Tiskane izdaje
Ameriška pisateljica Dorothy Parker je bila izjemno temperamentna ženska. Poleg kratkih zgodb in satiričnih pesmi, ki jih je pisala za The New Yorker, je zaslovela predvsem s svojimi ostrimi gledališkimi in literarnimi kritikami. O neki knjigi, ki ji ni bila všeč, je na primer zapisala, da jo je z vso silo zalučala skozi sobo, o drugi, ki jo je navdušila, pa da je tako dobra, da se ponoči sveti v temi.
Težko bi zapis o romanu Svoboda Jonathana Franzna začeli drugače kot s to navdušujočo metaforo Parkerjeve, da gre pač za tako dobro knjigo, da žari v temi. To je zgodba o sodobni Ameriki, panorama zahodne družbe, v kateri živimo, družbe, ki razpada, pa tudi roman o ljubezni. Ep o družini, ki jo požre in prebavi anakonda modernega časa.
Sedemsto strani dolga realistična literarna saga je ta teden pri založbi Beletrina izšla v slovenskem jeziku. Tako kot Franznovo uspešnico Popravki je Svobodo prevedel Jure Potokar.
Prvi roman 21. stoletja
Kako napisati članek o tej knjigi tako, da bi o zgodbi povedali čim manj, da bi jo bralec lahko vzel v roke nedolžen, kot je birmanec pri prvem obhajilu? Morda je najbolje pisati o pisatelju, kontekstih in si pri tem pomagati z odlomki iz knjige, tako kot poskušamo različna vina v dobro založeni vinski kleti.
Kritike romana, ki je izšel avgusta leta 2010, so bile v ZDA navdušujoče, v Veliki Britaniji pa zadržane in cinične. Franzen se je s Popravki (2001) iz neznanega revnega avtorja zavihtel v orbito najbolj slavnih ameriških pisateljev, v kultno osebnost. V Village Voiceu so takrat zapisali, da gre za prvi veliki roman 21. stoletja. Nekaj mesecev preden je izšla Svoboda, so njegov portret objavili na prvi strani revije Times in pod njega napisali: Veliki ameriški pisatelj. Pričakovanja Svobode so bila velikanska.
Roman je nastajal devet let. (Vmes je napisal še scenarij po Popravkih, ki naj bi jih kmalu ekranizirala televizijska hiša HBO.) Franzen je osem let razmišljal o glavnih junakih in zgodbi, potem pa je roman napisal v enem letu.
»Tisto leto sem bil veliko časa nesrečen, ampak nesrečen na najbolj srečen način.« Ko se je roman začel razvijati, je odkril, da si v bistvu najbolj želi pisati o stvareh iz lastnega življenja, o stvareh, o katerih petindvajset let ni razmišljal. Recimo o odnosu med materjo in sinom, o monotonem dolgočasju dolgoletnega zakona, o krizi srednjih let, o sramu in krivdi. »Vsi ti karakterji v knjigi so zrasli v meni,« pravi.
Četudi je zanj Svoboda predvsem zgodba o trideset let trajajočem zakonu.
Vojna in nemir
Nekateri pravijo, da je bila intonacija za roman slavni Tolstojev začetni stavek v Ani Karenini: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.« Tolstoj je še drugače navzoč v Svobodi. Glavna junakinja Patty bere Vojno in mir; tisti del, v katerem se Nataša Rostov, ki je sicer namenjena bedastemu in dobremu Pierru, zaljubi v njegovega velikega hladnega prijatelja kneza Andreja, nanjo deluje skoraj psihedelično. Kot da bi se zgodba o tej zaljubljenosti iz Tolstojevega romana v vseh štirih dimenzijah prestavila v njeno realnost, ujela njeno telo in jo pognala v strastno razmerje, za katero kljub temu, da se je zgodilo, ves čas »verjame«, da je zgolj domišljija, da gre zgolj za sanje.
Ja, v Svobodi je kar nekaj spolnosti. Veliko telesnih tekočin. Franzen ni purističen in niti za trenutek ni sramežljiv. Ženske opisuje s kirurško natančnostjo modernega poeta. Katz o seksu z mladimi puncami piše takole: »Še zlasti dandanes so bile mlade punce v svojem fukljanju hiperaktivne, drvele so skozi vse položaje, znane naši vrsti, počele to in ono, njihove mulaste luknje pa so bile preveč nedišeče in popolnoma pobrite, da bi jih sploh prepoznal kot dele človeškega telesa.«
Svoboda je tolstojanska še zato, ker je v romanu toliko različnih sag, ki se razpletajo skozi desetletja in generacije, menjajo kontinente, ločuje ali lepi pa jih ljubezen, želja po ljubezni. Vsake toliko časa v romanu naletimo na kakšen tako lep stavek, da ga občutimo z vsem telesom. Kritik v reviji New York Magazine se je o teh stavkih sicer izrazil veliko bolj kulinarično; zapisal je, da so tako dobro napisani, da si človek zaželi, da bi jih iztrgal iz knjige, jih nataknil na vilico in pojedel.
