov po mnogih zmagah prizna, da je dosegel rezultate s pomočjo dopinga, to pomeni začetek polemik, obsojanja, dosmrtne diskvalifikacije. Če pa borznik, ki je sesul borzo, podjetje ali kar državo, reče, »pa saj smo to tako ali tako vsi počeli (in bili na koki)«, gre pa za vprašanje odgovornosti do bližnjih, sosedov, prijateljev, sorodnikov, nacije, do države, do sveta. Vprašati se moramo, ali si res želimo biti del te zgodbe oziroma ali sploh še lahko naivno pričakujemo, da nismo del te zasvojenske zgodbe. Eno je, če nekdo s pridnim delom, treniranjem, učenjem in tekmovalnostjo doseže uspeh na človeku dostojen način – in dostojno je, če drugemu ne povzročaš preveč zla ter nekomu drugemu omogočaš še kaj dobrega –, povsem nekaj drugega pa je, če s svojim početjem zloma celotnih družb povzročiš neskončno zla in razen sebi ne daš nikomur nič dobrega. Tu se začne redefinicija etičnih načel, ki so se z novodobnimi oblikami zasvojenosti izgubila.
Večkrat na skrivaj pobrani vzorci v toaletnih prostorih parlamentov evropskih držav, med drugim lani v britanskem parlamentu, pričajo o sledeh kokaina. Kakšni, menite, bi bili rezultati testiranj slovenskega parlamenta ali katerih drugih centrov politične, finančne in gospodarske moči?
Slovenski parlament na našo veliko žalost ni več pomemben, saj mora 90 odstotkov zakonodaje »prepisati« iz direktiv EU, tako da s preostalimi 10 odstotki ne morejo narediti več škode kot s prepisovanjem evropske zakonodaje. Po mojem bi bili bolj pomenljivi rezultati meritev različnih psihoaktivnih učinkovin v drugih krogih, med drugim v točno določenih nadstropjih katere od bank, v točno določenih srečevališčih izbranih politikov in lobističnih skupin. Kolikor vem, take raziskave med politiki javno seveda ni, izvajajo pa nekatera društva anketne raziskave med »napačno« publiko v javnih lokalih. A ne nazadnje, kaj bi s tako raziskavo dosegli? Da nekateri naši politiki uživajo kokain? Kaj bi s tem podatkom? Vsa ta retorična vprašanja kažejo, da je ta družba verjetno izgubila korektiv … Moja osebna izkušnja s slovenskimi uživalci kokaina, ki so uničili banko oziroma tovarno, je, da ne občutijo nobene krivde, saj jih zanima zgolj njihova pomembnost, osebno zadovoljstvo oziroma nezadovoljstvo. Ali kot mi je rekel eden od njih: Pa kaj, če sem zagonil, zmagal sem!
Tovrstne raziskave v parlamentih evropskih držav, v straniščih evropskega parlamenta in evropske komisije, v tistih krogih, ki v ozadju ustvarjajo politike, bi le pokazale to, kar že vemo – da je politika v krizi. In da brez pripomočkov ne zmore svojega »dela«. Gre tudi za splošno odpoved politike, saj imajo že vse večje korporacije večji vpliv od državnih vlad. Politika ni več sposobna varovati javnega interesa proti zasebnemu, novi centri političnega odločanja se pojavljajo v korporativnem okviru.
Mnoge njihove žrtve in njihovi bližnji so na druge vrste psihofarmakoloških učinkovinah, od pomirjeval do antidepresivov. Globalno se prodaja psihofarmakoloških zdravil povečuje, verjetno so podobni trendi tudi v Sloveniji?
V osnovi obstajata dve skupini psihofarmakoloških učinkovin: v prvo sodijo spodbujevalci, psihostimulansi, kamor sodijo tudi kokain, amfetamini, LSD, ekstazi, v drugo pa depresorji oziroma zaviralci vzburjenja, tudi alkohol in večina zdravil za zdravljenje anksioznih oziroma tesnobnostnih motenj, depresij itd. Zgolj vsakodnevno poslušanje o krizi zvišuje stres, sicer pa se mi zdi, da smo na družbeni ravni soočeni z žalovanjem, ki je podobno žalovanju posameznika ob izgubi bližnjega. Pri nas je povsod prisoten občutek izgube in žalosti, ker ne vidimo perspektive ne opornih točk, ljudje so brez pozitivne motivacije, brez pozitivnega stresa, kar nekateri kompenzirajo z uživanjem različnih opojnih snovi, tudi s popivanjem …. Reška univerza, s katero občasno sodelujem, razmišlja o meritvah koncentracije metabolitov v odplakah, da bi odkrila, kdaj se poveča poraba psihofarmakoloških učinkovin. Dejstvo je, da smo odvisniška družba, zasvojena s psihoaktivnimi drogami in povsod prisotnim alkoholom.
Ali obstajajo naravna zdravila oziroma učinkovine, ki so primerljivo učinkovita kot sintetična?
