Zagate samoomejitve

Pred kratkim sem imela na predavanju na eni od tujih univerz zagatno situacijo s študentom, ki je kar naprej držal roko v zraku, in ko sem mu dovolila, da spregovori, se nikakor ni mogel ustaviti. Situacija je bila še bolj zapletena, ker je na začetku seminarja, ko so se študenti predstavili drug drugemu, odkrito spregovoril o seriji diagnoz, ki so mu jih do zdaj postavili zdravniki. Eden naj bi mu dal diagnozo antisocialna osebnost, drugi mu je predpisal zdravila za motnjo zbranosti, tretji mu je priporočil zelo močna uspavala in pomirjevala za težave s tesnobo.

Že po prvih komentarjih je bilo očitno, da je izjemno inteligenten in zelo načitan. Problem pa je bil, da se v komentarjih nikakor ni zmogel omejiti in da so tako drugi študentje komaj prišli do besede. Kmalu so začeli zavijati z očmi. Med odmorom sta me študentki prišli prosit, ali ga lahko ustavim, ker bi drugi radi poslušali predavanje in ne komentarjev posameznega študenta. Po predavanju sem ga prijazno prosila, ali lahko v prihodnje omeji svojo vnemo. Vidno žalosten mi je priznal, da se nikakor ne zna sam omejiti in da mi zato v prihodnje daje vso pravico, da ga ne pustim k besedi ali pa da ga avtoritativno prekinem, če bo preveč govoril.

Razložil mi je še vse stranske učinke zdravil, ki jih jemlje, in poudaril, da popolnoma razume, da ga zaradi njegovih psihičnih težav drugi študentje velikokrat ne marajo in da je zanj najbolje, če je učitelj avtoriteta, ki ga omejuje. Poskušala sem mu razložiti, da odraslost pomeni, da smo se zmožni omejiti sami, in da je v njegovi moči, da sam nadzoruje, kolikokrat se bo med predavanjem javil in kako dolgi bodo njegovi komentarji. V odgovor na moje prigovarjanje, naj se nauči samoomejitve, se je skliceval na svoje diagnoze in tablete, ki mu to onemogočajo, ter še naprej moledoval, naj ga omejujem jaz.

Ko je bil moj sin v prvih razredih osnovne šole, se spominjam, da je imel težave z omejevanjem eden od dečkov na otroškem igrišču. Velikokrat je koga udaril. Ko se je nekoč spet zgodil takšen incident, sem fanta vprašala, kako to, da tako hitro dvigne roko in zamahne proti prijateljem. Deček mi je z vso resnostjo razložil, da ima težave z nadzorom svoje roke. Dejal je, da se mu roka dvigne, ne da bi pravzaprav imel možnost, da jo ustavi. Roka je bila hitrejša od njegovih možganov, zato je bil ta deček kar nekako jezen nanjo, ker je počela stvari, ki si jih zavestno ni želel početi.

Samoomejitev je bila vselej dojeta kot ključna človekova zmožnost, ki posamezniku prepreči, da krene po poti samouničenja, in hkrati omogoča ljudem sobivanje drug z drugim. Že iz davne preteklosti poznamo različne strategije samoomejitve. Odisej se je privezal na jambor, da ga ne bi zapeljala pesem siren. Ljudje, ki poskušajo nehati kaditi, mnogokrat svojo namero javno naznanijo prijateljem, da se tako zavarujejo pred prehitro opustitvijo namere. Mnoge raziskave s področja odvisnosti so pokazale tudi, da se ljudje precej lažje omejijo, če imajo občutek, da z omejitvijo nekaj pridobijo (na primer denar ali prosti izhod, če so bili v zaporu). Sigmund Freud je samoomejitev dojemal tudi kot mehanizem, ki je v temelju vezan na idejo družbene pravičnosti. Njegova predpostavka je bila, da se moramo vselej najprej omejiti sami in šele potem lahko pričakujemo, da se bodo po našem zgledu omejili tudi drugi.

