Zagugati skupni čoln

Ali naše življenje oblikuje le ekonomija?

sob, 01.06.2013, 18:00
Štejejo tudi individualni upori. Vaclav Havel je učil, da lahko neko monokulturo, prevladujoče mnenje v družbi, presežemo že tako, če nečesa, kar se pričakuje od nas, ne storimo, če ne izpolnimo določenih zahtev. Kajti javno dobro je treba obdržati, tako kot brezplačne šole in zdravstvo, spodbujati solidarnost in od znanosti ter umetnosti pričakovati, da bosta iskali resnico in vznemirjali človeški duh.

Japonski pregovor pravi, da človek, ki je utopljen v mleku, ne ve, kakšnega okusa je mleko. Ali se zavedamo, kaj determinira naše življenje? Kakšnega okusa so princip in vrednote, ki oblikujejo nas in družbo, v kateri živimo, in ki jim nezavedno sledimo ter zavračamo vse druge? Vodi nas logika ekonomije, pravi F. S. Michaels, avtorica knjige Monokultura (Založba Umco, prevod Sandi Kodrič). Indijska pisateljica in aktivistka Arundhati Roy to najlepše opiše, ko pravi, da besed napredek in razvoj ne povezujemo več z mentalnimi stvarmi, razvojem duha na primer, temveč le z ekonomijo, in da ima tudi svoboda le še potrošniški pomen, saj pomeni, da lahko v trgovini svobodno izbiramo med različnimi izdelki. Kar seveda ni nič novega, toda ali bi se tega zavedali, če ne bi nastala gospodarska kriza, ki je to prevladujočo zgodbo sodobne kulture, kakor pravi avtorica, to monokulturo, postavila pod vprašaj. Sodobna ekonomija je, kot postaja vedno bolj jasno, neuspešna. Ali se lahko kaj spremeni?

Knjiga je pred dvema letoma prejela prestižno nagrado Georgea Orwella za izjemen prispevek k analizi sodobnega družbenega dogajanja. Avtorica v njej sicer ne odkriva prav nič novega, le opiše stanje stvari, svet okoli nas, in prav zato njeno pisanje deluje kot povečevalno steklo. Razloži nam, zakaj živimo tako, kot živimo, zakaj nezavedno sprejemamo nekatere odločitve, ne da bi se zavedali, da bi lahko izbrali kaj drugega in bi še vedno preživeli.

Od službe do družbe

V vsaki kulturi obstajajo neke ideje in vzorci, ki so dominantni in zaznamujejo neko dobo. Tako kot je življenje v Evropi v 16. stoletju določala religija, je vodilna zgodba sodobnosti ekonomija. Pa pri tej zgodbi ne gre le za denar, potrošništvo ali materializem. Vrednote ekonomičnosti v sodobnem svetu določajo vse: to, kako gledamo na svoje delo, medčloveške odnose, odnos do narave, družbo, v kateri živimo, naše telesno in duhovno zdravje, izobraževanje in ustvarjalnost.

Kaj je njen pomemben gibalec? Uči nas, da moramo vedno skrbeti za svoj interes. »V ekonomski zgodbi se vedno odločimo za najučinkovitejšo izbiro za nas.« Na primer, imamo neki cilj in najprej se v ekonomski zgodbi vprašamo, kakšne koristi in stroške nam ta pot sploh prinaša. V skrbi za svoj interes smo, vsaj navidezno, zelo racionalni. Res vedno vemo, kaj je najbolje za nas? Res vemo, kaj si želimo?

Ekonomist Tibor Scitovsky pravi, da je odgovor precej zapleten. To je tako, meni, kot da bi šli recimo v kitajsko restavracijo in bi tam pred nas postavili velikanski jedilni list. Ekonomska zgodba nas uči, da pogledamo jedilni list in vemo, kaj si želimo, in to naročimo. A resnica je, da devetdeset odstotkov jedi, ki jih ponujajo, sploh ne poznamo, zato naročimo nekaj, kar nam zveni znano, ali nekaj neznanega, kar nam potem sploh ni všeč. Ta prispodoba kaže, da ekonomska logika ni vedno racionalna.

Ekonomska zgodba trdi, da sami veste, kaj vam je všeč, da nimate nikoli dovolj in da so vaše želje velike. Naš svet je sestavljen iz trgov, ugotavlja avtorica knjige, in nanje nimamo vpliva. Res je, da nekatere stvari niso na trgu in da je njihova prodaja nezakonita, recimo spolnost, razmnoževanje, darovanje človeških organov, politične funkcije, priznanja in odlikovanja, ljubezen, prijateljstvo, mamila in umori.

