Za Memorial fašističnih taborišč

V Sobotni prilogi 30. junija je zelo pomemben članek Maje Megla Skrajnosti človekove narave posvečen spominom dr. Petra Stariča iz Gonarsa. Pomemben je predvsem zato, ker pričevanje o obstoju in značaju fašističnih taborišč mlajšim odkriva bolj malo poznano resnico, starejšim pa obnavlja spomin, ki ga je žal prekrilo ali ga prekriva drugo hujše zlo preteklega časa. Poročanje človeka, ki je taborišče Gonars preživel, je izrednega pomena tudi zato, ker posredno kliče na odgovor slovensko družbo, naj od države, v kateri so trpeli in umirali njeni člani, zahteva dostojno zaznamovanje krajev ali poslopij, kjer se je hudo, ki ne zastara, načrtno izvajalo.

Na italijanski ali, bolje, na furlanski strani v vaški skupnosti kraja Visco se gibanje Terre sul Confine (Ozemlja na meji), ki ga vodi prof. Ferruccio Tassin, zavzema za zaščito stavbe, kjer je bilo v letih 1942 in 1943 fašistično taborišče s 3000 jetniki slovenske in črnogorske narodnosti. Društvo, ki je postalo gibanje, ker so se številni posamezniki in tisk pridružili pobudi (zadnja je bila zelo obiskano zborovanje na sedežu Društva slovenskih izobražencev v Trstu), je že doseglo zaščito osrednjega dela ne premičnin, ki jih je občina nameravala prodati, prav tako je pobudi društva prisluhnil predsednik republike.

To je bilo nekako pred poldrugim letom. Medtem so se vrstili razni posegi v tisku, tudi državnem, kjer sem tudi sam nastopil in skupaj s prof. Tassinom predlagal, naj se v taborišču Visco ustanovi Memorial fašističnih taborišč (poleg Visca še druga taborišča , od Raba, Gonarsa, Moniga pri Trevisu do Chiesanuove, Reniccija itd). Igor Gabrovec, deželni svetnik stranke Slovenske skupnosti v Furlaniji - Julijski krajini, je 28. junija na zborovanju deželnega sveta predsedniku dr. Renzu Tondu izročil dvostransko spomenico z vsemi potrebnimi podatki in svežnjem objav v tisku.

Tako torej o razvoju zadeve na naši strani. Veliko bo pomenilo , če se bo oglasila tudi vaša stran. Prav gotovo bi bilo dobro , če bi pričevanje dr. Stariča izšlo tudi na tujem, vendar bi slovenska javnost – po njegovem zgledu – italijanski državi morala dati vedeti, da pričakuje, da se bo po dolgem času italijanska država dostojno spomnila na povzročeno zlo. Ob vabilih na proslave nemških memorialov sem ugotovil, kako izredno dostojanstveno je nemška oblast poskrbela za spominska obeležja. Nujno bi bilo, da bi tako storila tudi italijanska.

O taborišču Visco je treba še zapisati, da so tja, kakor v Gonars, z Raba, fašističnega Dachaua, internirance pošiljali zato, da bi zmanjšali število mrtvih, a so bili ti v tako obupnem stanju, da so umrli v lokalnih bolnišnicah omenjenih krajev.

Naj dodam, da je bil prejšnji teden predstavljen slovenski prevod dela Carla Spartaca Capogreca I Campi del Duce (Ducejeva taborišča), ki ga je izdalo Publicistično društvo ZAK leta 2011, prevedla pa ga je Nevenka Troha. Fašistična taborišča. Internacija civilistov v fašistični Italiji (1940–1943) je temeljno delo, v katerem je Capogreco kritičen tudi do italijanske levice, ki zaradi »državnega interesa« prikriva fašistične zločine.

Prav tako je priznanja vreden izid knjige Al di là del muro (Onkraj obzidja). Avtorica Francesca Meneghetti je 500 strani obsežnega dela posvetila raziskavi fašističnega taborišča v Monigu pri Trevisu. Tako smo dobili temeljito knjigo z dokumentacijo, ki se ne tiče samo taborišča, ampak se razširja tudi na dogajanje v ozadju, na primer poroča o političnem položaju v Ljubljani in o njegovi povezavi z usodo interniranih.

Kot je videti, je torej tematika Ducejevih taborišč v italijanski resni publicistiki tako živa, da jo že lahko prištevamo k zgodovinopisju. O d tod tudi zahteva po zavzetejšem pristopu slovenske kulturne javnosti k problematiki, ki bi morala biti vključena v obvezno dolžnost našega skupnega spominjanja.