Zmožnost samoomejitve, ko gre za užitek, in zmožnost počakanja na zadovoljitev sta že več desetletij glorificirani kot nekaj, kar napoveduje posameznikov uspeh v življenju. Znana študija predšolskih otrok, ki so bili postavljeni pred dilemo, da takoj pojejo sladkarijo (t. i. Marshmallow test) ali pa so se zmožni malo zadržati in zato čez nekaj časa dobijo dve sladkariji, je pokazala, da tisti, ki so že zelo zgodaj bili zmožni počakati z zadovoljitvijo, kasneje v življenju bolje zvozijo kot tisti, ki tega niso zmožni. V zadnjih desetletjih so to študijo mnogokrat ponovili in ustvaril se je vtis, da gre pri otrocih za neko notranje pogojeno razliko v tem, ali so se zmožni samoomejiti ali ne.

Pred dobrim letom so isto študijo ponovili na univerzi v Rochestru in pogledali, kako okolje vpliva na otrokove odločitve glede samoomejitve. Ena skupina otrok je bila postavljena v okolje, kjer so lahko dobili občutek predvidljivosti, drugi pa so bili postavljeni v izrazito nepredvidljivo okolje. Občutek predvidljivosti ali nepredvidljivosti so raziskovalci ustvarjali tako, da so otrokom na začetku prinesli slabe pripomočke za risanje, hkrati pa so jim obljubljali, da jim bodo čez nekaj minut prinesli boljše. V predvidljivem okolju so otroci res v obljubljenem času dobivali pričakovane potrebščine, v nepredvidljivem pa so kar naprej morali poslušati izgovore, zakaj potrebščin ni bilo mogoče prinesti. Ko so otroke tako »natrenirali« na predvidljivo in nedpredvidljivo okolje, so jim nato naredili še slavni Marshmallow test. Pokazalo se je, da so se otroci, ki so bili »vzgajani« v predvidljivem okolju, lahko veliko bolj omejili pri pogledu na sladico kot tisti, ki so bili v nepredvidljivem okolju.

Rezultate raziskave so hitro interpretirali v kontekstu revščine. Ker revni otroci velikokrat živijo v zelo nepredvidljivem okolju, imajo mnogokrat večje težave s samoomejitvijo. Ali kot pravi eden od raziskovalcev: »Če si navajen, da ti drugi nenehno vzamejo stvari, je racionalna odločitev, da ne počakaš z zadovoljitvijo.«

Otroci, ki so zmogli najdlje počakati, preden so segli po sladici, so izoblikovali razne osebne strategije, da so svojo željo lahko obrzdali. Nekateri so zaprli oči, da sladice ne bi videli, drugi so se poskušali zamotiti z igro, tretji so naskrivaj odškrnili malo sladice in jo potem spet postavili nazaj na mizo. Neki otrok si je preprečil pogled na sladico tako, da jo je vzel v roko in jo nato pokril z drugo roko. Te strategije so izumljali tisti, ki so verjeli, da jim bo samoomejitev prinesla nagrado – zaupali so torej, da bodo za nagrado res dobili dve sladici. Otroci, ki tega zaupanja niso imeli, so seveda sladico pred sabo hitro pojedli in raje niso čakali na nekaj, kar jim je bilo samo obljubljeno in za kar iz izkušenj vedo, da se običajno ne izpolni.

Paradoks sodobne družbe je, da na eni strani poudarja pomen samoomejitve, na drugi strani pa je vsa ideologija potrošništva naravnana v takojšnje zadovoljevanje želja. Tudi obljuba tega, kaj naj bi samoomejitev prinesla v prihodnje, ne drži več. Če je nekoč delavec lahko predvideval, da mu bo pridno delo in zategovanje pasu danes v prihodnje prineslo priboljšek (morda napredovanje na delovnem mestu, več ugleda, denarja ali več prostega časa), zdaj niti malo ne more računati na kakršnokoli predvidljivost.