Glavna junaka v ekonomski zgodbi sta kupec in prodajalec. Kot kupec prosto izbirate, kaj si boste kupili; če imate denar, si lahko kupite marsikaj, in najbolje je, če je izbire veliko.

Prepričani smo, da bolj ko raste gospodarstvo v neki državi, bolj se izboljšuje kakovost življenja prebivalcev. Takrat je poskrbljeno za zdravstvo, socialo, izobraževanje in družbeni napredek. Vse, kar šteje, je bruto domači proizvod. Vendarle pa nam gospodarska rast ne pove vsega. »Ali je rast dobra ali ne, je odvisno od tega, kaj raste.« Če se v vašem mestu razpase kriminal in si vsi kupijo puške in najamejo telesnega stražarja, bo lahko povečano povpraševanje po orožju povzročilo gospodarsko rast in vaš standard se bo povečal. Ali se bo povečala tudi kvaliteta vašega življenja?

Delo in dom

V knjigi avtorica natančno analizira šest pomembnih področij človekovega bivanja in življenja. Predstavi, kakšna so bila pred nekaj desetletji in kakšna so videti zdaj. Kako se je spremenilo človekovo mišljenje in razmišljanje, saj ga vse bolj zaznamuje ekonomski pogled na svet. Nekatere generacije imamo na srečo izkušnje, ko se še spominjamo obeh svetov. Najprej se posveti analizi dela.

Nekoč so bile zaposlitve varne. Uslužbenci so napredovali, odpuščanja so bila redka, odgovornosti za napačne odločitve so nosili delničarji in ne zaposleni. Med delavci in podjetji je veljala obojestranska zaveza; prvi so delali in drugi so jim plačevali za delo in za lojalnost. Podjetja so vlagala v izobraževanje delavcev, če so napredovali in delali nadure, so imeli večje plače in lahko so si kupili nepremičnino. Delavci takrat skoraj niso menjali služb.

Potem se je vse spremenilo. Oblikoval se je globalni trg in podjetja so morala na tem velikanskem trgu začeti tekmovati z drugimi podjetji. Eden od načinov, kako uspešno tekmovati, je bila prilagodljiva delovna sila. Zaveza med podjetji in delavci je bila razbita – konec je bilo lojalnosti in pravične izmenjave, saj so bila podjetja konkurenčnejša, če so delavce najemala, ko so imela veliko dela, in jih odpuščala, če jih niso več potrebovala.

Zato danes varnih delovnih mest v bistvu ni več. Podjetja ne vlagajo več v usposobljenost in izobraževanje delavcev, a vendar od njih pričakujejo tako lojalnost kot zvestobo in seveda učinkovitost.

Mnogi delavci tako postajajo zunanji sodelavci; sami morajo skrbeti za svojo usposobljenost, nimajo socialnega zavarovanja, sami morajo poskrbeti za pokojninske sklade, zaslužijo manj in delajo tako veliko, da imajo zelo malo časa za družino in bližnje.

Delavcem se zdi popolnoma normalno, da se morajo uklanjati diktatu trga in da je njihovo delovno mesto brez vseh zagotovil. V ZDA morajo delavci delati vedno več. Za odvetnike recimo ni nič nenavadnega, če delajo šest dni na teden po enajst ur na dan. Ekonomska zgodba pravi, da če nam ob vsem tem delu zmanjkuje časa za našo družino, je to naš, individualni problem, in ne problem družbe.

Knjiga se sprašuje, kje so vrednote, ki bi jih morali imeti direktorji. Profesor menedžmenta Peter Pruzan je z menedžerji različnih podjetij naredil zanimiv eksperiment. Predstavil jim je seznam vrednot: uspeh, ljubezen, profesionalnost, poštenost, zaupanje, lepota, bogastvo, ustvarjalnost in moč. Vprašal jih je, katere vrednote so najpomembnejše v njihovem osebnem življenju, potem pa še, katere so najpomembnejše pri njihovem delu. Izbrali so dva popolnoma različna seznama. Osebne vrednote so vključevale poštenje, lepoto, ljubezen, zaupanje, službene pa uspeh, moč, tekmovalnost in učinkovitost.

To pomeni, da menedžer, ko gre v službo, svoje osebne vrednote pusti pred vrati. Vrzel med osebnimi in poslovnimi vrednotami menedžerja je tako velika, da ji profesor pravi sodobna shizofrenija, ki ogroža tako podjetja kot menedžerje.