Kje reciklirati baterijske vložke?
Ko preberemo prvi del romana, se nam zdijo predstavljeni junaki vsakdanji, banalni, tipično družinsko dolgočasni – in kasneje odkrijemo, da videz vara, da se za navideznim vsakdanom navadne gospodinje in brezkrvnega uradnika skrivajo plasti zapletenih romanov. Da ima življenje nenavadne poti, četudi se tega, ko smo utopljeni v njem, ne zavedamo. Franzen na začetku romana pravi, da je vsakdan družine iz predmestja sestavljen iz različnih banalnih vprašanj, ki sestavljajo minevanje vsakdana, na primer, ali je res, da ti še zmeraj lahko dostavljajo mleko v steklenicah. »So skavti politično korektni? Je bulgur resnično nujen? Kje reciklirati baterijske vložke? Kako se odzvati, kadar te črnska reva obtoži, da ji uničuješ sosesko? (...) Kako dodelan mora biti v resnici kuhinjski filter za vodo? Ali tvoj 240 včasih ne prestavi v overdrive, kadar pritisneš na gumb zanj? Ali je bolje, da beraču ponudiš hrano ali nič? Je mogoče vzgojiti nezaslišano samozavestne, vesele, sijajne otroke, medtem ko delaš poln delovni čas? Je mogoče kavo zmleti večer pred uporabo ali pa je to treba narediti zjutraj?«
Življenje je v bistvu sestavljeno iz takšnih vprašanj in odgovorov, v katerih je vsaj navidezno bolj malo snovi za roman. A to je le optična prevara. Glavni junaki kmalu postanejo nekaj čisto drugega, in če na začetku niso ravno ljudje, s katerimi bi se želeli družiti, jih ima bralec iz strani v stran raje. Tako kot se to v življenju, kjer mnogokrat šteje le prvi vtis in malokrat drugi, redkokdaj zgodi.
Zaton Amerike
Jonathana Franzna so novinarji veliko spraševali, kaj pomeni naslov – Svoboda. V intervjujih je potrpežljivo govoril, da je razlag več. Svoboda je bila po njegovem mnenju v Bushevem obdobju, natančneje leta 2004, v letu invazije na Irak, v katerem se roman dogaja, najbolj zlorabljena beseda. Pohabljena, zastrupljena. Vojno so začeli, da bi Iračanom priskrbeli svobodo. Res? Pravzaprav, kot razmišlja pisatelj, mnogi to besedo uporabljajo samo zato, da izberejo med kokakolo in pepsikolo. V marsičem pomembnejšem pa smo vedno manj svobodni. Roman je dejansko zgodba o ZDA, pripoved o družbi, ki razpada, se razkraja. »Danes se veliko govori o zatonu ameriškega obdobja. Obstajajo dnevi v avgustu, ko je sicer še toplo, ampak v zraku je že pričakovanje jeseni. Mislim, da v ZDA veliko ljudi sluti, da je naš vrhunec preteklost,« je povedal v enem od intervjujev.
Svoboda se navezuje še na besedo svobodni trg. Franzen sicer ne verjame, da lahko romani spremenijo sistem kapitalizma ali svet korporacij. »Rad pa šarim in praskam po njihovih ranljivih predelih. Menite, da je tekmovalnost sijajna? Evo, tukaj imate knjigo, v kateri vsi tekmujejo in na koncu vsi zgubijo.« Je Svoboda torej tudi politični roman? V odnosu do vojne v Iraku vsekakor. V stilu novinarskega raziskovanja je v roman vključena presenetljiva zgodba, ki priča, da je bila vojna v Iraku za mnoge Američane predvsem priložnost za posel.
Franznu se zdi pomembno upanje v to, da bi ljudje v sebi znova obudili občutek sramu. Kolegu Borisu Čibeju je v pogovoru o tem povedal: »Sram je večinoma občutek, ki ga ljudje ne bi smeli imeti, a takrat, ko hrano le še industrijsko proizvajamo ali naša vlada podpira tuje diktatorske režime, nas mora biti sram. Če hočeš ohraniti povsem človeški odnos do tega, kar se dogaja na svetu, moraš obdržati občutek sramu.«
V Svobodi se junaki veliko pogovarjajo o zadregah sodobnosti. Fragmentiranost sodobnega sveta, ki je razdeljen zgolj na trenutke, Walterja, enega izmed glavnih junakov, spravlja ob živce: »Tako je kot splet ali TV-kabel – nikoli ni nobenega središča, nobenega skupnega sporazuma, samo bilijon drobnih koščkov zmedenega hrupa.
