ACTA je – ne glede na prihodnjo usodo – le majhen košček bistveno večje sestavljanke.

Evropski parlamentarci, oblečeni v rumene protestne majice, so stali in ploskali. Protestniki, zbrani okrog parlamentarne zgradbe v Strasbourgu, so se objemali in visoko dvigali transparente. Mladi aktivistični voditelji iz Evrope so odgovarjali na vprašanja največjih medijskih hiš. Evropski parlament je 6. julija 2005 z eno največjih glasovalnih večin v zgodovini – s 648 glasovi za, 14 proti – zavrnil evropsko direktivo, ki bi po mnenju kritikov dovoljevala patentiranje računalniških programov.

Česa takega še nismo doživeli, so tedaj povedali številni evroposlanci. V njihovih kabinetih so se nekaj tednov zadrževali komaj polnoletni aktivisti – večinoma računalnikarji, ki so se sami prebili skozi zapleteno besedilo in se spoznali s patentno zakonodajo – ter jim razlagali, kakšne negativne posledice bi imelo patentiranje programske opreme za njihovo generacijo. Bili so izjemno vztrajni in odlično pripravljeni, saj so z argumenti rutinsko premagovali tudi najbolj prekaljene lobiste velikih softverskih družb, ki so zagovarjali direktivo. Njihovemu boju ni manjkalo močne simbolike: državljani proti lobistom, demokratični parlament proti vzvišeni evropski komisiji, civilna družba proti kapitalu, svobodno programje proti softverskim monopolom. Ozračje je bilo zelo podobno tistemu, ki ga je v zadnjih dveh tednih ustvaril mednarodni trgovinski sporazum o preprečevanju ponarejanja ACTA.

Pobudo, ki jo je prejšnji teden v Tokiu podpisala slovenska veleposlanica na Japonskem, so leta 2006 predlagale ZDA in Japonska (pozneje so se pridružile še Kanada, Švica, EU in številne druge države). Predlagatelji so hoteli izoblikovati enoten mednarodni pravni okvir, ki bi omogočil lažji nadzor generičnih farmacevtskih izdelkov (zdravil), preprečevanje ponaredkov in preganjanje kršiteljev avtorskih pravic na svetovnem spletu. Vendar so se zavedali, da takega sporazuma ne bo mogoče sprejeti po ustaljenih postopkih – s Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino (WIPO) in Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) –, saj bi mu nasprotovale Kitajska, Indija, Brazilija in druge države, ki se s »kolonialističnimi« pogledi na varstvo intelektualne lastnine ne strinjajo. Vedeli so tudi, da bi njihovemu poskusu nasprotovali zagovorniki internetnih svoboščin, ker preganjanje piratstva na spletu nujno prinaša večji nadzor internetnega prometa, morebitna javna razprava pa bi razkrila, da so besedilo sporazuma med drugim pripravljala ameriška farmacevtska in avtorska združenja.

Trgovinski sporazum je omogočil tajna pogajanja (besedilo sporazuma je lahko objavljeno šele, ko je parafirano), ki jih je zmotila šele objava delovnega dokumenta na spletni skupnosti wikileaks maja 2008. Pritiski evropskih poslancev in civilnodružbenih organizacij so v prihodnjem letu pogajalce prisilili, da so precej omilili besedilo sporazuma (med drugim niso več izrecno predlagali, da bi za preganjanje spletnih piratov skrbeli kar ponudniki interneta) in konec leta 2010 javno objavili njegov osnutek. Lanski ameriški predlog zakona o preganjanju spletnega piratstva SOPA je pokazal, kako si predlagatelji ACTE predstavljajo spletni protipiratski boj (nadzor prometa, zunajsodno preganjanje osumljencev, nenadzorovani posegi v zasebnost …), in mobiliziral internetno javnost, ki je množično protestirala proti zakonu, dokler ga niso kongresniki umaknili. Protesti so se nato usmerili proti ACTI, ki se je vse bolj zdela le prikrit poskus, kako ameriška pravila uveljaviti po svetu. Zato evropske poslance pred poletnim glasovanjem verjetno čakajo podobni meseci kot njihove kolege v času patentne direktive: lobiranje, propagandna vojna in množični pozivi, naj zavrnejo sporni dogovor.

ACTA je – ne glede na prihodnjo usodo – le majhen košček bistveno večje sestavljanke. Na elektronske komunikacije je priključenih že več milijard Zemljanov, ki si izmenjujejo misli, stike, potrošniške navade, lokacije in politična prepričanja. Ta družbeni in tehnološki ekosistem pomeni dragoceno surovino za internetno panogo, trgovce in oglaševalce, veliko tržišče za ustvarjalne in kulturne industrije, vir informacij za varnostne službe in prizorišče, kamor se selijo boji za politično prevlado. Prizadevanja za večji nadzor interneta so pogosto skrita v protiterorističnih ukrepih, preganjanju pedofilije, varovanju intelektualne lastnine, izboljševanju uporabniške izkušnje in strategijah za spodbujanje gospodarske rasti. Te interese lahko razkrijejo kvečjemu transparentni postopki, pri katerih lahko vsaj približno enakovredno sodelujejo družbene skupine, ki se jih dotikajo novi zakoni, predpisi ali dogovori.

Zato današnji slovenski protesti proti ACTI niso usmerjeni proti posamezni določbi ali členu, ki jih vsebuje sporazum. So protesti proti namernemu izključevanju javnosti iz odločitev, ki vplivajo na vse uporabnike interneta. Brez možnosti razprave ali pritožbe.