Odnosi med ljudmi

Nekoč je bila povezanost družine in skupnosti bistvena za preživetje. Zdaj pa nas ekonomska zgodba uči, da je tekmovanje med ljudmi pomembnejše od sodelovanja. V neki skupini ste zaradi svojih interesov in skupina vas ceni glede na to, koliko ste zanjo vredni, in ne zaradi tega, kakšen človek ste. Če je vaš prispevek k skupini majhen, ste nepomembni.

Zelo dober sodoben primer medsebojnih odnosov so resničnostni šovi. Tam nam skušajo dopovedati, da so ljudje nadomestljivi in da do konca zdržijo le najmočnejši in preračunljivi. V resničnostnem šovu si vreden toliko kot tvoj zadnji dvoboj, prijateljstva so le strateška igra za izločanje nasprotnikov, sodelovati se splača le s tistimi, ki te daleč pripeljejo. Na koncu pa je treba za zmago preigrati tudi tiste, s katerim si prej sodeloval.

Kaj pa filantropija? Dobrodelne dejavnosti so prav tako na trgu in delujejo po vseh tržnih zakonitostih. Naravo podjetja varujejo zato, ker se jim splača, ker imajo od nje koristi. Če neka ogrožena živalska vrsta nič ne pomeni za ekonomijo, jo bomo pustili izumreti.

Naša krajevna skupnost

Avtorica opisuje znano resnico, da je sodobna politika le še ekonomska zgodba in ni več platforma za ideje in vizije. Država se obnaša kot podjetje – krči stroške in meri učinkovitost. »Nadzor nad stroški je zamenjal staro filozofijo naložb v skupno delo.«

Na zahodu so že uresničene ideje, ki obstajajo tudi pri nas, da bi se delo, ki so ga opravljali javni uslužbenci, preneslo na zasebni sektor. Zasebni sektor pa, kot pravi Michaelsova, ni odgovoren za demokratične procese.

V ZDA so recimo že privatizirali večino zaporov, saj so tako želeli zmanjšati stroške. Ko je vlada zasebnikom plačevala za njihove dejavnosti, je bilo jasno, da je pomembna le računovodska logika: manjši bodo stroški zapornika, večji bo dobiček zasebnika.

Na zahodu tako kot zapore čedalje bolj privatizirajo tudi knjižnice. Poklic knjižničarja je že začel izumirati, obiskovalce knjižnic so začeli obravnavati kot kupce. Knjižnice zagotovijo tisto, kaj ljudje najraje berejo, in tako zadovoljujejo potrebe svojih strank. Knjižničarji obiskovalcem ne priporočajo več, kaj naj preberejo, temveč jim le dajejo tisto, kar si želijo.

Pojem javno dobro izumira in stvari, ki bi jih morala urejati država, prevzema zasebni sektor, ker naj bi bil bolj učinkovit. Vendar raziskave dokazujejo, da nikakor ni, saj teži le k dobičku.

Zdravje in vera

Za zdravstvo načela prostega trga niso veljala, saj so v zdravniškem poklicu veljali etične prisege in ideali. Iskanje dobička ni bilo etično, ko je šlo za zdravje in življenje ljudi.

Po drugi svetovni vojni je medicinska znanost zelo hitro napredovala, prav tako sta se začeli razvijati medicinska tehnologija in farmacija. In ker je Wall Street zavohal dober posel, je zdravstvo postajalo zanimiva investicija. Borzniki so vlagali v komercialne laboratorije, podjetja z medicinsko opremo, bolnišnice, domove za ostarele. Stroški v zdravstvu so začeli naraščati.

Zdaj je to večmilijonska industrija. Direktorji v bolnišnicah se obnašajo po tržnih zakonitostih, ustanovo vodijo, kot da gre za podjetje, in dobivajo nagrade, ki so odvisne od dobička, ki ga ustvari bolnišnica. Bolnišnice imajo dobiček le, če nižajo stroške, zato zdravniki naročajo manj laboratorijskih testov, plače so nižje, osebja je manj. Bolnišnice imajo najraje lažje bolnike, da jih lahko čim prej pošiljajo domov.

Zdravstvo je v preteklosti skrbelo za bolne, danes pa je ena največjih industrijskih panog; vrtelo se je okoli človekovih potreb, ne pa okoli zmožnosti plačevanja. Pulitzerjev nagrajenec Paul Starr trdi, da bi moralo imeti zdravstvo višje standarde obnašanja od minimuma, ki velja na tržnici. Biti zdravnik je bilo poklic, in ne kariera.