Nikoli ne moremo sesti in imeti kakšen dolgotrajnejši pogovor, vse je samo cenen odpadek in posran razvoj. Vse prave stvari, vse pristne stvari, poštene stvari odmirajo. Intelektualno in kulturno se samo odbijamo kot naključne biljardne krogle, odzivamo se na najnovejše naključne dražljaje.« Težko je verjeti, meditira pisatelj, da bo generacija, ki ni sposobna razmišljanja oziroma doživetja, uspešna pri vodenju sveta. Na političnem prizorišču lahko vidite, kaj se zgodi, ko se na stvari samo še odzivajo in niso sposobni razmisleka.
Sam v svoji sobi
Z besedo svoboda Franzen povezuje tudi svoje ustvarjanje. »Biti priklenjen na roman je moja najlepša predstava o svobodi.« Romane piše v pisarni, ki spominja na meniško celico. Okna prelepi s papirjem, rad piše v hladu in popolni tišini. Na računalniku nima povezave z internetom. Sodobna tehnologija ga pušča hladnega, navduševanju nad iphoni ali ipadi pravi »glorificiranje pisarniške opreme«.
Ko je nekoč v Koloradu obiskal posebej zastraženo krilo zapora, je najprej pomislil – kako čudovit kraj za pisanje. Pisanje romana je samotno opravilo. In izjemno je, da znajo posamezniki v svoji glavi oblikovati paralelni svet, v katerem živijo njihovi junaki, v katerem vse deluje, trgovine, avtoceste, v katerih se tako kot v resničnem življenju vsi razburjajo, če poštar kdaj zamudi, kjer je vse logično in se hkrati dogajajo presenetljive stvari.
Pesem ptic
Franzen ima še eno obsesijo, ki jo je vpletel v Svobodo. Ljubezen do narave in opazovanja ptic. Iskreno priznava svoje čudaštvo, ko pravi, da mu je v življenju mar le za tiste ljudi, ki imajo radi knjige. In da je naklonjen tudi tistim, ki imajo radi divje živali. »Če nisi bralec ali ljubitelj divjih živali, si mi lahko všeč, lahko nimam čisto nič proti tebi, le nisi moj tip človeka.« Eden od glavnih junakov knjige Walter Berglund je tako kot on goreči okoljevarstvenik z natančno izdelanim načrtom, kako zmanjšati število prebivalcev in rešiti ogrožene ptičje vrste.
Pisatelj meni, da je naravo v romanih najtežje opisovati, vedno zveni patetično, stokrat že opisano, dolgočasno. Ko se začne v romanu nekdo navduševati nad naravo, lahko zelo hitro začnemo zehati, in četudi imamo radi živali in obožujemo gledanje oblakov, nas prej vznemiri knjiga, v kateri nekdo reče, sovražim naravo, preziram ptiče, kot pa ljubezenska oda drevesu.
Sicer pa je občutek, da imaš rad naravo, zanj privilegij. Ure in ure se lahko potika po gozdu in opazuje ptice, te ne tako daljne sorodnike dinozavrov. O tem veliko piše v eni od zgodb knjige Območje nelagodja (Žepna, Beletrina), ko se sprašuje o tem, da ne ve, zakaj pravijo, da živali ni dobro poosebljati, saj njemu to pomeni predvsem, da vidiš sebe v drugih vrstah, ne pa da njih vidiš v sebi. In kako bi počlovečeno opisal ptice? Kaj pomeni biti ptica? Preprosto in pragmatično bitje: »Biti ves čas lačen, biti nor na seks, ne verjeti v globalno segrevanje, biti kratkoviden, živeti brez misli na vnuke, pol življenja posvetiti osebni negi, biti stalno na preži, biti kompulziven, biti vezan na okolje, biti iskriv, biti ravnodušen do človeštva, imeti najraje svojo vrsto.«
Največji sovražnik ptic v ZDA so mačke, saj, kot se razburja Walter, domače in potepuške mačke na leto pomorijo milijardo ptic pevk, kar je pravzaprav eden od najpomembnejših vzrokov za upadanje števila ptic pevk. »Pa en drek briga vse, ker imajo radi svojo mucico.« A vendar se na koncu zgodbe o mačkah razpletejo čisto po svoje.
Svoboda žari. Inteligentno je zapletena, polna duhovitih darvinističnih tez, kot je recimo ta, da so se v Ameriko iz Evrope preselili le neprilagojeni ljudje in tako ustvarili nekakšno kulturološko selekcijo. Tisti, ki so imeli več smisla za skupnost, so ostali v Evropi, asocialni pa so ustvarili egoistično zadrti svet ZDA. Roman se ne dogaja le v sedanjosti, saj je v njem veliko sociobiologije, veliko razmišljanj, kje vse v nas spijo geni naših prednikov. Oziroma ko Franzen opisuje rokenrol zvezdnika Richarda Katza, pravi, da je »kot hladen izvir na dnu toplega jezera skozenj pronicala depresija starih švedskih genov«.
Svoboda je predvsem zgodba o tem, da ima človek lahko več življenj v enem življenju in da so ljudje veliko bolj zanimivi, kot kaže na prvi pogled. Bolj svobodni, če si upajo.