Če bi se več ukvarjali z etnofarmakologijo, bi ugotovili, da so naši predniki uporabljali različne pripravke, s katerimi je bilo mogoče doseči primerne terapevtske učinke, enakovredne današnjim. Na primer, tinktura baldrijana je še vedno v uporabi, zelišča šentjanževke za zdravljenje depresivnih stanj sintetičnim zdravilom še ni uspelo izpodriniti. Zdravilo, na primer tableta, je sestavljeno iz več komponent in mnogo posamičnih učinkovin prihaja k nam iz indijskih in kitajskih tovarn, kar verjetno velja za večino tablet, narejenih pri nas. Brez desetkrat cenejših indijskih zdravil bi Afrika verjetno utrpela mnogo več smrti zaradi aidsa. Indija je polna tradicionalnih pripravkov naravnega izvora in novonastajajočih, predvsem psihotropnih zdravil. Testiranja in študije rastlinskih učinkovin praviloma potekajo v državah nekoč tretjega sveta z bogato floro in številnimi eksotičnimi rastlinami kot virom novih zdravilnih učinkovin. Skoraj vsa farmacevtska industrija na svetu si prizadeva dobiti eno takih novih učinkovin, ki bi jo nato lahko sintetično in poceni proizvajala. Raziskave naravnih učinkovin so objavljene v azijskih, afriških in južnoameriških strokovnih revijah, ki jih zahod po mojem nekritično podcenjuje. Trenutno poteka razvoj novih psihiatričnih zdravil prav v Indiji, in sicer tudi na temelju učinkovin naravnega izvora. Sodobna ajurvedska medicina je na pohodu v iskanju takih pripravkov in se loteva iskanja tradicionalnih zdravil, od takih za diabetes do psihotropnih zdravil.
Kako to, da po eni strani globalno, vključno s Slovenijo, poteka diskusija o marihuani in ponekod, kot nedavno v Urugvaju, tudi procesi legalizacije, obenem pa obstaja trend omejevanja oziroma reguliranja zeliščarstva in vrtičkarstva?
Pravila postavljajo največji: Evropska agencija za zdravila (EMA), ameriška Food and Drug Administration, japonska agencija. Farmacevtske firme lobirajo za izglasovanje tistega, kar je dobro zanje in s čimer bodo ogromno zaslužile. Pri uvajanju novih zakonskih rešitev za uvedbo kakega proizvoda farmacevtske družbe iščejo poskusne manjše države, v katerih stestirajo mehanizem, kako si zagotoviti uspešen vstop na trg. Zakaj se v Sloveniji nihče ne ukvarja s pripravo na prodajo pripravkov iz marihuane, mi je nedavno pojasnil kolega farmacevt. Ključni problem našega uvajanja zdravil na trg je cehovsko nastopanje. In trženje kanabinoidnih pripravkov trenutno pomeni preveliko tveganje za nastop na trgu, kajti dokler indikacije niso vključene na pozitivne liste zdravil, ki jih krije zavarovalnica, bi bil registracijski postopek finančno preveč negotov, saj se ne ve, ali bi bil vložek povrnjen.
Kaj lahko psihofarmakologija pove o marihuani kot rekreativni drogi in njenih pripravkih, namenjenih zdravljenju in lajšanju bolezenskih stanj?
Ne pozabite, da je bila marihuana v Španiji desetletje po Francovi smrti legalizirana. Ko so se prodajalci organizirali, so bili praktično vsi na »spisku« in jih je policija gladko polovila. Vas to morda spominja na letošnjo velikonočno protimarihuansko akcijo slovenske policije? Vsi, ki so se med zbiranjem podpisov za zakon podpisali pod pobudo, so zdaj zavedeni na MNZ, ki je moral preveriti istovetnost podpisov … Dejstvo je, da so konopljini pripravki registrirani v večini za nas relevantnih sosednjih državah, kot sta Avstrija in Italija, in trend se širi po svetu. V Sloveniji smo spet bolj papeški od papeža, ljudje, ki o tem odločajo, ne reagirajo, saj ne vedo, kaj bi naredili, in invalidni niso samo poslanci, ampak tudi tisti, ki upravljajo razvoj zdravstvenega sistema. O trenutnih odločevalcih, tako zakonodajnih kot zdravstvenih, sem prepričan, da ne poznajo oziroma ne razumejo niti osnovnih znanstvenih dejstev o terapevtskih učinkih marihuane, indikacijah za njihovo uporabo, kaj šele o njihovih prednostih. Verjetno ne poznajo niti zakonskih in drugih družbenih rešitev držav, ki so uredile področje marihuane ter so zakonsko in javnozdravstveno bolje urejene kot Slovenija.
Kakšna je vaša vizija, kaj bi zdravnik lahko predpisoval pacientu na recept, ki bi ga pokrila zavarovalnica?
Študije kažejo, da je farmakoterapija duševnih motenj v povezavi s telesno vadbo na dolgi rok učinkovitejša kot zgolj farmakoterapija. Pri duševnih motnjah, vsaj pri zgodnjih intervencijah, bi na zeleni recept sodila tudi redna tedenska vadba pod individualnim vodstvom usposobljenega trenerja, kineziologa ali terapevta. Temu dvojemu bi veljajo dodati še tretji moment – psihoterapijo, ki bi vključevala motivacijski dejavnik, s čimer bi si bolnik lažje organiziral življenje. In zgodnejše ko bi bilo zdravljenje, uspešnejše bi bilo.