V znanost medicine se je, prav zaradi dobička, močno vmešala farmacevtska industrija, saj je postala tista, ki določa, kaj je treba zdraviti, in ustvarja nove bolezni. Medicinske raziskave so bile včasih neodvisne, znanstvene revije o medicini prav tako; v zadnjih letih oboje financirajo proizvajalci zdravil in medicinske opreme. Članke v nekdaj zelo pomembnih in čislanih revijah velikokrat napišejo avtorji, ki jih sploh ni, ali farmacevti, ki v njih promovirajo svoja zdravila, znanim zdravnikom pa plačajo, da se pod njih podpišejo.

Na medicinskih fakultetah so mnogi profesorji svetovalci farmacevtske tovarne. Anketa, ki je bila v ZDA objavljena leta 2007, je pokazala, da je kar 94 odstotkov vprašanih zdravnikov povezanih s farmacevti ali z industrijo za medicinsko opremo. Spomnimo se na domače velike korupcijske primere v zdravstvu, na katere je opozarjal dr. Erik Brecelj. Zvenijo znano.

Vera oziroma religija je prav tako ekonomska zgodba, piše avtorica, ki ta žanr kapitalizma poimenuje za religiozno ekonomijo. Poglejmo samo katoliško cerkev, tudi tam je finančna rast pomemben kazalnik njihovega uspeha.

Obiske papeža po svetu sponzorirajo velike korporacije, cerkev denar vernikov plemeniti po borzah. Naša cerkev ni imuna na pohlep, saj je, kot je dobro znano, mariborska nadškofija s svojimi podjetji nakopičila na stotine milijonov evrov izgube.

Prosveta

Izobraževanje je v zgodovini veljalo za steber demokracije, za zibelko humanizma. Naučilo nas je kritičnega razmišljanja, piše Michaelsova, sodelovanja v družbenem življenju. Šola je omogočala enakopravnost, saj če ste se rodili revni, ste si lahko z izobrazbo omogočili boljše življenje. »Šole so promovirale vrednote, ki so vzgajale odgovorne državljane. V šoli smo se učili sodelovanja, reševanja nesoglasij in sobivanja z ljudmi, ki so drugačni od nas. Naučili smo se, da morda rišemo, pišemo, tečemo ali računamo bolje ali slabše od soseda v šolski klopi, vendar je za vsakogar prostor na svetu.«

Znanost je bila nekoč del izobraževanja, skrbela je za ustvarjanje novega znanja v korist človeštva. Biti znanstvenik je bilo poklic, in ne kariera. Znanost je, ugotavlja avtorica, slikala resnico, vrednost je imela sama po sebi.

V ekonomski zgodbi pa sta izobraževanje in znanost le blago na trgu. Izobrazba je postala finančna investicija, saj pomeni nekaj, kar posamezniku omogoči napredovanje, boljšo službo in več denarja. Izobraževanja se ne pojmuje več tako kot včasih, ko je izobrazba ustvarila obveščenega državljana, sposobnega delovanja v družbi.

Tudi pri nas so težnje po šolninah vedno večje, še posebej pri prejšnji vladi. Prav tako smo lahko veliko poslušali o tem, da humanistične vede prinašajo izgubo, da niso dobičkonosne tako kot naravoslovne vede. Nekdaj je veljalo, da je študij filozofije, etike, sociologije, jezikov, zgodovine in estetike pomemben, ker so to vede, ki nas učijo o tem, kaj je človek. Sodobna družba pa tako ali tako vedno bolj ceni znanje, kulturo in izobrazbo le, če ti pripomorejo k praktični vlogi v življenju ljudi.

V ZDA že velja, da je izobrazba stvar posameznika – študiji so plačljivi. Univerze so postale blagovne znamke – boljša je univerza, večji bo donos vaše investicije. Šolnine za univerze, ki poučujejo bolj donosne poklice, so višje. V Kanadi so se v letih 1995–2002 šolnine za medicino zvišale kar za 132 odstotkov, za stomatologijo za 168 odstotkov. Če nimate denarja zanje, lahko pridobite študentske kredite za šolnine.