Radikalno nepredvidljivo je tudi okolje, v katerem živijo otroci. Ameriški raziskovalci otroštva poudarjajo, da veliko otrok danes odrašča v situaciji toksičnega stresa, ko trpijo zaradi revščine, hudih družinskih razmer in težav v šoli. Mnogi od teh otrok živijo v enostarševskih družinah, kjer je problem tudi to, da starš (v veliko primerih je to mati) pri so­očanju z vzgojnimi težavami za vse krivi samo sebe in tako otroku težko postavlja meje.

Paradoks dosedanjih študij samoomejitve je, da se njihove interpretacije vselej dotikajo vprašanja, zakaj se ne znajo samoomejiti reveži. Vprašanje, zakaj se ne znajo samo­omejiti bogataši, je običajno popolnoma prezrto. Najnovejše biološko podkovane analize agresivnosti gredo celo v smer upravičevanja krutosti mnogih novodobnih tajkunov. Adrian Raine v pravkar izdani knjigi The Anatomy of Violence: The Biological Roots of Crime izhaja iz teze, da so v časih lovcev in nabiralcev bili najuspešnejši tisti moški, ki so bili bolj agresivni od drugih in so tako v krutem boju z naravo in z drugimi ljudmi znali bolje poskrbeti zase in za svojo družino. Raine gleda na agresivnost kot na nekaj, kar se v veliki meri biološko podeduje. In ker naj bi si želel uspešen agresiven moški svoje sebične gene kar najbolj reproducirati, mora nenehno goljufati tudi v svojem odnosu do žensk. Da zapelje čim več mladih žensk, ki bi potencialno lahko razširile njegove gene, mora ženskam lagati, se predstavljati uspešnejšega, kot je, in jim obljubljati, da bo skrbel zanje in za njihove otroke, čeprav se to najbrž ne bo zgodilo.

Raine poudarja, da so tisti, ki imajo reputacijo agresivneža, v družbi vselej dobro prišli skozi. Njihov status se je izboljšal, prigrabili so si več imetja in so ga bolje zaščitili pred drugimi. To velja tako za otroke na otroškem igrišču kot za kaznjence v zaporu. Družba se sicer trudi na različne načine omejiti agresivnost posameznika, toda po Rainu je agresija tako zelo povezana z biologijo, da socializacijski poskusi vselej spodletijo.

Rainova knjiga bi lahko bila v veliko pomoč ne le otrokom, ki ne zmorejo nadzorovati svoje roke na otroškem igrišču, ampak tudi velikim finančnikom. Oboji bodo lahko svoje boje po novem podkrepili s tezo, da so samo potomci nekdanjih uspešnih lovcev in nabiralcev, ki so pač morali premagati manj uspešne.

Ko zagate družbe in posameznika glede postavljanja mej pričnemo gledati skozi prizmo biologije, so vrata na stežaj odprta tudi v nove družbene reinterpretacije darvinističnih idej o preživetju najmočnejših. Ena od šal o naravni selekciji pripoveduje o dveh moških, ki kampirata v tundri na Aljaski in naenkrat v daljavi zagledata severnega medveda. Eden od njiju si hitro zavezuje tekaške čevlje, drugi pa ga gleda in pravi: »Menda ja ne misliš, da ti bo to pomagalo prehiteti severnega medveda?« Prvi pa odgovori: »Sploh mi ni treba prehiteti severnega medveda, ampak le tebe.«

Če se bomo v sodobni družbi namesto omejevanja novodobnih kapitalskih severnih medvedov ukvarjali le z vprašanjem, zakaj se v zasebnem življenju ne znajo omejiti reveži, in s tezami o genetski zmagi najagresivnejših, nas čaka dolga polarna zima. Medvedov bo na pretek, lovci pa se bodo pobili med sabo.