Najbolj cenjeni so tekmovalni, podjetni in prilagodljivi študenti. Dobri študenti pripomorejo k boljši oceni univerze; če ste slab študent, šolo zavirate in niste zaželeni. »Ko nas šolanje ne pripravlja več za pripadnost družbi in za aktivno državljanstvo, začne hirati demokracija.«

Antropolog in profesor Clifford Geertz je tik pred smrtjo zapisal: »Učenost je razvrednotena in postaja vse bolj plitva. (...) Do nedavnega sem veselo in mogoče malo neumno študentom in mlajšim kolegom svetoval, naj bodo drzni, iščejo neuhojene poti, naj se izogibajo karierizmu, in če bodo vztrajni, zvesti resnici in optimistični, jih čaka svetla prihodnost in bodo imeli polno in uspešno življenje. Zdaj pa jim tega ne govorim več.«

Podobno kot za izobraževanje in znanost velja tudi za umetnost. Umetniški poklic je bil poklic duha. Danes je v ZDA prepuščena trgu, odvisna je od donatorjev, bogatašev, zato so najbolj zadovoljni, če gre za umetnost, ki zapeljuje javnost, ki je všečna, ne pa da je kritična. Kulturne institucije, kot so univerze ali umetniške galerije, nas nič več ne vznemirjajo, šokirajo, nas ne vabijo več na boj, dvoboj, namesto tega nam dajejo komplimente.

                                                                         ***

Prva stvar, na katero sem pomislila, ko sem se bližala koncu knjige, je bilo to, kako hitro pozabljamo, da smo nekoč živeli drugače. In prav ta stavek avtorica zapiše v zaključnem poglavju. Ne obstaja le ekonomska zgodba, treba je ustvarjati vzporedne zgodbe. »Kakor je biotska raznovrstnost pomembna za zdravje in obstoj naših ekosistemov, je raznolikost vrednot pomembna za naš način življenja in zdravje naše družbe.«

Je gospodarski razvoj res vse, kar šteje? Če gre pri vseh stvareh – od umetnosti, vere, izobraževanja do zdravstva, dela in medsebojnih odnosov – le za dobiček in preživetje, kje so potem ideali, vizije?

V ekonomski zgodbi se izgubljajo ustvarjalnost, solidarnost, človečnost. Ustvarjalnost ni nujno tržna, učinkovita, praktična, zato je vedno bolj nezaželena. V ekonomski zgodbi, ki se izogiba tveganju, cveti konformizem, prevladuje mentaliteta ostajanja pri že preizkušenem. »Za ustvarjalnost, ki nima obetov praktične uporabe, je težko dobiti podporo.«

Začeli smo verjeti, da je ekonomska zgodba prva in edina, da moramo biti racionalni, dobičkonosni in produktivni.

To, da se danes nekdo ukvarja z nečim, kar ga zanima, da sledi svojim sanjam, ne glede na vse, je že posebnost, pionirsko dejanje. Mlajše generacije postajajo vedno bolj pragmatične.

Še akademiki, ki bili v preteklosti kritična masa javnosti, so mnogokrat racionalno sprejeli kompromise, da bi le ostali v igri za kariero, dobiček, napredovanje. Vztrajanje pri načelnosti je v tem času nevarno dejanje, čeprav je prav zavzemanje stališč tisto, ki poganja svet in bi lahko zgodbo o ekonomiji spremenilo v neko boljšo zgodbo. Živimo v času, ko se pričakuje, da svoje cilje dosegamo ob najmanjših stroških z najmanj tveganja. V ekonomski zgodbi je v vašem interesu, da ste tiho, da se ne izpostavljate, da, kot pravi avtorica, »ne gugate skupnega čolna«.

Velja si zapomniti misel velikega upornika Oscarja Wilda: »Usodne napake v življenju niso posledica človekove neracionalnosti. Trenutek neracionalnosti je, nasprotno, lahko celo vrhunec človekovega življenja. Usodne napake so posledice logičnega obnašanja. Med tem dvojim pa je velika razlika.«

In kje začeti? Mnogi ljudje in skupine, ki se upirajo ekonomski zgodbi, že ustvarjajo paralelne, bolj humane kulture. Ekološke, miroljubne, nematerialne. Knjiga jih nekaj omenja.

Štejejo tudi individualni upori. Vaclav Havel je učil, da lahko neko monokulturo, prevladujoče mnenje v družbi, presežemo že tako, če nečesa, kar se pričakuje od nas, ne storimo, če ne izpolnimo določenih zahtev. Kajti javno dobro je treba obdržati, tako kot brezplačne šole in zdravstvo, spodbujati solidarnost in od znanosti ter umetnosti pričakovati, da bosta iskali resnico in vznemirjali človeški duh.

V življenju vedno plačamo neko ceno, ne glede na to, kako živimo, ugotavlja avtorica. Zakaj ne bi živeli tako, kot si želimo – v zgodbah, ki ustrezajo našim prepričanjem in vrednotam?

Prijavi sovražni govor